Fotografije: fototeka Dolenjskega muzeja Novo mesto
Raznobarvne in okrašene steklene in jantarne jagode ogrlice. Grob IV/3 (5. st. pr. n. št.).
Novo mesto je eno najpomembnejših evropskih arheoloških najdišč z bogatimi in številnimi starejše železnodobnimi najdbami, ki kraj opredeljujejo kot knežji sedež s spremljajočo gospodarsko dejavnostjo. Taljenje železa in kovaštvo ter steklarska proizvodnja so predstavljali osnovo, ki je omogočala izjemen razvoj družbe in njeno uspešno vključitev v širše evropske tokove.
Na ožjem območju Novega mesta poznamo vrsto arheoloških najdišč, prav gomilno grobišče Kandija pa je tisto, ki je Novo mesto postavilo na evropski arheološki zemljevid. Knežji bronast oklep je po pomenu prva nadregionalna arheološka najdba iz Kandije, enako kot bronaste umetelno figuralno okrašene situle, ki so vrhunski spomeniki situlske umetnosti in predstavljajo višek likovnega ustvarjanja železnodobne družbe.
Prve arheološke raziskave v Novem mestu so se pričele leta 1890 ob gradnji nove, Kolodvorske ceste, ki je od železniške postaje v Bršljinu vodila v mesto v okljuku Krke. Gradbeni delavci so naleteli na rimsko grobišče, ki je ležalo na območju stavbe današnje NLB in stavbe občinske uprave Mestne občine Novo mesto na Seidlovi cesti z okolico in pri tem več grobov tudi poškodovali in uničili. 13. septembra je bil o tem obveščen Deželni muzej v Ljubljani, ki je v Novo mesto nemudoma poslal svojega preparatorja Ferdinanda Shulza. Ta je izkopal nekaj čez 20 žganih grobov. Sočasno je na nasprotnem bregu Krke v Portovalu zakopal še v starejše železnodobno gomilo in tudi tam našel nekaj arheoloških predmetov. Ker je izkopavanje na Kolodvorski cesti zbudilo zanimanje Novomeščanov, so v stavbi Kazine pripravili priložnostno, enodnevno razstavo najdenih arheoloških predmetov. To je tudi prva arheološka razstava v Novem mestu in hkrati prva arheološka razstava, postavljena izven muzeja v Sloveniji.
Bronast trinožni kotliček, izjemen predmet, uvožen iz etruščanskega prostora. Grob s trinožnikom (druga polovica 7. st. pr. n. št.).
Na območju Novega mesta je na Kapiteljski njivi leta 1894 izkopal dve dobro vidni, zemljeni gomili znani dolenjski starinokop Jernej Pečnik. Ta je konec 19. in v začetku 20. stoletja intenzivno izkopaval arheološke najdbe po vsej Dolenjski in prav nenavadno je, da ni opazil nekaj metrov visokih zemljenih gomil na Znančevih njivah v Kandiji, ki so bile tedaj še dobro vidne, in se ni lotil njihovega prekopavanja.
Ob glavni mestni vpadnici, ki je iz Bele krajine preko Grma vodila do starega mosta, je bilo v Kandiji na platoju, tik preden se je cesta strmo spustila proti Krki, v 19. stoletju urejeno večje živinsko sejmišče. Leta 1939 pa so na tem mestu pri urejanju zemljišča za športni stadion za Zvezo fantovskih odsekov dodobra poškodovali nekaj grobov v starejše železnodobni gomili, ki je očitno niso opazili oziroma prepoznali. Tedanji gimnazijski profesor in poznejši ravnatelj Dolenjskega muzeja Janko Jarc je rešil bronast zvončast oklep in ga shranil v Ljudski šoli (danes OŠ Center), kjer je imelo prostore novomeško Muzejsko društvo, ki je že pripravljalo in zbiralo predmete za novo načrtovano novomeško muzejsko zbirko. Sredi leta 1941, že v času italijanske okupacije, je z arheološkim delom na tem območju nadaljeval Rajko Ložar, ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Pri arheološkem izkopavanju, kjer so sodelovali tudi italijanski vojaki, so odkrili še ostale predmete groba z oklepom ter še nekaj železnodobnih grobov, med njimi tudi izjemno pomemben grob s trinožnikom. V gomilo, v kateri so bili najdeni omenjeni grobovi, je ob gradnji stavbe na Smrečnikovi ulici 12 leta 1948 zavarovalno posegel še France Stare, arheolog z Univerze v Ljubljani, in izkopal še zadnje preostale grobove.
