Fotografije: Hinko Dolenc, Boštjan Pucelj
Pogled na Kandijo, november 2023.
»Okoli tri četrt na deset dopoldne prišlo je od dvesto do tristo ljudi, več mladoletnih, ki so prišli sedaj od vojakov, med njimi tudi nekateri kmetje, prav malo je bilo pa takih, ki so lastniki večjih posestev. Bil sem v svoji spalni sobi. Zahtevali so, da naj pridem doli na dvorišče. Poslali so Kulovca, občinskega odbornika iz Vavte vasi. Jaz sem se bal, da me bodo pretepli ali še celo streljali na mene, ker sem zvedel, da imajo v žepih samokrese. Rekel sem Kulovcu, da si naj izvolijo šest mož, pridejo do mene in jim bom odgovoril na vse zahteve, katere imajo do mene. Slišal sem, ko so zakričali: »Nič, dol mora iti!« Šel sem mednje, videl sem takoj, da je ljudstvo zelo razburjeno in sem jim rekel: »Prosim vas, da ostanete mirni, kajti jaz bom vam na vsa vprašanja odgovoril, kar me bodete vprašali in vam iz aktov vse pojasnil v pisarni.« Nato je prebral kolovodja te gonje, Jože Pirnar, 24 let star, sin posestnika na Brodu, neko listino, v kateri mi očita, da sem med vojno bil zelo surov z ženskami, ki so hodile glede vzdrževalnine k meni in jim nisem šel na roke, da sem bil pri vojnih dajatvah nenaklonjen ljudstvu, da sem podplate dajal, ki sem jih dobil za občino, samim bogatinom, da sem napravil z občinskim odborom do 80000 kron dolga ter da moram takoj odstopiti od županstva. Jaz sem jim rekel, da me naj puste v občinsko pisarno. Med tem časom so se klicali glasovi: »Dol z njim, dol z njim, v Krko z njim!«[1]
S temi besedami je Josip Zurc, župan Občine Šmihel – Stopiče, 31. 12. 1918 pred novomeškim okrožnim sodiščem opisal začetek občinskega prevrata, ki se je zgodil 27. 12. 1918 v prostorih občinske pisarne na njegovem posestvu v Kandiji.[2] Takrat 57-letni Zurc, sicer izučen mesar in veterinar samouk, je bil precej vpliven in imovit mož: bil je dolgoletni župan največje občine na nekdanjem Kranjskem, deželni poslanec iz vrst Slovenske ljudske stranke, predsednik Krajevnega šolskega sveta Šmihel, član Okrajnega šolskega sveta Novo mesto, podporni član številnih društev ter zlasti lastnik priljubljene kandijske gostilne Pri Štemburju, ki je bila v lasti njegove družine že več generacij.
Na uporniški strani so stali precej drugačni možje. Zgoraj omenjeni »kolovodja gonje« Jože Pirnar, rojen leta 1894, je bil sin malega kmeta Martina Pirnarja, lastnika hiše in treh njiv na Brodu 22. Vojsko je začel služiti leta 1914 v mornarici v Pulju, kjer naj bi sodeloval v uporniškem gibanju in se ob razpadu habsburške monarhije z revolucionarnimi idejami vrnil domov.[3] Martinov najstarejši sin Alojz je umrl leta 1916 na fronti v Galiciji, kjer se je bojeval tudi njegov mlajši brat Anton.[4] Slednjega, ki je bil po poklicu tesar, so dober mesec po bratovi smrti ujeli Rusi, tako da je padel v njihovo ujetništvo. Ker ni hotel iti kot prostovoljec nazaj na fronto, so ga poslali v Ukrajino, kjer je pomagal delati na neki kmetiji. Antonu je nato od tam uspelo pobegniti in se še pred koncem vojne vrniti v domovino.[5] Skupaj z leto starejšim bratom Jožetom, ki je kot sedlar nekaj časa delal tudi v Gradcu, je bil decembra 1918 med glavnimi pobudniki upora, ki se je v zgodovino zapisal kot Kandijska republika. Zadnji od trojice glavnih akterjev tega revolta je bil Ivan Florjančič, leta 1875 rojeni kovač z Malega Slatnika.[6] Tudi Florjančič se je kot vojak skoraj štiri leta bojeval v prvi svetovni vojni, med drugim tudi na srbski fronti. Zadnje mesece pred razpadom naj bi se skrival doma, ker je videl, kako je žena z dvema majhnima otrokoma trpela pomanjkanje.[7] Do župana Zurca je Florjančič gojil veliko zamero. Na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 23. 1. 1919 je izjavil, da je bil nanj že dolgo jezen, saj oktobra 1918 ni dobil sladkorja, čeprav je imel družino bolno, prav tako je njegova žena zase in za svoja dva otroka dobila precej nižjo občinsko podporo kot druge ženske, ki so imele može v vojni. Leta 1916 ga je Zurc vrgel iz gostilne, ko je prišel zahtevat povišanje podpore. Krivil ga je tudi za to, da je »on tisti hudič, ki je k vojakom telegrafiral«, da bi ga vpoklicali.[8]
Dogodke v Kandiji so v svojih izjavah pred različnimi preiskovalnimi sodniki opisali številni obdolženci in priče. V samem sodnem procesu, ki se je zaključil 23. 7. 1919 pred Deželnim sodiščem v Ljubljani, so bili zaradi različnih kaznivih dejanj kazenskega zakonika obdolženi poleg že omenjenih Jožeta Pirnarja in Ivana Florjančiča še Ivan Pugelj iz Rumanje vasi, France Fabjan z Drske, Franc Sajovic in Alojzij Košir z Broda, Anton Mavsar iz Velikega Cerovca, Jožef Šporar iz Rumanje vasi, Janez Resnik iz Birčne vasi ter Jožef Pavlin s Potovega Vrha.[9] Poleg tega so 2. 1. 1919 zaprli in zaslišali tudi Franca Ovnička, Franca Avsca in Jožefa Mikca z Malega Slatnika. Kot obdolženca sta bila 16. 1. 1919 zaslišana še Janez Jeriček iz Gornje Težke Vode in oče glavnega obdolženca Martin Pirnar. Čeprav je aktivno sodeloval pri vzpostavitvi nove občinske oblasti, med obdolženimi ni bilo Antona Pirnarja, saj očitno pri samih dogodkih 27. 12. 1918 v Kandiji ni imel vidnejše vloge. Iz sodnega spisa tudi ni razvidno, da bi ga kdaj sploh zaslišali ali aretirali. K temu je morda prispevalo tudi dejstvo, da je bil na začetku leta 1919 mobiliziran in kot vojak slovenskega planinskega polka poslan na Koroško.
