ali
Nenavadno popotovanje mladih skozi »stoletje mladine« v stiske in dileme digitalne dobe
Mladost je nekaj zelo novega.
Dvajset let nazaj je ni nihče omenjal.
Coco Channel
Mlad človek živi od pričakovanja.
Od želja in sanj, od upanj in iluzij, od predujmov na prihodnost,
do katerih ima, se mu zdi,tako rekoč neke prirojene, naravne terjatve.
Fran Albreht
UVOD
Evropa je starajoča se celina. Rodnost je nizka, pričakovana življenjska doba vse daljša, prirastek je majhen ali negativen -in ta trend se bo glede na trenutne projekcije nadaljeval. Do leta 2060 se bo v Evropi delež prebivalstva, starejšega od 65 let, iz sedanjih 19 % dvignil na več kot 30 %, delež mladih do 15 let pa se bo iz sedanjih 17 % zmanjšal na predvidenih 13 %.[1]Sloveniji kaže še nekoliko slabše od povprečja. S temi trendi se bo tudi v prihodnje zmanjševal delež delovno sposobnega prebivalstva, kar bo povzročalo čedalje hujše motnje na trgu dela, pri zdravstveni oskrbi in pokojninskem sistemu. Proizvodna in kupna moč bosta pešali, finančna slika že tako prezadolženih gospodarstev evropskih držav pa bo vse slabša. Država blaginje, politični ideal druge polovice 20. stoletja, bo kmalu postala samo bled spomin. Zato je demografija daleč največja grožnja Evropi v prihodnosti. Tako vsaj govorijo projekcije na podlagi statistike.
A ob tem ne gre le za ekonomsko-socialne grožnje naši prihodnosti; v enaki ali še večji meri hromi evropsko sedanjost nekakšen duhovni vakuum, ki ga vzdržujejo postarane evropske vladajoče garniture, pretežno še pripadniki baby-boom generacije, ki ne zmorejo prestopiti iz prav tako postaranih vzorcev mišljenja in delovanja, ustvarjenih v času po 2. sv. vojni. To je bil čas, ko se je Evropa zatekla pod okrilje Amerike; ameriška kultura je postala trend-setter evropske, prevladala sta individualizem (ali bolje narcizem) in potrošništvo, glavna vrednota je postala osebna sreča, sredstvo za njeno dosego pa sla po dobičku. Ti kulturni vzorci, recimo jim potrošniški idealizem, so pretrgali vezi s sicer pretiranim ideološkim idealizmom predvojne generacije, a se danes vse bolj kažejo kot preživeti. Nikakor niso kos, da bi se soočili s spremenjeno stvarnostjo 21. stoletja, ko je svet de facto že postal multipolaren, ko se kažejo nevarne meje razmaha potrošništva (ekološke, socialne in psihološke), ko se nekoč slavljeni individualizem vse bolj spreminja v osebnostno patologijo (narcističnih osebnostnih motenj) in ko se nekdanji obeti osebne sreče in uspeha mladim že zgodaj preobražajo v strah pred negotovo prihodnostjo.
Evropa bi, kakor v delu Evropska mladost (2014) zagovarja ustanovitelj in vodja think tanka (po naše možganskega trusta) EuropaNova Guillaume Klossa, znan kot velik Francoz in velik Evropejec, potrebovala dotok nove energije, ki bi jo morale po njegovem mnenju v evropski duhovni in politični prostor vnesti mlajše generacije. Mladost mora, zatrjuje, že podefiniciji prinašati novosti, svežino, drugačne ideje in dinamiko; mladi bi morali biti zavezani akciji, še toliko bolj v tako zelo dinamični družbi, kakršna je sodobna, ne pa da predvsem lepijo plakate in ponavljajo slogane. Namesto tega bi morali iziti iz okostenelih okvirjev, ki so jih vzpostavile starejše generacije: »Izbira vedno obstaja, tako pravim tudi v svoji knjigi. Mogoče je izbirati. Lahko smo klon starejših kolegov in ohranjamo stari sistem, lahko pa izberemo bolj pogumno pot svobode. Dovolimo si, da smo drugačni, in se zanimamo za nove socialne in ekonomske realnosti.«[2]
Sliši se vzpodbudno, toda ali je stvarno računati na to, da bodo sedanjo in prihodnjo evropsko ekonomsko, socialno, duhovno in politično krizo reševale svežina, nove ideje in dinamika mladih? Njihova prirojena zavezanost »akciji«? Ali pa se je avtorju nehote vsililo to, kar želi ravno preseči, namreč da projicira neki star vzorec na dojemanja sodobne mladine? Kaj ne predstavlja ravno povojna baby boom generacija, od katere smo podedovali stari sistem, simbol skrajno drzne in pogumne mladine, privržene “akciji”? In ali ni ravno ona že dodobra preigrala vse možne “poti svobode”, si dovolila biti radikalno “drugačna” in se obsesivno zanimala za “nove socialne in ekonomske realnosti”? Diskurz tega vplivnega avtorja, ki želi sodobni mladini ponuditi novo vizijo za prihodnost, kot da se nehote opoteka nazaj v preteklost, naslanjajoč se na prav tiste stare vzorce, ki jih želi preseči …
Kakšen je v resnici potencial današnje mladine, da postane nosilec novih, svežih idej, ki jih bo tudi zmogla udejanjati z dinamično, svobodno akcijo?
Da bi laže razumeli mladino danes in zavzeli do nje kar se da realističen odnos brez neutemeljenih idealističnih pričakovanj, bomo raziskali pot mladih in mladosti skozi čas v kulturno – zgodovinski perspektivi -od nastanka pojma mladosti, prek naraščajoče vloge mladih v družbi in temeljnih sprememb, ki so jih doletele zlasti v 20. in 21. stoletju stoletju, do njihovih naraščajočih dilem in stisk v digitalni dobi. Vmes si bomo dovolili, kot predlaga avtor Evropske mladosti, da se nekoliko zanimamo tudi za vsakokratne »nove socialne in ekonomske realnosti«. Zlasti za tiste, ki vplivajo na nezavidljivo socialno in duhovno stanje sodobne mladine.
1 ČAS BREZ MLADOSTI
V predindustrijskih družbah mladost kot posebno obdobje v življenju človeka ni obstajala. To se pravi, mladost ni bila vključena kot samostojen pojem v družbeno-simbolni univerzum, zato mladih niso dojemali kot posebne družbene skupine, ki bi lahko vsebovala svojske kvalitete, potrebe ali pravice, kaj šele da bi tvorila lastno (sub)kulturo. Da bi vanje polagali upe za družbene spremembe na bolje, kot smo brali zgoraj, pa bi bilo za te družbe nekaj najbolj nezaslišanega. Dojemanje mladosti (in mladih) kot ideala, kar je vsesplošen trend danes, ko smo priča skoraj že kultu večne mladost(nost)i, je odkritje razsvetljencev iz 18. stoletja. Začeli so širiti zavest, začenši z Rousseaujem, da je otroštvo za človeka najpomembnejše obdobje, saj ga v temelju oblikuje kot osebo, in od tu prešli na opevanje mladosti kot tistega obdobja, ki predstavlja razcvet človekovih življenjskih sil in s tem vrhunec življenja. Literatura predromantike in romantike je tak ideal mladosti pograbila in pritirala do vrhunca s slikanjem mladega genija, ki kot nosilec vzvišenih idealov v tragičnem sporu z »banalnim« svetom žalostno propade – v cvetu svoje mladosti. Na ta način se povzdigne v mit, osebnostni kult, ki navdihuje množice novih mladih posnemovalcev, po drugi strani pa povzroča zgražanje starejše generacije. V tem smislu sta morda najizrazitejša primera Goethejev Werther, ki je s svojim zgledom nehote navdihnil epidemijo samomorov med mladimi izobraženimi Evropejci svoje dobe, in Pečorin ruskega pisatelja Lermontova, ki je vzbudil ne samo nepopisno zgražanje sočasnih ruskih literatov in javnosti, ampak celo skrajno moralno ogorčen odziv ruskega carja. Mladost je tako za časa razsvetljenstva in romantike prvič pritegnila nase pozornost družbe in povzročila veliko zaskrbljenost starejših -pa čeprav zaenkrat le v teoriji in literaturi oz. literarnih gibanjih. Mladosti od tedaj konceptualno ni bilo več mogoče zamenjevati z otroštvom. Pred tem sta bila izraza puerin adolescenszamenljiva pojma za označevanje tako otrok kot mladostnikov, in treba je poudariti, da nista imela pozitivne konotacije. Puer/adolescens je pojmovan kot manjvredno človeško bitje brez pravic (pomislimo samo na očetovo absolutno oblast nad življenjem in smrtjo svojih otrok po starorimskem pravu), nezanesljivo bitje, podvrženo preštevilnim napakam in grehom, zato se od njega zahteva brezpogojna pokorščina in poslušnost odraslim avtoritetam. Ena klasičnih tez o otroštvu je bila Descartesova, po kateri, kot zapiše filozof Badiou, »… otrok ni bil drugega kot nekakšen vmesnik med psom in odraslim, vmesnik, ki ga je potrebno, da bi dosegel rang človeka, dresirati in kaznovati brez oklevanja.”[3]
Raziskovalec mladine John R. Gillis v delu Mladina in zgodovina[4]s podnaslovom Tradicije in spremembe v evropskih starostnih odnosih od 1770 do danes obširno predstavi porajanje koncepta mladosti in njegove kasnejše premene. Pred evropskim razsvetljenstvom, ki seveda ni spremenilo družbene stvarnosti in njenih praks čez noč, so poznali le otroštvo in odraslost, pri čemer otroštvo ni označevalo drugega kakor dobo človekove odvisnosti od drugih (odraslih), za katero je bilo zaželeno, da se čim prej konča. Za odrasle je bil otrok v veliki meri ekonomska investicija, za katero so pričakovali, da se jim čim hitreje povrne, zlasti v obdobjih pomanjkanja (kar je bilo v preteklosti za večino ljudstva prevladujoče stanje). Otroštvo/mladost je pomenilo zgolj neodraslost, manjvredno stanje duha in telesa, ki v odvisnosti od starejših šele dozorevata; pripravljalno obdobje, katerega cilj je prestopiti v zrelo odraslost, v prevzetje polnovredne družbene vloge. Otroci so posnemali odrasle v oblačenju, govorjenju in vedenju. Bili so videti kot pomanjšani odrasli. Že zgodaj so prevzemali dela odraslih, dolžina njihovih delavnikov se pogosto ni bistveno ločila od dolžine delovnika odraslih.
Delo Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja [5]nam omogoča pretresljiv vpogled v nezavidljiva življenje otrok in mladih pri nas v 19. stoletju, ki sta jim bila otroštvo in mladost po današnjih kriterijih »ukradena«. Bili so praviloma deležni hladnih odnosov, poniževanja, nasilja in krutosti s strani odraslih, kar jih je čustveno zelo negativno zaznamovalo za vse življenje. Mladost, zamolčana ali lažno idealizirana kot »brezskrbno otroštvo« je bila največkrat bridkost; od tu izjave, kakor tista Ivana Cankarja ‘Iz moje samotne in grenke mladosti …’, ali pa ‘Le pelin pili smo z vrta, ko smo bili še mladi’. Tudi biološki razvoj mladih je šel neopaženo mimo oči družbe. O težavah s puberteto nihče ni nič vedel, zanjo niso imeli koncepta in potemtakem tudi ne besede. Morda je eden od razlogov v tem, da so biološke spremembe, ki jih prinaša, praviloma nastopale nekaj let kasneje glede na današnjo populacijo.
V arhaičnih (primitivnih) družbah, je bil prehod iz otroštva v odraslost stvar enkratnega družbenega rituala, enega od t. i. rites de passage (obredov prehoda), ponavadi precej bolečega, skozi katerega je celotna skupnost še včerajšnjemu otroku podelila novo legitimnost odraslega. Gre v osnovi za simbolični prehod med naravo in kulturo, za izstop iz pretežno imaginarno instinktivnega sveta otrok in hkrati za vstop v simbolni svet odraslih ljudi z vsemi njihovimi dolžnostmi, pravicami in skrivnostmi. Otrok je nekoč tako rekoč odrasel čez noč. Nekdanja močno kohezivna skupnost je na ta način mladim precej olajšala prevzem odraslih vlog. Toda z nadaljnjim razvojem družbe v smeri vse večje kompleksnosti, t. j. s pojavi družbenega razslojevanja, z razvojem državnih političnih organizacij, dela in tehnike, z uveljavljanjem kompleksnih družbenih institucij (zlasti izobraževalnih), so se na splošno povečevale zahteve družbe in kulture do njenih novo nastajajočih članov. Odraščanje se je začelo podaljševati, postajalo je stopenjsko, mladi človek je moral v zaporednih časovnih fazah prevzemati nase nove zahteve oz. preizkuse družbe in jih uspešno prestati, da bi dosegel status odraslosti. Razne vrste usposabljanj za poklic, služabništvo, vajeništvo in šolanje so podaljševali pot do odraslosti.
Namesto ritualnega »enkratnega prehoda« iz arhaične dobe človeštva, ki je simbolno označil dovršitev otroštva, se je torej v kasnejših agrarnih družbah med otroštvo in odraslost vse bolj vrivalo »obdobje prehajanja«, odraščanje po stopnjah, ki se skozi čas vse bolj podaljšuje, in kjer se ritualnost izgublja na račun pragmatičnosti. Kdaj nastopi prava odraslost, je postajalo vse bolj nejasno zaznamovano. Mladostno obdobje kot različno od otroštva se začne z dnem, ko človek prvič delno zmanjša svojo odvisnost od staršev, in traja dokler odvisnosti ni več. Tradicionalno je konec obdobja postopnega osvobajanja od odvisnosti nastopil z dnem, ko je človek »stopil v zakonski stan«, se pravi skozi poročni obred, ki je v modernejših agrarno-trgovskih družbah predstavljal še največji približek nekdanjemu obredu prehoda. Toda ob teh spremembah je novo nastalo mladostno obdobje še vedno pomenilo le prehodno fazo, podaljšano otroštvo pravzaprav, katerega namen je enak -vstopanje v svet odraslih, natančno posnemanje in prevzemanje njihovih funkcij, odgovornosti in vlog.
2 NASTANEK MLADOSTI
Ta paradigma mladosti pa se je začela spreminjati z nastopom industrializacije, ki je drastično zrahljala tisočletno tradicijo in načela obstoječa razmerja v družbi. Industrializacija je po različnih delih Evrope in kasneje sveta nastopala sicer geografsko neenotno in v različnih časovnih obdobjih, ter napredovala z različnim tempom, a nazadnje je dosegla vse. In družbeni procesi, ki jih je sprožala, so si bili povsod podobni. Agrarna skupnost je razpadala, množice obubožanih podeželanov so se stekale v mesta, ki so rasla z neverjetno naglico. Spremenilo se je razmerje med spoloma, in sicer v smer poudarjenega patriarhata, kajti ženske so na začetku industrijske dobe imele slabe možnosti na trgu dela, zato so se umikale v gospodinjstva, kjer so skrbele zlasti za rojevanje in vzgojo, družinska ekonomija pa je postala praviloma skrb moškega. Otroško delo v tovarnah se je po začetnem divjem obdobju industrijskega kapitalizma začelo regulirati in skrajševati, medtem ko je mladina, najprej predvsem mladi moški, postala idealen kandidat za delo v tovarnah. S tem je mladost dobila novo družbeno moč, omogočena ji je bila zgodnejša osamosvojitev, prvič je okušala večjo osebno svobodo in družbeno veljavo. Mirjana Nastran Ule v tem smislu ugotavlja:
»Družbena in kulturna osamosvojitev mladine je pojav, ki je na poseben način zaznamoval 20. stoletje. V nobenem času ni imela mlada generacija tako zanimive vloge, ni proizvedla toliko splošno pomembnih kulturnih in civilizacijskih sprememb in v nobenem ni pridobila toliko samozavesti in izkazovala tolikšne pripravljenosti in volje do družbenih sprememb, kot ravno v dvajsetem stoletju.«[6]
Prve znanilce teh sprememb je bilo opaziti že proti koncu 19. stoletja, ko so se po Evropi začela širiti množična mladinska gibanja, posebej v Nemčiji. Za razliko od taborništva, ki se je zgledovalo po militantnih organizacijah starejših (uniforme, hierarhija), je novost predstavljala zlasti množična organizacija Wandervogel (ust. l. 1896, z milijoni mladih članov), kjer je bilo tudi vodstvo iz mlade generacije. Ta gibanja so nedvoumno naznanjala rojstvo »stoletja mladine«, kakor so mnogi avtorji poimenovali 20. stoletje. Imela so pomembno vlogo pri ustvarjanju podobe nacionalizma, nove religije 20. stoletja. Hkrati je šlo za upor proti represivni in avtoritarni nemški družbi s konca 19. stoletja, s poudarkom na odporu do industrializacije, ki je tačas hitro prodirala v nemški prostor. Privrženi romantičnemu idealiziranju narave so mladi množično bežali iz hitro rastočih industrijskih mest v objem neokrnjene narave na podeželju, kjer so gojili vrednote tovarištva, telesnosti in avanturizma. Imeli so velik vpliv na kulturne koncepte na začetku 20. stoletja. S tem je mladina morda prvič aktivneje posegla v kulturno zgodovino in jo za vedno zaznamovala:
»Mladinsko gibanje je poskušalo živeti blizu naravi, razvijati pristno tovarištvo in uživati v ponovnem odkritju telesa. Toda najbolj pomembno je, da je ta življenjski slog postal del iskanja nove Nemčije, v kateri ne bi bilo hinavščine in licemerstva, ki bi bila usmerjena navznoter in ki bi jo simbolizirali narava, tovarištvo in telesna lepota. Mladinsko gibanje je začelo iskati pristno skupnost, ko so njeni člani pohajkovali po podeželju in skušali ponovno odkriti notranje občutke, ki so jih v mestu menda izgubili. Fantje so se sončili in kopali goli, jekleno, zagorelo telo pa je za gibanje predstavljalo bistveno sestavino idealne moške lepote. Znova so se sklicevali na Grčijo in poudarjali pristnost v nasprotju z izumetničenostjo. Za sram tu ni bilo prostora: Golota je resnica, so zapisali. K takim načelom je nemška mladina prištevala zahtevo po enotnosti duha in telesa. Mladi ljudje so se zdeli odtujeni od družbe svojih staršev. Zdravilo, ki so ga iskali, je dobilo obliko skupnosti enako mislečih, ki je zajela vse vidike življenja.«[7]
Čeprav so ta gibanja najprej vzbudila negativno javno reakcijo, saj so odrasli v njih videli »… grožnjo spodobnosti, še zlasti, ker so se golo plavanje, športi in celo plesi razširili tudi zunaj gibanja,«[8]so po drugi strani v skladu z vizijami ideologov nacionalizma v praksi udejanjala nove nacionalne stereotipe o tem, kakšen naj bo lik pravega moškega in ženske. V prvi polovici 19. stoletja so namreč častili podobo hermafrodita ali androgina kot javni simbol človeške edinosti. Ta podoba se je ob koncu stoletja spremenila v pošast, ki ogroža nacijo. Zdaj je veljal ideal možatega moškega po zgledu grške klasične lepote. Sumljivi so postali vsi znaki feminilnosti, pomehkuženosti, telesne šibkosti ali duševne neuravnovešenosti; glavna nevarnost, ki povzroča feminizacijo moškosti, pa da tiči v onaniji in homoseksualnosti:
»Domišljijo zdravnikov je obsedel nemožati moški -kategorija, ki ni bila omejena le na homoseksualce. Zdravniki in vzgojitelji so bili obsedeni s spolnimi navadami svojih varovancev. Masturbacije in homoseksualnosti niso imeli za prirojeni, pripisovali so jo slabim mislim in slabim živcem. Po pravici povedano je bila v 19. stoletju večina bolezni posledica slabljenja živcev; živci so bili tako včasih politični in družbeni problem.«[9]
Nemožati moški je postal nacionalni sovražnik številka ena. Njegov zunanji videz, so predpostavljali, izdaja njegove zasebne pregrehe; ta lik (običajno onanista ali okuženega s spolnimi boleznimi) so prikazovali v muzejih voščenih lutk v svarilo mladini: bled, pordelih in usahlih oči, šibkega telesa in duha, živčen, depresiven in zanemarjenega videza. Ker greši v samoti ali na skrivaj, je antisocialen, ne ljubi nikogar in je gluh za klice družine, naroda in človeštva. Ta bolestni lik je malo kasneje prerasel v širši tip družbenega obstranca, ki je obsegel poleg onanistov in homoseksualcev še Jude, blazneže, zločince ter vse moške in ženske, ki so »… izčrpani od stalnega gibanja, ki nimajo ne idealov ne volje, da bi počeli kaj smiselnega.«[10]Ženske nasploh so bile v nevarnosti, da se pridružijo tej skupini (kot je v vplivnem delu Spol in značajto poskušal utemeljiti Otto Weinenger), saj so veljale za plitke in lahkomiselne; vendar so jim ideologi nacije našli spodobno mesto v novih časih -dodelili so jim simbolno funkcijo varuhinj morale in tradicionalnega reda, javnega in zasebnega. Mladinska gibanja, kjer so bile iz moralnih razlogov moške in ženske skupine strogo ločene, so skratka predstavljala nekakšen laboratorij, kjer nastaja nova generacija kot nosilec novih, možatih idealov nacije. Oznanjala so telesno in čustveno žilavost, samonadzor in kaljenje telesa, športno-borbeni duh, viteštvo do deklet in vzdržnost v spolnosti -največjem daru mladosti, ki se ga ne sme zapravljati v prazno. A dokaj pogosti očitki in občasni javni škandali v zvezi s homoseksualnostjo znotraj gibanja, so pričali o tem, da praksa ni bila povsem na nivoju idealov.
Velik delež pristašev teh gibanj je nato našel svoj končni smisel v prvi svetovni vojni, ki so jo (v veliki meri zaradi državne vojne propagande) videli kot priložnost za prerod Evrope, in se vanjo množično prostovoljno javljali, želeč preizkusiti pristno tovarištvo, ki da šele v vojni pride do svojega najčistejšega izraza. Po vojni so bili preživeli seveda razočarani. Množično umiranje tovarišev v blatnih strelskih jarkih ni bila najboljša osnova za utrjevanje pristnih vezi med njimi. Po vojni oslabljeno nemško mladinsko gibanje, zdaj razcepljeno na mnogo frakcij, je nato v 30-ih letih 20. stoletja postalo lahek plen nacistov, ki so prepovedali vse druge oblike organiziranja mladih, razen Hitlerjeve mladine. Le-ta je rekrutirala večji del nemške mladine (okoli 8 milijonov članov), ki so jo načrtno urili za prihajajoči svetovni spopad, katerega znamenja so bila vidna vsenaokoli skozi trideseta leta 20. stoletja. Hitlerjevi Nemčiji je mladina stala ob strani do zadnjega; ko so odrasli že obnemogli, so 10-15 letniki srdito branili Berlin in umirali kot zadnje nesmiselne žrtve vojne. Spet so bili prevarani. A pozitivna zapuščina nemških in drugih evropskih mladinskih gibanj še danes živi s taborniškimi organizacijami in t. i. FKK gibanji (po naše kultura nudizma). Tudi v slovenskem kolektivnem spominu še živijo Sokoli, ki so bili prav tako del vseevropskih nacionalno-preroditvenih mladinskih gibanj z začetka 20. stoletja in so tudi odigrali pomembno vlogo pri odporu proti okupaciji med drugo svetovno vojno.
