Ob začetku projekta Pozabljena polovica Novega mesta leta 2016 si nobena članica kolektiva, ki ga danes sestavljamo Maja Žunič Fabjančič, Vesna Kelbl Canavan, Marjeta Kocjan, Klavdija Kotar, Jožica Jožef Beg, Nataša Jakopin, Ivana Milinković in Natalija Zanoški (tudi pripravljalke vsebine tokratne številke), ni predstavljala, da bomo čez šest let še vedno brez spominskih obeležij izbranim pomembnim ženskam iz novomeške zgodovine.
Po prvem zapletu – neuspešnem pridobivanju dovoljenj za postavitev spominskih obeležij oz. informacijskih tabel v zalednih ulicah mestnega jedra Novega mesta in ob obstoječih sprehajalnih poteh – je postalo jasno, da je postavljanje spominskih obeležij težaven (in dolgotrajen) proces brez zakonodajnih usmeritev, ki bi pobudnikom olajšale postopek, upravljavcem pa odločitev za potrditev/zavrnitev predloga. Tudi od širše javnosti smo takrat prejemale diametralno nasprotne odzive: večinoma so bili someščani/ke navdušeni/e, nekateri (predvsem moški) pa so se/nas spraševali, zakaj je sploh potrebno izpostavljati (njim neznane) ženske, ki so z izbojevanim vstopom v javno polje v prejšnjem stoletju soustvarjale našo družbo. Šele tedaj smo razumele, da s projektom zarezujemo globoko, v nevralgične točke skupne preteklosti (in sedanjosti).
Neopolnomočene s konciznim razumevanjem problematike enakosti spolov smo se že leta 2018 ob organizaciji okrogle mize Ali ženske nimamo pravice do spominjanja? po pomoč obrnile na akterke, ki že vrsto let delujejo na tem področju v akademskem in nevladniškem okolju. Tudi tokrat smo za širše razumevanje konteksta našega projekta zaprosile za prispevek prof. dr. Milico Antić Gaber, ki predstavlja ozadje današnjih (!) potreb po ženskih študijah in feministični teoriji, in Teo Hvala, ki pojasnjuje nujo že sedemindvajsetletnega delovanja Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesta žensk iz Ljubljane. Iz prvega članka dr. Antić Gaber lahko preberemo trditev, da »smo v naši družbi še daleč od enakosti spolov«. Bi se strinjali/e?
V zadnjih letih smo ob tujih zasledile naraščajoče število podobnih projektov tudi v Sloveniji. Nedavno odprtje razstave s predstavitvijo prodornih petih žensk iz lokalne zgodovine so pripravili v Muzejskem društvu Ribnica. V tokratni številki pa predstavljamo sorodna (muzejska) prizadevanja za odkrivanje »pozabljene polovice« v Celju.
Vsa ugotavljanja do danes pozabljenih dosežkov posameznic zahtevajo dolgotrajno strokovno raziskovalno delo. Če je ob pomoči javnosti detektiranje imen in priimkov dokaj enostavno, pa lahko preverbe podatkov presegajo zmožnosti neveščih proučevalcev. Zakaj se na trenutke kustosinja zgodovinarka iz Dolenjskega muzeja Marjeta Bregar, ki raziskuje v novomeškem projektu, počuti kot preiskovalka v detektivskem filmu, izveste iz njenih odgovorov.
V pogovoru Marjeta opozarja, da je »zdaj zadnji čas za raziskovanje ustnih virov polpretekle zgodovine«, saj generacije počasi odhajajo. K pogovorom ali pisanju spominov smo zato povabile potomke, sorodnike in znance naših izbranih žensk: Alenko Pirjevec, hčer dr. Marjete Vasič, dr. Jelko Pirkovič, hčer Vilme Pirkovič, dr. Alenko Župančič, sorodnico Vere Albreht, Mariko in Janeza Kramarja, družinska prijatelja prim. dr. Marine Masten, in Lucijo Burger, sorodnico Ilke Vašte. Pozorni/e boste med zgornjimi teksti opazili/e škrbino, prazno stran, kjer bi moral biti objavljen pogovor, ki ga je pripravila Ivana Milinković. Zaradi za nekatere sporne vsebine ga (zaenkrat še) nismo mogle objaviti. Serijo v vizualni prilogi revije zaključuje intervju Marine Katalenić Hočevar s sodobno ilustratorko Majo Poljanc.
V čas, ko je bil ženskam iz zasebne sfere postopoma dovoljen vstop v izobraževalni sistem in prve poklice, nas v člankih o prvih učiteljicah in medicinskih sestrah popeljeta avtorici dr. Jožica Jožef Beg in Marjeta Berkopec.
V številki revije, ki je posvečena ravno njim, nismo mogle mimo kratke predstavitve naših pozabljenih polovic Novega mesta – skozi sliko in besedo se lahko z njimi srečate v prispevku 13 nepozabnih. Nadaljevanje prinaša predstavitev kolektiva in strnjen oris našega delovanja zadnjih šestih let. Ob zaključku tega dela vas vabimo k aktivnem sodelovanju – podpisu peticije Razmislek o umestitvi kipa kulturnice Ilke Vašte pred mestno hišo v Novem mestu. Vesele bomo vaše podpore, saj naše namere o postavitvi obeležja oz. obeležij izjemnim posameznicam novomeške preteklosti nismo opustile.
Tudi v literarnem delu ostajamo zveste našim izbrankam – dr. Jožica Jožef Beg je pripravila dve poslastici: delček še neobjavljenega zgodovinskega romana Ilke Vašte Čaraiveti, čaraiveti! (Potuj dalje, potuj dalje!) ter kratko zgodbo ene prvih slovenskih javnih zagovornic enakopravnosti spolov Marice Strnad Cizerlj. Skozi prispodobo o »svojih novih čevljih«, ki niso narejeni za »ravno in gladko cesto«, temveč »strmo, kamenito pot«, razkriva zavestno izbiro načina življenja izven konvencionalnih okvirjev. Ravno priborjena možnost izbire je najpomembnejša dediščina (ali babiščina?) naših pionirk!