Usoda kandijskega gomilnega grobišča pa se je korenito spremenila v šestdesetih letih 20. stoletja z industrializacijo in hitrim urbanističnim razvojem Novega mesta ter načrtovano gradbeno širitvijo mestnega območja. Pred izgradnjo večje blokovske stanovanjske soseske na območju Znančevih njiv je bilo potrebno zavarovalno izkopati tri še vidne starejše železnodobne zemljene gomile in, kot se je izkazalo kasneje, še četrto, dokaj sploščeno, pred začetkom izkopavanja še neprepoznavno gomilo in plano mlajše železnodobno grobišče z žganimi keltskimi grobovi. Arheološko izkopavanje, ki ga je vodil kustos Dolenjskega muzeja Tone Knez, je obsegalo štiri zaporedne izkopavalne kampanje. Pričelo se je leta 1967 z izkopom vzhodne polovice gomile 1 in prvih 42 žganih mlajše železnodobnih grobov. V naslednjem letu so bile v celoti izkopane gomili 3 in 4 ter preostanek gomile 1 in še 21 žganih keltskih grobov. V letu 1969 je bila izkopana gomila 2, v zadnjem letu pa še območje domnevne gomile, ki pa se je po preverjanju izkazala kot naravna in ne umetna tvorba.
Načrt kandijskih grobišč (podlaga: Atlas okolja, Agencija RS za okolje).
Tako je bilo raziskanih 100 skeletnih starejše železnodobnih grobov v štirih gomilah in 63 žganih mlajše železnodobnih grobov. Starejše železnodobno gomilno grobišče je bilo v uporabi od 7. do 3. st. pr. n. št. Natančnega števila gomil ne poznamo, saj sta že izgradnji sejmišča in športnega stadiona dodobra spremenili podobo krajine in gotovo poškodovali in uničili ne le grobove, temveč tudi gomile. Iz ene od uničenih gomil izvirajo “Grob z oklepom”, “Grob s trinožnikom” in še nekaj skeletnih pokopov. Grobni pridatki gomilnega grobišča v Kandiji so značilni predmeti, ki se pojavljajo v starejše železnodobni Dolenjski. Poleg množice bronastih zapestnic, nanožnic, zaponk, živopisnih steklenih in jantarnih ogrlic v ženskih grobovih in številnih bogatih pasnih garnitur, železnih sulic, sekir in nožev, železne in bronaste konjske opreme ter obrambnega orožja v moških grobovihizstopajo tri čelade, ščit, oklep iz organskega materiala in izjemen bronast prsni oklep. Med presežke prištevamo tudi uvožen bronast trinožni kotliček, večglavo jantarno iglo, bronasto cisto, bronasto cedilo, sedem bronastih situl, od katerih je pet figuralno okrašenih, in zlat diadem.
Slučajne grobne najdbe na zelenici pred stanovanjskim blokom na Zagrebški cesti tik ob nekdanjem hotelu Kandija pa kažejo, da je vsaj ena, sploščena prazgodovinska gomila ležala tudi tam. Najdbe opozarjajo, da čeprav poškodovana, še vedno vsebuje grobove, ki bi jih bilo potrebno zavarovati.
Izkop vseh štirih starejše železnodobnih zemljenih gomil je dokončno potrdil, da so značilne dolenjske gomile družinske gomile z večjim številom skeletnih grobov, tangencialno vkopanih okoli osrednjega, praznega dela gomile. Premeri v tlorisu dokaj okroglih gomil so znašali med 27 in 29 m, njihova višina je v času izkopa merila do 2 m, v času pokopavanja pa so bile bistveno višje. Pokojniki so bili pokopani v lesenih, v grobni jami sestavljenih, zabojem podobnih konstrukcijah. Ležali so v iztegnjeni hrbtni legi. Globine in velikosti grobnih jam so različne. V tlorisu pravokotne so merile od 190 x 80 cm (grob I/22) do 400 x 165 cm (grob IV/3). V gomili so pokopali več generacij pripadnikov iste družine, moške, ženske in otroke. Med prvim in zadnjim pokopom v posamezni gomili je lahko tudi 200 let in več razlike. Kaže, da so pokojnike v onostranstvo pospremili v najboljši noši, ženske z nakitom, moške z oborožitvijo, da bi imeli tudi po smrti enak položaj kot v tostranskem življenju. Vsem pa so za popotnico priložili posodje s hrano in pijačo. Število in kvaliteta grobnih pridatkov opredeljujeta še socialni položaj posameznikov in njihov družbeni pomen.