Nasploh je mladina v obdobju med svetovnima vojnama postala pomemben nosilec novih političnih ideologij. Tako v kolumni O danšnji mladini iz l. 1932 sodi o duhovni poziciji slovenske mladine pesnik, prevajalec in publicist Fran Albreht, pronicljiv opazovalec svojega časa:
»Vsaka mladina hoče nekaj varnega, gotovega, dokončnega in absolutnega. Nekaj, za kar se je vredno žrtvovati in trpeti, nekaj, kar bi vsaj deloma uravnotežilo njeno notranjo neuravnoteženost, njeno muko in napor, neizčiščenost in neurejenost. Ali pa ni danes vse vnanje življenje samo -družabno, nacionalno, socialno, kulturno in ekonomsko-docela neuravnoteženo in neizčiščeno, nestalno in negotovo? Dva vsaj deloma varna in absolutna pola sta v tej zmedi časa: pozitivno krščanstvo in pozitivni marksizem, vera v onostranstvo in vera v tostranstvo. Zatorej se mladina oklepa teh dveh.«[11]
Iz te skice lahko razberemo turbulentno vzdušje medvojnega časa, ko je prva svetovna vojna pahnila znani svet s tečajev. Pustila je globoke rane v zavesti narodov ter v veliki meri razvrednotila evropsko civilizacijo in njeno humanistično tradicijo. Seveda ne smemo pozabiti na ekonomski in finančni kolaps, ki je sledil vojni in potisnil vse evropske države v globoko zadolženost s strani ZDA. Mlada generacija, rojena okoli časa vojne, je najradikalneje do takrat občutila pomanjkanje občutka varnosti in stabilnosti v svetu okoli sebe, nečesa univerzalno nujnega za svoj duhovni razvoj. Njena pregovorna notranja nestabilnost se je srečevala s še večjo nestabilnostjo zunanjega sveta, zato v njem ni več našla tiste čvrste duhovne opore, kakor je bilo to v veliko večji meri dano prejšnjim generacijam:
»Toda mi vsi, ki smo zoreli in doraščali tik pred vojno (…), smo vsaj izven sebe in okrog sebe našli neko navidezno varnost in gotovost, stalnost in urejenost, čeprav seveda nadvse relativno in čeprav že vso prenasičeno z znamenji bodočih pretresov. Danes pa, kaj najde mladina okrog sebe in izven sebe? Kaos.«[12]
Ne čudi, da je postala dojemljiva za različne nove ideologije, ki so obetale vsaj pravičnejšo preureditev sveta, če že ne kar »novega človeka«. Poleg reformirane tradicije krščanstva in marksizma, ki sta se srečevala v krščanskem socializmu (morda najznačilnejšem izrazu slovenstva med vojnama), seveda ne gre pozabiti desničarskih ideologij fašizma in nacizma, ki sta, oprti na nacionalizem in antisemitizem, uspeli politično -v bolj ali manj izraziti obliki -prevladati v večini držav na evropski celini. Čeprav danes (še) velja politično korektno prepričanje, da je bil nacizem v nasprotju z evropsko civilizacijo in njenimi vrednotami, je ob podrobnejši analizi povsem jasno, da je tudi on otrok evropske civilizacije[13]. Ker je danes javno vse manj problematičen pojem (kot neonacizem), ki dobiva vedno več privržencev tudi med mladimi, mu gre nameniti nekaj več prostora.
Nemčija, kjer se je konceptualno najbolj razvil, se je kot globoko frustrirana poraženka prve svetovne vojne, ki je izgubila vse kolonije, zgledovala po uspešnejših modelih imperializma, zlasti anglosaksonskega. Njen »nacionalni socializem« je pravzaprav seštevek vseh temeljnih ideoloških potez evropskega imperializma, ki je ravno v obdobju po prvi vojni doživljal svoj vrhunec: nacionalizma, antisemitizma, rasizma, militarizma, kolonializma in pretirane vere v naravoslovne znanosti. Njeni genocidni postopki med vojno niso nobena novost v evropski zgodovini, imeli so brezštevilne precedense v postopkih evropskih čezmorskih imperijev v kolonijah. Nemci sami so nedolgo nazaj (l. 1904) s tiransko vladavino v JZ Afriki povzročili upor ljudstva Herero in drugih. Ko so ga do leta 1907 uspeli zatreti, ».. . je bilo od 80000 Hererov več kot 65000 pobitih, shiralo v koncentracijskih taboriščih ali bilo pregnano v puščavo Kalahari, da tam pogine«[14]. Take metode so uporabili tudi Angleži v burskih vojnah; idejo za koncentracijska taborišča, kamor so zaprli vse burske ženske in otroke, ki so tam množično umirali, je dal Winston Churchill. Francozi so npr. brez milosti dušili upore na Madagaskarju (celo po drugi sv. vojni) in povzročili smrt sto tisočev domačinov. Sodu dno pa je izbila, kdo bi si mislil, Belgija. Ogromna kolonija Kongo, ki je leta 1876 pripadla belgijskemu kralju Leopoldu, je postala poligon za pohlepne evropske pustolovce in korporacije. Belgijci so na zverinski način pobili ali načrtno pohabili milijone moških, žensk in otrok, ki so jih pred tem v celoti razlastili in spravili v de facto suženjsko razmerje. Danes evropski Bruselj ima svojo dolgo temno in krvavo senco ovekovečeno v znamenitem romanu Josepha Conrada Srce teme iz l. 1899.
Poleg evropskih zgledov je nacizem tudi v zgodovini in praksi bliskovitega nastajanja ZDA iskal navdih za svoj nacionalni preporod in očiščenje. Rasni zakoni, rasni geti, evgenika in sterilizacije »manjvrednega« prebivalstva so bile del ameriške zakonodaje ne le pred prvo svetovno vojno, ampak še daleč po drugi. Suženjstvo so (formalno) ukinili šele leta 1865, a se je rasistična »kultura« javnih linčanj temnopoltih in njihovega ustrahovanja ter izkoriščanja neprikrito nadaljevala še dolgo po drugi svetovni vojni, medtem ko so genocidno politiko do indijanskih staroselcev vodili vse do 20. stoletja. Že pred letom 1850 so celoten Vzhodni del ZDA načrtno »očistili« indijanskih plemen, ki so jih v prisilnih dolgih marših poslali na Zahod v puščavske rezervate, pri čemer jih je od izčrpanosti do polovica pomrla. Hitler je rasel ob popularnih zgodbah iz tedanjega časopisja, kot vsak Nemec svoje dobe je oboževal zgodbe iz Divjega Zahoda … Sicer pa se je med 1. sv. vojno v Evropi že zgodil genocid ogromnih razsežnosti nad Armenci v Turčiji, ki ga evropska javnost, zaposlena z vojno na domačih tleh, skorajda ni opazila, kaj šele resno problematizirala.
Skratka, nacizem se v svojih strukturah nasilja ni bistveno ločil od drugih evropskih imperialnih sil; njegova ideja, da bo nemški imperij vladal svetu, s čimer je sprožil drugo sv. vojno, pa tudi ni bila nič novega na Zahodu. Boj za oblast nad svetom se je namreč odvijal skoraj skozi celotno 18. stoletje in naprej. Tako npr. piše v Timesovematlasu svetovne zgodovine:
»Vojna, ki je leta 1744 izbruhnila med Veliko Britanijo in Francijo, je povezala vojno za trgovino na Karibih z vojno v Šleziji, v velik svetovni zaplet, ki se je razširil od severne Amerike do Indije, in od Zahodne Indije do Rusije. Ta borba, ki je trajala s prekinitvami do l. 1815, se je kmalu spremenila v dvoboj med Veliko Britanijo in Francijo za prevlado v svetu. Evropske sile, ameriški naseljenci, severnoameriški indijanski poglavarji in indijski knezi so se borili kot plačani in odvisni zavezniki ene od obeh velikih sil. Lokalni dejavniki so določali naravo lokalnih spopadov, a vsi so bili podrejeni večjemu.«[15]
Kot zanimivost, ZDA so nastale natanko kot stranski produkt imperialne svetovne vojne v 18. stoletju, te predhodnice 1. in 2. sv. vojne. Kajti ko so Francozi izgubili vse pozicije v Severni Ameriki in Indiji na račun Velike Britanije, so se maščevali tako, da so učinkovito podprli boj ameriških naseljencev za neodvisnost -in Angležem odvzeli slast popolnega triumfa. Američani zato prav dobro poznajo logiko kjer se prepirata dva …
Politični model nacizma je bil osnovan na konceptih Hobbesove korporativne države, ki samo sebe dojema kot enoten organizem, kjer ima vsak državljan svoje naravno določeno mesto in funkcijo. Vladajoča stranka predstavlja v organizmu države možgane, t. j. vladajoči aparat, ki se mu vsi deli brezpogojno podrejajo; sama pa namesto njih sprejema odločitve v skupno dobro. Odnos med Stranko in ljudstvom temelji na paktu ljubezni in zaupanja, na neposrednem odnosu, med njima ni vmesnih členov, ki bi motili to organsko povezanost. Taka koncepcije države ni izvirna ideja nacizma. Tisto, kar je bilo pri nacizmu bolj svojskega, pa je ideologija vkoreninjenosti[16], ki se je navezovala na tradicijo evropske romantike. Goječ vrednote tradicije, pripadnosti in čvrste identitete, ki izhaja iz rase, zemlje in krvi (t. i. Blut und Bodenideologija) je postal zelo privlačen za mladino širom Evrope, ki je v splošnem družbenem kaosu iskala trdna tla pod nogami in stabilen občutek pripadnosti nečemu večjemu in presežnemu (npr. popularna ideja Nove Evrope brez kapitalizma in komunizma). Jude je v prvi vrsti doletel ravno očitek, da so izkoreninjenci,brez čvrstih atributov domovine, rase, jezika in kulture. Še zdaleč pa fašizem ni bil omejen le na Nemčijo in Italijo. Pozabljamo, da demokracija pred 2. sv. vojno ni bila ravno evropska vrednota. V 30-ih letih 20. stoletja so v veliki večini evropskih držav zavladale vojaške diktature z nacionalističnimi usmeritvami, med njimi tudi Kraljevina Jugoslavija, ali pa fašistični režimi. Izjemi sta bili le Velika Britanija in Francija, a tudi tam so fašistične stranke imele tolikšen vpliv na vlade, da so bile te blokirane pri večini nujnih reform (enako tudi v ZDA).
Uvoz idej nemškega nacizma na slovensko ozemlje, npr. ideje, da so Judje kot glavni nosilci komunizma in kapitalizma krivi skoraj vsega zla na svetu, je sprožal vse večji ideološki konflikt tudi med našo levo in desno usmerjeno mladino, ki se je kasneje v vsej tragiki dovršil v drugi svetovni vojni in odmeva še dandanes. Tu mi na misel prihaja neka opazka Vitomila Zupana iz njegove knjige Komedija človeškega tkivao vzdušju med medvojno študentsko populacijo: povsem običajno je bilo, da so na zborovanje katoliške mladine vdrli marksisti ali liberalci (in seveda obratno) z lesenimi palicami in začeli pretepati politične nesomišljenike. Zupan prostodušno priznava, da je kot pripadnik levičarskih študentov v 30-ih letih prejšnjega stoletja, na nekem takem ideološkem pretepu lopnil s kolom po glavi Lidijo Šentjurc, kasnejšo dolgoletno kulturno ministrico v povojnih vladah, ki je bila takrat še v katoliškem taboru. Zlasti po začetku španske državljanske vojne l. ’36, ki je predstavljala najvplivnejši dogodek mlade generacije v 30-ih letih 20. st., do katerega je vsak zavzel eno od dveh nasprotnih stališč, se je militantna nastrojenost mladine še stopnjevala.
Tudi levičarji so se med vojnama začeli radikalizirati pod vplivom stalinistične partije, ki je propagirala ideje zaostrenega razrednega boja, pa čeprav je bila Slovenija pred vojno pretežno agrarna dežela s peščico industrijskega proletariata. Ker je bila Komunistična stranka v stari Jugoslaviji zakonsko prepovedana, so radikalni levičarji ustvarjali ilegalne skupine in omrežja, kjer so se se urili v gverilskih dejavnostih -kadar niso prestajali dolgih zapornih kazni. Živeč leta na drugi strani zakona so pridobivali psihološke značilnosti izobčencev, postajali so maščevalni, vse nasilnejši in grobi do t. i. »razrednih sovražnikov«, kamor so pogosto uvrščali vse, kar je dišalo po tradiciji. Ta maščevalnost se jim je kasneje zgodovinsko močno maščevala.
Starejša generacija pa, ki je l. 1914 množice mladih zapeljala v skrajno nesmiselno medsebojno uničevanje zavoljo imperialnih ambicij, ki so jih skozi vojno propagando seveda prikrili in nadomestili z lažmi o nacionalni ogroženosti, je bila sedaj v očeh medvojne mladine kolektivno ponižana, izgubila je prejšnjo avtoriteto. Zato je mlada generacija začela nastopati z novo samozavestjo, želeč dati svoj aktiven prispevek k iskanju novega družbenega ravnotežja, nove duhovne in politične orientacije. To dobro opaža tudi Albreht.
»Današnje mladine nujni imperativ je aktivnost. Ona vidi svet, občuti krivice, nasilje, negotovost družbenih in političnih razmer, negotovost vsega duhovnega življenja. Vidi vso onemoglost starejših, da bi napravili v zunanjem in notranjem svetu red, kakršnega si želi sama. Zato obsoja in mrzi svoje očete. Zato se ji po pravici (s pravičnostjo, ki je prav tako enostranska kakor naša in zato nič manj upravičena kakor naša) zdi sumljiv vsak starejši človek. Strožja, občutljivejša je s samim seboj in z drugimi, nego smo bili mi.«[17]
Če upoštevamo, da je ta, v kaotične družbene razmere vržena generacija mladih odigrala ključno vlogo v naslednji, drugi svetovni vojni, morda laže razumemo dodatno radikalnost le-te v primerjavi s prvo. Mladina se je masovno vključevala v vojno na eni ali drugi strani, se dokazovala skozi nešteta herojstva (in grozodejstva), in plačala zopet najdražjo ceno. Že če se na hitro ozremo na povojne spomenike padlim, partizanske ali domobranske, nas preseneti mladost večine teh žrtev -zdi se, da daleč največjo skupino padlih tvorijo ravno mladi pod 25 let, ogromno je še najstnikov. Ne glede na ves absurd druge sv. vojne, pa je le-ta nepovratno spremenila tok zgodovine -evropski imperiji so bili po vojni vojaško in ekonomsko na tleh. Začel se je proces dekolonizacije, ki je trajal tja do konca sedemdesetih let. Svet so preplavila osvobodilna gibanja, navdahnjena največkrat z levičarskimi idejami. To vzdušje osvobajanja, ki je viselo v zraku, je našlo svoj odziv tudi v splošni kulturi povojnega časa in seglo prek političnega tudi na osebna področja.
3 STOLETJE MLADINE
Mladi, ki so do druge sv. vojne že postali pomemben faktor družbenega in kulturnega življenja, so po njej izvršili pravcato kulturno revolucijo brez precedensa, ki je do temeljev preoblikovala svet, zlasti Zahodni.
Splošno znan je neverjeten porast rojstev v obdobju po drugi sv. vojni, ki je ustvaril t. i. baby-boomgeneracijo, kar je mladim omogočilo občutek množičnosti in s tem povečane generacijske družbene sile. Toda družba na Zahodu je isti čas tonila v krizo družine, kar je bilo povezano »… s prav dramatičnimi spremembami javnih norm v zvezi s spolnim vedenjem, partnerstvom in ploditvijo.«[18]Zlasti obdobje šestdesetih in sedemdesetih let je bilo izjemno obdobje liberalizacije tako za heteroseksualce (predvsem več spolne svobode za ženske) kakor tudi za homoseksualce in druge spolne, pa tudi kulturne manjšine. Začel se je izreden porast razvez zakona, posledično naraščanje števila družin samohranilcev, kakor tudi porast števila oseb, ki ostajajo samske; pojavljala so se eksperimentiranja z novimi oblikami partnerskih odnosov in življenjskih slogov ter življenja v novih oblikah skupnosti. To je imelo za posledico
»… globoko spremembo v odnosih med generacijami. Mladina, samozavedna skupina v obdobju med puberteto -ki je v razvitih državah nastopila nekaj let prej, kot pri prejšnjih rodovih -in sredino dvajsetih let, je zdaj postala neodvisen družbeni faktor. (…) Politična radikalizacija v šestdesetih letih, ki so jo naznanjali manjši kontingenti najrazličnejših kulturnih disidentov in odpadnikov, je pripadala tem mladim, ki so zavrnili status otrok ali celo mladostnikov (t. j. ne še povsem zrelih odraslih) in odrekali polno človeškost vsem generacijam nad tridesetim letom starosti, z izjemo kakšnega občasnega guruja.«[19]
Te bolj ali manj radikalizirane množice baby-boom mladostnikov, ki so se dale voditi izključno le svojim vrstnikom, so idealizirale upor kot tak, četudi brez razloga. Njihovo novo pridobljeno družbeno avtonomijo je začel simbolizirati junak, kakršen se je na začetku 19. stoletja pojavil le še v romantični literaturi -junak, katerega življenje in mladost se končata hkrati. Ne le James Dean, ampak tudi »… Buddy Holly, Janis Joplin, Brian Jones, Bob Marley, Jimmy Hendrix in vrsta drugih priljubljenih božanstev so postali žrtve življenjskega sloga, ki je vodil v zgodnjo smrt.«[20]Ti mrtvi generacijski junaki so simbolizirali minljivost mladosti, kar je še povečevalo njeno utopično draž. Generacijski razkol ne bi mogel biti večji. Buržoazni milje je na mlade še vedno želel gledati kot nekdaj, namreč kot na sicer spolno zrele, a fizično in intelektualno še v razvoju, ter brez izkušenj z odraslim življenjem. Na vsak način so mlade, kljub čedalje zgodnejši puberteti, imeli za manj odrasle, kot so se počutili sami, in so od mladih moških (seveda ne tudi od deklet) pričakovali, da se čimprej »izdivjajo v mladosti«, potem pa »umirijo« v zreli odrasli drži.
A nova mladinska kultura je imela drugo vizijo, njena novost je bila večplastna, kakor ugotavlja eden največjih zgodovinarjev 20. stoletja Erich Hobsbawm:
»Prvič, “mladosti” ni imela za pripravljalno obdobje za odraslost, ampak na nek način za zadnjo stopnjo celostnega človeškega razvoja.«[21]
Po tridesetem letu naj bi šlo s človekom samo še navzdol; kar je bilo sicer v očitnem nasprotju z družbeno stvarnostjo, kjer je karierni uspeh naraščal skozi dolga leta. Toda establišmentstarejših je popuščal mladim zaradi novega dejstva -postajali so nosilci čedalje večje kupne moči, kar je sprožilo cvetočo industrijo kozmetike, tekstila in plošč. In ta industrija je potrebovala mlade tudi kot razvijalce novih produktov:
»Ne glede na starostno strukturo uprave IBM ali Hitachija so nove računalnike načrtovali in novo programsko opremo izumljali mladi med dvajsetim in tridesetim letom.«[22]
Spričo sunkovitega tehnološkega napredka po vojni se je starejša generacija, ki v svoji mladosti teh tehnoloških produktov ni poznala, boleče zavedala svoje manjvrednosti nasproti mlajši, ki je zrasla ob njih. S tem se je začela zamenjevati vloga med generacijami -kar so se mladi naučili od staršev, je postajalo manj pomembno od tistega, kar starši niso vedeli, mladi pa so.
Še ena, morda najvplivnejša sprememba v mladinski urbani kulturi po vojni, pa je njena izrazita mednarodnost. Kavbojke, coca-cola, rock glasba … so postali značilni znaki mladine vseh dežel, tudi v vzhodnem bloku.
»To je zrcalilo velikansko kulturno prevlado ZDA v popularni kulturi in življenjskih slogih. … Njeni mladinski slogi so se z nekakšno neformalno osmozo širili neposredno ali s krepitvijo signalov skozi britansko vmesno kulturno postajo. Širili so se s ploščami in pozneje kasetami … širili so se s svetovno distribucijo podob … z osebnimi stiki mednarodnega mladinskega turizma … skozi svetovno mrežo univerz … skozi modo potrošniške družbe, ki je zdaj dosegla množice in spodbudila nujo po potrjevanju med sovrstniki. Rodila se je svetovna kultura mladih.«[23]
Novopečena svetovna kultura mladih je dejansko postala matrica veliko širše kulturne revolucije, ki je dosegla večino urbanega prebivalstva Zahodne hemisfere; spremenila je vedenje, navade, okuse, načine preživljanja prostega časa, predrugačila podobo komercialne industrije in umetnosti. V svojem bistvu je bila uporniška, a hkrati enako tudi ljudska. Tu lahko srečamo nekoč nezamisljiv pojav, da so mladi iz višjih in srednjih slojev začeli posnemati glasbo, oblačila in celo jezik urbanih nižjih razredov. Ali kot zapiše Hobsbawm:
»Modni trg za plebejsko mladino se je osamosvojil in začel narekovati ton patricijskemu trgu. (…) Mladi aristokrati so se začeli izogibati naglasu, ki je v Veliki Britaniji nezmotljivo izdajal predstavnike njihovega razreda, in začeli govoriti približek jezika londonskega delavskega razreda.«[24]
Prej je bilo ravno obratno, mladi delavski dandyji so posnemali visoko modo in govor višjih slojev. Ta obrat k ljudskosti, k okusu delavskega razreda, je v veliki meri naznanjal malce kasnejši obrat mladine srednjega razreda k levičarskim revolucionarnim ideologijam delavskega razreda, združeval se je torej z uporom proti establišmentu.Vsaj navidez.
Uporništvo mladih je v 60-ih posebej vzpodbudila vietnamska vojna, ki je sprožila množične študentske demonstracije, zavračanje služenja v vojski in posledično nastajanje množice izobčencev (ang. outlaws), ki so se na begu pred državnimi sankcijami zatekali v odmaknjene kraje sredi narave, iščoč nove oblike skupnosti (komune). Iz teh pacifističnih upornikov in skrivačev pred vojaškim vpoklicom se je med letoma 1964 in 1972 v ZDA ustvarilo glavno jedro razvpitega gibanja hipijev, ki je imelo velik odmev tudi v Evropi. A velik del njihove popularnosti je zamrl po letu ’71, ko se je razvedelo za serijo srhljivih zločinov, ki so jih izvrševali pripadniki The FamilyCharlesa Mansona, ene najbolj avtentičnih, slavnih in v javnosti mistificiranih hipijevskih komun.
Vrh uporništva mladih pa gotovo predstavljajo dogodki v Evropi l. ’68, zlasti iz pariških majskih dni, ko so mladi zmogli svoj intelektualno najbolj artikuliran nastop. Pariz in mnoga druga evropska mesta so preplavile množice mladih protestnikov, barikade in slogani, ki so odrasle spravljali ob pamet. Hobsbawm komentira:
»Slogan iz maja 1968 -‘Ko pomislim na revolucijo, se želim ljubiti’ -ne bi zbegal le Lenina, ampak tudi Ruth Fischer, mlado militantno dunajsko komunistko, ki jo je Lenin napadal, ker je zagovarjala spolno promiskuiteto …«[25]
Take in podobne izjave (npr. ‘Vse, kar me skrbi, bom imenoval politično’, ‘Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče’, ‘Prepovedano je prepovedati’,itd.) so le na površini delovale kot politične, a to niso več bile v tradicionalnem smislu. Niso imele resnega cilja v spreminjanju krivične zakonodaje: šlo je bolj za javni izraz zasebnih čustev in želja. ‘Osebno je politično‘, slogan novega feminizma, to pozicijo najčisteje izrazi. Ni šlo le za to, da politični angažma izhaja iz osebne motivacije in prinaša osebno zadoščenje, ampak da je sam končni cilj političnega delovanja postal drugorazreden motiv -sedaj je prvenstvenega pomena bolj to, kaj počneš in kako se ob tem počutiš. Šteje neposredna izkušnja kot taka. Kot recimo primer junaka iz kultnega filma Platoon(režiserja Oliverja Stonea), ki prostovoljno zapusti svoje urejeno družinsko okolje in se udeleži vietnamske vojne -ne da bi verjel v njene cilje ali želel zmage svoji strani, pa tudi ne, da bi ji prikrito nasprotoval -ampak da bi doživel osebno, »neposredno« izkušnjo vojne kot take, paleto vseh možnih občutkov, ki jih le-ta omogoča. Njegov cilj ni nič objektivnega in konkretnega, ampak nasprotno, nekaj zelo subjektivnega in abstraktnega. Če sploh lahko govorimo o kakšni konkretni vsebini junakovega končnega cilja, je to kvečjemu izboljšanje lastne samopodobe; po intenzivni izkušnji bo lahko verjel, da je postal »kvalitetnejša« oseba. Tekst zaključnega prizora filma, ko junak odhaja domov, je res pravi slavospev lastne samovšečnosti. Zaslutimo pa lahko, da je bilo pri tem samo-dosežku ključnega pomena dejstvo, da se je uspešno potrdil v očeh soborcev (beri: sovrstnikov).
Objektivni spoznavno-etični motivi, ki so vodili generacijo med vojnama, se na ta način pri povojni generaciji umaknejo pred subjektivnimi čustveno-estetskimi motivi. Osebna in družbena osvoboditev sta postali eno, zato ni čudno, da sta v praksi upora proti državi, staršem, soseski in splošnim konvencijam glavno vlogo razbijalca okovov prevzela seks in mamila. Seksa ni bilo treba na novo odkriti, a so v njem našli presežni užitek, v kolikor so ga lahko prakticirali kot politično gesto (razbijanje togih spolnih konvencij). Mamila pa so, razen tobaka in alkohola, do takrat uživale le ozke subkulture visoke in marginalne družbe. Njihova nova privlačnost za množice mladih ni bila le posledica njihove zakonske prepovedi, ampak so v enaki meri kakor gesta upora šteli že sami vzvišeni občutki, ki jih mamila povzročajo. Zlasti marihuano, najbolj priljubljeno mamilo med zahodno mladino, ki naj bi bila manj škodljiva od alkohola ali tobaka, so pogosto kadili iz občutkov superiornosti nad tistimi, ki so jo prepovedali. Meja med iskanjem idealnih subjektivnih občutkov in objektivnih družbenih idealov je nepovratno izginjala:
»Na divjih obalah ameriških šestdesetih let, kjer so se našli privrženci rocka in radikalni študentje, se je črta med omamljanjem in gradnjo barikad pogosto zdela nejasna.«[26]
Zato je po Hobsbawmu treba razumeti kulturno revolucijo mladih druge polovice dvajsetega stoletja kot zmagoslavje posameznika nad družbo ali »…kot pretrganje niti, ki so v preteklosti tkale človeška bitja v družbeno tkivo.«[27]Pričakovani vzorci medsebojnega vedenja in predpisane vloge so se zrušili, poznane družbene vezi so se zrahljale ali razpustile, mnogi avtorji so začeli govoriti o individualizaciji in atomizaciji družbe. Proces se je stopnjeval skozi sedemdeseta in osemdeseta leta, ko je dobil svoj najčistejši politični izraz v izjavi Margareth Thatcher ‘Družba ne obstaja, so le posamezniki‘.