Kako resno so oblasti obravnavale uporniško akcijo, dokazuje tudi število prič. V tej vlogi so bili namreč zaslišani župan Josip Zurc, njegovi hčeri Julka in Pavla ter sin Josip, novomeški okrajni glavar dr. Franc Vončina, avskultant Viktor Kobe iz Novega mesta, Franc Medved starejši in Franc Medved mlajši iz Krke, Franc Vrtačič iz Žihovega sela, njegova žena Alojzija in sin Jože, učitelj na novomeški gimnaziji dr. Milan Šerko iz Novega mesta, mesar Alojzij Mežnaršič in trgovec Edmund Kastelic iz Kandije, mlinar Josip Znanc iz Šmihela, dijak Anton Podbevšek in njegov oče, čevljar Mihael Podbevšek iz Gotne vasi, policist Martin Petrič iz Kandije, ključavničar Alojzij Vovk in posestnik Anton Avsec iz Gotne vasi, Franc Berkopec iz Gornje Težke Vode, Ivan Kulovec iz Vavte vasi, kovač Peter Gorupič in orožniški pomočnik Josip Tomšič iz Kandije, kovač Janez Kastelic iz Žabje vasi, Janez Nose in Jože Benkovič iz Rumanje vasi ter odvetnik Josip Režek iz Novega mesta.
Vse skupaj se je začelo v nedeljo, 22. 12. 1918, ko je Občina Šmihel – Stopiče pred cerkvami v Šmihelu, Stopičah in Vavti vasi dala naznaniti, da se bodo občinske davčne doklade povečale za 70 %. Jože Pirnar je razglas slišal pri šmihelski cerkvi in opazil pri ljudeh veliko nezadovoljstvo. Mnogi so godrnjali, da je to preveč in da ne bodo plačevali vojnega posojila, ki ga niso podpisali.[10] Mislili so na posojilo, ki so ga občine, med drugim tudi njihova, namenile avstro-ogrski državi, kar je bil eden izmed vzrokov za dvig občinskih dajatev. Vojno posojilo v višini okoli 52000 avstrijskih kron je bilo sicer sprejeto na eni izmed rednih občinskih sej, podpisali pa so ga vsi izvoljeni občinski odborniki. Župan Zurc je opravičeval povišanje doklad tudi s podražitvijo drv za šolo in drugih šolskih potrebščin. Ker je bilo v oklicu naznanjeno, da je 14 dni časa za pritožbo, so številni izjavljali, da se bodo pritožili. Iz debate pred cerkvijo je pri nezadovoljnih občanih tisto nedeljo padla odločitev, da se bodo šli množično pritožit na županstvo po božičnih praznikih v petek, 27. 12. 1918. Za razširjanje tega sklepa so takrat zadolžili več prisotnih. Eden izmed najbolj angažiranih je bil Jože Pirnar, ki je v naslednjih dneh novico o načrtovanem protestnem shodu razširil po vaseh od Šmihela do Podljubna pa vse do vasi Podgrad.[11] Tako je 26. 12. po maši pri cerkvi v Šmihelu zbranim ljudem iz neke listine prebral, koliko dolga je napravilo njihovo županstvo, in vse pozval, naj se naslednjega dne zberejo na Drski, da bi od tam skupaj odkorakali v Kandijo in zaradi »večjih nekorektnosti« odstavili župana. Sčasoma je Jože Pirnar prevzel vajeti akcije v svoje roke. Menil je, da mu je vodenje poverilo ljudstvo, saj bi lahko le na ta način odstavili župana Zurca, ki je imel ves občinski odbor pod svojim vplivom.
Izjava Josipa Zurca o odstopu od županstva, 28. 12. 1918 (SI_ZAL_NME/0003, t. e. 302).
Kljub izpostavljenosti nekaterih posameznikov je pobuda za demonstracije proti občinski oblasti prišla od množice nezadovoljnih ljudi in je imela izrazito pragmatičen povod – izjemno povišanje občinskih davkov. To je bilo tisto, kar je mobiliziralo ljudi v upor z dvema ciljema: odpravo povišanja davkov ter odstavitev oblasti, ki se jim je izneverila.[12] V nobenem izmed pričevanj ni zaslediti, da bi se kdo izmed množice ali voditeljev upora skliceval na socialistične ideje, razširjal boljševistični nauk ali pozival k socialni revoluciji.[13] Prav tako v virih ni zaslediti kakšnih protimonarhičnih oziroma prorepublikanskih pozivov. Ta upor torej ni nastal v glavah boljševističnih praktikov ali teoretikov, ki bi hoteli vzpostaviti novo revolucionarno družbo na temeljih marksizma.[14] Označevanje tega dogodka kot boljševističnega je prihajala le s strani oblastnih organov, ki so v obdobju hude gospodarske krize, začinjene s propadom večstoletne habsburške monarhije ter z iskanjem novega južnoslovanskega državnega okvirja, vsakemu upiranju hitro nadele pejorativno oznako boljševizma. Pri oblasteh je bilo čutiti velik strah pred vplivom idej oktobrske revolucije, ki so – praviloma v precej drugačni obliki – dosegle tudi naše dežele, zlasti po povratku bivših vojnih ujetnikov iz Rusije. Skratka, boljševizem je bil na Slovenskem v obravnavanem času zelo raztegljiv pojem, kamor se je dalo stlačiti vsakršno nasprotovanje oblastem ali poskuse izvajanja drugačne politike.