V grobovih z bogatimi pridatki so pokopani »halštatski knezi«, ki so združevali vojaško, politično, ekonomsko in duhovno oblast. Prestižna vojaška oprema, ki je poleg napadalnega orožja obsegala še obrambno orožje ter dele konjske opreme, jih je opredeljevala kot viteze – konjenike. Kovinsko posodje in uvoženi izdelki iz sredozemskega prostora so dokazovali njihovo politično moč in trgovske stike z grškim in etruščanskim svetom. Posodje je izborno – bronaste situle in trinožniki, narebrene ciste in kotlički ter zajemalke in manjše posodice z ročaji, uvožene kovinske in lončene posodice. Ideje in simbolika situlske umetnosti pa so nakazovale tudi njihov duhovni stik s »civiliziranim« Sredozemljem.
***
V poznih šestdesetih letih 20. stoletja je bila s tedaj sodobnimi izkopavanji gomil v Kandiji prvič potrjena ugotovitev, da se zaradi kisle dolenjske ilovice organski, torej tudi kostni ostanki v grobovih ne ohranijo, s tem pa je bila tudi ovržena do tedaj uveljavljena teza, da so grobovi, kjer kosti niso bile najdene, žgani grobovi. Praviloma so vsi grobovi na Dolenjskem v času starejše železne dobe skeletni. V prejšnjem obdobju (v bronasti dobi) pa so pokojnike sežgali na grmadi in je pokop žgan. V Kandiji ne poznamo pozno bronastodobnih žganih grobov, kar kaže, da je gomilno grobišče nastalo na novo, na prostoru brez tradicije prejšnjega pokopavanja, in to na prehodu iz 7. v 6. st. pr. n. št. in ne na samem začetku železne dobe. Pokopavanje na istem mestu pa se je nadaljevalo tudi v mlajši železni dobi. Vse štiri raziskane gomile v Kandiji ne poznajo pokopov v osrednji del. Predstavniki višjega sloja so pokopani z ostalimi člani družine in so le prvi med enakimi. Najstarejši knežji grob je Grob z oklepom in sestavljeno čelado (okoli 600 pr. n. št.). Časovno mu sledijo grob 23 iz gomile I, opremljen z dvogrebenasto čelado, puščicami in bronasto cisto (sredina 6. st. pr. n. št.), ženski grob III/33 z dvema okrašenima situlama in izjemnim jantarnim in bronastim nakitom (6.−5. st. pr. n. št.), zadnji knežji pokop pa predstavlja izredno bogat dvojni grob IV/3 z negovsko čelado, dvema okrašenima situlama, narebreno cisto, deli oklepa in z izjemnim steklenim nakitom, ki sodi na konec starejše železne dobe (5.−4. st. pr. n. št.).
Arheološko izkopavanje gomile III leta 1968.
Grobišča na Dolenjskem, predvsem gomilna, ki so zaradi svoje monumentalnosti dobro vidna, so povečini postavljena ob komunikacije in na križišča poti (območje Šmarjete z gradiščem na Velikem Vinjem vrhu, območje Vinkovega vrha z gradiščem Grac-Sprim, območje Dolenjskih Toplic z gradiščem Cvingerjem ipd.). V prazgodovinskem Novem mestu je bil urejen prehod preko reke Krke in gomile na desnem bregu sledijo itinerarju komunikacije. Ključ za izbiro lokacije grobišča pa ni jasen.
Grobiščem pripadajoče naselje v Novem mestu ni bilo dovolj raziskano. Z nasipi in obzidjem utrjeno gradišče na Marofu je na najožjem delu le zapiralo novomeški polotok, ki je bil v tem času širše poseljen. Na območju Novega mesta smemo videti eno samo poselitveno enoto, z vodstvom enega kneza (poglavarja), knežje pokope pa najdemo na dveh, prostorsko ločenih nekropolah (Kandija in Kapiteljska njiva), ki ležita na različnih bregovih reke Krke, pa tudi v posameznih samostojno ležečih gomilah. Janez Dular in Sneža Tecco Hvala v dveh različnih nekropolah s pokopi elite vidita pomembne zakonitosti v povezavi s prenosom oblasti, ki po njunih analizah ni bila skoncentrirana v rokah ene družine, temveč je bil vodilni položaj razpršen med različne družine in ni bil deden. Biba Teržan pa v nekropoli v Kandiji celo vidi družbeno skupino, ki se je odcepila od glavne, ki je pokopavala na Kapiteljski njivi.