4 SPREMEMBA PARADIGME ODRAŠČANJA OB KONCU 20. STOLETJA
Povojno obdobje tja do srede sedemdesetih je bilo “zlata doba” v ekonomskem smislu: splošna blaginja je naraščala, zaposlenost je bila visoka, pot do nje relativno enostavna -in zdelo se je samoumevno, da bo ta napredek večen in neomejen. Toda sredi sedemdesetih je svetovna naftna kriza močno načela sanje o večnem napredku. Gospodarska stagnacija in visoka inflacija sta spremenili temeljno vzdušje dobe. Grozeča brezposelnost in revščina sta narekovali mračne tone sedanjosti, nove mednarodne politično-vojaške napetosti konec sedemdesetih in prodor nove digitalne tehnologije pa so v večini ljudi sprožale paranojo glede prihodnosti. Osemdeseta so prinesla obrat v desno (izvolitev Ronalda Reagana za ameriškega predsednika), država je začela postajati represivnejša, varčevalni ukrepi so prizadeli večino prebivalstva. Širila in popularizirala sta se vojaški in finančni sektor, ki sta imela močan kulturni vpliv tudi na mlado generacijo. Lik pacifista je med mladimi v osemdesetih izgubljal privlačnost na račun bolj “možatega”, militantnega ideala, pričeske mladih so se temu primerno krajšale. Hipiji in rockerji so se počasi poslavljali, pojavili so se body-builderji in yuppiji. Tudi zamudniška mladina vzhodnega bloka, ki je še v osemdesetih posnemala ameriške trende iz šestdesetih, ob politično-ekonomskemu zlomu Vzhodne Evrope, pri katerem je sicer sodelovala podobno radostno kot hipiji na festivalu v Woodstocku, kmalu ni imela več razloga za svojo osvobajajočo razigranost. Prihajajoča nova stvarnost neoliberalnega kapitalizma je načela socialno varnost in mladost se je začela spreminjati iz vodilne družbene sile v vse večji socialni problem. V državah nekdanjega vzhodnega bloka so se začele tegobe t. i. tranzicije, procesa hitrih in divjih družbenih sprememb. Pot osamosvajanja mladih se je v nasprotju z začetki industrijske dobe zopet začela podaljševati; poiskati si službo in odseliti se na svoje je za mnoge postajal vse težji ali nemogoč izziv.
V zborniku Prestopniško in odklonsko vedenje mladihiz leta 2000 avtorji na splošno ugotavljajo, da se značilnosti mladih in njihova družbena vloga od leta 1990 naprej hitro spreminjajo:
“Ob iztekanju “stoletja mladine” se zdi, da se končuje njena izpostavljena vloga, da se zmanjšuje njen delež v demografskem smislu in da se staplja z drugimi generacijskimi in družbenimi skupinami.”[28]
Katere okoliščine so botrovale tem spremembam?
Najprej in predvsem rastoč pritisk na mlade, da si pridobijo čim višjo izobrazbo in socialno napredovanje po družbeni lestvici; posledično se je zaostrila tekma za spričevala, priznanja in nazive, ki omogočajo gradnjo uspešne kariere in prisvajanje družbenih privilegijev. Poleg tega se je razvil tudi vzporeden sistem družbenega potrjevanja na področju neformalnega izobraževanja, potrošnje in prostega časa, npr. učenje tujih jezikov, računalništva, glasbe, osebnostne samo-pomoči, posebnih spretnostih, potem potrjevanje v športu, modnih, prehranskih in drugih potrošniških stilih, v medijskem pojavljanju … Mirjana Nastran – Ule zajame bistvo sprememb takole: »Konkurenca za kariero in naslove, priznanja, spričevala vplivajo na podaljševanje mladosti. Vlaganje v izobrazbo in osebnost mladostnikov postaja vedno večji in glavni strošek družin. Zavest o tem, da so prednosti mladostnika v boju za boljši položaj v družbi toliko večje, kolikor več izobrazbe in kulturnega kapitala si nabere v otroštvu in mladosti, se razširja na vse sloje in generacije. Zato se krepijo težnje, da se začne intenzivno šolanje že v zgodnjih otroških letih in da se podaljšuje v tretje življenjsko obdobje.«[29]
Pri teh trendih podaljševanja mladostnega moratorija gre po eni strani za pospeševanje otroštva. Mnoge prej odrasle dejavnosti se selijo v zgodnejša otroška leta, npr. avtonomna potrošnja, oblikovanje življenjskih stilov, samorefleksija, zavest o pomembnosti načrtov za prihodnost in s tem povezane gradnje lastne identitete/podobe in biografije, tako kot nekatere klasične točke medvrstniške emancipacije (npr. prvič se zaljubiti, prvič se napiti). Po drugi strani se upočasnjuje čas mladosti, saj se merila odraslosti (odseliti se na svoje, zaposliti se, postati oče/mati) odmikajo proti tridesetim letom starosti in čez. Če je bila povprečna starost mladih ob prevzemu prve zaposlitve sredi 20. stoletja 15 do 16 let, v osemdesetih 20 let, je bila sredi devetdesetih že okoli 23 let[30]. Pri teh premikih se mladi soočajo z novimi oblikami nadzora:
»Mladi se že zgodaj pripravljajo, da s strategijami “vijuganja” med različnimi biografskimi izbirami vnaprej omilijo svoje težave, ki so hkrati tudi težave njihovih staršev. Zaželeni življenjski potek mladih postaja predmet pogajanja med starši in mladostniki.«[31]
Formalni nadzorni sistemi, družina in šola, kakor tudi manj formalna vrstniška skupina, ki je prevladovala od šestdesetih naprej, pa na splošno izgubljajo bitko z neformalnimi sistemi novih oblik socialnega nadzora nad mladimi -potrošništva, institucij prostega časa in kulturne industrije: »Novi nadzorniki otroštva in mladosti delujejo z zgodaj razvitimi vzorci ponotranjanja napotkov, vzorov vedenja in potreb, ki jih ponujajo mediji in trg. V nasprotju z neposrednostjo in hierarhičnostjo kontrole v družini in šoli so nove oblike nadzora posredne in zgrajene na formalnem načelu enakosti ter svobode potrošnikov in uporabnikov. Novi nadzorniki mladostnikov delujejo kot emancipatorji mladostnikov nasproti utečenim socialnim in pedagoškim vezem oz. odvisnostim. Vodijo k zgodovinskemu koncu pedagoško zaščitenega otroštva in mladosti.«[32]
V praksi to pomeni, da se namesto osebnih starševskih/učiteljevih navodil in svaril oz. vrstniških pričakovanj in pritiskov, mladi bolj zanašajo na neosebne televizijske nasvete oz. sledijo drugim medijsko posredovanim pričakovanjem. Mladi so tako vse bolj ostajali prepuščeni sami sebi, svoji individualni aktivnosti pri izbiri življenjskih poti in identitet.
V družboslovju se je za oznako tega procesa prestrukturiranja življenjskega stila uveljavil ne preveč posrečen izraz ‘individualizacija’. Pomeni preprosto to, da družba preloži na pleča posameznika izredno zahtevno psiho-socialno integracijo v družbo, proces, ki je bil skozi vso zgodovino večidel stvar družbenih podpornih skupin in institucij. Individualizacija vsebuje tri dimenzije[33]:osvobajanje od prejšnjih družbenih vzorcev, odčaranje v pomenu izgube zaupanja v vodilne družbene prakse in norme, ter reintegracijo,povezavo v nove oblike odnosov in družbenih skupin, ki so utemeljene na osebnih izbirah, interesih in stilih. Če je mladina baby boomgeneracije dodobra preigrala dimenzijo osvobajanja in jo naredila za splošno kulturno dediščino, je generacija mladih iz devetdesetih trčila predvsem v dimenzijo odčaranja. Devetdeseta leta so dokončno razblinila sanje o večnem napredku, zavladala je splošna družbena klima negotovosti, tveganja in nevarnosti. V empirični raziskavi slovenskih osmošolcev[34]iz srede devetdesetih so strokovnjaki ugotovili visoko stopnjo (samo)destruktivnosti, občutkov negotovosti, krivde in demoraliziranega odnosa do sveta in življenja:
»To je poseben psihosocialni položaj posameznika, ki se kaže v občutkih nemoči, samoodtujitvi, socialni izolaciji, občutku nesmisla in praznosti, občutku nepravičnosti in avtoritarnosti. (…) Raziskovalci mladine ugotavljajo, da je življenjska demoralizacija značilen odgovor mladih na povečanje tveganj in negotovosti v svetu. (…) Mladi izgubljajo zaupanje v racionalnost sveta, za katerega se lahko pripravimo z vzgojo in šolanjem. Zato se povečuje stopnja nezaupanja do življenja. Posledica povečane življenjske demoralizacije mladih so okrepljeni občutki osamljenosti oz. socialne izključenosti.”[35]
Pri slednjem ne gre toliko za pomanjkanje realnih stikov z drugimi kakor za to, da večina teh stikov nima globljega pomena, da je površna, začasna in preračunljiva, da posameznik pri drugih ne najde pomenljivega odziva na svoje početje ali sploh svoj obstoj. Tako se širi prikrita osamljenost, sebi in drugim nepriznana, kajti priznanje osamljenosti bi še vedno predstavljalo socialno stigmo.
Mladi v devetdesetih so tako rekoč postali prisiljeni, da se socializirajo z lastno dejavnostjo, da sami izberejo svojo kombinacijo socialnih pravil, identitet, vrednot in ciljev. Če bi dejansko sledili bolj tradicionalnim vlogam, bi v razmerah neoliberalnega kapitalizma, ki zahteva od vsakega čim večjo kreativnost, fleksibilnost in izvirnost, potegnili kratko na trgu dela kakor tudi v družabnih odnosih z vrstniki. V kolikšni meri je tej generaciji res uspelo prilagoditi se novim družbenim razmeram in zahtevam, je drugo vprašanje. Glasbeni stil grunge in njegova nositeljica skupina Nirvana, ki sta eden od značilnih izrazov duha mladih v devetdesetih, razkriva močne občutke frustracije, jeze in osamljenosti. V sebi nosi v sebi nezgrešljiv priokus brezupnosti, ki ga je pevec skupine Kurt Cobain izrazil z besedami : My clothes are cheap, my hair is dirty, and I’ll be dead before I’m thirty … (v prevodu: Nosim poceni obleke, moji lasje so umazani in mrtev bom pred svojim tridesetim …). Ta nova dekadenca, ki so jo dihali mladi v devetdesetih, je potem našla enega svojih odvodov v masovnem rejv gibanju, svojevrstnem utopičnem uporništvu, ki je privabljalo predvsem mlade iz nižjih družbenih slojev. Glasna elektronska glasba s ponavljajočimi se ritmi, ki je ob pomoči novih sintetičnih drog spravljala v trans množice mladih na celonočnih rejvparty-jih, je na mlade delovala osvobajajoče, starejšim pa povzročala sive lase. V Veliki Britaniji je l. 1994 vlada Tonyja Blaira celo sprejela zakon, ki tako glasbo in druženja ob njej strogo prepoveduje. Policija je začela mlade na teh zabavah nasilno preganjati, pretepati in sankcionirati. Kar pa gibanja ni zares ustavilo.
Tako se zdi, da je generacija X (rojeni med 1966 in 1980), kot se je uveljavilo ime za mlade v devetdesetih, bila deležna predvsem intenzivne izkušnje odčaranja, medtem ko se ji je dimenzija reintegracije nekako izmikala; bila je na pragu digitalne dobe, na prehodu vanjo, in zdi se, da je tam tudi obtičala, z eno nogo še v analognem svetu. A kot bomo videli v nadaljevanju, je težave z reintegracijopodedovala tudi mladina v novem tisočletju.
5 STISKE IN DILEME DIGITALNE DOBE
Govoriti o mladini v 21. stoletju je dosti težje, kakor o prejšnjih generacijah. Ne samo zato, ker vsaka resnejša znanstvena raziskava družbe zahteva vsaj 20-letno dobo opazovanja in preverjanja hipotez; morda še bolj zato, ker se o mladini (kakor o vsem drugem) v času sodobne medijske eksplozije piše preveč -na račun resnih analiz in študij. Zlasti pa preveč poljudno, pavšalno in -z nasprotujočimi si tezami. Lahko beremo o najbolj nadarjeni, učljivi, kreativni, ambiciozni in pozitivno naravnani mladini do sedaj. Enako pogost je diskurz o patološko narcistični mladini, ki je čustveno plitka, brez notranjega zakona, izkoriščevalska in nesposobna (nizka funkcionalna pismenost, slaba prilagojenost trgu dela). Večina odraslih, ki ne bere dosti, ampak pretežno spremlja televizijska poročila, pa povezuje mlade 21. stoletja s stalno problematiko: izobraževalno, zaposlitveno, stanovanjsko, čustveno -vedenjsko, odvisniško … Kako torej dojeti položaj mladih v digitalni dobi, dobi polni neznank, ki bega enako tudi vse druge starostne skupine in njihovo samorazumevanje?
5.1 Reintegracija: reloaded
Če se ozremo na splošno duhovno-zgodovinsko vzdušje ob koncu 20. in na začetku 21. stoletja, hitro opazimo neko temeljno spremembo paradigme. Prepričanje, da bo vsaka naslednja generacija živela bolje kot prejšnja, te sanje o večnem napredku, je odpihnilo v zgodovino. Dvajseto stoletje je iskalo novo kot tako, hlepelo je po novostih, spremembah in tveganju. S stališča Freuda je bilo v znamenju razdiralne histerije, pravi francoski filozof Badiou.[36]V iskanju novega človeka so vse tri njegove glavne ideologije (če ne štejemo usihajoče moči tradicionalnega krščanstva), in sicer marksizem, fašizem in liberalizem gojile pomemben moment sovražnosti do družine, ki naj bi bila izvor represivnega nazadnjaštva v kulturi. Družina naj bi bila, v prevladujoči optiki 20. stoletja, nosilec tradicije, ki ustvarja egoizem posameznikov in neštete zakoreneninjene partikularne prakse, ki bi morale že zdavnaj odmreti, saj da zavirajo univerzalni napredek. Vzklik Andreja Gidea, ‘Družine, sovražim vas!’, je simptomatska izjava dvajsetega stoletja. Toda že v devetdesetih letih ta izjava ne bi bila več nikomur razumljiva. Francoski filozof Alain Badiou zaznamuje premik paradigme s temi besedami:
»Osupljivo pa je, da je družina ob koncu tega stoletja zopet postala konsenzualna vrednota in skoraj tabu. Mladi obožujejo družino, v kateri poleg tega prebivajo vse dlje. Stranka nemških Zelenih, ki naj bi bila oporečniška (čeprav sedi v vladi), se je nekaj časa hotela imenovati “stranka družine”. Celo homoseksualci, ki so bili tekom stoletja, kot smo pravkar videli pri Gideu, deloma nosilci tega oporečništva, danes zahtevajo vključitev v družinski okvir, dediščino in “državljanstvo”. Vidite, kam smo prišli! V realni sedanjosti 20. stoletja je novi človek za progresiste pomenil predvsem odmik od družine, lastnine in državnega despotizma. Danes pa se zdi, da pomeni “modernizacija”, kot ji tako radi rečejo naši gospodarji, biti dober očka, dobra mamica, dober sinček, postati učinkovit uslužbenec, čim bolj obogateti in igrati odgovornega državljana. Moto danes se glasi: “Denar, Družina, Volitve. (…) Dvajseto stoletje se zaključi z obsesijo varnosti, ki ima nekoliko abotno maksimo: dobro je že, da ste, kjer ste, kajti drugje je in je bilo slabše.«[37]
Histerično hlepenje po novem, ki se je tako silno uveljavljalo v dvajsetem stoletju, se je na prelomu v enaindvajseto pervertiralo v lastno nasprotje, v obsesivno ugodje ponavljanja, v željo po ohranitvi obstoječega stanja -pa naj bo to še tako klavrno. V družbi tveganja, kot psihologi radi imenujejo čas po letu ’90, kjer prevladujejo t. i. tvegane biografije (»Negotovost je na individualnem nivoju povzročila, da so biografije blagostanja postale biografije tveganj, kar ogroža vse družbene razrede, ki jim uhaja materialna gotovost glede prihodnosti in gotovost socialne identitete.«[38]), je torej najvišja vrednota postala varnost. Paradoks? Morda le filozofsko spekuliranje brez trdnih osnov?
Pa prisluhnimo raje, kaj v 21. stoletju povedo mladi sami o sebi (izjave objavljene v nacionalni raziskovalni študiji Mladina 2010[39]):
»No, pa smo dobli kapitalistično in demokratično Slovenijo. Zdaj lahko govoriš kaj hočeš, nobenega nič ne briga … za službo stanovanje in penzijo pa se sam pobrigaj.« (Nejc, 26 let, zaposlen po sili)
»Služb je premalo, mladi se bomo morali bolj boriti za službe kot pa naši starši … Delo je tudi nezanesljivo in potrebno bo več fleksibilnosti, dodatnega izobraževanja in agresivnosti. Več bo projektnega dela.« (Mojca, 23 let, uspešna študentka psihologije)
»Mama mi je vedno govorila, uči se, da ne boš čistilka. Zdaj pa vidim, da bi bilo mogoče boljše, če bi bila čistilka.« (Maja, 30 let, brezposelna diplomantka)
»Ljudje, ki končajo faks so nezaposljivi, ker jih sistem fakultet pumpa z znanjem, ki v realnem gospodarstvu pomeni 10 % uporabnega znanja.« (Davor, 22 let, mladi politik)
»Včasih mislim, da se gleda na mlade s krivico. Veliko ljudi na primer misli, da mladi samo ležimo doma, kadimo in pijemo … Veliko mladih razmišlja s svojo glavo in se znajdejo, so samostojni in mislijo na svojo prihodnost.« (Helena, 18 let, uspešna gimnazijka)
»Ne, politika mi gre na živce. Če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane.« (Andreja, 25 let, brezposelna mlada mamica)
»Doma se dobru zastopimo … ne vem, zakaj bi se odselu. Pa tudi k’šnih možnosti za tu nemam. Hiše, kaj hiše, še stanovanja si ne bi mogu privoščit, tudi če bi jemu redno službo. Blu bi verjetnu še slabše, sigurno bi jemu manj dnarja in več strošku.« (Dani, 24 let, uspešno zaposlen na črno)
Malodušnost in cinizem teh izjav, ki jih nacionalna študija izpostavi na začetku kot reprezentativne, bodeta v oči. Ne le občutki (in dejstva) materialne ogroženosti, zaskrbljenost pred prihodnostjo in resignacija nad družbo; iz njih veje duh življenjske demoralizacije ali že kar radikalnegaodčaranja. Kar je generacija X začela okušati po malem v 90-ih, je generacijo Y (rojeni 1981-1995) očitno doletelo v polni meri po letu 2000. Njihovo odčaranjeje absolutno, nekdanje sanje o spreminjanju družbe in sveta so se pogreznile v močvirje iskanja zasebnih strategij preživetja -z minimalnimi pričakovanji. Kar potrjuje Badioujevo tezo. Od družbe in sveta ne pričakujejo nič (dobrega), prevladuje odnos nezaupanja, ne-varnosti; prepuščeni vsak sebi, računajo le nase -in na svoje starše (če imajo to srečo) -da si poiščejo svojovarnost. A nacionalni raziskovalci v projektu Mladina 2010očitno malodušnega stanja duha mladih nočejo zaznati, ampak se v zaključnih sklepih raje zatečejo k politično korektnim postopkom zanikanja, sladkobnega olepševanja ter praznega frazarjenja. Tako lahko beremo v prispevku Zeitgeist mladih:
»Tisto, kar številni raziskovalci vidijo kot umik v sfero zasebnega ali pa celo pasivnost in apatičnost mladih, je torej le relokacija energije in investicije, katere glavni namen je doseganje lastne odraslosti. Mladi so prevzeli odgovornost zase v svoje roke. Ker pa odraščanje v nobeni kulturi na našem planetu ni enostavna zadeva, seveda ne ostane veliko energije za družbeno‐politično‐socialno oziroma eksterno participacijo. Pomembni partnerji v tem procesu so (spet postali) starši in za kohabitacije generacij je videti, da niso odraz razvajenosti mladih ali pa permisivnosti vzgoje, ampak oblika dobrega medgeneracijskega sodelovanja. Mladi so na svoje starše izjemno navezani, v veliki meri se čutijo dolžne staršem pomagati in s tem “svoj dolg odplačati”, predvsem zato, da bi tako odnose še okrepili in poglobili.«[40]
To naj bi bil zeitgeistmladih v 21. stoletju? Ta interpretacija položaja mladih iz leta 2010, kot da slika uresničenje večnega (konservativnega) starševskega ideala: mladi so končno odgovornost zase vzeli v svoje roke in ustvarilo se je harmonično medgeneracijsko sožitje. Skratka, čudovita kohabitacija mladih s starši po lastni izbiri, z visokim moralnim ciljem “odplačati svoj dolg”, da bi tako še poglobili svoje odnose s starši. Edini vzrok za tak radikalen zasuk v življenju mladih pa vidi avtor v tem, ‘ker odraščanje v nobeni kulturi na našem planetu ni enostavna zadeva’,kar logično pripelje do tega, da mladi nimajo energije za družbeno-politično-socialno oz. eksterno participacijo. Po tej logiki, če gremo še korak dalje, ne bi mladina nikoli in nikjer mogla participirati v družbeni sferi, saj je po avtorjevem mnenju odraščanje vedno in povsod tako kompleksna zadeva, da jim za to ne more ostati energije. Tako se zopet vrnemo do predrazsvetljenske modrosti, kjer je mladost le neopazno prehodno obdobje do odraslosti, kjer sta puerin adolescenseno in isto … Tu je težko kaj smiselnega dodati. Nivo tovrstne obravnave mladinske problematike s strani nacionalnih raziskovalcev se lahko s ponosom postavlja ob bok verskim priročnikom o vzgoji katoliške mladine iz 18. ali morda že tudi 19. stoletja. Kako je taka misel zašla v enaindvajseto stoletje, pa je skrivnost, ki bi zahtevala novo študijo.
Naj navedem še končni sklep iz Ključnih ugotovitev študije Mladina 2010 iz ust drugega avtorja[41]:
»Glede na doslej povedano lahko torej rečemo, da družbeni okviri (vključno s prevladujočimi kulturnimi vzorci) danes mladim v Sloveniji otežujejo, predvsem pa časovno odmikajo doseganje ključnih mejnikov odraslosti, kot so redna zaposlitev, odselitev od staršev in ustvarjanje lastne družine. Tudi kvalitativni del raziskave je pokazal, da mladi doživljajo stanje, v katerem so se znašli, kot relativno neugodno in težko, še posebej, če pogoje svojega odraščanja primerjajo s pogoji odraščanja starejših generacij. (…) Kljub časovnim zamikom, negotovostim in težavam pri realiziranju prehodov v odraslost, ostajajo mladi v Sloveniji glede svoje osebne prihodnosti približno enako (visoko) optimistični, kot so bili pred petnajstimi leti. Tudi glede prihodnosti naše družbe se pesimizem mladih ni povečal. Povečala pa se je prisotnost občutkov nelagodja v zvezi s pomanjkanjem denarja, stanovanjsko problematiko in negotovostjo glede zaposlovanja. Prav to so problemi, ki se danes v zvezi s položajem mladih v Sloveniji tudi z vidika drugih analiz kažejo kot ključni.«
Tudi ta nacionalni raziskovalec mladine je zavezan predvsem plemeniti ambiciji, da pomiri morebitne javne strahove glede mladih in njihovih možnosti odraščanja v 21. stoletju. V zaključku dvakrat poudari, da so mladi visoko optimistični. Kakor v preteklosti. Njihovi prehodi v odraslost so radikalno upočasnjeni, polni negotovosti in težav, imajo velike eksistencialne probleme in težke občutke glede svojega stanja -a so optimistični glede svoje prihodnosti in družbe nasploh. Avtor se ne zmeni za logično protislovje. Ne zdi se mu protislovno. Razen da ne morejo do varnih zaposlitev, da jih tarejo finance, da ne morejo do stanovanj, da so prisiljeni živeti pri starših, da si težko omislijo lastno družino, da so zato zamorjeni … -so optimistični. Kakor da njihove realne težave niso najbolj realne, kakor da se jih ne ne dotaknejo zares. Ali nismo ob tem priča zanimivemu obratu znanega vica iz serije Mothy Python, ko se v starem Izraelu neki jezni domačin javno sprašuje, češ kaj dobrega so ti Rimljani kdaj naredili za nas, in se oglasi nekdo drug, ki začne naštevati -ceste, vodovod, kanalizacijo, nova mesta, višji standard, red in mir …, pa potem prvi znova enako jezen povzame: razen cest, vodovoda, kanalizacije in mest, standarda, reda in miru … -le kaj dobrega so ti Rimljani sploh kdaj storili za nas?!