Dober primer tedanjega širokega razumevanja boljševizma je razviden iz dopisa orožniške postaje v Novem mestu na višje orožniško poveljstvo v Ljubljani z dne 28. 12. 1918. V njem je stražmojster Ložar opisal opažanje štirih orožnikov, ki so bili med demonstracijami skriti v županovem stanovanju nedaleč od občinske pisarne, da bi posredovali, če bi bilo to nujno. Zapisal je, da je njegovo moštvo slišalo »psovke – dol s špiceljni, mi ne rabimo žandarjev, ker smo samostojni in svobodni. S tem je pokazala množica – bilo je čez 300 ljudi –, da se strinja z boljševizmom, kateri je začel minuli čas med manj izobraženim ljudstvom cvesti.«[15]
Nezadovoljstvo prebivalcev Občine Šmihel – Stopiče je imelo konkretne vzroke zlasti v pristranskem in krivičnem poslovanju župana Zurca in nekaterih občinskih odbornikov.[16] Omenjena občina, ki je bila s svojimi 14662 hektarji največja občina na nekdanjem Kranjskem, je bila že dolgo prizorišče teženj po odcepitvi njenih posameznih delov. Občini, ki je imela sedež v Kandiji, so pogosto očitali, da uživa ugodnosti bližnjega mesta, medtem ko naj bi bili njeni oddaljeni predeli prepuščeni sami sebi. Občutek občanov, da je župan Zurc delal predvsem za lastne interese in za ozek krog svojih pristašev, je bil gotovo nekoliko pretiran, toda nedvomno se je močno okrepil v težkem obdobju prve svetovne vojne, ko je župan tudi povsem arbitrarno odločal o socialnih podporah obubožanih prosilcev za pomoč. Kako banalni, a vendar življenjsko otipljivi so bili lahko nekateri očitki, dokazuje dejstvo, da je Jože Pirnar ljudem razlagal, kako Zurc občinski sladkor uporablja za svoj petijot. V oči bode tudi dejstvo, da so vsi protagonisti upora prihajali z obrobja občine ali povedano drugače – med številnimi obdolženimi ni bilo prav nikogar iz Kandije.[17] Kandijski upor decembra 1918, ki je za kratek čas odnesel župana Josipa Zurca, je tako še dodatno poglobil razpoke med Kandijci ter prebivalci ostalih delov občine in dal dodatni zagon prizadevanju Kandijcev po priključitvi Novemu mestu, ki se je zgodila dobra štiri leta kasneje.
Vrnimo se k dogodkom v Kandiji 27. 12. 1918. Medtem ko je okoli 300 zbranih protestnikov stalo pred Zurčevo hišo, je odšla izbrana deputacija devetih mož pod vodstvom Jožeta Pirnarja z županom vred v občinsko pisarno. Izbranim je župan na podlagi dokumentov v mirnem ozračju razlagal o finančnem stanju občine in odgovarjal na številna vprašanja. Čez kakšne četrt ure pa so v pisarno nenadoma vdrli tisti od zunaj, ki deputaciji očitno niso zaupali. Slišati je bilo, da so bili mnogi oboroženi, nekateri celo z ročnimi granatami. Ker je bil Zurc že dan prej obveščen o načrtovanem shodu, je v svoje stanovanje zraven občinske pisarne uspel skriti štiri orožnike, da bi posredovali v primeru izbruha nasilja. V povsem polni pisarni so začeli nato ljudje vsepovprek vpiti na župana ter mu očitali to ali ono krivico. Njegova pojasnila občanov niso zadovoljila, zato so med drenjanjem kričali, naj odstopi in v celoti prevzame vojno posojilo. Pod pritiski in grožnjami se je po nekaj urah vdal in podpisal odstopno izjavo, vojnega posojila pa ni hotel prevzeti. Medtem je prišel v pisarno tudi novomeški okrajni glavar dr. Vončina, ki je zbranim razložil, da bi bilo neveljavno, če bi Zurc pod prisilo prevzel nase celotno vojno posojilo. S tem so se ljudje morali strinjati in ko je glavar odšel, je hotel za njim tudi Zurc, a mu tega niso dovolili. Končno je župan le podpisal, da prevzame tisti del vojnega posojila, ki pade nanj, in šele ko je občinski odbornik Kulovec zastavil 5000 kron, da ostane odstavljeni župan do petih popoldne doma, se je Zurc lahko umaknil. Že pred tem so v pisarno prihajali podpisovat odstopne izjave nekateri izmed izvoljenih občinskih odbornikov. Celotna drama je trajala okoli štiri ure in pol. Župana Zurca se protestniki nikoli niso lotili fizično, je pa pretrpel številne verbalne napade in se naposlušal zmerjanja, nekdo pa naj bi ga tudi popljuval. Poleg tega je bilo zanj še toliko bolj neprijetno, ker kot kronični ledvični bolnik, ujet v množici ljudi, ves ta čas ni mogel iti na stran.
Po Zurčevem odhodu so preostali ljudje v občinski pisarni uspeli prepričati bivšega odbornika Občine Šmihel – Stopiče Alojza Vovka, ključavničarja iz Gotne vasi, da je prevzel vlogo začasnega župana.[18] Namesto prejšnjega občinskega policista Martina Petriča je bil izbran Anton Pirnar, mlajši brat Jožeta Pirnarja. V literaturi se omenja tudi imenovanje nekakšnega revolucionarnega občinskega odbora, čeprav o tem v arhivskih virih ni nobenih sledov.[19] Naslednje jutro, torej v soboto, 28. 12., sta brata Pirnar prišla v občinsko pisarno, kjer sta pospravila nered od prejšnjega dne, pometla pisarno in zakurila. Ob tej priliki je Anton oblekel uniformo odstavljenega Petriča. Kmalu zatem sta prišla še občinski tajnik in administratorka, ki sta začela nemoteno uradovati.
Od leve proti desni: Josip Zurc, župnik Ivan Podboj (?), gostilničar in podobar Ivan Kušlan, 1908 (lastnik fotografije Igor Vehovec).
