VTISI : ODTISI
Pod Trško goro – 13. maj 2024
Dan je bil oblačen. Po gozdu je bilo lepljivo blato in temperatura se je zopet spustila pod 10 stopinj. V družbi dveh pohodnic sem Natašo srečal na Domu pri Gospodični. Na kratko so se ustavile med spustom s Trdinovega vrha in nadaljevale pot proti Miklavžu. Prepoznal sem jo že, ko je bila še za vogalom gostinskega obrata. Ima značilen glas, ki je na debelo posut z iskrenim, glasnim smehom. Sicer je večja verjetnost, da jo boste srečali na Trški gori ali na likovni razstavi bodisi v Jakčevem domu, Galeriji Kocka, Galeriji Krka ali UL:TI, novi galeriji Društva likovnih umetnikov Dolenjske v Bergmanovi hiši na Glavnem trgu v Novem mestu. Tudi na cesti se jo na daleč opazil, saj vozi star kangoo kreheljc zelene barve. Na jazz koncertih v nekdanjem LokalPatriotu pa je ponavadi sedela v drugi vrsti na levi strani. Ni se je strah izpostaviti, glasno povedati, kaj je narobe na tem svetu, podpreti stanovskega kolega na odprtju razstave ali se po opravkih v mesto odpeljati s kolesom.
Koliko kilometrov narediš na teden?
Zadnje leto manj, ker imam starejšo artritično psičko. Raje bi povedala v urah. Sicer nisem obsedena z merilci. Vsaj dvakrat na teden grem na malo večji pohod od 2 do 4 ure. Večinoma pa si vzamem uro ali uro in pol, kolikor potrebujem za skok na bližnjo Trško goro. Če pa greva s Tomažem do “Darinke” (bife) pod Hmeljnikom, do tja in nazaj s postankom nanese dobre tri ure.
Si kdaj počela kaj športnega?
Ne, samo hoja. Hja, no, v osnovni šoli sem res na tekmovanjih tekla šprint. Celo žogico sem metala kar v redu. Najbrž smo zaradi dela pri babici na kmetih vsi imeli malo bolj močne roke. Doma sem bila iz Dolenjskih Toplic, pravzaprav Sel pri Dolenjskih Toplicah. V tisti osnovni šoli so nas kar ‘terali’, bila je namreč zelo atletska šola in je še sedaj. Jaz sem bila brez treninga dobra na 60 m, v skoku v daljino in v metu žogice. Moj rezultat v metu žogice je predstavljal kar velik odklon od sošolcev, trenirati pa nikoli nisem hotela. Zgleda, da imam to eksplozivnost že v sebi.
Kako pa si se potem znašla v umetnosti?
Vedno sem rada risala. V osnovni šoli sem veliko risala predvsem sošolcem, učitelji pa so me vedno uporabili za kakšne posebne projekte. Če je v šolo prišel kak gost, so vedeli za mojo lepo tehnično pisavo. Po koncu pouka sem ostala in vžigala npr. napis v usnje, ki so ga potem podarili naprej. Nisem pa hodila k likovnemu krožku. Tam mi je bilo dolgčas. Delali so po nekem kalupu, jaz pa sem bila vedno malo samosvoja. Sem pa pri likovni vzgoji veliko sošolcem pomagala pri risanju naloge. Najraje sem risala s svinčnikom. Nisem pa to počela sistematično. Niso me niti pošiljali na srečanja mladih likovnikov, saj sem bila preveč nepredvidljiva. To ne ustreza učiteljem, ki hočejo vedeti, kaj pričakovati od učenca, da se bo izkazal na teh srečanjih.
Srednjo šolo si nadaljevala v Novem mestu, in sicer na Centru srednjih šol na srednji gradbeni.