Ob paradoksu optimizma mladih v realno težkih družbenih okoliščinah bi lahko pomislili, če se preprosto ne podrejajo absolutnemu imperativu dobe, imperativu ameriške kulture pozunanjenega optimizma, ki dosledno prikriva notranjo ranljivost in ogroženost (smile to survive). Imperativu kulture uspeha in slavljenja moči, ki v isti sapi prepoveduje izražanje pesimizma, saj bi bilo to prepoznano kot šibkost in zato nevarno za socialno in materialno preživetje. Morda je v igri delno tudi ta vpliv. Toda če razmišljamo malo širše, je v naravi ljudi nasploh, da upanje umre zadnje; upanje mladih ljudi, pred katerimi je še večina življenja, pa je toliko bolj odporno, že kar pregovorno neuničljivo -ne glede na težave in stiske zunanjega sveta. V tem je univerzalna moč mladih. Seveda so izjeme. A prav v razmerah najhujše revščine in družbene bede (deli Indije, Afrika) se mladi najmočneje oprijemljejo optimizma. Celo vojne vihre otroci in mladostniki doživljajo praviloma manj travmatično kot odrasli -njihovi obrambni psihološki mehanizmi jim v veliko večji meri kot odraslim omogočajo, da učinkovito potlačijo travmatične vsebine. Kar jim v praksi lahko tudi oteži, da bi jasno ugledali krivice, ki se jim gode. Da bi lahko predvideli resne posledice, ki jih bodo iz tega naslova doletele v kasnejših letih. Zato kljub temu, da mladi okoli leta 2010 večinsko še zmorejo psihološko kljubovati stiskam, kamor jih peha svet odraslih, se odgovornost slednjih za te stiske ne zmanjša -na njih je, da mladim olajšajo družbeno integracijo in prehode v odraslost. Posebej še, če gre za lokalne sistemske anomalije, kot sta pomanjkanje varnih in normalno plačanih delovnih mest (neusmiljeni prekarni trg dela za mlade) in nedostopnost stanovanj (neurejen najemniški trg, skoraj nič neprofitnih novogradenj). Te sistemske anomalije avtor ne zaznava v prvi vrsti kot odgovornosti in probleme odraslih, v prvi vrsti državnih struktur, ampak se mu kažejo le kot ključni problemi mladih.
Obstajajo tudi študije o položaju mladih iz istega obdobja, katerih izsledki pri mladih ne odkrijejo veliko optimizma. Projekt Mladinski delavec, ki se je izvajal v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, meče na položaj mladih v Sloveniji drugo luč. Naj v nadaljevanju navedem glavne ugotovitve študije Prehodi mladih v odraslost dr. Metke Kuhar[42].
Trend spreminjanja ustaljenih življenjskih potekov in opuščanja tradicionalnih poti vstopanja v odraslost je na delu v celotni Evropi. Tradicionalni znaki odraslosti, kot so konec šolanja, ekonomska neodvisnost od staršev, vstop v zaposlitev se odmikajo v pozna dvajseta ali v trideseta leta življenja. Tudi odlašanje mladih s starševstvom in oblikovanjem družine je vse bolj razširjeno. Nasploh velja, da vse več mladih nekaterih od teh prehodov v odraslost sploh noče ali ne more doseči. Po drugi strani pa vse več mladih opušča željo po rojevanju. Vse te spremembe so pripeljale do zaskrbljenosti glede družbene integracije mladih, ki je skupna celotni Evropi. Zaradi njih velikih pretresov ne doživlja samo mladost, ampak tudi odraslost in klasične institucije odraslosti, kot sta delo in družina. Zdi se, da je danes v krizi standardni koncept odraslosti in ne več (samo) mladosti. Novejše raziskave življenjskih potekov govorijo o destandardizaciji življenjskih potekov, kar pomeni, da ni več trdnih poti skozi življenje. Ključni razlog za destandardizacijo se večinoma pripisuje podaljševanju izobraževanja in povečevanju negotovosti zaposlitve, nekateri pa izpostavljajo tudi pomen vrednotnih sprememb, ki so se širše uveljavile po študentskih gibanjih leta 1968, pa tudi ženskih gibanj od približno tistega obdobja naprej. Mnoge institucije, ki so relevantne z vidika življenjskih potekov (npr. šola, mladinsko delo), pa še vedno delujejo, kakor da so te poti fiksirane. Prehodi so za številne mlade in mlade odrasle vse bolj paradoksni: skrbeti morajo za svojo poklicno prihodnost, čeprav se ne čutijo zmožni ukrepanja; nenehno morajo načrtovati, čeprav so meje možnega načrtovanja ozke; morajo se usmerjati, čeprav ne vedo, kam.
Mladi v Sloveniji v povprečju najdlje v EU ostajajo v izobraževanju oz. je delež mladih, ki se vpišejo v visokošolsko izobraževanje s 85 % populacije mladih med 19 in 24 let, najvišji v EU. Toda obenem je stopnja študentskega osipa praktično tretjinska, študij pa je v povprečji daljši od sedem let, zato se zdi, da visokošolsko izobraževanje ne izpolnjuje najbolje svojega osnovnega poslanstva. Prej se dozdeva, da vpisovanje v visoko izobraževanje služi predvsem kot neke vrste inkubator, ki omogoča prelaganje vstopa na trg dela. S podaljševanjem izobraževanja se mladi navidezno izogibajo prekarnemu položaju na trgu dela, ki je posebej za mlade negotov in nestabilen. Avtorica na tem mestu tehtno opozarja:
»Ta oblika dela je za delodajalce daleč najcenejša in najmanj obvezujoča oblika angažiranja delovne sile. Ta oblika dela je v Sloveniji gotovo dodaten razlog za podaljševanje študija in za tako množičen vpis v visokošolsko izobraževanje, saj omogoča mnogim mladim preživetje za nekaj let, poleg strahu pred brezposelnostjo po končanem šolanju pa jih k temu načinu dela spodbujajo tudi delodajalci. Obenem pa lahko špekuliramo, da prispeva tudi k poviševanju osipa, saj se študenti zaradi tega dela ne posvečajo toliko študiju. Obenem to delo vpliva na večjo brezposelnost med mladimi, saj delodajalci svojo potrebo po nekvalificirani ali manj kvalificirani delovni sili zadovoljijo z dijaško ali študentsko delovno silo.«[43]
V Sloveniji, nadalje ugotavlja Kuharjeva, gospodarstvo ne more dovolj hitro absorbirati visoko izobraženih mladih, ki vstopajo na trg dela. Podatki kažejo, da letni priliv novih diplomiranih oseb s terciarno stopnjo izobrazbe skoraj za dvakrat presega ponudbo sproščenih delovnih mest; celo letni priliv diplomiranih oseb s sekundarno izobrazbo za ena in polkrat presega ponudbo sproščenih delovnih mest zanje. Ta fenomen v Sloveniji podžiga nelagodje ob oziranju na stari socialistični čas. Tudi ob intenzivnemu spreminjanju demografske strukture evropskih družb v smeri staranja prebivalstva in manjšanja generacij ter s tem manjših pritokov mladih na trg dela, ni mogoče pričakovati, da se bo brezposelnost mladih zmanjševala in da bodo mladi iskana delovna sila. Podaljševanje prehoda iz šolanja na trg dela pa omogočajo tudi starševske materialne in finančne podpore mladim, ki so v Sloveniji osrednji vir dohodka za precejšnji delež mladih. Avtorica se sklicuje na Eurobarometrovo raziskavo med 15- do 30-letniki, iz katere sledi, da je za tretjino glavni finančni vir redna služba, kaže, da je skoraj četrtina mladih v Sloveniji odvisna od sorodnikov (ali partnerja). To je povezano s (tihim) medgeneracijskim sporazumom, saj so za Slovenijo nasploh značilne močne oporne neformalne družinske povezave. Mladi v Sloveniji, zato relativno dolgo ostajajo doma pri starših – do poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih let, pri čemer moški v povprečju ostajajo dlje pri starših od žensk. Odstotki mladih, ki živijo kot otroci v domu svojih staršev, so po raziskavi World Values Survey 2005 naslednji: s starši živi več kot 90 % 18- do 24-letnikov/-ic; v starostni skupini 25-29 živi s starši 60 % žensk in nekaj nad 50 % moških; v starostni skupini 30-34 let pa še vedno dobrih 40 % moških in skoraj tretjina žensk. Ti podatki nas uvrščajo na evropski vrh. Posledica spremenjenih pomenov mladosti, odraslosti in prehodov v odraslost je, da je ustvarjanje družine oz. odločanje za rojevanje danes vse manj samo po sebi očitna stopnja v življenjskih potekih mladih. V Sloveniji se vse bolj zvišuje starost ob rojstvu prvega otroka, leta 2006 je znašala 27,7; kar je višje od povprečja EU; rodnost pa je v upadu oz. je med najnižjimi v Evropi. Avtorica konča diskusijo z naslednjimi mislimi:
»Če zaključim, pričujoči prispevek nakazuje, da se je Slovenija, kar se tiče prehodov, v celoti ujela v negativno spiralo: mladi podaljšujejo izobraževanje v upanju, da bi se bolje formalno opremili za uspešno tekmovanje pri vstopu na trg dela, toda v resnici zgolj oz. predvsem čakajo v čakalnici na odraslost. Starejša generacija jih s svojimi vsakovrstnimi podporami dodatno zazibava in jih zavija v vato. Občutek, da je mladim zagotovljeno ustrezno, varno okolje za razvoj, pa je lažen – tako za starejšo kot za mlajšo generacijo. Priložnosti mladih, možnosti mladih za prevzemanje odgovornosti v družbi, za aktivnost nasploh so zaradi sklopa odrinitve s trga dela in istočasnega domačega podpiranja praktično nične. Mladi se očitno tudi sami ne prebudijo, temveč nereflektirano sprejemajo dane razmere. In posebej zaskrbljujoče je, ker se opisana situacija ne zdi zgolj problem tranzicijske generacije oz. “normalna” faza prehoda v posttranzicijski državi, temveč se na tranzicijo ne da več izgovarjati in si je potrebno priznati, da gre za očitno precej zakoreninjen vzorec. Še več, zdi se, da so dane razmere omogočile, da so mladi zagrabili sicer neformalno, spontano nastalo strategijo odlaganja prehoda v (“resno”, odgovorno) odraslost in izkoristili možnost neprevzemanja odgovornosti, ki jim je državno in družinsko omogočena.«[44]
Ob dokaj realistični analizi stanja se lahko začudimo, da se avtorici nazadnje zgodi zdrs v skrajno banalen moralni sadizem do mladih. Le kako drugače poimenovati miselni postopek, ki v isti sapi ugotavlja, da so možnosti in priložnosti mladih za prevzemanje odraslih vlog zaradi “sklopa odrinitve od dela in istočasnega domačega podpiranja” nične (!), takoj nato pa uperi zlobno ost v mlade, ki da so sami “zagrabili” in izkoristili “možnost neprevzemanja odgovornosti, ki jim je državno in družinsko omogočena.” (sic!) Trdi, da se ne morejo več izgovarjati na tranzicijo -kriv je neki njihov “zakoreninjen vzorec”. Čeprav naj bi jih starši sami “zazibavali in zavijali v vato”, kakor ugotavlja, so nazadnje krivi mladi, ker so to možnost pograbili. Avtorico bi rad vprašal, katero drugo možnost bi mladi lahko “zagrabili”, potem ko jim je bilo “državno omogočeno”, da so odrinjeni od trga dela? V slogu new age modrosti avtorica namiguje, da bi se mladi moraliprebuditi(?), ne pa da nereflektirano sprejemajo dano stanje: ali ima morda v mislih ponavljanje histeričnih vzorcev baby boom generacije, večne demonstracije, seks, droge in rokenrol ter življenje v komunah sredi divjine. Pozablja, da je v “zlatih časih” druge polovice 20. stoletja ravno trg dela oboževal mlade in tako bistveno prispeval k njihovi zgodnejši emancipaciji.
Kakorkoli, tudi ta študija ne pripomore k razumevanju globljih strukturnih vzrokov, ki mlade potiskajo v eksistencialno stisko digitalne dobe. Njena skrita stava, če znamo brati med vrsticami, je v tem, da želi sprevrniti problematiko mladih na glavo: prave žrtve “problematike mladih” niso mladi, ampak njihovi starši! Ali res? Ali so odrasli dandanes v stiski zaradi svojih otrok, ki se nočejo prebuditi? Marsikdo danes vidi stvari na ta način. Ali pa je nemara obratno, da so mladi žrtve permisivne starševske vzgoje, po domače razvajanja? Na ta način razlaga nedavni porast duševnih stisk med mladimi znani psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik v članku na spletni strani Domovine[45]. Izhaja iz ugotovitev raziskave NIJZ-ja, ki je objavil podatke, da je kar 89 odstotkov študentov pri sebi zasledilo motnje razpoloženja (anksioznost, tesnobo …), 36 odstotkov zlorabo alkohola in drog, 63 odstotkov motnje hranjenja itn. Tudi iz drugih evropskih držav prihajajo podobni rezultati raziskav. Lešnik to komentira:
»Stisk in stresa danes ne doživljajo le otroci in mladi, ki so se jim življenjske okoliščine močno poslabšale. Če bi se več ukvarjali z vprašanjem, zakaj lep del otrok tudi ta čas zvozi brez resnih psiholoških težav, bi verjetno prišli do spoznanja, da stiske, stres, tesnobe in druge težave marsikaterega otroka in mladega niso zgolj rezultat okoliščin povezanih z epidemijo, pač pa v veliki meri tudi posledica okolja, ki jih je (v največji skrbi zanje) tako varovalo pred sleherno frustracijo in naporom, da jim je bila odvzeta priložnost razviti notranje mehanizme za soočanje z manj prijetnimi okoliščinami.«[46]
Prenekateri strokovnjaki podobno menijo, da se starši preveč trudijo za srečo otrok, jim nudijo preveč pomoči, dovolijo preveč svobode, ne vzpostavljajo jasne hierarhije v družini -skratka, v vsakem primeru so preveč zaščitniški, kar naj bi bil glavni vzrok za naraščajočo tesnobo med mladimi.
Ali moramo glavne razloge za stiske mladih torej res iskati le znotraj transferja med mladimi in starši, najsibodo že krivci bolj eni ali drugi? Kaj pa vpliv širšega okolja, tako duhovnega, socialnega kot ekonomskega? Da bi nekoliko razjasnili zgornje dileme, se ozrimo po duhovno-zgodovinski klimi prvih dvajsetih let novega tisočletja. Kakšen je zeitgeistdobe, v kateri odraščajo današnji mladi? Kakšno je splošno kulturno vzdušje 21. stoletja, ki ga dihajo in vsrkavajo v zavest naši odraščajoči? In kateri dogodki ter ideologije narekujejo oziroma oblikujejo to temeljno vzdušje?
5.2 Zeitgeist: stare matrice nasilja v novih ekonomsko-socialnih realnostih
Če smo zadnji dve dekadi le površno spremljali medije in tu pa tam prebrali kakšen časopisni članek, ni težko identificirati predvsem dveh sklopov velikih družbenih procesov in sprememb. Prvi se nanaša na nove geopolitične, varnostne in vojaške zaostritve, drugi na hitro napredovanje ekonomsko-političnega ideološkega kompleksa, imenovanega neoliberalizem. Oboje je imelo enormen vpliv na vsakdanja življenja večine.
Po koncu 90-ih, ki so vsem novim tegobam in pretresom navkljub obveljala za obdobje zmernega obilja, politične sprostitve in vere v to, da smo se znašli v “najboljšem vseh možnih svetov” -v nebesih liberalne demokracije, je novo stoletje prineslo hitro streznitev. Najprej se je zdelo, da bo spodletel že prehod v novo tisočletje, saj je medijsko pričakovanje t. i. milenijskega hrošča ustvarjalo vzdušje bližajoče se katastrofe. Po 11. septembru 2001 so ZDA objavile svetovno “vojno proti terorizmu”, t. j. proti radikaliziranim islamskim fundamentalistom, ki da želijo ukiniti krasni novi svet in ga vrniti v srednji vek. Dejstvo, da so ZDA odigrale glavno vlogo pri radikalizaciji islama za svoje politične cilje v preteklosti, ni bilo pomembno: ves “razviti svet” se je tej vojni bolj ali manj aktivno priključil. Neskončni vojni v Afganistanu je leta 2004 sledil neopravičljivi ameriški napad na Irak, ki se je iztekel v dolgoletno okupacijo; odprla se je Pandorina skrinjica, iz katere je prilezla Islamska država.
Posledice za Evropo so bile strašljive. Navaditi smo se morali na srhljive prizore samomorilskih napadov z bombami, množičnih obglavljanj in celo sežigov živih ljudi. Dokler se je to dogajalo “tam daleč” na Bližnjem Vzhodu, še ni bilo najhuje, ko pa se je realno nasilje začelo pojavljati sredi evropskih prestolnic, ko se je celo del evropske mladine radikaliziral in odhajal na bojišča Islamske države, je zavladalo splošno paranoidno vzdušje. Kako le ne bi, če pa je že dejstvo, da nisi musliman, dovolj, da te doleti smrtna kazen? Če te na počitnicah v Nici ali ob obisku božičnega sejma v Berlinu lahko s tovornjakom povozi fanatični maščevalec v imenu Boga, ali pa te med ducati drugih ustrelijo sredi pop koncerta? Povrh vsega pa so ti fanatiki rojeni Evropejci? Problemu radikalizacije dela mladine so tisti čas namenili veliko medijske pozornosti, zlasti v Franciji. Kot da to ni dovolj, so se skrite celice ISIS-a globalno razširile, ni ga bilo več kraja na planetu, kjer ne bi obstajalo tveganje, da eksplodira bomba ali se zgodi druge vrste napad na … kogarkoli. Med nedolžnimi žrtvami niso bili le zahodni turisti, ampak tudi muslimani; tudi ženske, mladi in otroci. Potovanja po svetu, tako priljubljena med mladimi v 20. stoletju, ključen del procesa njihovega “osvobajanja” in iskanja identitete, so postala ruska ruleta. Si predstavljate, da greste v tem času malce po Afganistanu na avtoštop?! Toda v šestedesetih in sedemdesetih so počeli ravno to -Afganistan je bil Meka za hipije …
Za vznikom ISIS-a (ki ob svojem začetku l. 2004 ni predstavljal drugega kot iraški narodno-osvobodilni boj, reakcijo na tujo okupacijo), je sledila serija “revolucij” v islamskem svetu, katere je Zahod politično in vojaško še podžigal. Končalo se je z apokaliptično vojno v Siriji in Iraku, ki je za sabo pustila povsem razrušena milijonska mesta (Alepo, Mosul), ogromno civilnih žrtev in milijonske reke beguncev, ki so se stekale proti Evropi, se masovno utapljale v Sredozemskem morju ali trpele in umirale na nevarnih balkanskih ter drugih pešpoteh. Evropska javnost in politika sta v lastni ogroženosti (spomnimo se paničnega bega evropskih poslancev iz Bruslja nekega bombnega dne) postajali vse bolj neobčutljivi za trpljenje drugih; sami sta se začeli radikalizirati in dali zagon skrajnim nacionalističnim strujam, katerih neskriti namen je razdružitev Evropske unije. Begunska kriza, ki še vedno traja, je tako v jedru spremenila Evropo -njen razvpiti humanizem je še enkrat znova padel na izpitu človečnosti. Brexit v tem smislu ni bil naključje, kakor niso antibruseljske težnje v vzhodnoevropskih državah. Vrnil se je duh starih nacionalizmov (npr. Marie Le Pen v Franciji), oživele so sence fašizma in nacizma (npr. vse številčnejše in agresivnejše skupine neonacistov med nemško mladino), oživele so marsikatere stare imperialne sanje ali fantazije (npr. Orbanovi zemljevidi Velike Madžarske, sanje o obnovi britanskega imperija). Marsikje se radikalizira tudi politična levica, ki izraža svoja nasprotovanja desnim političnim nasprotnikom z agresivnimi protesti (npr. v Franciji, skandinavskih državah …).
Vzporedno s temi procesi so se konstantno krepila nasprotja med velesilami. Poleg kontinuiranega stoletnega trenja med ZDA in Rusijo je zlasti vzpon Kitajske oživel stare evropske strahove, strahove pred “rumeno nevarnostjo”, ki so bili zelo izraziti med evropskimi imperialnimi državami že pred prvo svetovno vojno in še bolj po njej. Kdor želi izvedeti za osnove sodobne geopolitike, bi moral prebrati knjigo Zbigniewa Brzezynskega, svetovalca ameriškega predsednika za nacionalno varnost med leti 1977-84, z značilnim naslovom Velika šahovska tabla(izšla 1997).Takoj v uvodu zapiše: »Evroazija je šahovska tabla, na kateri se nadaljuje bitka za svetovno prevlado.«[47]Strategija sodobnih velesil je preprosta: kdor bo vladal “svetovnemu otoku” -Evroaziji -bo vladal svetu. Gre za staro geopolitično modrost z le eno razliko, namreč, če je bilo zadnjih 300 let težišče Evroazije na njenem zahodnem delu, v Evropi (kdor je vladal Evropi, je vladal Evroaziji in svetu), se je v novem tisočletju težišče moči premaknilo v Azijo. Ker pa trenutno nobena od velesil ni sama zase dovolj močna, da bi ekskluzivno zavladala Evroaziji, se krčevito išče in ustvarja vojaška zavezništva, sestavlja geopolitične bloke in brani svoje “interesne sfere”. Vse zunanjepolitične poteze velesil so del te velike igre v ozadju, ki jo vodi želja po svetovni hegemoniji. In prav Ukrajino je v tem smislu Brzezinski že pred desetletji posebej izpostavljal kot najbolj vročo geopolitično točko Evrope. Evropska unija se na tem vročem geopolitičnem zemljevidu ne zmore pozicionirati kot samostojna velesila, zato deluje zmedeno in neenotno. To jo dela odvisno od varnostne podpore ZDA, prisiljena je slediti njenim zunanjepolitičnim potezam, pa četudi mnogokrat v lastno škodo.
Zato najbrž ni naključje, da je po zatonu Islamske države in upadu terorističnih groženj, močno prebujena evropska paranoidnost hitro našla nov aktualen objekt strahu. Po precej agresivnih, a jalovih poskusih, da bi Ukrajino pripeljali v EU in NATO, se je leta 2014 zgodila ruska aneksija Krima in izbruh nacionalističnega sovraštva v Vzhodni Ukrajini, ki je kulminiralo z državljansko vojno na ozemlju Donbasa. Ne več samo na Bližnjem Vzhodu, zdaj smo lahko v Evropi opazovali, kako se zruši milijonsko mesto. Nova vojna, po dolgem času spet na evropskih tleh, je sprožila vzdušje naraščajoče rusofobije (ki ravnokar dobiva nove globalne razsežnosti in budi stare strahove pred jedrsko apokalipso). Pandemija covida-19 je z druge plati v tem procesu učinkovala sinergično, okrepila in utrdila je intimne občutke osebne ogroženosti, ekonomske krize, pospeševala stopnjo nezaupanja med ljudmi in sprožala celo vrsto idejnih razkolov v družbi.
Skratka, po letu 2001 se Evropi ne uspe izviti iz konstantne klime napetosti, strahu in ogroženosti. Znašli smo se v svetu, ki mu vladajo teorije zarot in lažne novice na ozadju etične neobčutljivosti in cinizma tako odločevalcev kakor splošne javnosti. V javno komunikacijo je začel z vso silo prodirati sovražni govor, tako iz nižjih plasti kakor z vrha države -in postajal vse bolj sprejemljiv in normalen. Objektivno novinarstvo je postalo ena glavnih tarč novega sovražnega govora, žolčni retorični napadi in grožnje so postali del vsakdana mnogih neodvisnih novinarjev, politični establišment pa je začel kazati nedvoumne ambicije, da podvrže novinarstvo svojemu absolutnemu nadzoru. Se kdo odraslih sploh kdaj vpraša, kako ta razmah sovražnosti, nasilja in strahu v 21. stoletju, katerega podobe nas prek medijev spremljajo na vsakem koraku, vpliva na odraščanje mladih, na to najbolj občutljivo obdobje v življenju človeka? Kakšno je na tej podlagi lahko njihovo doživljanje in percepcija sveta, ki jih obdaja, sveta odraslih, v katerega nezadržno vstopajo? Kako naj si razložijo izbruhe družbenega nasilja ter tesnobo in strahove, ki ob tem tarejo odrasle? Nedvoumnih odgovorov na ta vprašanja ni, a povsem brez dvoma sovražna klima opisanih politično – vojaških napetosti tudi med mlade vnaša dodatno negotovost in nezaupanje do sveta.