Nekaj besed pa moramo nameniti še planemu, mlajše železnodobnemu grobišču, ki je bilo delno uničeno; raziskanih je bilo le 63 grobov. Vsi grobovi so bili žgani, dokaj plitvo vkopani, pridatki pa povečini uničeni. V moških grobovih so ležali ob pokopu obredno zviti železni meči, sulice, železne verige in ščitne grbe, v ženskih grobovih pa v ognju poškodovane bronaste, železne, srebrne in steklene zapestnice in bronaste fibule. Med množico poškodovanih lončenih posod izstopa izjemna lončena dvoročajna posoda – kantaros, okrašena z dvema obraznima maskama in s kačjimi glavami z ovnovimi rogovi na zaključkih ročajev.
USODA BRONASTEGA PRSNEGA OKLEPA
Izjemen dvodelni bronast prsni oklep je ena od najdragocenejših in najpomembnejših arheoloških najdb Novega mesta in sodi v vrh evropske prazgodovinske arheologije. Od izkopa v letu 1939 je bil skupaj s še nekaterimi predmeti shranjen v prostorih osnovne šole, ki pa je bila v začetku 2. svetovne vojne, v aprilu 1941, cilj letalskega napada. Iz goreče šole so uspeli rešiti nekaj predmetov, med njimi tudi bronast prsni oklep. V času italijanske okupacije so ga shranili kar pri profesorju Janku Jarcu doma, na Grmu. Po pripovedovanju prof. Jarca se je oklep nahajal na omari njegove spalnice. Že kmalu pa se je na obisk v Novo mesto najavil general Grazioli − okupacijski upravnik Ljubljanske pokrajine, kamor je upravno sodilo Novo mesto. Mestni veljaki so menili, da je potrebno gosta obdariti in so med drugimi predlogi kot primerno darilo omenili prav »rimski« bronast oklep. Šušljanje je vznemirilo prof. Jarca, ki je oklep zavil v časopisni papir, ga povezal z vrvjo, sedel na vlak in odpotoval v Ljubljano, kjer je v Deželnem muzeju prijatelja Rajka Ložarja poprosil, da oklep začasno skrije k ostalim arheološkim predmetom v muzeju. Ob koncu vojne je Ložar Slovenijo zapustil, novi kustos pa je novomeški oklep, ki je vojno preživel z ostalimi predmeti, vpisal v inventarno knjigo Narodnega muzeja, kjer je še danes, v vitrini skupaj z oklepom iz Stične.
ROP STOLETJA
Izjemni arheološki predmeti, najdeni v Kandiji, so vzbudili veliko zanimanja v evropski strokovni javnosti. Sodobno izkopane bogate in zanimive najdbe, dobra dokumentacija in izredna promocija so ponesli sloves arheološkega Novega mesta prek državnih meja. Po restavriranju so bili predmeti poleti 1975 razstavljeni v Galeriji Dolenjskega muzeja. V zgodnjih jutranjih urah 21. julija 1975 so vlomilci skozi stransko okno vdrli v Galerijo, ki je bila tedaj slabo varovana, in iz arheološke razstave ukradli vse najpomembnejše kovinske, steklene in jantarne predmete. Po dolgotrajni mednarodni policijski preiskavi so bili predmeti najdeni v Raveni. Od 106 ukradenih predmetov, izkopanih v Kandiji, so našli in v Dolenjski muzej vrnili 87 predmetov, 19 jih je za vedno izgubljenih. “Rop stoletja” v Dolenjskem muzeju leta 1975, kot so ga poimenovali slovenski mediji, je bil največja in najbolj boleča kraja predmetov kulturne dediščine v Jugoslaviji. Tudi v Sloveniji doslej večje kraje predmetov kulturne dediščine ni bilo. Boleča izkušnja Dolenjskega muzeja z neverjetno srečnim koncem, ki mu je botroval niz naključij, bi se lahko končala tudi drugače, s trajno izgubo dragocene arheološke dediščine. Ker je bil rop naročen in predmeti niso bili namenjeni prodaji na tržišču umetnin, bi lahko izginili za vedno in le izredna sreča je omogočila najdenje in vrnitev. Z osiromašenjem našega kulturnega prostora in izgubo tedaj najdragocenejše arheološke dediščine bi bila pot Novega mesta v strokovno osrčje železnodobne Evrope in v turistično prepoznavnost drugačna in manj prepričljiva. Sočasno pa je rop opozoril in poudaril pomen arheoloških predmetov iz Novega mesta in njihov položaj v skupni železnodobni kulturni zakladnici Evrope.