Na testih za poklicno usmerjanje so ugotovili, da imam zelo dobre prostorske prestave in da sta zame primerni šoli tako oblikovna kot gradbena. Spomnim se, da je v osmem razredu moja razredničarka matematičarka videla te rezultate. Ob zaključku šolskega leta sem bila pri matematiki med oceno 4 in 5, zato sem pred tablo dobila za nalogo izračun volumna nekega zapletenega telesa. Učiteljica je vedela za rezultate tistega testa in mi je zato dala prostorski izziv. Uspelo mi je izpeljati formulo, popraviti oceno in samozavestno vstopiti v srednjo gradbeno šolo. Razmišljala sem seveda tudi o šoli za oblikovanje v Ljubljani, vendar nisem imela poguma iti v dijaški dom. Ne vem točno zakaj. Gradbeno šolo sem izbrala tudi zaradi risanja, vendar je bilo to tehnično risanje. Hitro sem se zavedala, da ni ravno to, kar bi si želela. Bila sem kar v veliki stiski. Na srečo je moja razredničarka Alenka Lubej to začutila in me povezala z Jožetom Kumrom, akademskim slikarjem iz Dolenjskih Toplic, ki se je ravno takrat odločil za opustitev profesorske službe na Centru srednjih šol in za samostojno pot. Razredničarka se je zelo angažirala, da sva se spoznala. Pokazala sem mu svoje risbe in Jože se je takoj odločil, da me sprejme pod svoje okrilje. Tako sem v bistvu skoraj vsak vikend risala pri njem, kjer mi je dajal naloge, konstrukcijske risbe, tihožitja, kasneje tudi portrete. Jan, njegov najstarejši sin, je bil star 6 let in nama je večkrat poziral. Atelje je imel v družinskem stanovanju in vse je bilo prepleteno z njihovim družinskim življenjem. Vpeljal me je tudi v slikanje s pasteli.
Markacija, 2024, jedkanica in akvatinta, plošča: 44 x 19,5 cm, papir: 100 x 70 cm
Z grafiko si se najverjetneje srečala kasneje, saj zanjo potrebuješ tudi tehnično zahtevno opremo. Kako si se navdušila za grafiko?
K Jožetu nisem šla s ciljem, da bi bila poklicna slikarka. Hotela sem samo potešiti željo po slikanju, risanju, ustvarjanju. Sčasoma se je nabralo ogromno materiala, zato mi je on predlagal oz. je spontano prišlo do vprašanja, ali bi morda začela razmišljati o študiju slikarstva. Pripravila sva portfolio 30-ih del. Na podlagi te mape so me nato povabili na sprejemni izpit, kjer smo po živih modelih risali, dopoldne figuro v prostoru, popoldne pa še portret. Sprejemne sem naredila v prvem poskusu. To je kar velik uspeh, saj letno vzamejo samo 15 študentov, takrat pa je bilo prijavljenih več kot 150 kandidatov. Na grafiko sem postala pozorna šele v 3. letniku, predvsem zaradi profesorja Lojzeta Logarja, ki je bil eden najboljših mentorjev, profesorjev. Zelo se je trudil najti naš izraz. V kateri tehniki se odločiš ustvarjati, postane bolj pomembno, ko se v višjih letnikih začneš oblikovati, ko začneš razmišljati o lastnem likovnem jeziku. Spoznala sem, da mi slikarstvo ne leži toliko kot grafika. Predvsem pri tehniki jedkanica mi je bil pomemben časovni odmik do končnega rezultata. Skozi vse tehnične postopke priprave matrice imaš čas za razmislek in zaradi tehnološko zapletenega postopka velikokrat pride do nekih presenečenj. To mi je pomagalo, da sem lažje in uspešneje razvila lastno govorico. Najprej dobiš seveda klasični akademski način študija, ko moraš skozi dril vseh tehnik in postopkov. Kar naprej smo risali figuro in šele ko greš z akademije, razumeš, zakaj je to tako pomembno. Ko imaš toliko znanja o risbi, figuri, dejansko dobiš ustvarjalno svobodo. Podobno je pri jedkanici. Šele ko dobro obvladaš tehnične postopke, postaneš svoboden v ustvarjanju in iskanju svojega izraza.
Dejansko akademija predstavlja neke vrste urjenje, mehanično ponavljanje tehničnih postopkov do onemoglosti, da tvoja roka in telo postaneta orodje za lastno ustvarjanje.
Tudi v tem je razlika med umetniškimi akademijami oz. šolami. Ljubljanska ALUO je v tem smislu konzervativna. To je tako, kot vidiš v kakšnem filmu, ko ti nekdo pozira in ti rišeš ali slikaš. Začeli smo z risanjem prostora in figure v prostoru. Šele v tretjem letniku so nam bile »dovoljene« barve. Ampak to so vse študijske faze, da obvladaš prostor, oblike, razmerje, risbo, figuro in potem o tem več ne razmišljaš zavestno. Zadevo ponotranjiš, kar se kasneje dobro vidi tudi pri abstraktnem slikarstvu in ravno zaradi tega hitro spregledam amatersko abstraktno sliko.