Toda še mnogo bolj neposredno mladi na svoji koži občutijo spremembe ekonomskih in socialnih paradigem, ki so se začele ob koncu 20. stoletja in do sedaj že dodobra predrugačile vzorce odraščanja ter mladim na moč otežile družbeno integracijo. Namreč, sočasno z družbeno-političnim drsenjem v nevarna mednarodna razmerja in nasilje, se je na ekonomskem in socialnem področju razmahnila neoliberalna politika, ki ima za cilj t. i. “vitko državo”. Se pravi državo, ki se se ne umakne le v celoti iz ekonomske sfere, ampak se odpove ali vsaj drastično zmanjša in privatizira tudi svoje javne servise (šolstvo, zdravstvo, socialno pomoč, pokojninski sistem, javne prevoze …) in celo javno skupno dobro (državna infrastruktura, vodni viri … do naravnih parkov). Ideologi neoliberalizma, kamor zagotovi sodi razvpiti Milton Friedman, oporekajo vsaki ekonomski in socialni funkciji države; njihova sveta beseda, poleg svobode, jederegulacija.
V obsežnem delu Doktrina šoka[48]avtorice Naomi Klein so poskusi uveljavljanja teh teorij v družbeni praksi izčrpno in prepričljivo analizirani. Bistvena strategija neoliberalizma je skrita v izrazu, ki ga je skoval M. Friedman -šokterapija. Izraz prihaja iz primerjave s kliničnim zdravljenjem pacientov z elektrošoki. Cilj je v vzbujanju nečesa ljudem nedojemljivega, da se doseže »… čutna prikrajšanost in čutna preobremenjenost, z namenom, da sprožita zmedenost in regresijo«[49]Izraz so nato prevzeli vojaški priročniki; ameriška vojaška doktrina za vojno proti Iraku, naslovljena Šok in strahospoštovanje:Doseči naglo prevlado, gre takole: »Presenečenje in strahospoštovanje sta dejanji, ki ustvarjata strah, nevarnost in uničenje, ki so nedojemljivi ljudem na splošno, posameznim elementom/sektorjem družbe ali vodstvu.«[50].
Potem je izraz s podobnim konceptom posvojila tudi ekonomska sfera, konkretno teorije ekonomista Miltona Friedmana in njegovih somišljenikov z Univerze Chicago, t. i. “čikaških fantov”. Vsakršna kriza v družbi, naravna ali povzročena, je zanje priložnost za nov razmah. Le da njihov namen ni več uničiti morebitnega agresorja (kot pri vojski), ampak ustvariti potencialne ekonomske žrtve. Kleinova bistvo vse zgodbe povzame takole:
»Gibanje, ki ga je v petdesetih letih sprožil Milton Friedman, je najbolje mogoče razumeti kot poskus multinacionalnega kapitala, da ponovno zavzame nadvse dobičkonosno, brezpravno skrajno mejo, ki jo je Adam Smith, intelektualni prednik današnjih neoliberalcev tako občudoval – a z obratom. Namesto da bi pripadniki gibanja potovali skozi Smithove ‘divje in barbarske’ dežele, kjer ni zahodnega prava (kar ni več možna opcija), so se sistematično lotili razgradnje obstoječih zakonov in predpisov, da ponovno ustvarijo nekdanjo brezpravnost. In tam, kjer so Smithovi kolonisti zaslužili rekordne dobičke z grabežem tega, kar je imenoval ‘pusta zemlja’ za ‘skoraj zastonj’, vidijo današnje multinacionalke vladne programe, javno premoženje in vse kar ni naprodaj, kot ozemlje, ki ga je treba zavzeti in pridobiti – poštno upravo, narodne parke, šole, socialno varnost, pomoč ob naravnih nesrečah in vse drugo, kar je v javni upravi. Pod čikaškimi ekonomisti deluje država kot kolonialna skrajna meja, ki jo korporativni konkvistadorji plenijo z enako brezobzirno odločenostjo, kakršno so pokazali njihovi predhodniki, ko so domov tovorili zlato in srebro z Andov«[51].
Poleg tretjega sveta je bila intenzivno izpostavljena neoliberalni doktrini šoka Vzhodna Evropa po letu ’90. Tudi Slovenija. Tako predsednik prve vlade RS Lojze Peterle v intervjuju ob 25-ti obletnici samostojne države govori o nekem skrivnostnem obisku na začetku 90-ih: »Pripeljal ga je že dr. Drnovšek, potem sem ga povabil tudi jaz. […] Sachsa in njegovo ekipo smo povabili predvsem za denarno reformo, seveda pa tudi za makroekonomsko politiko stabilizacije. Svetoval je tudi o privatizaciji.«[52]
Jeffrey Sachs -eden “čikaških fantov”, tisti ključni mož, ki je po razpadu Sovjetske zveze Rusiji prek Mednarodnega denarnega sklada vsilil gospodarsko “šokterapijo” brez primere -tako hitro privatizacijo skupne industrije, da so njene posledice spravile 70 odstotkov ljudi pod prag revščine, in v manj kot desetih letih pobile 10 milijonov prebivalcev spričo brezposelnosti, pomanjkanja, obupa, samomorov, alkoholizma in kriminala, kar velja za največji pogin ljudi v mirnem času[53]– je pri privatizaciji – in ne samo to -svetoval tudi Sloveniji. Morda iz tega naslova lažje razumemo kaj je bilo narobe z našo tranzicijo, od kod tako divja in nepregledna privatizacija, visoka brezposelnost in nenazadnje nova revščina. “Ponarodele” besede iz časa osamosvajanja ‘Danes so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan’ so s tega stališča precej dvoumne. Nov dan so mnogi pozdravili z besedami Dober dan, revščina, kakor gre naslov dela Mojce Novak iz leta 1994; Veljko Rus v zapisu na zavihku ugotavlja, “da je za Slovenijo v zadnjih letih najbolj pereč problem poleg rastoče brezposelnosti padanje materialnega standarda in z njim povezano siromašenje prebivalstva”[54]. Ali pa, je kdo takrat lahko predvidel, da se bo čez slabih dvajset let revščina dotaknila ne le naraščajoče množice izključenih iz trga dela in velikega dela upokojencev, ampak tudi stotisočev zaposlenih?[55]
Še huje je bilo drugje. Zygmunt Bauman navaja zgovoren zapis kulturnega urednika pri vodilnem poljskem dnevniku Romana Pawlowskega, ki je 24. oktobra 2014 postavil tezo o soobstoju dveh generacij Poljakov: prve imenuje “otroci transformacije” in druge “otroci krize”. Pripadniki prve generacije (zdaj stari nad štirideset let) “so na krilih entuziazma iz devetdesetih verjeli, da izobrazba in trdo delo zagotavljata dostojno življenje, zdaj pa garajo šestnajst ur na dan in prenašajo slabe razmere in zlorabo s strani korporacij, da bi lahko poplačali posojila in vzdrževali družino”[56]. Pripadniki druge generacije, ki so v svojih tridesetih, pa “nimajo družin in niso kreditno sposobni ter se ubijajo v zanič službah in živijo v najetih sobah ali so obtičali pri starših”[57]. Zveni zelo znano …
Huda finančna in dolžniška kriza 2008, posledica dereguliranih borznih špekulacij in napihovanja nepremičninskega “balona”, je prizadela ogromne dele svetovne populacije, zlasti mlade v državah Južne Evrope (Portugalska, Italija, Irska, Grčija in Španija -ki so jih privoščljivi finančni trgi zato poimenovali P.I.I.G.S.). Čeprav so krizo povzročili zasebne investicijske banke in zasebni vlagatelji, so njihove dolgove prevzele države in jih preložile na pleča davkoplačevalcev, državljani pa so bili za svojo neprostovoljno dobrodelnost nagrajeni z drastičnimi varčevalnimi ukrepi, ki so poleg splošnega standarda prizadeli tudi javne servise in storitve. Posebej mladi v Grčiji so zaradi nepravičnih in vsiljenih varčevalnih ukrepov ostali brez prihodnosti v 21. stoletju, mnogi pahnjeni domala v razmere tretjega sveta. Postali so eklatantne žrtve neoliberalne šokterapije, zaenkrat bolj šoka kot terapije.
Kleč tiči v tem, da vidijo neoliberalni ideologi v vsaki obliki skupnega nasprotje svobode, zato da je treba vse skupno razdeliti med ljudi in ga tako osvoboditi. Friedman sicer v svoji uspešnici Kapitalizem in svobodaprizna, da “… absolutna svoboda je nemogoča”,[58]in začuda omeni obstoj nedeljivih dobrin: “Tovrstne nedeljive dobrine – med katerimi sta osebna in nacionalna varnost najpomembnejši – so področja, kjer se ne moremo zanesti na individualno delovanje s pomočjo trga.”[59]Nedeljive dobrine, preostanek skupnega, torej Friedman prizna, a našteti zna samo dve – osebno in nacionalno varnost. Skratka le še represivni aparat -vojska, policija in varnostne službe – naj ostane v domeni politike. V podobnem duhu so Friedmanovi idejni predhodniki, člani ustanovnega in daleč najvplivnejšega neoliberalnega društva Mont Pelerin Society, radi navajali izrek Benjamina Constanta:
»Država onkraj svoje lastne sfere ne bi smela imeti nobene moči; znotraj svoje sfere pa je ne more imeti nikoli dovolj«[60]
Ta državna neomejena moč »znotraj svoje sfere«, t. j. na področju osebne in nacionalne varnosti, je seveda nujni strukturni dodatek k viziji neoliberalizma, tisti pozitivni element, ki zapolni prazno mesto po negaciji ekonomsko – socialne države. Nekdo mora zaščititi novo osvojena ozemlja nekdaj skupnega in njihove nove lastnike – in to funkcijo (s stroškom vred) naj prevzame država, ki je medtem postala večidel brezposelna.
Intelektualno in politično akcijo za preoblikovanje socialne države v represivni aparat so v ZDA, kjer se je proces najprej začel, na začetku sedemdesetih let vodili neokonzervativci oziroma t. i. “Nova desnica” radikalne smeri (morda delno tudi kot reakcijo na “podivjano” mladino iz šestdesetih?). A kmalu so se jim na desnem polu pridružili neoliberalci. Tako je nova liberalna ideologija sklenila idejni pakt z nekdanjimi konzervativnimi političnimi nasprotniki in si razdelila interesne sfere delovanja: liberalnost (ali svoboda) naj vlada v nedržavni ekonomski in socialni sferi ter konzervativnost (ali represija) v sferi države, zreducirane na kazensko – pravni aparat. Nenavadno pronicljivi francoski družbeni mislec Loic Wacquant opazi, da so isti neokonzervativni zasebni “svetovalni inštituti” in možganski trusti, ki so med letoma 1975 in 1985
“… na ekonomski in na socialni ravni vztrajno intelektualno spodkopavali keynesovske[61]pojme in politike, s kakšnim desetletjem zamude oskrbeli politične in medijske elite s koncepti, načeli in ukrepi, s katerimi so te lahko upravičile in pospešile krepitev kazenskega aparata. Iste države, iste stranke, isti politiki in isti profesorji, ki so se včeraj zavzemali – nesramno uspešno, kar lahko opazimo na obeh straneh Atlantika – za ‘manj države’ pri zadevah v zvezi s privilegiji kapitala in izkoriščanjem delovne sile, danes enako zavzeto zahtevajo ‘več države’ pri prikrivanju in obvladovanju škodljivih družbenih posledic, opaznih v spodnjih slojih družbenega prostora, posledic deregulacije mezdnega dela in poslabšanja socialne varnosti”[62].
Wacquant v delu Zapori revščine predstavlja javnosti še druga, manj znana, a pomembna dejstva globalnega spreminjanja socialne države v represivno oz. kazensko. Zlasti je zgovoren primer ZDA, kjer se je trend začel in hitro dosegel evropske države ter ostali svet. Število zapornikov v ZDA se je do leta 1975 zmanjševalo za 1 odstotek letno in padlo na 380.000 oseb, tako da so že začeli govoriti o zatonu zaporne institucije; toda trend se je obrnil in po letu 1985 (740.000 zapornikov) podivjal. Leta 1995 jih je bilo v zaporu že več kot 1,5 milijona, ob koncu 1998 pa blizu 2 milijona – v devetdesetih letih 20. stoletja je število naraščalo letno za 8 odstotnih točk. Tri četrtine tega povečanja je posledica doktrine “ničelne tolerance” zaradi zapiranja malih delinkventov, zlasti narkomanov; večina pripada prekarnim frakcijam delavskega razreda in temnopoltemu podproletariatu. Potrojitev števila zapornikov v petnajstih letih je nenavaden pojav za demokracijo, toliko bolj, »…ker se je zgodil v času, ko je stopnja kriminala globalno ostajala enaka, pozneje pa se je celo začela zmanjševati«[63].
K temu lahko dodamo, da to ni nenavaden pojav samo za demokracijo, ampak meče skrajno čudno luč na liberalno slavljenje svobode kot temeljne vrednote zahodne demokracije. Svobodaje bila garantirana le še premožnejšim slojem; za revne je začel veljati zaostren režim družbenega nadzorstva, novi represivni ukrepi in prakse na področju javnega reda, socialnega skrbstva in sodstva -z namenom obvladati hitro naraščajočo stopnjo brezposelnosti med propadajočim delavskim razredom (v ZDA pretežno temnopoltim, pomešanim s t. i. white trash), ki je zaradi propada klasične industrije postal nepotreben in moteč družbeni faktor. Moteč zato, ker ni kazal volje, da se iz nekdanjih relativno varnih in dobro plačanih mest v industriji preusmeri na prekarni trg dela, v podcenjeni sektor storitev in uslug. Množično zapiranje določenih segmentov prebivalstva je odigralo pomembno, če ne ključno funkcijo pri državni regulaciji brezposelnosti. Ne le pri pri neposrednem zmanjšanju števila brezposelnih, ampak toliko bolj pri discipliniranju in zastraševanju vseh ostalih, kot “spodbuda” za sprejemanje podplačanih del brez socialne varnosti ali za privolitev v socialno pomoč pod pogoji, ki spominjajo na odprti zapor. Tisti pa, ki so imeli za sabo, četudi kratko, zaporno kazen (kar vsak tretji temnopolti moški), so postali socialno stigmatizirani za vedno, praktično nezaposljivi, in posledično izključeni; postali so prisiljeni iskati priložnosti na sivem trgu dela ali v kriminalnem podzemlju. Tako se je znova pospešeno širil kriminal, kar je dajalo državi argument, da dodatno zaostruje kaznovalne politike. Sistemu je tako uspela zvijačna pacifikacija revnih slojev prebivalstva.
»Sistemu je uspelo napolniti rezervoar razpoložljive poceni delovne sile,« lucidno diagnosticira dosedanji rezultat neoliberalnih pritiskov na srednji in nižji razred Ilja Trojanow v knjigi Odvečni človek[64], »ne da bi vzdramil množičnih protestov. Kopneči srednji sloj se solidarizira z bogatimi, čeprav bi moral uvideti, kako malo možnosti ima, da bi tudi sam kdaj užil bogastvo […] Miroljubnost prebivalstva bi se mogoče dala pojasniti z eklatantno razliko med rezervisti in odvečneži. Prvi zakrknjeno ohranjajo poslednje upanje, da bodo ponovno vpoklicani v vojsko zaposlenih, odvečneži pa so nepovratna embalaža, ki pristane v smeteh. […] Izključevanje je nujna posledica ekonomizacije vsega in vseh. Skladno s tem narašča število priprtih, ne nazadnje zaradi kriminaliziranja manjših prestopkov proti redu. Po letih upadanja se zaporne kazni ponovno izrekajo pogosteje. Neprostovoljni paradni konji so ZDA (na svetovnem vrhu pred Ruando in Gruzijo): leta 1980 je bilo zaprtih 139 od 100.000 Američanov, leta 2010 pa je to število naraslo na sapo jemajočih 750. Kar 25 odstotkov vseh kaznjencev sveta sedi med Seattlom in Miamijem: celih 2,3 milijona. Nič čudnega, da se tamkajšnji zapori medtem marsikje upravljajo kot dobičkonosna podjetja, sodniki pa si z ‘velikodušnimi’ sodbami priložnostno zaslužijo kak cekin. Dva častivredna sodnika iz Pensilvanije sta v nekaj letih od upravljalcev zavodov za prestajanje mladoletniškega zapora prejela 2,6 milijona dolarjev, da sta za zanemarljive prekrške izrekala visoke kazni (nekega šolarja so vrgli v zapor, ker se je na Myspace-u norčeval iz rektorja) – preveč dobesedno sta si razlagala pojem človeški kapital«.
Ti ameriški trendi so, kot rečeno, začeli kmalu prodirati v Evropo, ki jih je bolj ali manj natančno posnemala. Najprej jih je seveda sprejemala “britanska vmesna kulturna postaja”, kjer je laburistična vlada Tonyja Blaira začela dosledno kopirati doktrino zloglasne “ničelne tolerance” po zgledu mesta New York[65].
»Doktrina “ničelne tolerance”, piše Wacquant, “instrument upravičevanja policijskega in sodnega upravljanja moteče revščine -revščine, ki je vidna, ki v javnem prostoru povzroča incidente in neprijetnosti, se je iz New Yorka kakor blisk hitro razširila po vsem svetu. Z njo pa je prišla tudi vojaška retorika o “vojni proti kriminalu” ali o “ponovnem osvajanju” javnega prostora, ki delinkvente (resnične ali namišljene), brezdomce, berače in druge marginalce enači s tujimi zavojevalci -zaradi česar jih je še laže povezati z imigracijo, to pa se na volitvah vselej splača.«[66]
Zaostreno splošno represijo in povečanje števila zapornikov je bilo moč zaslediti v prav vseh evropskih državah, tudi Sloveniji. In represivni trend se stran od oči javnosti neopazno širi naprej. Wacquant opozarja, da je ta novi evropski kazenski “zdravi razum” tiste vrste moralna panika, ki lahko -ker je zelo nalezljiva -v temelju in trajno preoblikuje fiziognomijo družb, ki jih zajame. Njen navidezni objekt je v osnovi “delinkventnost mladih”, ki da se kaže v urbanih neredih in številnih nemirih, ter “asocialno vedenje”, ki naj bi izhajalo iz t. i. kulture revščine. Okrepljen boj proti umazanemu podproletariatu seveda zahteva veliko povečanje sredstev za policijo, sodstvo in zapore, obratno sorazmerno pa se zmanjšujejo sredstva za socialo. Kar je vse v skladu s temeljno doktrino Miltona Friedmana in drugih neoliberalcev, da naj država skrbi le še za varnostna vprašanja.
Neoliberalna politična ofenziva na socialno državo, pravzaprav na kompromis med delom in kapitalom, znan kot new deal (politična zapuščina ameriškega predsednika F. D. Roosvelta), ki je začela svoj zmagoviti pohod na oblast po izvolitvi Reagana in Thatcherjeve na začetku osemdesetih, je torej do sedaj večidel uspela redefinirati naloge države. Od razpada fordistično-keynesianske družbene pogodbe je opaziti svetovni trend, da se država postopno, a nezadržno umika iz ekonomske sfere in zmanjšuje svojo socialno vlogo, pri čemer se zanaša na skoraj teološko predpostavko o samoregulativnem trgu, ki da je zmožen uravnavati vsa neravnovesja v družbi. Čeprav je ne omenjajo eksplicitno, kakor da vodilne elite polagajo vse upanje glede urejanja ekonomskih in socialnih zadev na “nevidno roko”, priložnostni domislek Adama Smitha, arhitekta temeljev sodobne ekonomije. Če malo poenostavimo -v celem gledano gre pri neoliberalizmu za zahtevo, da “maternalistično” socialno državo iz druge polovice 20. stoletja nadomesti “paternalistična” represivna država. Dolgoletna masovna medijska ofenziva v prid “vitki” državi -prek zasebnih medijskih imperijev, univerz in možganskih trustov, podprta z neomejenim ameriškim kapitalom, je obrodila veliko strupenih sadov. Neoliberalni ideal se sicer nikjer ni do kraja uresničil (če pa se je, kot npr. v Čilu po državnem udaru[67], je bil kratkega veka), toda dosegel je trajno spremembo temeljne paradigme države, njenih ambicij in strategij, ki počasi, a vztrajno spodkopujejo staro zgradbo socialne države oz. države blaginje. Kar nujno vodi v naraščanje družbene klime socialnih napetosti, negotovosti in nevarnosti. Zato lahko veliki filozof Badiou že na prelomu tisočletja z gotovostjo zatrdi, da bo glavna tema novega stoletja obsesija varnosti. In ni se zmotil. Kajti v družbi, kjer se je trg dela dereguliral enako kot finančni trgi, visi v zraku vsesplošna nevarnost. Ki potem iz osnovne ekonomske baze prehaja in se širi tudi na druga področja družbenega. Prej opisane geopolitične, teroristične in vojaške napetosti so v najtesnejši zvezi z globalnim učinkovanjem neoliberalizma. Enako tudi ekološke grožnje planetu oz. nemoč držav, da bi omejile uničevanje skupnega v imenu zasebnih interesov.
Vsekakor lahko že po tem kratkem orisu uvidimo, da so v 21. stoletju tudi izzivi, stiske in strahovi odraslih tako veliki, da jih ne morejo suvereno obvladovati. Mladim zato ponujajo slab zgled odraslosti. Takega stanja v družbi seveda niso zakrivili ne otroci ne mladi. Je pa res, da le-ti zagotovo nosijo težke posledice, če ne najtežje. Trg dela jih še bolj kot odrasle odriva na obrobje družbe, v sprejemanje nezavidljivih delovnih pogojev in životarjenje brez pravih perspektiv. Rastoči eksistenčni problemi mladih, ki so zagotovo najtesneje povezane z omenjenimi družbenimi procesi, pa imajo brez dvoma zelo negativen vpliv tudi na duševni razvoj mladine. Njihove možnosti, da v 21. stoletju odrastejo v zdrave, duhovno uravnovešene odrasle, so zato vse manjše.
5.3 Zeitgeist 2: Nove duševne perspektive mladih
Lansko poletje je završalo po naši medijski krajini, ko so prišli na dan rezultati raziskave NIJZ-ja o duševnem stanju slovenske mladine. Portal N1 navaja[68]podatke, da se je na številki za pomoč mladim v stiski Tom Telefon v primerjavi s povprečjem med letoma 2015 in 2019 za kar 72 odstotkov povečalo število klicev mladostnikov, ki razmišljajo ali grozijo s samomorom. Tretjino več je bilo klicev zaradi psihičnih težavah, kot so strah, depresivnost, samomor, samopoškodovanje, četrtino več pa zaradi zlorab. Po starostni strukturi prevladujejo otroci in mladostniki, stari od 10 do 18 let, za kar 78 odstotkov pa se je povečalo število klicev mladostnikov v starostni kategoriji nad 19 let, ki jo najpogosteje povezujemo s študentsko populacijo. Ta je bila v pandemiji gotovo ena najbolj prezrtih in zapostavljenih družbenih skupin, pa tudi najranljivejših, saj so v epidemiji doživeli največjo spremembo v življenjskem slogu.
V aprilu so mediji poročali, da je po podatkih raziskave[69], ki jo je koordiniralo Društvo psihologov Slovenije, potekala pa je od novembra 2020 do januarja 2021, skoraj 90 odstotkov študentov depresivnih in tesnobnih, četrtina pa jih razmišlja o samomoru. Vprašanje je od udeležencev zahtevalo, da so označili psihofizične težave, ki so jih opazili vsaj kdaj v zadnjih štirih tednih, pri čemer je motnje razpoloženja (npr. anksioznost, depresija …) izbralo 89 odstotkov udeležencev, povprečna intenzivnost pa je bila na skali 0 (nikoli) do 4 (pogosto) ocenjena z 2,42. Nekateri psihologi ob tem opozarjajo, da to ni razlog za alarm, da je resno ogrožen manjši odstotek študentov, a da je večina nedvomno v velikih stiskah. Po podatkih raziskave NIJZ[70]o doživljanju epidemije med študenti, v kateri je med 9. februarjem in 8. marcem sodelovalo 7.154 študentov, ima 5,1 odstotka udeleženih samomorilne misli več kot polovico dni, 5 odstotkov pa jih doživlja skoraj vsak dan. Pri dobri polovici so prisotni zmerni do resni simptomi depresije, podobno je z anksioznostjo. Pri tem je 16 odstotkov udeleženih poročalo o resnih simptomih depresije, 30,7 pa o resnih simptomih anksioznosti.