Drugega dne novo vzpostavljene občinske oblasti je bil dejaven zlasti Ivan Florjančič, ki je bil znan po svoji grobosti. Neumorno je iskal občinska odbornika, Franceta Vrtačiča iz Žihovega sela in Franceta Medveda iz Krke, da bi ju spravil na občino podpisat izjavo, s katero bi prevzela del vojnega posojila nase. Ker ju ni našel, je njunima sinovoma zagrozil, da »pridejo s konjem po njiju ter ju bodo vlekli na vlak na občino kakor dezerterje«, enemu pa še, da pojde njegov oče »po štriku v Krko«, če ne bo šel podpisat.[20] Florjančič se je v nedeljo, 29. 12., ob 3. uri popoldne uspel udeležiti tudi protestnega shoda, ki ga je priredila Jugoslovanska demokratska stranka v telovadnici novomeške gimnazije. Potem ko je glavni govorec dr. Ivan Tavčar opozoril na »bolezni, ki so se zajedle s svojimi kalovi v mlado telo naše Jugoslavije«, se je oglasil Florjančič.[21] Stopil je na govorniški oder in v nekoliko kovaški slovenščini še povsem pod vtisom kandijskega prevrata zabrusil: »Alston,[22] jest sem gospoda Štemburja prisilil, da je odstopil od županstva, ker je napravil za občino dolg in ga napisal na mojo kožo. Zaradi tega sem ga moral prisiliti, da se je ta dolg z moje kože zbrisal… Gospod Štembur ima velik trebuh, mi pa smo reveži. Nimamo niti drv, da bi kurili, na Otočcu jih je pa dosti.[23] Treba je dati nam kmetom tudi puške, da bomo streljali zajce. Überhaupt pa sem jaz en ravbar«.[24]
V virih ni zaslediti nobenih podatkov o tem, da bi v prvih dneh po uporu nova oblast Občine Šmihel – Stopiče izdajala kakršne koli vsebinske sklepe ali celo odloke v revolucionarnem duhu.[25] Medtem ko sta nedelja in ponedeljek na Občini Šmihel – Stopiče očitno minila brez večjih dogodkov, so se lokalni oblastni organi na petkove dogodke hitro odzvali. V nedeljo, 29. 12., je okrajni glavar dr. Vončina sestavil dopis za Oddelek za notranje zadeve Narodne vlade SHS, v katerem je najprej opisal petkove dogodke v Kandiji, nato pa zaprosil za stotnijo srbske pehote. Bal se je namreč, da bi se kandijski dogodek ponovil tudi v drugih krajih:
»… nedogledne posledice pa bi utegnilo imeti, ako bi od brezvestnih boljševikov nahujskano ljudstvo videlo, da oblasti nimajo moči – take pojave je treba z najstrožjimi sredstvi v kali zatreti.« Narodna vlada SHS je že na seji 30. 12. obravnavala »boljševiške razmere na Dolenjskem«. Sklenila je, da je treba orožniške postaje v Novem mestu in Kostanjevici okrepiti. Po potrebi se jima doda manjši oddelek srbskega vojaštva, toda »treba je poslati v te kraje pametne in previdne ljudi, da ne pride po nepotrebnem do prelivanja krvi«.[26]
Vončina je 31. 12. 1918 istemu naslovniku v Ljubljano poslal tudi telegram s sporočilom: »Prosim, da se takoj odpošlje naprošena vojaška asistenca. Poročilo sledi.« Na dopisu, ki je bil prejet 1. 1. 1919, je poverjenik za notranje zadeve dr. Janko Brejc še istega dne ob robu pripisal: »Stotnija Srbov na poti, preiskavo je vršiti z vso strogostjo, osumljence takoj zapreti in v Ljubljano poslati«.[27] 30. 12. 1918 je tudi novomeški orožniški oddelek po dogovoru z glavarstvom ponovil prošnjo za vojaško pomoč srbskih vojakov, ki naj bi umirila krizne zadeve.[28] Poveljnik Josip Tomšič jih je opisal kot izjemno dramatične: »Uporni duh v novomeški okolici se rapidno širi in jemlje take dimenzije, da se je bati s časom redne kmetske vstaje zoper urade, meščanstvo, duhovništvo in sploh zoper vso inteligenco … Napovedujejo se že napadi na tukajšnje trgovine, ker tu pričakujejo bogati plen… Ljudstvo misli, da je popolnoma prosto in da nad seboj nima nobene oblasti … Veleposestnikom groze ti hujskači z linčanjem.«
Na podlagi ovadbe zoper Ivana Florjančiča, ki jo je dan prej zaradi nasilnih groženj podal Franc Medved, so orožniki 31. 12. ob 8.00 aretirali Florjančiča in ga zaprli v zapore novomeškega okrožnega sodišča. Istega dne je tudi več občanov Občine Šmihel – Stopiče podalo prijavo na novomeško državno pravdništvo, »ker so se vršila pri županstvu Šmihel – Stopiče po nahujskani drhali razna nasilstva na župana in občinske odbornike«. Poleg tega so na sodišču zaslišali Josipa Zurca, glavno pričo dogodkov, ter okrajnega glavarja dr. Vončino.[29]
Naslednjega dne, 1. 1. 1919, je nova kandijska občinska oblast izgubila perspektivo nadaljnjega obstoja. Najprej je skupina osemnajstih orožnikov hotela aretirati Jožeta Pirnarja, toda doma na Brodu ga niso našli, saj naj bi odšel v Gradec po usnje za svojo obrt. Pirnar je bil o načrtovani aretaciji predhodno obveščen in se je uspel pravočasno skriti. Očitno pa ni bil daleč, saj sta skupaj z bratom Antonom še istega dne svoji sestri narekovala besedilo anonimnega pisma, ki sta ga nato poslala Josipu Zurcu. Brata sta se namreč bala, da bi njuno pisavo prepoznali, kar bi ju lahko kasneje inkriminiralo. Pismo, napisano fonetično v dolenjskem narečju, ki med drugim vsebuje grožnje s fizičnim nasiljem, se v dobesednem prepisu glasi takole:
»Kakor bo dotičnik[30] le eno uro zaprt zaradi vas, potem se vi nikar ne prikažite na cesto, ali še doma ne boste življenja varni! Ker mi se potegujemo za naše pravice, kakor nam spadajo. Zvedl smo, da ste poslali 18 žndarjev ponega, in zdej kaj pa je on vam naredu hudga. Veliko smo jih že pobil, pa nejsmo vejdl zakaj, zdaj pavejmo ksegre zanašepravice. In tud slabu za tizga, k na vašo stran ulejče, če bo kulčkaj zaprt, pa se lepu spravte zbugm, de neboste iml obenga grejhu na srce. Gorje tud tistm, kso pršli po našga kovača,[31] zdaj pejte pavi kovat koje in vozuve. Če nebo nobedn nič zaprt, boste varn pred ldem. Zdej vejste, da imate dost sovražnkov, ki je cela občina nad vam. Adn bo vas že podkrepilu.[32] Ste nas dobr naučl v tej vojski, nam je glih tulku vas podkrepelt, kokr anga mačka ubt! Zdej pa nardite kokr čete. Če vam nej nč zavašo držino, nam tudnč.«[33]
Že omenjena aretacija Ivana Florjančiča na silvestrovo je pri marsikom vzbudila ogorčenje, zlasti pri njegovih bližnjih in prijateljih. V splošnem uporniškem duhu, ko se je zdelo vse mogoče, se je na novega leta dan na novomeškem Glavnem trgu po jutranji maši zbralo okoli tristo ljudi, ki so malo pred deseto odšli pred sodišče in jetnišnico, da bi zahtevali izpustitev Florjančiča. Ko je bil o tem shodu obveščen orožniški poročnik Josip Tomšič, je hitro sklical šest orožnikov in dvajset vojakov, ki so bili tedaj nastanjeni v stari gimnazijski stavbi, ter z njimi krenil proti jetnišnici. Brž ko je zagledal zbrano množico protestnikov, je pokazal revolver in zakričal, naj se vsi umaknejo. Ko so se začeli ljudje že umikati, se je za Tomšičem slučajno sprožila puška, a na srečo strel ni zadel nikogar. Orožniki in vojaki so množico postopoma razgnali. Ljudje so se mirno umikali iz starega mesta, zato ni prišlo do nobenega resnega incidenta.[34]
Da je bil 1. 1. 1919 v provincialnem Novem mestu res pester dan, dokazuje tudi naslednji zapis v Dolenjskih novicah z naslovom Srbski vojaki na Dolenjskem. Tega dne je ob treh popoldne v Novo mesto prispelo 140 srbskih vojakov pod vodstvom kapetana Stevana Kujundžića: »Na novega leta dan so došli trije oddelki srbskega vojaštva v Novo mesto. Eden oddelek se je nastanil v stari gimnaziji, drugi oddelek v šoli na Grmu in tretji je odkorakal v Št. Jernej in Kostanjevico. Srbski vojaki, ki so bili povsod sprejeti z navdušenjem, so čili in čvrsti fantje in možje s prav simpatičnim občevanjem. Vojaštvo nam je pa tudi zares potrebno saj toliko časa, da se novodržavne razmere urede. Kajti boljševiški duh je zašel tudi že v dolenjsko mirno ljudstvo, prinešen po nekaterih iz vojne se vrnivših nerazsodnih in nahujskanih vojakih. Takšnih žalostnih in vse obsodbe vrednih slučajev smo imeli na Dolenjskem že več, kakor: V Št. Jerneju, v Semiču, v Kandiji, in na novega leta dan v Novem mestu, kjer so hoteli zapeljani ljudje celo sodnijo strmoglaviti. Le odločnemu nastopu našega orožništva se je zahvaliti, da ni prišlo do dejanskih napadov. V eni mali uri so žendarji zopet vse mesto iztrebili neprijaznih obiskovalcev in hujskačev, katerih je bilo precejšnje število moških in žalibog tudi ženskih. Torej bratje vojaki Srbi: dobro nam došli!«[35]
Zamolčano pogosto pove več od izrečenega. Dolenjske novice so po kandijskih pretresih izšle prvič 2. 1. 1919, zato bi v tej številki pričakovali poročilo o minulih dogodkih. V časopisu – tako v tej številki kot v naslednjih – pa zaman iščemo novice o kandijskem uporu in odstavitvi župana Zurca. Zelo skopa je le posredna omemba dogodkov v Kandiji v zgornjem sestavku o prihodu srbske vojske. Uredništvo časopisa, ki je o politiki pisalo ob nadzoru in po nareku oblasti, pa je ost proti kandijskemu uporništvu vtaknilo celo v novico o odplavljenem letnem kopališču na novomeški Loki: »Odnesla je Novomeščanom narasla boljševiška reka Krka za novo leto del kopališča in sicer bazen za prosto kopanje. Velika stvar je dobro plavala po sredini Krke, za seboj pa puščala sode ter je neovirano preskakovala jezove na vodi. Kje se je ustavila, še ne vemo, ker se ni nihče brigal zanjo.«[36]
Medtem ko je oblast s prihodom relativno številčne srbske vojske preprečevala nastanek novih uporniških gibanj, je v prvih dneh januarja z aretacijami vseh upornikov končala tudi nekajdnevno kandijsko politično avanturo. 4. 1. 1919 je bil ob šestih zjutraj iz Dolenjskih Toplic nazadnje pripeljan glavni osumljenec Jože Pirnar, ki so ga zaprli v zapore moške bolnice v Novem mestu. Ob aretaciji so pri njem našli 116 kron, nekaj tobaka, škatlico vžigalic ter rusko gramatiko. Naslednjega dne je bil odpeljan pred preiskovalnega sodnika, v priporu pa je ostal vse do 17. 1. 1919. Na mesto župana Občine Šmihel – Stopiče se je 4. 1. 1919 s preklicem odstopa vrnil Josip Zurc, enako so naredili tudi občinski odborniki. Razmere so se torej počasi vračale v prejšnje stanje in zdi se, da še največ po zaslugi prisotnosti srbske čete. Ko je 10. 1. 