Podpisani, čeprav nekoliko mlajši od generacije izkopavalcev grobišča v Kandiji, sem vendar intimno najožje povezan s tem najdiščem, saj me je bistveno zaznamovalo in mi izoblikovalo nadaljnjo usodo. Kot učenec 5. razreda osnovne šole sem tedaj prvič sodeloval pri arheoloških izkopavanjih. Ob navdušujočem terenskem delu z arheološkimi najdbami sem se trdno in neomajno odločil za arheološko življenjsko pot. Sledil sem ji s počitniškim delom pri arheoloških izkopavanjih kot srednješolec, s terenskimi arheološkimi raziskavami v času študija in z dolgoletnim poklicnim vztrajanjem.
Priporočena literatura:
DULAR, J., TECCO HVALA, S. 2007, South-Eastern Slovenia in the Early Iron Age: settlement, economy, society / Jugovzhodna Slovenija v starejši železni dobi: poselitev, gospodarstvo, družba. – Opera Instituti ArchaeologiciSloveniae 12.
GABROVEC, S. 1960, Grob z oklepom iz Novega mesta (Panzergrab von Novo mesto). – Situla 1, 27–79.
GABROVEC, S. 1968, Grob s trinožnikom iz Novega mesta (Das Dreifussgrab aus Novo mesto). – Arheološki vestnik 19, 157–188.
KNEZ, T. 1986, Novo mesto 1. Halštatski grobovi / Hallstattzeitliche Gräber. – Carniola Archaeologica 1.
KNEZ, T. 1990, Sto let arheoloških izkopavanj v Novem mestu (Hundert Jahre archaologische Forschungen in Novo mesto) 1890–1990. − Novo mesto.
KRIŽ, B. 2019, Novo mesto VIII. Kapiteljska njiva. Način pokopa v starejši železni dobi / Burial rite in the Early Iron Age. – Carniola Archaeologica 8.
TERŽAN, B. 2008, Stiške skice / Stična Skizzen. – V:Gabrovec, S., Teržan, B., Stična II/2. Gomile starejše železne dobe. Razprave / Stična II/2. Grabhügel aus der älteren Eisenzeit. Studien, Katalogi in monografije 38 (2010), 189–325.
Kandija – podnapisi:
1. Načrt kandijskih grobišč (podlaga: Atlas okolja, Agencija RS za okolje).
2. Bronast prsni oklep, fotografiran leta 1939, takoj po odkritju (fototeka Dolenjskega muzeja Novo mesto/DM NM).
3. Arheološko izkopavanje z italijanskimi vojaki v Kandiji leta 1941. Desno: vodja izkopavanja Rajko Ložar iz Narodnega muzeja iz Ljubljane (fototeka DM NM).
4. Direktor Dolenjskega muzeja Janko Jarc in akademik, prof. Stane Gabrovec, takratni vodilni strokovnjak za to obdobje, na gomili III ob začetku izkopavanja (fototeka DM NM).
5. Vodja izkopavanj, kustos Dolenjskega muzeja Tone Knez, leta 1968.
6. Arheološka ekipa pri izkopu gomile IV leta 1968.
7. Arheološko izkopavanje gomile III leta 1968.
8. Bronast trinožni kotliček, izjemen predmet, uvožen iz etruščanskega prostora. Grob s trinožnikom (druga polovica 7. st. pr. n. št.).
9. Detajl bronaste figuralno okrašene situle s prizorom tovornega konja, obloženega z mehovi, ki ga na povodcu vodita moža, pokrita z baretkami. Grob IV/3 (5. st. pr. n. št.).
10. Lončena dvoročajna posoda – kantaros, okrašena z obraznima maskama in kačjimi glavami z ovnovimi rogovi ob ročajih. Grob 44 Lt (3. st. pr. n. št.).
11. Raznobarvne in okrašene steklene in jantarne jagode ogrlice. Grob IV/3 ( 5. st. pr. n. št.).
12. Čiščenje bronastega in jantarnega nakita v grobu III/33 leta 1968.
13. Zlati, okrašeni lističi diadema. Grob II/8 (6.–5. st. pr. n. št.).