Mnogi strokovnjaki na probleme v sistemu opozarjajo že več kot 15 let. Na tridesetletni podlagi nerešene eksistenčne problematike mladih so dolgotrajni ukrepi za zajezitev epidemije v tolikšni meri povečali duševne stiske otrok in mladostnikov, da se je v velikem deležu izčrpala njihova možnost prilagajanja; zato narašča število tistih, ki potrebujejo ambulantno obravnavo in hospitalizacijo. A mnogi ne pridejo na vrsto. Javni sistem varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov v Sloveniji je namreč kljub neprestanim opozarjanjem strokovnjakov že dolgo podhranjen. Specialistov otroške in mladostniške psihiatrije ter klinične psihologije je bistveno premalo, da bi zadostili potrebam mlajše populacije, zato so čakalne vrste zelo dolge. Portal N1 navaja tudi opozorilo predstojnice enote za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana,dr. Maje Drobnič Radobuljac, ki poudarja, da krivde za trenutno stanje na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov ne moremo pripisati aktualni epidemiji in politiki, saj strokovnjaki na probleme, ki zahtevajo sistemski odgovor, opozarjajo že več kot 15 let, a posluha države ni bilo. Nadeja se, da bo epidemija državo prisilila k ureditvi služb na način, da bodo postale dostopne otrokom in mladim, saj trenutno niso. Dr. Marija Anderluh, predstojnica službe za otroško psihiatrijo na pediatrični kliniki UKC Ljubljana, kjer se trend urgentnih napotitev od decembra lani skokovito povečuje, pa opozarja:
»Marca letos je bilo urgentnih napotitev že dvakrat toliko kot v najbolj obremenjenih mesecih v preteklih letih, situacija v naših službah je bila tudi aprila kritična. Pa govorimo samo o najbolj nujnih stanjih.«[71]
Med otroki, ki prihajajo k njim, je največ tistih z depresivno motnjo, samomorilno ogroženostjo, skoraj vsakodnevno se vrstijo sprejemi mladostnikov po poskusu samomora. Med osnovnošolci je bilo sicer lani teh sprejemov manj kot leta 2019, med srednješolci pa tri četrtine več. V velikem porastu je tudi število otrok z novo nastalo motnjo hranjenja – prvih pregledov s to motnjo je bilo lani za pol več kot v letu 2019 – in s tesnobnostmi ob vračanju v šolo zaradi zaostankov pri šolskem delu. Mnogo teh stanj je povezanih tudi z obremenjujočimi izkušnjami v družini, ki so v tako dolgo omejenem življenju zgolj na dom pripeljala do roba, pojasnjuje psihiatrinja.
Na spletni strani Žurnala[72]poleg vse večje razširjenosti klasičnih in novih sintetičnih drog, poudarjajo destruktiven vpliv digitalne tehnologije, ki je že viden na institucionalnem nivoju. Vključenost mlajših posameznikov, ki trpijo za eno od oblik digitalnih zasvojenosti, v programe zdravljenja, se je v primerjavi z enakim obdobjem v letu pred tem povečala za vsaj 20 odstotkov.
»V letošnjem letu je pomoč in nasvete pri nas poiskalo okoli 600 znanih in dobrih 400 anonimnih uporabnikov. V primerjavi s časom pred epidemijo je v stik z nami stopilo okoli 30 % več posameznikov. Vključitev v različne programe pomoči je posledično narasla za vsaj 20 %,« s številkami postreže Petra Belina, strokovna vodja Zavoda Nora, centra pomoči pri prekomerni rabi interneta. Podobna opažanja ponudijo tudi v Inštitutu Vir. »Opazen je beg v virtualni svet. Nekateri se izogibajo stika z realnimi odnosi in bežijo v stik z osebami iz virtualnega sveta. Komunikacijo z drugimi imajo, ko recimo igrajo skupinske računalniške igrice ali klepetajo z osebami, ki jih v resnici ne poznajo,« opiše aktualne antisocialne trende Anita Leskovšek Feldin iz inštituta[73].
V novi nacionalni raziskavi Mladina 2020[74], ki je nastala na pobudo Urada za mlade RS, so že leto pred opaznimi učinki epidemije zabeležili bistven premik na slabše v psihičnem stanju slovenske mladine v primerjavi z raziskavo iz leta 2010. V uvodu tako Dolores Kores za razliko od predhodnikov najprej opozarja na nadaljevanje negativnih demografskih trendov, ki da niso le težava mladih, ampak problem celotne družbe; zategadelj so nujni resni ukrepi države. Kajti maloštevilni mladi bodo v prihodnosti nosili na plečih breme pokojninske blagajne, od katere bo odvisno preživetje vse številčnejše starejše generacije.
»Zato,« ugotavlja v nadaljevanju, »so ugotovitve o osamljenosti, zaskrbljenosti, povečanem stresu in znatnem upadu splošnega zadovoljstva mladine s svojim življenjem izredno zaskrbljujoče. Duševno zdravje je izjemnega pomena za zdravje posameznika in družbe kot celote. Dejstvo, da so mladi v Sloveniji v zadnjem desetletju bistveno spremenili pričakovanja in vse bolj pristajajo na negotovost pri zaposlovanju, da vedno teže rešujejo stanovanjski problem, ne krepi duševnega zdravja, vpliva pa tudi na gospodarstvo, izobraževanje in vrednote, ki gradijo našo zahodnoevropsko civilizacijo.«[75]
V Ključnih ugotovitvah študije Mladina 2020avtor Miran Lavrič prav tako zaznava, da so se eksistenčne stiske mladih v zadnjih deset letih močno povečale. Zaradi dolgoletne izpostavljenosti prekarnemu delu naj bi se menda počasi sprijaznili in prilagodili na negotovost trga dela, a realno in psihično stanje se ni izboljšalo, prav nasprotno:
»Razmere na trgu dela so skupaj s širšimi storilnostnimi pritiski v sodobni družbi gotovo med ključnimi razlogi za izrazito povečanje stresa med mladimi. V primerjavi z letom 2010 se je delež mladih, ki več dni v tednu čuti stres, več kot podvojil. Močno se je tudi povečal delež mladih, ki čuti osamljenost kot problem. Močno se je povečala zaskrbljenost mladih glede drugih ključnih področij življenja, kot je pomanjkanje denarja, (ne)uspeh v šoli ali poklicu, težave z (ne)zaposlitvijo ali stanovanjski problem. Zaskrbljujoč je porast mladih, ki so pesimistični glede prihodnosti naše družbe. Takšne predstave so povezane predvsem s skrbmi glede staranja prebivalstva in degradacije naravnega okolja. Podatki tudi kažejo, da imajo vse manj posplošenega zaupanja v druge ljudi. Od tod ni presenetljivo, da v zadnjih desetih letih beležimo znaten upad splošnega zadovoljstva mladih z življenjem. Občutno je upadel tudi delež mladih, ki so pretežno ali zelo zadovoljni s svojim zdravjem. To ni presenetljivo v luči dejstva, da se je delež mladih z nezdravo visokim indeksom telesne mase občutno povečal, naša raziskava pa je zaznala tudi občutno povečan delež podhranjenih mladostnikov in še posebej mladostnic. Vsi ti trendi jasno kažejo, da se zdravje mladih, še posebej ko gre za duševno zdravje, danes kaže kot eden ključnih izzivov mladinske politike.«[76]
Leta 2010 so bili označeni kot ključni problemi mladih eksistenčne težave (zaposlitev, stanovanje, denar), leta 2020 so to postali zdravstveni problemi. Pa ne da bi eksistenčni vmes odpadli -še povečali so se. Očitno je le novo, večje zlo prekrilo staro. Raziskovalci na srečo ne spregledajo, da eno izhaja iz drugega, in ne skrivajo svoje zaskrbljenosti. Treba je priznati, da gre za kar velik interpretativni odskok glede na Ključne ugotovitve Mladina 2010, kjer je isti avtor zaznal skoraj identične eksistenčne stiske mladih, na katere da so bili še manj prilagojeni, pa vendar ni izražal večje zaskrbljenosti -kajti pomirjala ga je izmerjena visoka stopnja optimizma mladih. Ker mladi leta 2020 niso več tako optimistični, ampak se povečuje njihova zaskrbljenost, je to postal razlog zaskrbljenosti tudi pri raziskovalcih. Ampak v samem zaključku se avtor zopet zateče k optimizmu in sklene: »Zdi se torej, da prihaja kreativna generacija mladih, pa tudi generacija, ki se je bolj kot generacije pred njo pripravljena in sposobna soočati z negotovimi razmerami na trgu dela.«[77]Na čem temelji ta optimizem? Avtor pojasni:
»Mladi se politično prebujajo in poleg konvencionalne politične participacije pogosto uporabljajo tudi nekonvencionalne oblike, kot sta na primer politično potrošništvo ali podpisovanje peticij. (…) Po drugi strani imamo opravka s kreativno generacijo, ki je tudi vedno bolj športno, kulturno in politično aktivna. Vrednote te generacije pripadajo odprti družbi; družbi, ki temelji na avtonomnih, a odgovornih posameznikih.«
Na koncu dobimo občutek, da se raziskovalcem v tej študiji izmenjujeta dve dialektično nasprotni podobi mladine. Na eni strani duševno in telesno nezdrava, s hudimi eksistenčnimi težavami, na drugi kreativna, prilagojena negotovim razmeram v družbi, politično, kulturno in športno vse bolj aktivna. Na eni strani se krepi njihov pesimizem glede prihodnosti družbe, upada zadovoljstvo s svojim življenjem, skokovito naraščajo samomorilne misli in se širi splošno nezaupanje do ljudi, na drugi strani pa naraščajo njihove vrednote odprte družbe, vrednote avtonomnih in odgovornih posameznikov.
Smiselno doumeti ta protislovja je zahtevna naloga, ki bo nacionalne raziskovalce varno zaposlovala tudi v prihodnosti. Mladim pa ostaja negotovost sedanjosti, ne da bi si lahko kaj dosti pomagali s teorijo in prakso odraslih. Zlasti ne tistih na položajih odločanja. Njihovi večno napovedovani “ukrepi” se po zgledu Godota nikakor ne pojavijo, mladi jih tako in tako več ne čakajo. Najbrž so že ugotovili, da odrasli velike realne probleme, ki jih desetletja dolgo ne morejo razrešiti, preimenujejo v “problematiko”. Na ta način problemi postanejo derealizirani -izgubijo dnevno aktualnost in pridobijo nadčasovno dimenzijo; “problematiko” si nato med sabo razdelijo razne stroke, se z njo hranijo, krepijo in upravičujejo smisel lastnega obstoja, kakor tudi povečano porabo javnih sredstev.
6 NEODRASLOST ODRASLIH
Ne pomaga pa mladim niti moralno gromovništvo nekaterih naših univerzitetnih in akademskih avtoritet, poljudnoznanstvenih psihoanalitikov in pop-sociologov, ki se jim pridružuje še množica bolj anonimnih zainteresiranih drugih, za nameček pa še en sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice: le-ti prek medijev mlade že leta odkrito žalijo in obsojajo nekega nevidnega zločina z neprimernim izrazom “patološki narcizem”. Ker da nimajo “notranjega zakona”. Kot da bi bila to njihova objektivna krivda, če ne kar njihov izvirni greh in hudobija. Ob tem gladko ignorirajo dejstvo, da se pri izgradnji osebne etične drže mladi lahko naslanjajo le na starejše. Če je “notranji zakon” odraslih tak, da je svet že tretjič v zadnjih sto letih pripeljal na prag svetovne vojne, je morda bolje, da ga mladi nimajo. Konec tretje svetovne vojne bo konec Zahodne civilizacije, kot jo poznamo, najbrž hkrati tudi konec planeta, primernega za bivanje ljudi. Lahko tudi konec ljudi in ostalih živih vrst. Med javnostjo in politiki pa je vse več takih, ki očitno navijajo za tovrstno razrešitev dilem digitalne dobe. Celo mnogi domači in tuji novinarji pišejo o tretji svetovni vojni in jedrskem spopadu povsem neprizadeto, kot o eni od opcij, ki se jim ne zdi nezamisljiva. Zlasti iz vzhodnoevropskih držav slišimo ideje, da bi moral Nato v neposreden spopad z Rusijo, saj da bo drugače še huje. Je v takih pogledih sploh še kaj realizma? Kaj je lahko huje od jedrske vojne v neposredni bližini?
Če imajo premnogi odrasli, celo vodilni odrasli, tako očitne samomorilne misli, kako od mladih pričakovati visoko etično držo, kar naj bi za omenjene menda označeval megleni izraz “notranji zakon”. Ti gromovniki, ki pogosto zasedajo mesta spoštovanih javnomnenjskih voditeljev, v celoti zgrešijo poanto in nemalo prispevajo k širjenju napačnih pouličnih negativnih stereotipov o sodobni mladini. Zato se bomo skušali malce dotakniti pojmovne zmede glede narcizma, spričo katere se mladim dela krivica.
6.1 Duhovi narcizma
Pojem “narcizem” je konceptualno razvil Sigmund Freud in ga predstavil v članku Vpeljava narcizma.[78]iz leta 1914. Najprej je treba poudariti, da je narcizem v freudovski teoriji vrednostno nevtralen koncept, ki označuje zgodnjo fazo razvoja libida, psihično stopnjo, kjer oseba še ni zmožna investirati ljubezenske želje v drugo osebo, ampak ima za ljubezenski objekt svoj lastni jaz. Tudi kasneje, ko se libido že usmerja k drugim osebam, se določena količina narcizma ohranja in služi kot zdravilna sila, kadar posameznikov jaz obuboža pri svojih ljubezenskih investicijah v druge. Gre za v nekem smislu za program varčevanja z libidinalno energijo, da ne izgorimo v njenem prekomernem trošenju. Njegova osnovna funkcija v odraslem življenju je torej zaščitniška in varovalna. A ko se libido predolgo kopiči v posamezniku, to začne povzročati notranjo tesnobo, zato mora sčasoma zopet najti pot ven, stran od lastnega jaza k drugim. Seveda obstaja polno motenj normalnega poteka libidinalnega zorenja, posamezniki lahko obstanejo na raznih vmesnih stopnjah med narcizmom in objektno ljubeznijo. Še posebej mladost je par excellence tisto obdobje, ko doživlja človek polno notranjih konfliktov, ki izhajajo iz kratkih stikov med primarnim narcizmom in objektno ljubeznijo. Zveze med mladimi so zato po definiciji težavne in neobstojne. Odrasti pomeni prerasti prevladujoči narcizem, ki se umakne dominantni sili ljubezni do drugega. A tudi odrasli, ki jim je prehod k objektni ljubezni svojčas že uspel, po mnenju Freuda na tihem bistveno težijo k temu, da si povrnejo izgubljeni otroški narcizem, ki jim je nekoč omogočal občutek samozadostnosti in celovitosti. Običajno se narcizem odraslih “uspe” okrepiti, ko postanejo starši -še posebejl kadar v otroka projicirajo svoj narcistični ideal, svoje skrite intimne želje in svoje potlačene, neizživete potrebe. Temu se v psihologiji reče, da svojega otroka “narcistično zasedejo”[79]. Slednje potem otrokom povzroča veliko duševnih stisk in otežuje njihov razvoj v avtonomno osebnost, saj ne morejo ločiti svojih avtentičnih želja in potreb od vsiljenih starševskih. Vloge med starši in otroci se na ta način strukturno zamenjajo, saj zdaj starši pričakujejo zadovoljitev svojihpotreb od otroka.
Različne kulture imajo različen odnos do pojava narcizma. Marsikje je družbeno skoraj izključen, kakor pri plemenih ljudstva Pueblo iz JZ Združenih držav. Tako navaja oče slovenske antropologije Božo Škerlj pričevanje slavne antropologinje Ruth Benedict, ki je z njimi živela:
»Osebna avtoriteta je nemara najbolj zaničevan pojav pri plemenu Zuni. Idealen mož je tisti, ki ni nikoli poskušal biti izreden ali celo “vodja svojega naroda” in ki se nikdar ni moral zagovarjati pred svojimi sosedi. Če bi komu prišlo na misel, da zna čarati, bi ga obesili za palce, dokler ne bi “priznal”. Če koga hvalijo, govore o njem: To je ljubezniv, prijeten človek. Nihče ni nikoli o njem slišal. Nikdar ni prišel v težave …«[80]
Oblasti in nadzornih aparatov Puebli ne poznajo, edini prestopki so zelo redke tatvine in zakonolomstva, kar zasebno hitro uredijo. V svoji zgodovini poznajo le en samcat primer umora. Dosledno odklanjajo alkohol in droge. Z gnusom zavračajo mučenje, tako lastno kakor drugih, ali poškodovanje telesa. Z ogorčenjem odklanjajo tudi popularno idejo iz drugih delov sveta, da se s tepežem lahko pospeši razvoj otrokovih kreposti. Znane so težave mladih iz ljudstva Pueblo v ameriških državnih šolah, ker ne prenesejo ameriške mentalitete tekmovalnosti. Za mladega Puebla je največja sramota, če bi se pri učiteljevem vprašanju izpostavil s pravilnim odgovorom pred ostalimi v razredu, ki ne znajo odgovoriti -zato kljub znanju raje molči. Enako če ga učitelj pohvali, ker edini nima uši, bo naslednjič poskrbel, da jih bo prinesel s sabo in tako opral svojo sramoto.
Izražanje narcizma pa je lahko družbeno tudi zelo zaželeno. Zahod ni v tem pogledu nič ekskluzivnega. Antropologi že dolgo poznajo nekdanje kulture Severozahodnih ameriških Indijancev, pa niso osamljene, kjer sta lastnina in družbena tekmovalnost služila le enemu namenu -poveličevanju lastnega jaza in vzponu po družbeni lestvici. Prisluhnimo zanimivem zapisu Boža Škerlja o plemenu Kwakiutl z otoka Vancouver:
»Na potlačihje šlo za za dvoboje med tekmeci za višje stopnje, dvoboje v razsipavanju, v hvali samega sebe, lastnih uspehov in sposobnosti. Te tekme so trajale vse življenje. Njihov zakon je: ‘Ne bojujemo se z orožjem, bojujemo se z lastnino.’ (…) Če jih presojamo z vidika naše kulture, so govori poglavarjev na potlačih izraz nesramne megalomanije. Ko beremo prevode takih govorov pri Benedictovi, se nehote spominjamo Mussolinija in Hitlerja. Kwakiutl niso hvalili samo sebe, temveč tudi svoje prednike, od katerih so podedovali svoje naslove. Vedno se ponavlja le ‘jaz, jaz …’ -“Jaz sem največje drevo; jaz sem orel; jaz delim svoje imetje, kdo je meni enak? Zato sem znan pri vseh plemenih vsega sveta …” itd., itd. Volja po individualni superiornosti je znak te kulture, vsaka priložnost za njeno uveljavljanje je dobrodošla. In pri tem je bilo treba tekmeca čimbolj ponižati.«[81]
Praksa teh narcistično poudarjenih kultur je bila okrutna; laž, zahrbtnost, umor ali drugo nasilje so bili legitimni načini doseganja družbenega vzpona in časti. Od tu vidimo, da nastane družbeni problem, če se v nekem kulturnem krogu začne izrazito spodbujati narcistično vedenje. Prav to se je zgodilo tudi industrijski družbi Zahoda.
Industrija, ki je za svoje preživetje po 1. svetovni vojni potrebovala razmah potrošništva, je s tehnikami javne propagande[82]odkrito nagovarjala prikrita narcistična hrepenenja množic, jih prebudila in angažirala za povečanje prodaje. Bistvo vsake propagande je od takrat naprej postalo nagovarjanje univerzalnih človeških nezavednih želja (po moči, sreči, lepoti, zdravju, svobodi, občudovanju, večni mladosti, nesmrtnosti …), ki so vse v najtesnejši zvezi z univerzalnimi narcističnimi hrepenenji. Na ta način je začela celotna zahodna družba, in kasneje ves svet, doživljati epohalno kulturno preobrazbo v potrošniško družbo, v t. i. masovno kulturo, kjer se osebni uspeh meri s količino in kvaliteto kupljenega blaga, ki povečujeta zmožnost ljudi za samoobčudovanje oz. narcistično “srečo”. Ker je torej spodbujanje narcističnih odzivov množic postalo sistemska obsesija, se ne gre čuditi, da je to povzročilo velike premike v splošni psihološki in posledično kulturni konstituciji Zahodne družbe.
Ti paradigmatski premiki so se že od štiridesetih let 20. stoletja naprej začeli kazati na polju klinične psihologije. Klinični psihologi, privrženi klasični psihoanalizi, so zlasti pri mladih pacientih zaznali drastičen upad tradicionalnih tipov nevroze (histerija, prisilna nevroza) in hkrati ogromen porast nenavadnih osebnostnih motenj, ki si svoje simptome izposojajo iz vseh možnih tipov nevroz in psihoz, a ne sodijo v nobeno znano kategorijo. Glede na mejno pozicijo med nevrozami in psihozami so pojav označili za “mejno osebnostno motnjo” (ang. borderline personal disorder), iz nje pa izpeljali soroden podtip “narcistične osebnostne motnje”. Od sedemdesetih let dalje so vsaj v ZDA pacienti s to motnjo začeli odločno prevladovati nad ostalimi.
Ne da bi se podrobneje spuščali v izmuzljive klinične deskripcije, se bomo raje oprli na raziskave Cristopherja Lascha, avtorja vplivne študije Kultura narcizma[83],ki pojem narcizma razume in razlaga kot splošno psihološko stanje ameriške kulture v drugi polovici dvajsetega stoletja. Izhaja iz ugotovitev o razpadu starejših skupnostnih in družinskih tradicij medsebojne pomoči in solidarnosti na vseh poljih življenja, kar je naredilo posameznika odvisnega od države, korporacij in drugih institucij:
»Narcizem predstavlja psihološko dimenzijo te odvisnosti. Če zanemarimo njegove občasne iluzije o vsemoči, je narcis odvisen od drugih pri doseganju lastne vrednosti. Ne more živeti brez občudovanja drugih. Njegova navidezna neodvisnost od družinskih vezi mu ne omogoča, da bi stal samostojno in se sončil v svoji individualnosti. Nasprotno, njegova neodvisnost prispeva k občutku negotovosti, ki jo lahko preseže le tako, da zrcali svoj grandiozni jaz skozi občudujočo pozornost drugih, ali da se druži in povezuje s tistimi, ki jih obdajajo znaki slave, moči in karizme.«[84]
Za izrazito narcistično osebo je svet zrcalo, v katerem lovi svoj izmuzljivi idealni odsev, medtem ko je bil za grobega individualista prejšnjih dob divjina, ki jo je treba preoblikovati po lastnih načelih. Gre za pasivno življenjsko držo, ki je razvila čvrste psihološke pregrade proti intezivnemu čustvenemu doživljanju; ena glavnih tožb narcističnih oseb v kliniki je namreč ravno pomanjkanje čustvenega doživljanja. Preganjata jih občutek notranje praznine in dolgčasa, zato iščejo poživljajoče duhovne izkušnje ali ekstremne telesne napore in celo bolečino, da bi jim prebudili bolj intenzivne občutke. Na ta način gre razumeti npr. pogosto prakso samopoškodovanja med otroci in mladostniki. Tragična posledica okrnjenega čustvovanja je blokada želje, nezmožnost biti prevzet od lastnega hotenja in ciljev. Namesto tega se v njihovi notranjosti kopičita jeza in bes, ki izhajata iz obrambe pred lastno željo; na naslednji stopnji tega duševnega poteka pa nekateri razvijejo tudi obrambo oz. nasprotno reakcijo do lastnega nakopičenega besa -zato narcistične osebe pogosto delujejo na zunaj v nasprotju s splošno veljavnimi stereotipi -so mehkih potez, neagresivne, podredljive in šarmantno družabne. A v njihovih nezavednih globinah še naprej vre od potlačenega besa, ki v banalnosti hladne, birokratske družbe dobi le malo možnosti za legitimno sprostitev. Narcisova nezavedna, potlačena agresivnost zato največkrat nima drugega izhoda, kakor da se sprošča na lastnem jazu, kar se kaže v obliki pogostega doživljanja tesnobe, strahov in panike, krivde, samoobtoževanja in depresij.
Lasch, izhajajoč iz Freuda, pripisuje pojav tovrstne strukture osebnosti zatonu tradicionalnih patriarhalnih avtoritet -očeta, učitelja in duhovnika:
»Zaton institucionalnih avtoritet v navidez permisivni družbi pač ne vodi tudi do zatona nadjaza (vesti) v posamezniku. Namesto tega vzpodbudi razvoj krutega, kaznovalnega nadjaza, ki črpa večino energije -ob odsotnosti družbenih prepovedi -iz destruktivnih, agresivnih impulzov v onem[85]«[86].
Ni se nam treba v celoti strinjati zgolj s temi navedenimi vzroki, saj je problematika razmaha narcizma v veliki meri vezana na širše kulturne spremembe (industrializacija in razpad agrarnih skupnosti, splošna komercializacija družbe, vpliv razširjenih medijev in propagande …). A posebno vrednost ima Lascheva analiza zlasti zato, ker za razliko od mnogih drugih avtorjev ne zamenjuje narcizma z individualizmom, egoizmom, sebičnostjo ali ljubeznijo do sebe – narcizem je prej je nasprotje naštetega. Pri narcizmu gre po Laschevem mnenju prvenstveno za ustvarjanje lažne (grandiozne) samopodobe, podobe neomejene samozavesti, gotovosti in moči; ta lažna podoba sebe služi po eni strani kot psihična obramba proti lastnim potlačenim agresivnim impulzom, po drugi pa varanju drugih glede svoje krhke notranje resničnosti in doseganju samopotrditve. Zato se poudarjeno narcistična oseba po eni strani trudi za čim hitrejši družbeni vzpon in doseganje instant socialnih potrditev, po drugi strani pa se izogiba intimne bližine z drugimi in navezanosti, saj bi s tem njena iluzija moči hitro razpadla. V medosebnih odnosih se poslužuje psiholoških obrambnih drž koristoljubne preračunljivosti in manipulacije. Med “zadovoljiti svoje potrebe” in ljubiti ne občuti razlike: “ljubi” lahko le tiste, ki mu neposredno “koristijo”, in jih sovraži, kadar mu ne.
