Dolenjci poznamo kar nekaj kandij v naši pogovorni govorici, saj smo tako poimenovali urejena območja ob vodi. Imamo pa samo eno Kandijo, ki je zgodovinsko zelo bogata in prežeta z duhom časa. Marko Snoj v Etimološkem slovarju zemljepisnih imen (2009) zapiše, naj bi bila Kandija izvorno ime grškega otoka Kreta in njegovega glavnega mesta Heraklion. V tokratni številki Rasti vam želimo prikazati njeno pestrost in bogatost, njeno moč, ko kljubuje zobu časa.
Priznani arheolog Borut Križ nam v svojem prispevku pojasni, kako je prav gomilno grobišče Kandija Novo mesto postavilo na evropski arheološki zemljevid. Tu je bil odkrit knežji bronast oklep, ki velja za prvo nadregionalno arheološko najdbo. Izkopanine s tega območja so bila zaznamovane tudi z ropom stoletja, kar je boleča izkušnja Dolenjskega muzeja, ki pa se je končala s srečnim koncem. Kot učenec je Križ v Kandiji prvič sodeloval pri arheoloških izkopavanjih, kar je botrovalo tudi pri njegovi izbiri življenjske poti.
Zgodovinarja Mitja Sadek in Jakob Polenšek nas popeljeta v čas nastanka Kandijske republike, ko je bil odstavljen župan Zurc. Kandijski upor decembra 1918 je dodatno poglobil razpoke med Kandijci in prebivalci ostalih delov Občine Šmihel – Stopiče in dal dodatni zagon prizadevanju Kandijcev po priključitvi Novemu mestu, ki se je zgodila dobra 4 leta kasneje. Sadek nas v svojem članku tudi nagovori: »Danes so dogodki, ki so se zgodili v
Kandiji pred 105 leti, med prebivalci Novega mesta tako rekoč neznani. Ker je kandijski
upor že sam po sebi zgodovinsko pomemben, je prav, da ga – seveda v njegovi bolj realni
podobi – poznamo in se ga spominjamo. Morda pa je prišel tudi čas, da Kandijsko republiko
javno obeležimo?«
V zgodovinskem predmestju starega jedra na nasprotnem bregu Krke od Novega mesta so se stekale prometno-trgovske poti, ki so vodile po dolini reke in povezovale tiste, ki so potekale z Gorjancev. Kandijo je z mestnim delom najprej povezoval brod, od 16. stol. naprej pa lesen most, ki ga je konec 19. stol. na drugem mestu zamenjal železen, ki stoji še danes. Konec 20. in v začetku 21. stol. pa so jo ravno prometnice, ki so jo nekoč »naredile«, na nek način tudi »uničile«. Močna prometna obremenitev zahteva nove prostorske rešitve. Arhitekt Marijan Lapajne je začutil izjemno odgovornost do svojega domačega prostora in za Kandijo skozi čas pripravil številne aktualne urbanistične rešitve. Z Natalijo Zanoški sta podala komentarje na predloge, ki jih je pripravil. Pogovarjala pa se je tudi z mednarodno uveljavljenim konstruktorjem mostov Marjanom Pipenbaherjem, ki je med drugim tudi sosnovalec dveh nedavno odprtih brvi čez Krko (Kandija in Irča vas).
Matej Rifelj nas s katrco, ki praznuje 50 let, zapelje po poti spominov novomeške Industrije motornih vozil. Le kdo se ne spomni teh legendarnih avtomobilov, ki so nekoč vozili po cestah, v fotografski objektiv pa jih je ujel Bojan Radović.
Andreja Kopač je poiskala odmev novomeške pomladi (1920), ki se je začela ravno v nekdanjem novomeškem hotelu Kandija (Windischer hotel), v katerem so pod pokroviteljstvom Riharda Jakopiča odprli 1. pokrajinsko umetniško razstavo. V gibanju so sodelovali Božidar Jakac, Ivan Čargo, Zdenko Skalicky, Marjan Mušič in literata Miran Jarc ter Anton Podbevšek. Novomeški pesnik in pisatelj Samo Dražumerič je sprožil zanimivo pesniško-prebudniško iniciativo in jo poimenoval Lepljenka ter jo ponesel med mlade. V pogovoru razmišlja o svojem delu in nas spodbudi k premisleku ob kritiki novomeškega kulturnega prostora danes.
Poleg odličnih člankov vam tako kot vedno prinašamo tudi številne bralne namige.
Hvala, da ste naši bralci in da podpirate naše delo. Berimo se tudi v prihajajočem letu, saj bomo skupaj odprli še veliko tem.