Danes je popularna predvsem fotografija, taka instant, po možnosti narejena s pametnim telefonom in obdelana z digitalnimi filtri. Grafika je v tem pogledu še bolj uboga. Toliko dela pustiš na papirju, pa ne doseže niti drobec množičnega občudovanja. Če ustvarjaš majhen ali velik format, lahko delaš tedne, od obdelave matrice, izbire barvnih nians ipd. Klasična umetnost je postala kar velika utopija v današnjem hiperproduktivnem času.
V grafiki je podobna težava. Jaz se sicer ukvarjam s klasično tehniko, ampak zdaj je grafika tako rekoč že vse. Če nekaj fotokopiraš, je lahko že grafika. Te dileme so bile vedno prisotne skozi zgodovino. Kaj je grafika? Kaj je original? Klasična grafika pomeni to, da imaš matrico, na kateri dodelaš vse tehnične postopke in potem to odtisneš. A čas gre naprej. Ne dolgo nazaj so rekli, da bo digitalizacija pomenila neznosno lahkost ustvarjanja, ker so odprte vse možnosti brez upora materiala. Meni pa se zdi, da ravno ta moment raziskovanja tehnike in materiala umanjka. Vse je postalo površno. Moraš biti res poznavalec, da ločiš pleve od semen. Včasih bi moral nekdo reči, da je cesar gol. Velikokrat se sodobna dela “šlepajo” na vsebinski del, izpostavijo aktualnost, pozabijo pa na oblikovni del. Ja, vsebina, ampak tudi oblika, kompozicija in trud ter razmislek, ki ju vložiš, naredijo dobro likovno delo.
Zgodba za B. B. 3, 2014, jedkanica in akvatinta, plošča: 47,8 x 29,5 cm, papir: 100 x 70 cm
Meni se zdi bistveni problem v poplavi sodobnih del ravno to neskladje med vsebino in formo. Prebereš spremni tekst, vrhunsko filozofske misli o umetniškem delu. Potem pa pogledaš vizualno delo kot tako, pa ni ničemur podobno. Velikokrat celo izraža čisto neko drugo misel, predstavo o tem, kaj vidiš.
Včasih se moraš zanašati zlasti na intuicijo, tako kot ustvarjalec in tudi gledalec, ki pa je zaradi premalo umetnosti v šoli vse manj izobražen. Gledalčeva intuicija je načeloma pravilna. Zdi pa se mi, da se gledalca zlasti pri delih z bombastičnimi tematikami podcenjuje in mu je odvzeta možnost začutiti prvinsko likovno delo. Preveč se osredotoča na naslov ali temo. Če je nekaj vrhunsko, boš že razvozlal, kaj je bistveno sporočilo. Kot gledalka ne uživam in ne cenim del, ki mi ponujajo vsebino na »prvo žogo«.
Si kdaj razmišljala, da bi spremenila tehniko ali se lotila trendovskih zadev?
Ne, ne vidim se tam. Podobno bi najbrž odgovoril kolega Boštjan Kavčič, ki kleše v kamen v najbolj težaškem možnem procesu. Črtica pri črtici. Dolgotrajni postopki ti omogočajo meditacijo. Da prideš do zamišljenega rezultata, potrebuješ čas za premislek in iskanje. Ko po toliko letih najdeš ta svoj izraz in tehniko, ki ti ustreza, si to ti. Moralo bi se mi res nekaj drastičnega zgoditi, da bi začela delati nekaj drugačnega. Poskusila sem s kolagrafijo, kjer se dela z lepilom in peskom. To je nek hiter približek jedkanici, kar je super za prikaz na tečaju, pa vendar je daleč od tega, kar sem našla in kar lahko naredim v jedkanici in akvatinti.
Ko začneš obdelovati ploščo za grafiko, si zamisliš neko končno podobo. Ko pa končaš oziroma narediš odtis, pa najverjetneje pride tudi do drugačnega rezultata oz. začetnega pričakovanja. Kako velik in pogost je ta razpon?