Ker se je poglavitni življenjski interes narcistične osebe osredotočil okoli lažne samopodobe, je na njej tako rekoč vse lažno: ni zmožna pristno ljubiti, ceniti ali žalovati, obvlada pa manipulacijo, pretvarjanje in izkoriščanje drugih. Velikokrat se tega tudi dobro zaveda, se občasno zato prezira, a si hkrati vse slej ko prej pri sebi opraviči. Ker pač tega ne počne iz gole zlobe, ampak -tako subjektivno doživlja -iz nuje po preživetju. Bolj stvarne življenjske koristi in dobrobit so za tako osebo drugorazreden motiv. Njegov šibko razviti ali čustveno poškodovani jaz je tako ranljiv, da zares potrebuje samo varovalnega, zaščitniškega dvojnika v obliki sfabricirane poveličane javne podobe. Življenjsko je odvisen od nje. A v kolikor narcisova varovalna (samo)podoba ne dobi dovolj zunanjega odobravanja in potrditev, kaj šele če naleti na kritiko, narcistična oseba doživi življenjsko ogroženost, preplavijo jo občutki skrajne razvrednotenosti in praviloma reagira z izbruhom hude jeze ali panike. Obvladuje jo namreč neobvladljiv strah pred tem, da bi se soočila s sabo ali da bi se pred drugimi razgalila vsa njena notranja šibkost, smrtni strah, ki ga ne gre podcenjevati ali se iz njega norčevati. Taka oseba na samem redno doživlja neznosne notranje krize in obdobja hude tesnobe, pogoste živčne zlome ter še zlasti huda depresivna stanja. Ogrožena od lastnih strahov se v trenutkih hude stiske lahko zateče tudi k samomoru. Ali nasilju do drugih. Edino zdravilo, ki ji je dostopno in vsaj začasno deluje, pa je potrditev njene lažne podobe, podobe moči, uspeha in sposobnosti, s strani drugih. Laž je zato zanjo etična zadeva, ker služi cilju preživetja; ker pa je preživeti njen edini pravi cilj, je laž povzdignjena v glavno vrlino. Je mar naključje, da smo si ravno v času predsedovanja Donalda Trumpa dali največ opravka s t. i. lažnimi novicami? Mimogrede, kateri generaciji že pripada Trump?!
Narcistično motena oseba je torej na tihem vedno od nekoga odvisna, v sebi šibka in prestrašena – a kot rečeno si tega ni pripravljena priznati -raje se predaja fantazijam o lastni neodvisnosti, moči in večni mladosti. Kar pa ni zastonj. Kajti v drugi polovici življenja jo doleti uničujoč učinek -prepričanje o strahotnem trpljenju, ki ga prinaša starost:
»V družbi, ki že sicer trepeta pred starostjo in smrtjo, staranje predstavlja še posebno grozo za tiste, ki se bojijo odvisnosti in katerih samoocenjevanje zahteva občudovanje, ki ponavadi pripada le mladosti, lepoti, slavi in osebnemu šarmu.«[87]
Običajni načini soočanja s staranjem iz preteklosti, piše Lasch, so vključevali npr. identifikacijo z etičnimi ali umetniškimi vrednotami, intelektualno radovednost ali tolažečo čustveno toplino, ki se je napajala iz spomina na zadovoljive pretekle odnose. Vendar izrazitemu narcisu to ni dostopno. Z grenkobo, bolečino in zavistjo zre na mlajše, ki jim sedaj pripada to, kar on izgublja. Ni se zmožen poistovetiti s srečo koga drugega, v njej vidi le krivico. Tako pridemo do paradoksa, da se v družbi pospešenega staranja (povprečna starost Evropejcev se bo do l. 2050 dvignila na 49 let) čedalje bolj pospešeno uveljavlja ideal mladosti in lepote. Odrasli se po svojem zunanjem videzu in vedenju vse manj ločijo od svojih otrok. Nosijo poodobne pričeske, oblačila kupujejo v istih trgovinah, hodijo v iste klube in na iste koncerte kot njihovi potomci. So mladostnega vedenja, polni idej in pobud ter želje po uživanju. S tem jemljejo prostor in identiteto mladim.
“Izgubljenost generacije med 15. in 25. letom, ki dejansko poseduje to v zvezde kovano mladost, je v ostrem nasprotju z zgoraj navedenim,” je moč brati na portalu za filozofijo, kulturo in prostovoljstvo Nova Akropola. “Če je bilo še pred dvajsetimi leti nadvse zaželeno odrasti, danes pri vse večjem številu mladih upada želja po pridobitvi svojega mesta v družbi. Še nikoli niso odrasli hoteli na vse kriplje ostati mladi tako kot danes. V katero smer se bodo razvijali mladi, če pa njihovi starši za vsako ceno želijo živeti tako kot njihovi otroci?”[88]
Nauk zgodbe o narcizmu je v tem, da govorimo o simptomatiki vseh generacij, posebej še starejše, danes vladajoče baby boomgeneracije. Mladina v šestdesetih je bila bolj izrazito narcistična kakor današnja. Znan izrek iz pariških majskih dni leta ’68 –Osebno je politično-je narcistična izjava par excellence. Iskanje močnih, intenzivnih občutkov in izkušenj, ki naj posameznika “prebudijo” in dvignejo nad realnost, ekstravaganca pri oblačenju in obnašanju, zavračanje vseh vrst avtoritet, lažno prikazovanje lastne odraslosti in neodvisnosti, izrazito poudarjanje lastne generacijske večvrednosti, nemalokrat poudarjena krutost, obscenost in agresivnost tako v govorjenju kot vedenju -vse to je bila takrat generacijska obsesija. Facebook in instagram pa, kjer so uporabniki med sabo ločeni in izgubljeni v oceanu anonimnosti, kjer se držijo skupnih, politično korektnih pravil komunikacije, sicer so izključeni, -najbrž ne nudita tako visokih “vibracij” za narcistično samopotrjevanje. Pošiljanje svojih fotografij in lepih misli neznancem gotovo ne prinese tistega občudovanja vrstnikov, kakor npr. boj na uličnih barikadah ali drugo izzivalno obnašanje v javnosti. Pri današnji generaciji mladih gre za bolj površinski narcizem, na zunaj morda bolj zaznaven, a ravno zato bolj benigen od prikritega narcizma mnogih odraslih, ki se skrivajo za maskami altruizma in visokih etičnih idealov ter tako varajo vse okoli sebe.
Sedanje politično ekonomske napetosti, bolj ali manj prikrita družbena agresivnost in slaba slika splošnega duševnega zdravja, ne le mladinskega, so v veliki meri posledica nerazrešenega narcizma starejše, baby boomgeneracije. Zlasti ob dokazanem dejstvu, da je največji delež hudih narcističnih motenj prisoten ravno pri ljudeh na najvišjih vodilnih položajih -ta mesta pa danes pretežno zasedajo baby boomerji.Old boys. Obtoževati narcizma izključno mlade je zgodovinska napaka, ki nas lahko drago stane. Gre za hipokritsko projiciranje lastnih pomankljivosti na druge, šibkejše, ki se ne zmorejo artikulirano braniti. Po logiki grešnega kozla se preloži grehe odraslih na mlade, prikrije in zanika lastno odgovornost za dano stanje -in vest odraslih ostaja neupravičeno čista, celo moralistično vzvišena. Takšna zvijačnost uma pa prevara le samo sebe. Spregleda se osnovno dejstvo, da je za mlade narcizem nujna razvojna stopnja, medtem ko je pri odraslih to nepotrebna in škodljiva anomalija; nič več neizogiben duševni proces v okviru človekove rasti, ampak samo še motnja, za katero nesmiselno trpi. Kakor tudi njegova okolica. Onemogoča, da bi se odrasli obnašali res odraslo, da bi ugledali tudi svojo žalostno podobo in začeli delati v smeri njene transformacije v večjo osebnostno zrelost. V preseganje narcizma. In s tem v spreminjanje koordinat družbenega v smeri zmanjšanja agresivnosti. Treba je začeti razumevati vzroke te notranje ranljivosti, tako družbene kot osebno intimne. Tega pa v družbi, ki tako absolutno slavi zunanjo moč in zunanji uspeh, skoraj nihče ne počne. Udobneje je projicirati lastno narcistično agresivnost na druge, jih obtoževati da so “patološki narcisi” ter se tako skriti na (fiktivno) drugo stran “normalnih”, varnostran … Če pa se odrasli niso sposobni sami soočiti s svojo narcistično regresijo, kako bi lahko očitali mladim prirojeni ali privzgojeni narcizem?! Katerega jim družbeni trendi naravnost vsiljujejo v zavest?!
In še opomba glede izraza “patološki”. Vsak družboslovec ve, da je meja med “normalnim” in “patološkim” stvar vsakokratnega družbenega dogovarjanja in kompromisov, da se tekom časa ta meja vseskozi premika. Da ne govorimo o razlikah med kulturami. Na kateri točki se običajni, vsem ljudem pripadajoči narcizem prevesi v patološkega, je nekaj najbolj izmuzljivega in poljubnega. Ne le zaradi klasične teoretične zmešnjave na tem polju; gre bolj zato, da je v prvotni kliniki narcizem že v osnovi definiran kot zmešnjava, neenoten pojav, brkljarija najrazličnejših simptomov, ki niso pri nikomer identični. Zato je v osnovi anti-teoretičen pojav, prepuščen intuiciji in metodam vsakokratnega terapevta v kliniki, da ugotavlja stopnjo motnje pri posamezniku. Že v klinikah se dogaja nešteto zlorab pozicije moči, krivičnih in zgrešenih diagnoz, ki odsevajo različne osebne ali ideološke predsodke osebe, ki ima v rokah oblast nad interpretacijo. Da pa nekdo, celo brez kliničnih izkušenj, določa po svoji volji mejo“patološkega” v narcizmu, je podobno trdi stalinistični praksi ugotavljanja prave razredne zavesti posameznika. Poleg tega je vsak človek specifičen primer; izpostavljanje določenih celih skupin prebivalstva in njihovo etiketiranje s “patološkim” preveč spominja na ideološki postopek antisemitizma, ki je brez empiričnih dokazov postavil kolektivno “obremenilno diagnozo” neki specifični skupini, preložil nanjo krivdo za družbeno pot v Katastrofo, in s tem “razbremenil” odgovornosti vse ostale.
Pravzaprav zaradi narcizma ne bi smeli obsojati nikogar, kajti narcizem oz. narcistična osebnostna motnja kot rečeno, ni drugega kakor obramba notranje krhkosti in ranljivosti s pomočjo lažne grandiozne samopodobe. Ni se ustvarila sama, ampak je produkt faktorjev okolja. Resnična oseba za poveličano masko je tragično, nemočno in trpeče bitje, zavrženo od sveta in od samega sebe. Kljub temu, da okoli sebe ustvarja nove žrtve, je v enaki meri tudi sama žrtev neugodnih okoliščin. Obsojati takšno bitje je zavrženo dejanje, dejanje, ki kaže na odsotnost sočutja. Priča najbrž o izrazitem lastnem nerazrešenem narcističnem kompleksu.
6.2 Minimalni jazna poti v Katastrofo
Omenjeni kritiki sodobne mladine z inkvizitorskim nagnjenjem, ki so v glavnem pripadnikibaby boomgeneracije, sebe nedvomno pojmujejo kot etično razvite osebe, ker so v mladosti hodili na demonstracije in se še danes zavzemajo za “višje etične ideale” v javnosti. Spregledajo pa velik delež samovšečnosti, ki se skriva za to njihovo lastno “etično javno podobo”. Značilne samovšečnosti generacije iz šestdesetih, namreč priučenega in zatohlega prepričanja, da so generacijsko večvredni. In intelektualno nenadkriljivi. Zato, se zdi, sklepajo, da mlajše generacije v primerjavi z njimi predstavljajo zgodovinski Padec, in da taka neetična mladina vodi družbo v bližnjo Katastrofo. Če pustimo ob strani intelektualni in etični deficit take drže do mladih, ji je vseeno vredno prisluhniti iz nekega drugega razloga.
Gre za značilno duhovno držo 20. stoletja, prenešeno v 21. stoletje. Desetletja družbenega pospeševanja narcizma so namreč proizvedla nek temeljni kulturni tip sodobnega odraslega, ki ga Lasch poimenuje “minimalni jaz”[89]. Zdi se, da je do danes celotna sodobna zahodna kultura postala žrtev njegove temeljne simptomatike, v najširšem smislu obsesivne, katere bistvo je -pričakovanje katastrofe. Nanjo nas opozarja širjenje t. i. survivalizma, ki že od sedemdesetih let postaja osrednja drža našega vsakdana. Kot razlaga Slavoj Žižek, pri tem ne gre le za to, »… da se družbena domišljija vse bolj hrani s post-katastrofičnimi temami à la Mad Max; da živimo v nenehnem pričakovanju kakršnega koli holokavsta (ekonomskega, ekološkega, nuklearnega …); da se sam zgodovinski spomin vse bolj usmerja k ekstremnim momentom (genocidi, koncentracijska taborišča …)«[90]-bistven je način, kako se je v temelju spremenila naša percepcija realnosti. Ko Lasch primerja naslove priročnikov za samopomoč iz 50-ih let 20. stoletja s tistimi iz 80-ih, ugotovi značilen premik. Če so v preteklosti nosili naslove v stilu “kako uspeti v poslu”, “kako postati dobra mama” ali “kako zaposliti dobre kadre”, so se kasneje preobrazili v “kako preživeti v poslovni džungli”, “kako preživeti materinstvo” in “kako postati uspešen lovec na glave”. Paradoks pri tej novi percepciji realnosti je nenavaden učinek derealizacije, v smislu “položaj je katastrofalen, ni pa še resen …”[91]. Obramba pred pričakovanjem Katastrofe ni več njeno zanikanje, kot v preteklosti, ampak privzame “… obliko njene univerzalizacije: ta univerzalizacija Katastrofe jo naredi vsakdanjo, vzame ji ostrino, jo v nekem pomenu “derealizira” in jo prestavi v modus ne-resnega.”[92]
Najbolj površinski učinek opisane premestitve, razlaga Žižek, se npr. kaže v razširjenem medijskem pojavu, ko neko anomalijo, recimo pretirano zaostritev reda v neki organizaciji, poimenujejo “metode koncentracijskega taborišča”, ali če se pojavi manjše vojaško nasilje, večina že govori o “genocidu” in enači odgovorne s Hitlerjem. Sodobni človek, ki živi pod pretnjo stalne Katastrofe, posledično potlači notranji Zakon (etična pravila) in ga nadomesti z množico “pravil igre”, ki se jim hkrati uklanja in jih izigrava -s ciljem “zgolj preživeti”, ali kot formulira Žižek:
»[N]ikoli ni poistoveten s tem, kar gleda kot svojo družbeno vlogo, ujet je v nenehen račun, upoštevajoč učinke svoje “maske” na druge, vse njegovo delovanje vodi en sam cilj -preživeti; pripravljen je vse žrtvovati, da bi ohranil skoraj-nič svojega “minimalnega jaza”. (…) Cena obsesivne strategije preživetja je … da se omrtvičimo … Da bi se izognil strašnemu X, Katastrofi, se sodobni obsesivec prehiti in se vnaprej vrže v ta X.«[93]
Prava Katastrofa po Žižku tako ni nekaj realnega, ampak ravno obsesivna drža, v katero je ujet sodobni “minimalni jaz”. Gre za Heglovsko Zlo, ki obstaja v pogledu.
Nemara tak vpogled v našo sodobnost deluje za večino preveč spekulativno; toda že če pomislimo na nakopičenje neverjetnih količin orožja, ki ga premorejo velesile, neskončno destruktivnega orožja, ki lahko neštetokrat uniči naš planet -in njegova proizvodnja in trgovina sta trenutno v največjem razmahu kadarkoli doslej -nam mora postati jasno, da to ni namenjeno obrambi pred neko realno Katastrofo (s čimer politiki opravičujejo njegovo proizvodnjo), ampak da je samo po sebi ravno to največja Katastrofa. A zaradi psihološkega učinka derealizacije tega že dolgo več ne problematiziramo, ampak kot sem že omenil, mnogi vodilni politiki in del javnosti naravnost navijajo za obsesivni cilj, da se kolektivno očistimo in dokončno omrtvičimo v peklu tretje svetovne vojne. Ravno prej omenjeno lahkomiselno spodbujanje nacionalnega konflikta v Ukrajini zaradi geopolitičnih (beri: narcističnih) računov nekaterih velesil, kar je pripeljalo do vse bolj nepredvidljive ter krute vojne, se sedaj maščuje že tako preveč paranoidni Evropi, saj najavlja celo serijo novih pričakovanj Katastrofe: nove begunske tragedije, ekonomskega zloma, kemično-biološko-jedrske apokalipse, zatona Zahoda in dokončnega dviga kitajske dominacije … Ne glede na realnost ali nerealnost teh pričakovanj, pa je že vnaprej precej predvidljivo, kakšne bodo neposredne posledice za Evropo: povečanje že tako visoke stopnje ogroženosti v ljudeh bo vodilo v stopnjevanje obsesije varnosti, v nove zaščitniške ukrepe, kar v praksi pomeni predvsem drastično povečanje izdatkov za nakup orožja. Sredstva, ki bi jih lahko vložili v reševanje ekonomsko-socialnih stisk mladih, se bodo kopičila v skladiščih orožja in porabljala za uničevanje življenj. Se opravičujem, najbrž bi moral reči za varovanje življenj … Ker iskanje varnosti in ustvarjanje nevarnosti bosta med sabo vse bolj neločljiva zadeva. S filozofskega stališča gre tu za strukturo samouresničujoče se prerokbe, pri kateri napoved katastrofe povzroči sprejetje zaščitniških ukrepov, le-ti pa se kasneje izkažejo kot natančna pot v ravno tisto katastrofo, pred katero se je subjekt hotel zaščititi. Gre za eno glavnih tem antike in njenih “kulturnih junakov”, ki je morda najbolj izkristalizirana v znamenitem mitu o Ojdipu. Sodobni človek pa žal nima tovrstne moči vpogleda v prikrito naravo Realnega, kakršno so izkazovali mnogi antični miti. Freud je eden zadnjih, ki se je zavedal njihove intrigantne sporočilnosti tudi za moderno dobo.
Brez razumevanja psiholoških in kulturnih vzorcev narcizma bomo težko dojeli, kaj so globlji viri kopičenja sodobnih evropskih strahov, napetosti in zagat. Znameniti francoski zdravnik in psihoanalitik Jacques Lacan je svojčas podal karseda zgoščeno definicijo narcizma: narcizem = agresivnost. Že pred letom 1980, ko tega še ni bilo slutiti, je zato napovedal pesimistično prihodnost človeštva, katere glavna značilnost bo razmah novih oblik segregacije med ljudmi. Zaenkrat izgleda, da se ni motil. A narcizem ni v prvi vrsti problem mladih. Otrokom narcizem pripada po naravnem zakonu, ne morejo se razviti, če jim starši ne dovolijo, da jih narcistično zasedejo. Naloga mladostnikov je, da narcizem preraščajo in se tako osebnostno osvobajajo. Njegova poudarjena vrnitev pri odraslih pa ni samo resna osebnostna motnja, ampak resnična nevarnost za obstoj družbe kot take. Skozenj se namreč generira presežna družbena agresivnost, ki nazadnje lahko vodi le v tako ali drugačno destrukcijo. Zgodovina bi lahko bila učiteljica glede tega, a žal nima učencev. Kako se na širšem družbenem nivoju učinkovito soočiti s tako bolehnim stanjem duha sodobne družbe in ga preseči, nihče ne ve, bo pa to gotovo ena ključnih tem človeštva v prihodnosti. Ni izključeno, da se bodo mladi v prihodnosti začeli ukvarjati tudi s to problematiko odraslih – tako kot se že ukvarjajo z ekološko, ki je pravzaprav le posledica sistemske narcistične agresije do naravnega okolja.
7 POGLED NAPREJ: KAJ STORITI?
Kakšne perspektive torej ostanejo mladim v današnjem svetu skrčenih perspektiv? In skrčenih ljudi? Kakšno stališče zavzeti do njihovih problematik, kakšno podporo odraslih bi potrebovali v prvi vrsti?
Treba si je najprej priznati, da odrasli mladih danes ne razumemo, zato njihovih težav ne jemljemo dovolj resno. Ker imamo enake težave tudi s samorazumevanjem. In ker tudi svojih težav ne jemljemo dovolj resno. To je davek modernosti, posledica hitrih in obsežnih sprememb kulture, ki jih adaptivno težko dohajamo in nas slej ko prej prehitijo ter zmedejo. Od mladih se brezobzirno pričakuje, da bodo dosegli Uspeh -temu cilju so namenjene skoraj vse starševske, šolske in državne strategije. Mladi se posledično lomijo pod velikimi pričakovanji in pritiski družbe, ki jim po drugi strani pušča minimalen prostor za preboj v bolj emancipirano družbeno vlogo. Hote ali nehote jim družba vse bolj otežuje prehode v odraslost in jih tako zapira v krog »neskončnega« ponavljanja mladosti.
Kakšne posledice ima in bo imela zanje digitalna tehnologija, zlasti nezmerna uporaba pametnih telefonov, se še ne da znanstveno izmeriti, a so zagotovo epohalne. Že splošno zaznano povečanje motenj pozornosti in hiperaktivnost gotovo ne bosta prispevali k olajšanju njihovih duševnih stik. Kar so bile za baby boom generacijo droge, so za generacijo Y in Z (rojeni po letu 1995) postali internetni všečki (oz. drugi simboli potrjevanja na spletu). Oboje povzroča hude vzorce odvisnosti. Posledice digitalne odvisnosti pričarajo marsikateremu sodobnemu mladostniku usodo, ki spominja na daljno preteklost in ji radi rečemo »ukradeno otroštvo/mladost«. A vzorci odvisnosti vladajo tudi večini sodobnih odraslih. Industrija je s pomočjo propagande zmanipulirala človekov nagon po preživetju, da je postal odvisen od množice snovi, produktov in praks, ki konstantno in intenzivno stimulirajo njegov dopaminski aparat (psihofizični mehanizem za nagrajevanje, lociran v možganih). Ta aparat se ob pretiranem stimuliranju okvari in zahteva vse večjo količino dražljajev za doseganje podobnega nivoja ugodja, sicer telo preplavijo stresni hormoni. Sodobni povprečni potrošnik je zato postal odvisen od doseganja visokih, čedalje višjih stopenj vznemirjenja (pričakovanja nagrade), sicer postane žrtev hudega stresa. A tudi stalno visoko vznemirjenje sproža nevzdržen stres -in tako se vse več govori o začaranem krogu izgorelosti. Sodobni človek je izčrpan človek.
Izčrpana je zato tudi sodobna mladina. Nikakor nočem spregledati ali podcenjevati zgodb o uspehu, ki jih dandanes pišejo mnogi mladi. Teh zagotovo ni malo, nasprotno, vse bolj se množijo. Njihove dosežke bodo predstavili članki drugih avtorjev v tej številki Rasti. Kot primere dobrih praks, ki naj stimulirajo manj uspešne ali ambiciozne vrstnike. Ampak izjemni posamezniki še ne predstavljajo celote mladih. Pravzaprav so manjši del. Poleg tega lahko na najbolj ranljiv in neuspešen del mladih posameznikov, nemajhen del, delujejo njihove zgodbe frustrirajoče, kot dodaten dokaz njihove manjvrednosti. In prav najbolj ranljivi, najbolj občutljivi bi rabili resnično spodbudo. Vsak mlad človek bi moral biti za družbo pomemben, četudi ni uspešen po družbenih merilih. Vsak ima svoj skriti potencial, svojo silo življenja, ki si krčevito prizadeva za samorealizacijo. Realnega dometa skritih potencialov ne moremo izmeriti, niti ne moremo predvideti, koliko časa potrebujejo, da najdejo svoj pravi izraz in morebitno potrditev v zunanjem svetu. Raznovrstni strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vprašanji mladine v glavnem skozi perspektivo statistističnih podatkov, pozabljajo, da se za hladnimi številkami o neuspelih prehodih v odraslost skrivajo neštete intimne tragedije mladih posameznikov, resnične notranje drame, polne neizmerne bolečine, žalosti in obupa. Tega intimnega trpljenja mladih statistika ne more izmeriti ne kvantitativno, ne kvalitativno. Zato ji ni mar. A prav tu se odpira razsežen prazen prostor, črna luknja spregledanih intimnih zgodb, ki nevidne tavajo med nami in iščejo svojo odrešitev. Zaenkrat se zdi, da jim ostane samo literatura, da se prebijejo v javnost skozi iskreno, brezkompromisno (samo)izpoved. Kar pa najbrž ni dovolj.