1919 srbska četa prejela povelje iz Ljubljane, da nemudoma zapusti Novo mesto, je Državno pravdništvo v Novem mestu istega dne z dopisom posvarilo Poverjeništvo za pravosodstvo Narodne vlade SHS, da bi s tem umikom nastala še večja nevarnost kot pred prihodom Srbov. V istem dopisu je umik protestnikov pred novomeškim sodiščem na novega leta dan bolj pripisalo strahu pred bližajočo se srbsko vojsko kot intervenciji orožništva. Poleg tega naj bi Srbi skupaj z orožniki ravno začeli z razoroževanjem v novomeški okolici, pri čemer so v nekaj vaseh že našli čez 35 vojaških pušk in mnogo revolverjev. Novomeško pravdništvo se je balo načrtovanega žigosanja bankovcev, ki naj bi privedlo množice k občinskim uradom in povečalo možnosti izgredov, če ne bi bilo v mestu srbske posadke. Dopis je zaključilo s prošnjo po podaljšanju bivanja srbske vojske v Novem mestu, »zakaj ljudska nezadovoljnost s starimi občinskimi zastopi in vlado od dne do dne raste in bi bila že v mnogih krajih izbruhnila, da je ne brzda strah pred posadko«.[37]
Medtem se je sodna preiskava kandijskih dogodkov nadaljevala. 19. 4. 1919 je Državno pravdništvo v Novem mestu vložilo pri Okrožnem sodišču v Novem mestu obtožnico zoper deset obdolžencev, ki so se v kandijskem uporu najbolj izpostavili. Ker je obramba pod vodstvom odvetnika dr. Milana Koruna menila, da je novomeško sodišče zaradi druženja in prijateljevanja tamkajšnjih sodnikov z županom in gostilničarjem Josipom Zurcem pristransko, je dosegla premestitev obravnave na Deželno sodišče v Ljubljani. V utemeljitvi premestitve je podana tudi zanimiva analiza ozadja dogodkov v Kandiji: »Notorično je, da se dogodki, ki so se izvršili dne 27. decembra 1918 v Kandiji, kjer je ljudstvo dalo izraz svoji nejevolji proti občinskemu gospodarstvu v šmiheljsko-stopiški občini, vzbudili senzacijo po celi Sloveniji. Vsi časopisi so pisali o šmiheljsko-stopiških občanih kot »boljševikih« in govorilo se je vse mogoče in nemogoče – večinoma seveda vse pretirano – o teh dogodkih. Cela ta kazenska zadeva ima imanentno politično ozadje.«[38]
Sodni proces se je odvil 23. 7. 1919 pred Deželnim sodiščem v Ljubljani. Vsi obdolženci so bili oproščeni očitanega hudodelstva javne nasilnosti ter pregreška zoper javni pokoj. Sodišče ni našlo nobenih dokazov, da bi udeleženci upora županu Zurcu branili svobodno gibanje in ga zadrževali v pisarni več kot štiri ure. Prav tako mu niso delali sile, ko je odstopil od županstva in prevzel nase del vojnega posojila. V enem delu obtožnice je bil za krivega spoznan samo Ivan Florjančič, in sicer zaradi že omenjenih groženj Vrtačiču in Medvedu. Obsojen je bil na tri mesece težke ječe, poostrene z enim trdim ležiščem na vsakih 14 dni.[39]
Po dobrih stotih letih je čas, da dogodke, ki so se v zgodovino zapisali kot dnevi t. i. Kandijske republike, ovrednotimo in interpretiramo na podlagi dejstev ter v kontekstu časa, ko so se zgodili. Pri tem je treba v maniri objektivnega zgodovinopisja skrbno odstraniti vso ideološko navlako, ki nujno izkrivlja pogled na preteklost. Dejstvo je, da so bili dogodki v Kandiji samo ena izmed številnih manifestacij socialnega in političnega nezadovoljstva prebivalcev v družbenem vrenju v letih 1917–1919.[40] Naj pri tem izpostavim upore proti oblastem ali duhovščini v bližnjih Cerkljah ob Krki, Semiču, Šentjerneju, Kostanjevici, Dolenjskih Toplicah in Vinici. Vseh teh dogodkov ni možno razumeti brez upoštevanja izjemne gospodarske krize, ki jo je povzročila prva svetovna vojna, ko so tako na podeželju kot v mestih vladali izjemna revščina, draginja in pomanjkanje. Perspektiva nove države, v kateri bodo Slovenci lahko svobodno izražali svoja nacionalna čustva, ni mogla ublažiti vsakodnevnih stisk obubožanega človeka.
Takratna oblast je te upore, tudi tistega v Kandiji, etiketirala z boljševizmom, kar je bila v tistem času pejorativna oznaka za širok spekter protioblastnih dejanj. Prebivalci Občine Šmihel -Stopiče, ki so protestirali v duhu še nikoli videne politične svobode, ponujene za kratek čas ob propadu avstrijske monarhije in iskanju nove države, se sami niso deklarirali za boljševike. Njihove javno izražene ideje niso pozivale k boljševistični revoluciji, ki bi na podlagi marksističnih idej preustrojila sistem v brezrazredno družbo. Morda je kak bivši vojak celo simpatiziral z idejami oktobrske revolucije, ki so ga spodbudile k »aktivnemu državljanstvu«, toda boljševizem nikakor ni bil niti vzrok, niti metoda, niti motiv kandijskih dogodkov. Ideje oktobrske revolucije, ki naj bi vodile tedanje revolucionarne množice, so bile med ljudmi, zlasti na kmetih, relativno slabo poznane, pogosto napačno razumljene ali prirejene razmeram našega okolja. V najboljšem primeru so bile nekakšen oddaljen poziv k pravičnejši družbi, ki pa se je lahko manifestirala na zelo različne načine. Po letu 1945 pa je bilo ravno obratno. Novo zgodovinopisje je hotelo legitimirati revolucijo med drugo svetovno vojno tudi na način, da je v preteklosti pogosto iskalo in našlo revolucionarno gibanje tam, kjer ga v resnici nikoli ni bilo. Pri tem mu je oznaka boljševizma za družbeno vrenje iz časa začetkov prve Jugoslavije prišla kot naročena, le da je sedaj ta oznaka postala pozitivna.