Pri jedkanici je ogromno faktorjev naključja. Sicer je tako, da ko tehniko tako dobro poznaš in obvladaš, to ni več faktor naključja, ker določene »napake« kontrolirano uporabiš. Gre za uporabo tega naključnega, ki potem predstavlja nov preskok v tvojem likovnem izrazu. Pri nastanku grafike gre za več takih faz. Večina se jih zgodi pri nastanku matrice, ampak lahko tudi pri sami pripravi odtisa, mešanju, nanašanju, brisanju barve, sestavljanju matric pod grafično prešo. Veliko je odprtih možnosti.
Na tvoji nedavni pregledni razstavi v Jakčevem domu z naslovom Pregled : odtis je vidno, da vsebina tvojih grafik ni nikoli na prvo žogo. Kako gledaš na sama sporočila oziroma vsebino tvojega dela? Bi lahko izpostavila eno grafiko?
O tej razstavi sem veliko razmišljala. Odločila sem se, da bom izkoristila svoj jubilej in razstavila dela vse od začetka moje ustvarjalne poti pa do zadnjih del. Vsebino zgodnjih del sedaj gledam z neko distanco in šele danes vidim vsebinske poudarke, ki sem jih takrat podzavestno vnesla v grafike. Vse, kar naredim, je zelo prepleteno z mojim življenjem. Med ustvarjanjem svojih sporočil ne razmišljam z besedami. Slike in vse takratne misli se strnejo v neke podobe v glavi in potem ustvarjam z vizualnimi znaki. Vsa ta vsebina, ki pa se prikrade v delo, je povezana z mojim takratnim razmišljanjem. Dejansko sem veliko vsebine prepoznala tudi na mojih vodstvih po razstavi, ko sem se v mislih vračala v čas nastajanja teh grafik. Zgodba je bila vedno nekje v ozadju in sem jo intuitivno uporabila preko likovnega jezika. Če bi izpostavila eno delo, je to velika rdeča grafika, kjer se pojavi lubenica. Je element, ki je zelo prepoznaven, in težko verjamem, da sem imela takrat v glavi, da bom naredila ravno lubenico. Iskala sem bolj obliko sklede, polmeseca in potem je kompozicijsko izpadlo tako, kot je, in zgodba je zopet še kako aktualna.
Palestina?
Naključje ali pa ne. Dve ‘posebni’ grafiki sta na razstavi. Na eni je nenačrtno nastal simbol markacije, a je povsem povezana z mojim osebnim življenjem, saj ljubim pohodništvo. Kot zadnjo sem postavila grafiko, ki je podobne oblike, ampak je notri tudi malo črnine. Tej sem dala naslov Mir. Z naslovom sem nakazala svoje sporočilo. Ja, ravno mir ob vseh teh političnih vojnih hujskačih najbolj potrebujemo. In potem sem na drugem vodstvu po razstavi spregledala. Prva in zadnja grafika sta lepo povezali moje sporočilo. Zadnja Mir z mislijo na vse te vojne, na Palestino, kjer smo popolnoma nemočni, ker so se gospodarji vojne tako odločili, ter prvo Tihožitje z lubenico. Lubenica danes predstavlja simbol Palestine kot protest in javno izražanje k nasprotovanju izraelski okupaciji in terorju nad prebivalci. Ker so palestinske zastave na javnih prireditvah večinoma prepovedane, je simbol lubenica z enakimi barvami postal idealen nadomestek v javnih protestih. Pomembno se mi zdi javno spregovoriti o teh zadevah, sploh če dobiš takšno priložnost, ampak ne na cenen način. Nekateri avtorji to naredijo bombastično. Na veliko izkoriščajo, na primer delavske pravice, ampak ne vidim, da bi to pomagalo pri izboljšanju sveta. Bolj gre za lastno promocijo. Sem pa na vsakem vodstvu izkoristila, da sem (predvsem dijakom) spregovorila o različnih družbeno kritičnih sporočilih, ki se skrivajo v grafikah.
Tudi sam opažam, da ko nekaj naredim, šele čez leta razumem, zakaj sem takrat to naredil. Ti komuniciraš z grafiko, jaz s fotografijo, nekdo z romanom, tretji s haikujem. Umetniki nismo kustosi ali filozofi, da bomo secirali svoja čustva v teoretičnih besedilih. Lahko podaš osnovne lastnosti, težko pa gledalcu sporočiš, zakaj si to naredil.