Prav tako ni dovolj, da generacija dedkov in babic mlade stereotipno pomiluje, češ, uboga mladina, vse ima, samo mladosti ne … Tudi rešitev njihovih eksistenčnih problemov ne bi nujno odpravila večine njihovih osebnih stisk, bi bil pa dober začetek. Treba bi se bilo le ozreti po skandinavskih državah, ki premorejo uspešne modele mladinske politike, in jih posnemati, ne pa, da se v neskončnost razpravlja o problematiki mladih, statistično meri njihove kvalitete in odkriva njihove napake.
A ključno je še nekaj drugega. Namesto, da skušamo mlade po ustaljenih družbenih vzorcih usmerjati po poti uspeha in jim deliti neskončne nasvete in (malone prisilno) podporo v ta namen, bi morali v prvi vrsti zavzeti do njih odnos razumevajočega spoštovanja. Mladost je poseben čas, ko človek izgrajuje svoj čustveni, vrednostni in spoznavni sistem, kar je usodnega pomena za celotno kasnejše življenje posameznika in širšo družbo. Če je njegov edini imperativ v tem obdobju zunanji uspeh, bo to notranje delo, polno dramatičnih protislovij, slabo opravil. Naloga odraslih je, da razumejo in prisluhnejo tejdimenziji mladosti, da jo resno jemljejo, cenijo in se zavedajo njenega velikega pomena.
Največ bi storili, če bi zmogli omogočiti dobre zunanje pogoje za notranje delo in rast mladih, namreč, da bi s svojim zgledom okoli sebe ustvarjali občutek stabilnosti in gotovosti, ki je za mlade najbolj pomemben. Namesto da se starši kot v pričakovanju apokalipse tresejo za spričevala svojih otrok, bi pomagalo že, da sami dojamejo relativnost družbenega merjenja Uspeha. Da štejejo tudi drugačni, na zunaj manj vidni, a prav tako pomembni osebni dosežki. Dosežki Rasti. Doseganje stabilne, humane in vedre zavesti. To bi bil poseben uspeh v modernem kaotičnem, premalo humanem in paranoidnem svetu. Odrasli, še posebej starši, bi torej morali najprej pri sebi najti pot k izgradnji notranje stabilnosti, da bi lahko pozitivno vplivali na mlade. Zdrave samogotovosti odraslega, temelječe na širšem zavedanju sveta in specifične condition humaine, se pač ne da odigrati. A treba je zaupati v možnost sprememb in -se učiti. Premnogi današnji »odrasli« pa so na zunaj manj učljivi, notranje pa bolj nemirni, prestrašeni in ranljivi od svojih otrok. Tudi zavistni in nasilni. Glavni cilj sodobne vzgoje, vzgoje v svetu ‘razširjenega področja boja’, ki zahteva od posameznika intelektualno razvit, čustveno zdrav in močan, stabilen jaz, sicer mu z veliko verjetnostjo preti izgorelost, zato ne more več biti, kot v preteklosti, podrejanje mladih ambicijam in strahovom odraslih. Ker to ni odraslo in -ne vodi v odraslost.
V tem je namreč jedro problematike sodobnega narcizma, vir njegove kontinuirane reprodukcije: v zahtevi po odrekanju lastni želji, po absolutni podreditvi željam drugih. Gre za začarani krog nekega destruktivnega kulturnega vzorca. Ta zahteva prekine stik posameznika, lahko že rosno mladega, s svojim avtentičnim čustvenim doživljanjem, kar ima v kasnejših letih praviloma za posledico pomanjkanje življenjske energije (ki se nesmiselno porablja za vzdrževanje tlačenja pristnih čustev), hudo nezadovoljstvo s sabo (neupravičene občutke ničvrednosti, krivde in sramu -ker je jaz pod pritiskom močnejših zavrgel bistven del sebe) ter nevzdržno tesnobo (ki jo povzroča stalen pritisk prepovedanih potlačenih čustev, ki se želijo vrniti v zavest jaza, kar se potem izrazi v depresivnih stanjih ali drugačnih duševnih zlomih).
Resnični, a prikriti jaz mladostnika, ki je podvržen tovrstnemu narcističnemu odnosu oz. zahtevam odraslih, postane nujno šibek, krhek in predvsem globoko ranjen. Tako starši nehote in vsem dobrim namenom navkljub pogosto ustvarijo iz svojega otroka namesto zaželenega »zmagovalca« velikega poraženca -četudi je na zunaj morda uspel ugoditi vsem njihovim zahtevam, je notranje poškodovan ali celo strt. Zato bi vzgoja za današnji čas zahtevala določen intelektualni preskok, dojetje in pripoznanje velikega pomena avtentičnega čustvenega razvoja pri mladih (in seveda že pri otrocih). Namesto zahtev, pritiskov in kritik potrebujejo mladi ljubezen, razumevanje, spoštovanje in odpuščanje. Ter doslednost v etično-moralnih navodilih in -še pomembneje -zgledih. Nenazadnje je za mlade pomemben zgled kvalitetnega partnerskega odnosa, zgled zrele ljubezni med staršema, ki mladim z največjo zanesljivostjo pomaga pri doseganju notranje uravnoteženosti. Prepiri, sovraštvo in ločitve med starši mladim povzročajo hude notranje razkole, ki jih negativno zaznamujejo za vedno.
Le v teh pogojih bi se njihov »jaz« lahko okrepil do tiste mere, da bi jim olajšal prehod v odraslost in omogočil kompetentno spoprijemanje z naraščajočimi izzivi zunanjega sveta. Zategadelj vzgoja za današnji čas zahteva aplikacijo spremenjenega transferja do mladih, aplikacijo čustveno inteligentnega transferja, ki ima potencial, da krepi mladostnikov pristni jaz, njegova posebna čustva in razum, in ne le njegovo zunanjo, odtujeno podobo serijskega zmagovalca. Skrajni čas je že, da mladina preneha biti žrtev narcizma odraslih. Z drugimi besedami, starši, šola in država bi morali zmanjšati pritisk svojih pričakovanj in prenehati v mlade projicirati lastne neizpolnjene potrebe ter nemogoče želje in ambicije, ampak pustiti mladosti biti -mladost.
Šele če bi odrasli svet zmogel preseči napačne predstave in zmote o mladosti, bi smel upati, da mladi ne bodo množično bežali in se zapirali v virtualen svet. Facebook,instagram ali tik-tokso slabi nadomestki za premagovanje osamljenosti in izgradnjo socialne identitete; to izkuša in se zaveda tudi čedalje več mladih. A kaj, ko so bolj realne alternative za mnoge pretežko dostopne ali preveč travmatične. Dokler bo virtualno življenje za mlade privlačnejše od realnega, bi moralo biti to za javnost negativno sporočilo, sporočilo mladih, da je s svetom odraslih marsikaj zelo narobe. To sporočilo bi odrasli morali razumeti in mladim resno prisluhniti. Postati bi morali zaskrbljeni spričo dejstva, da tako velik delež sodobnih mladih izgublja svoj pregovorni optimizem, da se jim »pričakovanje življenja« tako zgodaj preobrne v življenjsko demoralizacijo. Naraščajočeduševnestiskemladih zahtevajo odločno reakcijo družbe, mladim je treba iti naproti in jih končno slišati. Spremembe morajo biti sistemske, a ne usmerjene samo v kurativo, ampak še bolj v preventivo. Kamor sodijo tudi in predvsem napori, da ustvarjamo prijaznejši svet za bivanje in rast mladih, kakor tudi ljudi nasploh.
Nekaj pozitivnih sprememb se vendarle pojavlja na obzorju. Zdi se, da se je med pandemijo covida začela spreminjati vloga in funkcija države glede na pretekle trende. Moramo priznati, da smo pravzaprav vsi nemalo začudeni nad velikodušnostjo in skrbjo za državljane, ki jih država kazala v tem obdobju. Namesto pričakovanih varčevalnih ukrepov in posledičnega zategovanja pasu državljanom, se je država začela zadolževati in lajšati ljudem ekonomska bremena, ki so prišla z zdravstveno krizo. Tudi EU se je odzvala nenavadno velikodušno, dokaj hitro je sprejela velike pakete finančne pomoči članicam, ki sedaj učinkovito lajšajo ekonomske posledice pandemije. Ali smo morda priča epohalnemu obratu politike stran od »paternalističnih« vzorcev neoliberalizma k bolj »maternalističnemu« modelu socialne države? Najbrž je o tem še prezgodaj govoriti, a neki obeti so. Vsaj upamo lahko, da ne gre le za začasen politični trik, ki bo v naslednji fazi finančna bremena zadolževanja zopet prenesel na pleča državljanov.
Po drugi strani smo med pandemijo lahko videli tudi stopnjevanje državne represije, posebej so to na lastni koži izkusili prenekateri mladi, ki so protestirali proti zaprtju šol. Odnos države do zavračanja njenih ukrepov se je zaostril, demonstrante so državni organi včasih obravnavali kot državne sovražnike. Tako lahko sklepamo, da je država trenutno v precejšnjem notranjem konfliktu med sočutno maternalistično in kaznovalno paternalistično držo, v dialektični napetosti, katere razrešitev in iztek še nista predvidljiva. Lahko da bosta oba nasprotujoča si modela države še nekaj časa obstajala drug ob drugem. Najverjetneje pa bo razvoj dogodkov po pandemiji pretehtal bolj na eno ali drugo stran. Covid je namreč povzročil začasen zastoj v teku sveta; a zdi se, da so speči svetovni konflikti komaj čakali, da pridejo na vrsto: ni minil teden od preklica zaščitnih ukrepov, že smo dobili novo vojno v Evropi, vojno, ki ima ves potencial, da preraste v svetoven spopad med velesilami. Komaj prisluženi obet optimizma, ki smo si ga dovolili po prebroditvi zdravstvene krize, se zato spet izgublja.
Tudi nekakšna nova politična modrost, ki se je izluščila iz doživljanja pandemije na njenem začetku, ugotovitev, da smo vsi na istem čolnu, ta kratek preblisk univerzalne humanosti, je že potonila v morju partikularnih političnih interesov. Toda če bi starejši, zlasti vodilni, zares prisluhnili mladini, bi jo lahko ponovno odkrili. Današnjo mladino ne zanimajo partikularni politični cilji niti geopolitične igre; če bi ji zares prisluhnili, bi ugotovili, da že vsaj zadnje desetletje iz njihovih vrst prihaja enako univerzalno sporočilo. Njihove zahteve, ki jih odločno izražajo na rednih v shodih za podnebje in okolje, so jasne, zvedljive na eno samo veliko Željo: mladi želijo, da jim starejši ne uničimo planeta. Ne z industrijo, ne z vojno! Ali lahko zahtevajo manj? Ali niso v tem bolj modri od vseh?
Današnja doba v mnogih temeljnih potezah spominja na čas pred in po prvi svetovni vojni. Struktura političnih zagat je nenavadno sorodna, gostota družbene negotovosti podobno intenzivna, ideološka nasprotja skoraj identična -in temu primerno tudi splošno vzdušje nevarnosti in ogroženosti. Zato prepuščam zadnje misli Franu Albrehtu, človeku iz tistega časa. Čeprav so njegove besede za današnja ušesa nekoliko neprijetne in trpke, brez miline in olepševanj, lahko malce razsvetlijo notranje temine kake občutljive mlade duše, ki trpi zaradi nerazumevanja odraslih ali spričo lastnega nerazumevanja in iluzij o sebi. Služijo pa naj tudi v odgovor velikemu Evropejcu iz uvoda te razprave, ki kot pravi Francoz in hkrati bister vodja možganskega trusta računa s tem, da bosta svežina in dinamika mladosti reševali zagate, ki so jih zmogle ustvariti, ne pa tudi razrešiti starejše generacije. Takole brez dlake na jeziku nastavi pesnik brezčasno ogledalo mladini in odraslim že pred skoraj sto leti:
»Težko je danes biti mlad. Zmerom se mi je zdela sumljiva fraza o »zlati brezskrbni mladosti«, mladostnih idealih in podobnih rečeh. Že res, da je nekaj lepega v mladosti, lepo je zdravje, čilost in prožnost telesa, a najlepše je pač pričakovanje »življenja«. No, dandanes se tako omamljivo mladostno pričakovanje kaj kmalu razbije ob surovi in brutalni realnosti zunanjega življenja, ob strahoviti negotovosti kruha in dela. Vrh tega pa je po drugi strani vsaka globlja, občutljivejša mladost doba najstrašnejših notranjih prepadov in iskanj, čas, ko se oblikuje značaj, kuje volja, kalna, motna, mlakužasta doba, polna notranje neuravnovešenosti, labilnosti in negotovosti, iskanja samega sebe, svojega bodočega poklica, merjenje in preizkušanje lastnih moči, zdvajanje in obup nad samim seboj -skratka strahoten, brezupen notranji nered. Nad vso to notranjo motnjavo in neurejenostjo pa se vsevladujoče dviga neizčiščeni prebujajoči se eros, ki se javlja v strahovitih prividih, v nočeh razpaljene fantazije, v blaznih sanjarijah in mrzličnem iskanju ženske. Grozen čas, kdo se ga ne spominja s trepetom v duši? (…) Zločin nad samim seboj pa je, nad narodom in nad državo, kdor obsoja sedanjo mladino iz nekih svojih, predsodkov polnih perspektiv. Ne prosimo, ne zahtevamo prizanesljivosti, ne sentimentalnega sočustvovanja. Bodimo ji strogi, a razumevajoči. Bodimo ji pravični sodniki, ne starčevski krvniki! Ne govorim kot znanstvenik, ne gre mi za teorije in nazore, ne za pedagoška modrovanja. Gre mi za življenje, kakor ga vidim okrog sebe, kakor ga čutim, mislim in trpim v sebi. Zato trdim: današnji povprečni učitelj, pedagog in sodnik ne razume današnje mladine, njenih notranjih konfliktov in borb. Kako naj ji bo tedaj učitelj in vzgojitelj, voditelj in sodnik? Kako naj ta mladina izvrši potem svoje poslanstvo v tem svetu in v tem narodu?«[94]
[1]https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20210414STO02006/upadanje-stevila-prebivalstva-v-regijah-evrope-kaksne-so-resitve
[2]https://old.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/evropska-mladost-ali-bitka-rojenih-v-70-letih.html
[3]Alain Badiou, Dvajseto stoletje, Analecta, Ljubljana 2005, str. 98.
[4]John R. Gillis, Mladina in zgodovina,Univerzitetna knjižnica Maribor, Ljubljana 1974.
[5]Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja,Globus, Zagreb 1982.
[6]Mirjana Nastran Ule, Prestopniško in odklonsko vedenje mladih, Bonex založba, Ljubljana 2000.
[7]George L. Mosse, Nacionalizem in seksualnost, Založba/*cf, Ljubljana 2005,, str. 85-86.
[8]ibid., str. 87.
[9]ibid., str. 47.
[10]ibid., str. 49.
[11]Fran Albreht, Odsevi časa, str. 25, CZ, Ljubljana 1961.
[12]ibid.
[13]gl. Jean Louis Vullierme, Miroir de l’Occident, Le nazisme et la civilisation occidentale, 2014.
[14]The Times Atlas of World History, Times Books Ltd., London 1984. Copyright: CZ, Ljubljana, 1986. Str. 329.
[15]ibid., str. 194.
[16]Luc Ferry, Drevo, kamen, žival. Založba Krt, Ljubljana, 1991.
[17]ibid., str. 27.
[18]Eric Hobsbawm, Čas skrajnosti, str. 351, Sophia, Ljubljana 2017, 2. izdaja.
[19]ibid., str. 352.
[20]ibid., str. 353.
[21]ibid., str. 354.
[22]ibid., str. 355.
[23]ibid., str. 356.
[24]ibid., str. 360.
[25]ibid., 361
[26]Hobsbawm, Erich, Čas skrajnosti,str. 362.
[27]ibid., str. 363.
[28]Mirjana Nastran Ule, Mladi v družbi novih tveganj in negotovosti, str. 11. V : Šelih Alenka (ur.), Prestopniško in odklonsko vedenje mladih (zbornik), Bonex založba, Ljubljana 2000.
[29]ibid., str. 12.
[30]https://www.zurnal24.si/slovenija/za-delodajalce-vse-bolj-pomembne-te-lastnosti-344228.
[31]ibid., str. 13.
[32]ibid.
[33]Beck Ulrich, Was ist globalisierung, Suhrkamp, Frankfurt/M 1998.
[34]Nastran -Ule M. (2000), str. 21.
[35]ibid., str. 23.
[36]Alain Badiou, Dvajseto stoletje, Analecta, Ljubljana 2005, str. 89.
[37]ibid., str. 88.
[38]Mirjana Nastran Ule, Mladi v družbi tveganj in negotovosti. v: Šelih Alenka (ur.), Prestopniško in odklonsko vedenje mladih, Bonex založba, Ljubljana 2000, str. 16.
[39]https://www.delo.si/assets/media/other/20110131/Koncno%20porocilo.pdf (str. 2).
[40]Andrej Naterer, Zeitgeist mladih, str. 478. na: https://www.delo.si/assets/media/other/20110131/Koncno%20porocilo.pdf.
[41]Miran Lavrič, Ključne ugotovitve študije Mladina 2010, str. 485. v: https://www.delo.si/assets/media/other/20110131/Koncno%20porocilo.pdf.
[42]https://socialna-akademija.si/wp-content/uploads/13_Kuhar_Prehodi_mladih_v_odraslost.pdf.
[43]ibid., str.
[44]ibid., str. 32-33.
[45]https://www.domovina.je/strokovnjaki-o-tem-zakaj-so-danasnji-mladi-tako-psihicno-krhki-in-neodporni-na-spremembe-okoliscin/.
[46]ibid.
[47]Zbigniew Brzezinski, Velika šahovska tabla. CID, Podgorica 2001, str. 7.
[48]Naomi Klein, Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma. Mladinska knjiga, Ljubljana 2014.
[49]ibid., str. 13.
[50]ibid.
[51]ibid., str. 325.
[52]Janez Markeš, Ko je premalo pravne države, sledijo nepravične socialne
razlike in korupcija. Sobotna priloga Dela (24. 6. 2016), str. 7-9.
[53]Klein, str. 113.
[54]Mojca Novak, Dober dan, revščina: dejstva, pristopi, politike. Socialna zbornica Slovenije, Ljubljana 1994.
[55]Leskošek, V., Smolej, S., Rihter, L., Boškić, R., Kresal, B. in Breznik, M..,
Revščina zaposlenih. Sophia, Ljubljana 2013.
[56]Rudi Rizman, Čas (brez) alternative: sociološke in politološke refleksije.
Fakulteta za družbene vede: Znanstvena založba Filozofske
fakultete, Ljubljana 2014, str. 13.
[57]ibid.
[58]Milton Friedman. Kapitalizem in svoboda. Soleco, Ljubljana 2011, str. 24.
[59]ibid., str. 22.
[60]Mirowski, P., Kratki kurz iz neoliberalne ekonomske doktrine. Problemi, 52 (7-8), 31- 53. Ljubljana 2014. Str. 49.
[61]Lord Keynes, angleški ekonomist, katerega teorije so bile podlaga za koncepcijo socialne države po drugi svetovni vojni; nanj se je pri reševanju velike gospodarske krize iz leta 1929 uspešno oprl ameriški predsednik F. D. Roosvelt.
[62]Loic Wacquant, Zapori revščine. Založba /*cf, Ljubljana 2008. Str. 13.
[63]ibid., str. 71.
[64]Ilja Trojanow, Odvečni človek. Mohorjeva družba, Celovec 2014. Str. 37-38.
[65]Ko je Rudy Giulliani l. 1993 zmagal na županskih volitvah v New Yorku, je iz tega mesta naredil svetovni zgled za t. i.zero tolerance doktrino, ki je »… silam reda podelila carte blanche, da so se lahko z vso silo spravile na bagatelno kriminaliteto in spodile berače in brezdomce iz glavnih ulic v revne četrti« (Wacquant (ibid.), str. 17). S tem je ugodil zahtevam srednjih in višjih slojev, ki vidijo svoje največje sovražnike v t. i. squeege men, brezdomcih, ki pri semaforjih nagovarjajo voznike s ponudbo, da jim za drobiž operejo vetrobransko steklo (Giulliani jih je javno prekrstil kar v squeegee pests, cvilečo golazen), potem šele sledijo mali preprodajalci drog, narkomani, prostitutke, berači, potepuhi, boemi, grafitarji … Mesto New York, nekoč simbol tolerance do različnih stilov življenja, je postalo uniformirano policijsko mesto, iz katerega se je umaknila vsa nekdanja kulturna živopisnost in boema; primerno je le še za bogate sloje.
[66]Loic Wacquant, Zapori revščine. Založba /*cf, Ljubljana 2008. Str. 23.
[67]Po krvavem vojaškem puču 11. septembra 1973 je Čile je postal neoliberalni laboratorij za poskuse na ljudeh. Ker so se znotraj politike krepili nasprotniki neoliberalnih reform in ogrozili njihovo nadaljevanje, je marca 1975 v glavno mesto Santiago priletel Milton Friedman osebno; mediji so ga sprejeli kot guruja. Trdil je »… da problem ni v teoriji, ampak v dejstvu, da je niso uvedli dovolj strogo«. Ves čas je ponavljal, da je vojaška hunta sicer dobro začela, a mora še odločneje uvesti svobodni trg. V intervjujih je pozval k “šokterapiji”, ki da je “edino zdravilo”. Ko so privatizirali vse, kar se je dalo, celo pokopališča, ko je brezposelnost narasla na 30 % in je 80 odstotkov ljudi zdrsnilo pod prag revščine, se je general Pinochet Friedmanu zahvalil za usluge ter začel reševati svoje obubožano ljudstvo tako, da je zopet nacionaliziral velik del naravnih bogastev in industrije (gl. Klein, str. 113-121).
[68]https://n1info.si/poglobljeno/psiholoske-posledice-pri-otrocih-in-mladostnikih/.
[69]http://www.dps.si/wp-content/uploads/2021/03/Ocena-potreb-po-psihosocialni-podpori.pdf.
[70]https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/splosno_porocilo_o_opravljeni_raziskavi_-_raziskava_o_dozivljanju_epidemije_covid-19_med_studenti.pdf.
[71]https://n1info.si/poglobljeno/psiholoske-posledice-pri-otrocih-in-mladostnikih/.
[72]https://www.zurnal24.si/zdravje/to-so-skrite-posledice-epidemije-373718.
[73]ibid.
[74]https://mlad.si/e-katalogi/Mladina_2020/7/#zoom=z.
[75]ibid., str. 9.
[76]ibid., str. 397.
[77]ibid., str. 399.
[78]Sigmund Freud, Metapsihologija. Studia Humanitatis, Ljubljana 1988.
[79]Alice Miller, Drama je biti otrok. Založba Tangram, Ljubljana 1993.
[80]Božo Škerlj, Ljudstva brez kovin. DZS, Ljubljana 1962, str. 354-355.
[81]ibid., str. 237-8.
[82]Verjetno ni naključje, da je oče modernih tehnik javne propagande in manipulacije množic postal Edward Bernays, Freudov nečak, morda najvplivnejši človek svoje dobe, ki je v dvajsetih letih 20. stol. v ZDA izumil učinkovite propagandne tehnike, utemeljene na dognanjih psihoanalize. Njegovo delo Propagandaiz leta 1927 je brez dvoma epohalna knjiga par excellence, ki je imela (in še ima) enormen realni vpliv na družbeni svet sodobnosti, na radikalne spremembe njegovih temeljnih političnih, ekonomskih in kulturnih vzorcev. Bernays je bil hkrati duhovni vodja tabora Roosveltovih nasprotnikov, ki so rušili njegove socialne reforme -in po vojni polagoma uspeli prevladati. Bernaysove tehnike manipulacije so bile tako učinkovite, da je v 60-ih letih uspel po naročilu neke korporacije sprožiti celo vojno proti latinoameriški državi, ki je želela nacionalizirati ameriške nasade banan. Čeprav vlada ni želela te vojne, je z učinkovito medijsko kampanjo tako prestrašil ameriško javno mnenje, da je vlada nazadnje morala popustiti. Gl.: https://www.voltairenet.org/IMG/pdf/Bernays_Propaganda_in_english_.pdf.
[83]Cristopher Lasch, The Culture of Narcissism, W. W. Norton & Company, New York 1979.
[84]ibid., str. 10.
[85]Ono ali id: temeljen pojem iz Freudove teorije, ki -na kratko -označuje rezervoar nezavednih vsebin.
[86]ibid., str. 12.
[87]ibid., str. 41.
[88]https://akropola.org/kult-mladosti-in-zlata-leta/
[89]Cristopher Lasch, The Minimal Self, Norton, New York – London, 1984.
[90]Slavoj Žižek, Jezik, ideologija Slovenci. Delavska enotnost, Ljubljana 1987, str. 164.
[91]ibid., str. 165.
[92]ibid.
[93]str. 165-6.
[94]Fran Albreht, Odsevi časa, Cankarjeva založba, Ljubljana 1961, str. 24, 26.