Dogodki v Kandiji so bili, kot smo videli v članku, v prvi vrsti upor proti politiki župana Zurca, ki je bila v očeh malih kmetov in obrtnikov, zlasti tistih iz obrobnih delov občine, krivična, pristranska in neučinkovita. Bili so krik obupanih in lačnih ljudi, ki so se uprli nadaljnjemu slabšanju svojega že tako slabega življenja. Do župana so bili negativno nastrojeni zlasti vojaki, ki so se vrnili s fronte, saj so menili, da so bile njihove družine prikrajšane pri občinskih podporah. To je bil tudi razlog, da so ravno vojaki vodili občane pri demonstracijah zoper župana in občinske odbornike. Oba glavna cilja upora – odstop osovraženega župana in pravičnejša razporeditev občinskih davčnih bremen – sta bila že prvi dan dosežena. Ker je nova občinska oblast zasedala položaje le nekaj dni, ni niti jasno, v kateri smeri so nameravali uporniki po prevzemu voditi občinsko politiko.
Strogo gledano Kandijske republike v resnici nikoli ni bilo. Ime Kandijska republika je nastalo po vzoru drugih uporov, ki so vzniknili nekoliko kasneje, zlasti tako imenovane Viniške republike iz aprila ter Murske republike iz maja 1919. Poleg tega, da to ime ni prav nikjer izpričano v virih, nimamo niti nobenega indica o protimonarhičnih ali prorepublikanskih težnjah kandijskih protestnikov. Ambicij vzpostavitve republikanske vladavine uporniki niso imeli, saj so delovali le znotraj okvirjev lokalne samouprave. Termina republika zato v tem kontekstu ne smemo brati v smislu državne ureditve, ampak bolj v njegovem etimološkem pomenu vladavine ljudstva oziroma ljudske oblasti (res publica – javna stvar).
Na enak način, torej za nazaj, so na kandijske dogodke v literaturi po drugi svetovni vojni povsem arbitrarno lepili pridevnik »revolucionaren«, čeprav se v celotnem sodnem spisu, ki obsega dobrih dvesto strani, ne omenja niti enkrat.[41] Zato beremo o revolucionarnih kmetih, šmihelskih in stopiških revolucionarjih, revolucionarnem odboru, revolucionarni kmečko-delavski oblasti, celo o prvi ilegali, boljševiških ljudskih tribunih ter prvih ljudskih miličnikih.[42]
Spomin na Kandijsko republiko je po drugi svetovni vojni, morda tudi iz zgoraj omenjenih ideoloških razlogov, za nekaj časa oživel, a ne za dolgo. Danes so dogodki, ki so se zgodili v Kandiji pred 105 leti, med prebivalci Novega mesta tako rekoč neznani.[43] Ker je kandijski upor že sam po sebi zgodovinsko pomemben, je prav, da ga – seveda v njegovi bolj realni podobi – poznamo in se ga spominjamo. Morda pa je prišel tudi čas, da Kandijsko republiko javno obeležimo?
VIRI IN LITERATURA
SI AS 1477 – Zbirka sodnih spisov o komunistih in delavskem gibanju
SI AS 61 – Pokrajinska uprava za Slovenijo, Oddelek za notranje zadeve
SI_ZAL_NME/0003 – Okrajno glavarstvo Novo mesto
SI_ZAL_NME/0206 – Državno tožilstvo Novo mesto
Status animarum župnije Novo mesto – Šmihel
Sejni zapisniki Narodne vlade SHS v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921; 1. del, Ljubljana: 1998.
Krajec, I.: Delavska knjižica iz revolucionarnih dni v Kandiji pri Novem mestu (tipkopis hrani Dolenjski muzej Novo mesto).
Saje, F.: Revolucionarno valovanje na Dolenjskem pod vplivom oktobrske revolucije, 3.–8. del, Dolenjski list, 6. 11. 1957–11. 12. 1957, let. 8, 1957.
Saje, F.: Revolucionarno gibanje kmečkega ljudstva v Sloveniji 1917–1919, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, št. 1–2.
Splihal, S.: Toneta Pirnarja kos zgodovine. Tovariš: ilustrirani tednik Dela, 10. 12. 1968, št. 50, str. 12–14.
Štampohar, A.: Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918–1941, Novo mesto: 1983.
Weiss, J.: Viniška republika, Rast, št. 1, februar 2010, str. 35–50.
[1] SI AS 1477, t. e. 2.
[2] Do leta 1923, ko je bila priključena Novemu mestu in s tem tudi novomeški občini, je bila Kandija, ki leži na desnem bregu Krke nasproti starega mestnega jedra, samostojno naselje (vas) in sestavni del Občine Šmihel -Stopiče.
[3] O tem (sicer brez konkretnih dokazov) Saje, F.: Dolenjski list, 6. 11. 1957, št. 45, str. 8.
[4] Status animarum župnije Novo mesto – Šmihel.
[5] Splihal, S.: Toneta Pirnarja kos zgodovine. Tovariš: ilustrirani tednik Dela, 10. 12. 1968, št. 50, str. 12–14. Prim. tudi njegov bolj revolucionarno obarvan življenjepis, ki ga je sestavil F. Saje (Dolenjski list, 6. 11. 1957, št. 45, str. 8).
[6] Florjančič, ki je izhajal s Karteljevega, se je na Mali Slatnik priženil po poroki s Francko Pirnar, sorodnico Martina Pirnarja, očeta obeh upornikov, ki je bil ravno tako rojen na Malem Slatniku (Status animarum župnije Novo mesto – Šmihel). Vsi trije voditelji upora so bili torej sorodstveno povezani.
[7] Saje, F.: Dolenjski list, 6. 11. 1957, št. 45, str. 8.
[8] SI AS 1477, t. e. 2.
[9] SI AS 1477, t. e. 2.: obtoženi so bili hudodelstva javne nasilnosti z izsiljevanjem, pregreška zoper javni pokoj in prestopka zoper telesno varnost.
[10] SI AS 1477, t. e. 2.: zaslišanje Jožeta Pirnarja pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, 5. 1. 1919.
[11] SI AS 1477, t. e. 2.