S časovno distanco je lažje povezati svoje delo s takratnim doživljanjem sveta in razumeti, kaj se ti je takrat dogajalo. Ko ustvarjaš, ne razmišljaš zakaj, ampak bolj kako. Zelo mi je pomembno, da gledalcu olajšam vstop v moj svet. Ta vsebinski del in prepoznavni znaki, ki jih vpleteš poleg, gledalca pritegnejo, da se ustavi pred delom. Dejansko moraš vrata samo toliko pripreti, da zazna in si jih sam nato odpre na stežaj. Nikakor pa ne ceneno, ampak ravno toliko, da lahko še vedno uporabi intuicijo in vključi svoja čustva. Uganka, ki ga potegne. Tudi to je pravilno – lastna interpretacija. S tem ni nič narobe.
Mesec, 2008, jedkanica in akvatinta, plošča: 57,5 x 12,3 cm, papir: 100 x 70 cm
Nastanek matrice in samo poskusni odtis nikoli nista ekspresna dejavnost. Že v osnovi gre za zamuden in dolg proces. V kakšnih merskih enotah bi lahko računali pri tvojih grafikah?
Sem kar počasna ustvarjalka. Težko rečem, koliko je to časovno, ker včasih kakšno matrico kar odložim in gledam in čakam. Kakšno sem odložila tudi za pol leta ali več. Leta 2013 sem imela samostojno razstavo Re:Produkcija v MGLC v Ljubljani.
Rekla bi, da je bila to ena mojih hitrejših faz nastajanja grafik, ker sem imela jasno idejo. Takrat sem zavestno iskala znake, potrošniške logotipe v okolju. V prvi fazi sem naredila matrice in poskusne odtise v par tednih. Ampak potem sem potrebovala zopet nekaj tednov, da sem se odločila za naslednjo fazo, kaj še dodati. Vmes sem brskala po reklamnih revijah in si ves čas vtiskovala in izčiščevala vizualne podobe v svojo glavo, da sem jih potem pretvorila v likovni znak. Če je bil to prepoznaven znak adidasa ali mercatorja, sem ga želela pretvoriti na raven branja likovnega znaka. To je bil tudi eden mojih večjih ciklov, narejen s točnim konceptom. Včasih končni odtis nastane kar hitro, pri nekaterih pa si delo zakompliciram. Četudi kakšno delo izgleda enostavno, je zadaj kar veliko poskusnih odtisov in različnih kombinacij plošč. V zadnji fazi poskusnih odtisov, sploh če sestavljam več matric, se na povsem vizualni ravni odločam o idealnih razmerjih in ne računam matematičnih razmerij. Naredim tako, da mi kompozicijsko ustreza. Zelo me živcira, da nekaj ni v ravnovesju.
Kot je različna umetnost, toliko je različnih načinov pristopov k ustvarjanju. Nekateri so podvrženi hrupni glasbi, drugi posegajo po drogah, nekateri se izolirajo. Kakšen pristop je značilen zate?
Predvsem potrebujem mir v ateljeju. Moti me, če je kdo poleg. Nisem zbrana. Niti svojih hčerk nisem nikoli vključevala v svoje delo, tudi zaradi strupenih kemikalij. Razne kemikalije, dušikova kislina, bencin in alkohol za čiščenje smole niso ravno znanilci zdravega okolja. Potrebujem mir, ne pa čiste tišine. Dam si kakšno glasbo, ampak to ni nujen pogoj. Včasih je obstajal Radio 101, ki sem ga veliko poslušala v ateljeju. Veliko je bilo glasbe, ki mi je ustrezala, in zelo malo so govorili. Na nek način ustvarjam tudi na sprehodu. Hodim naokrog in iščem vizualne podobe, ki se mi vtisnejo v spomin. Ko sem v tisti hudi ustvarjalni fazi, sem z mislimi zelo odsotna.
Imaš skicirko?
Ne, vse imam v glavi, vtise iz okolja, življenja, sproti jih črpam. Nisem pa ravno asketska glede ljudi. Rada spoznavam nove ljudi in se družim. Zdi se mi, da vedno spoznam kaj novega o sebi, ko v svoj krog spustim nove ljudi. Po navdihe in nove uvide ni potrebno prav daleč.