[12] Povedno je tudi pričevanje policista Petriča, ki naj bi mu 27. 12. zvečer Jože Pirnar rekel, da je »stvar zato v roke vzel, ker so babe kričale in se pritoževale proti županu«. (SI AS 1477, t. e. 2.: zaslišanje Martina Petriča, Okrožno sodišče v Novem mestu, 11. 1. 1919).
[13] Edina izjema bi bila lahko izjava Jožeta Vrtačiča iz Žihovega sela, da mu je Ivan Florjančič 28. 12., torej dan po dogodkih v Kandiji, na domu dejal, da je treba graščine razdeliti. V tej izjavi celo sodišče kasneje ni videlo ničesar protizakonitega, saj je bila ravno v tem času v pripravi agrarna reforma, ki naj bi veleposestva razdelila (SI AS 1477, t. e. 2.: zapisnik razsodbe Deželnega sodišča v Ljubljani, 23. 7. 1919).
[14] Nategovanje nezadovoljstva občanov na Prokrustovo posteljo razrednega boja lepo ponazarja eden izmed naslovov v seriji člankov na temo Kandijske republike izpod peresa F. Sajeta: Revolucionarni kmetje ne priznavajo buržoazne oblasti (Dolenjski list, 20. 11. 1957, št. 47, str. 4).
[15] SI AS 61, t. e. 1. Anton Pirnar v svoji izpovedi 50 let kasneje trdi, da so štiri žandarje videli na oknu Zurčeve hiše (Splihal, S.: Toneta Pirnarja kos zgodovine. Tovariš: ilustrirani tednik Dela, 10. 12. 1968, št. 50, str. 12).
[16] SI AS 1477, t. e. 2.: zapisnik razsodbe Deželnega sodišča v Ljubljani, 23. 7. 1919.
[17] Nekakšno splošno averzijo okoliških prebivalcev do Kandijcev je moč začutiti tudi iz naslednjih besed. Kovaču Petru Gorupiču iz Kandije, ki je pred občinsko pisarno miril protestnike in si upal celo braniti župana, je Jože Pirnar zabrusil: »Ti hudičevi Kandijanarji vkup držijo!« (SI AS 1477, t. e. 2.: zaslišanje Petra Gorupiča pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, 28. 2. 1919).
[18] Novomeški okrajni glavar Vončina je 1. 1. 1919 izdal dekret, s katerim je Albertu Vedernjaku, učitelju na grmski kmetijski šoli, začasno poveril posle župana v Občini Šmihel – Stopiče. Dekret je bil kmalu nato ustno preklican (SI_ZAL_NME/0003, t. e. 302).
[19] Splihal, S.: Toneta Pirnarja kos zgodovine. Tovariš: ilustrirani tednik Dela, 10. 12. 1968, št. 50, str. 12. Ni jasno, od kod F. Sajetu podatek o štiričlanskem revolucionarnem odboru (Dolenjski list, 27. 11. 1957, št. 48, str. 4), ki ga v svojih pričanjih ne omenja nihče od voditeljev upora. Anton Štampohar nasprotno omenja tričlanski odbor z bratoma Pirnar in Florjančičem (Štampohar: Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918–1941, str. 87). Omenimo še pričevanje Ivana Krajca iz leta 1959, ki omenja kar osem članov tega odbora (Krajec: Delavska knjižica iz revolucionarnih dni v Kandiji pri Novem mestu).
[20] SI AS 1477, t. e. 2.
[21] Dolenjske novice, 2. 1. 1919, št. 1, str. 2.
[22] Torej.
[23] Mišljen je grad Otočec.
[24] SI AS 1477, t. e. 2.: zaslišanje Josipa Režka pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, 8. 3. 1919. Režek je v pričanju dodal, da je govorec nanj »napravil vtis človeka, ki govori zmedeno in nerazločno ter zmešano pove to, kar hoče«.
[25] V fondu Okrajno glavarstvo Novo mesto sta se ohranila le dva kadrovska sklepa, pod katerima je podpisan začasni župan Vovk (SI_ZAL_NME/0003, t. e. 302).
[26] Sejni zapisniki Narodne vlade SHS v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921; 1. del, str. 228, Ljubljana, 1998.
[27] SI AS 61, t. e. 1.
[28] Ibidem.
[29] SI AS 1477, t. e. 2.
[30] Mišljen je Jože Pirnar, ki so ga hoteli aretirati.
[31] Takrat že zaprti Ivan Florjančič.
[32] Eden vas bo že podkrepelil = nekdo vas bo že pretepel.
[33] SI AS 1477, t. e. 2: kazenska zadeva zoper Jožeta Pirnarja.
[34] SI AS 1477, t. e. 2: pričanje Josipa Tomšiča pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, 27. 2. 1919. F. Saje je videl v omenjenem strelu nameren strel v mirne demonstrante, po njegovih ustnih virih pa naj bi žandarji v mestu s puškinimi kopiti pretepali moške in celo ženske (Dolenjski list, 4. 12. 1957, št. 49, str. 4).
[35] Dolenjske novice, 2. 1. 1919, št. 1, str. 3.
[36] Dolenjske novice, 2. 1. 1919, št. 1, str. 3.
[37] SI_ZAL_NME/0206, t. e. 1
[38] SI AS 1477, t. e. 2: Predlog delegacije drugega sodnega dvora I. stopnje na Višje deželno sodišče v Ljubljani, 2. 5. 1919.
[39] Ibidem: Sodba Deželnega sodišča v Ljubljani, 23. 7. 1919. Gl. tudi Slovenec, 24. 7. 1919, št. 168, str. 6–7.
[40] Za hiter pregled teme gl. članek F. Sajeta: Revolucionarno gibanje kmečkega ljudstva v Sloveniji 1917–1919. Zanimiva je tudi analiza dogodkov v Vinici aprila 1919 (Weiss: Viniška republika).
[41] SI AS 1477, t. e. 2.
[42] Saje, F.: Revolucionarno valovanje na Dolenjskem pod vplivom ktobrske revolucije, Dolenjski list, 6. 11. 1957–11. 12. 1957.
[43] Bartelj, A.: Pozabljena Kandija in njena himna (Dolenjski list, 12. 8. 1999, št. 32, str. 3).
