Francoska oblast je večstoletno habsburško vladavino v Novem mestu prekinila trikrat: prvič (1797) in drugič (1805) le za kratek čas zgolj z vojaško zasedbo, tretjič pa leta 1809, ko je za štiri leta vzpostavila Ilirske province s sedežem v Ljubljani. S to nenavadno razpotegnjeno tvorbo, ki je segala od Koroške do Dubrovnika, je hotel Napoleon predvsem preprečiti Avstriji dostop do Jadrana. Ilirske province, ki so bile neposredno podrejene Parizu, formalno pa niso bile del Francije, v slovenski zgodovini kljub svojemu relativno kratkemu obstoju predstavljajo pomembno državno-pravno in kulturno cezuro. Pokazale so, da habsburška oblast ni edina možna oziroma samoumevna, spodbudile so uvajanje slovenščine v šole in njeno javno rabo ter pospešile razvoj nacionalne zavesti pri slovenskem prebivalstvu. Čeprav so bili razen ozkega kroga izobraženih meščanov nad Francozi razočarani tako rekoč vsi sloji prebivalstva in je zlasti v gospodarskem pogledu ta doba prinesla nazadovanje, je tukajšnjega človeka vendarle postavila v neposreden stik z najbolj naprednimi razsvetljenskimi idejami in mu na nek način pokazala smer, v katero se bo razvijala zahodna civilizacija.
Kljub pomenu tega obdobja lahko rečemo, da je ta del novomeške zgodovine slabo raziskan. Za edini resen poskus prikaza novomeške francoske dobe je namreč šteti od starosti že nekoliko obledelo, vendar spodobnih 40 strani dolgo poglavje v Vrhovčevi Zgodovini Novega mesta z naslovom Francoska okupacija. Avtor se je pri pisanju večinoma naslanjal na dokumente iz novomeškega mestnega arhiva, zato je to kljub nekaterim napakam in proavstrijskemu nagnjenju še vedno upoštevanja vreden izdelek. V tem besedilu so prikazani poglavitni dogodki in novosti francoske dobe: zasedbi leta 1797 in 1805, t. i. kmečki upor oktobra leta 1809, francoska politična ureditev in uprava, sociala in zdravstvo (mdr. uvedba obveznega cepljenja proti črnim kozam!), javni promet, mestna finančna politika ter šolske reforme. Toda odsotnost raziskovanja novomeške francoske epizode po Vrhovcu, obračunavanje s to dobo takoj po restavraciji avstrijske oblasti leta 1813 in ne nazadnje fascinacija nad Francozi in Napoleonom so privedli do številnih napak, napačnih predstav in mitov, ki so vezani na to obdobje novomeške zgodovine. V nadaljevanju naj zato predstavim vsaj nekatere izmed teh ostalin, ki še vedno trdovratno vztrajajo v našem okolju. Pri tem bom zavestno obšel tiste, za katerimi ni sledov v pisnih virih. Mednje sodi tudi nekoliko fantastična domislica o rečnem prekopu preko Marofa, s katerim naj bi Francozi dobili odlično zavarovano mesto na otoku.
Medtem ko lahko za Janka Jarca mirno zapišemo, da je glede francoske dobe bolj kot ne le nekritično prepisoval iz obstoječe literature in uspel do današnjih dni ohraniti marsikak nesmisel, se je prva z miti iz obdobja Ilirskih provinc resno spopadla Meta Matijevič. S kritično analizo vseh dostopnih virov je v dveh člankih opozorila na številne napake, ki so jih prenašalci junaških zgodb zasejali o napadu kmetov na francoske vojake oktobra 1809 v Novem mestu ter o navideznem junaštvu novomeških oblastnikov med omenjenim uporom. Jarc je zakrivil tudi »prezgodnjo smrt« Charlesa Breteuila, intendanta za Dolenjsko v letih 1809–1810, o čigar smrti leta 1810 v Novem mestu naj bi pričala nagrobna plošča z latinskim kronogramom, ki jo hrani Dolenjski muzej Novo mesto. A izkazalo se je, da je Breteuil, član izjemno ugledne francoske plemiške družine, umrl šele leta 1864 kot senator v Parizu, omenjena plošča iz leta 1810 pa ni nič drugega kot obeležje otvoritve novega (civilnega) pokopališča na območju vrta tedaj že ukinjenega kapucinskega samostana v Novem mestu (danes Novi trg).
Francozi med krvoločneži in razsvetljenci: kaj nam o francoski okupaciji govorijo matične knjige?
Nobenega dvoma ni, da so Francozi naše kraje osvojili z vojaško okupacijo in da so francosko oblast mnogi težko prenašali, zlasti tisti, ki se jim je prejšnji položaj na kakršen koli način poslabšal. Zato je bržkone realna tudi Vrhovčeva ocena, da se večina ljudstva ni nikoli sprijaznila z njimi in njihovo politiko ter da so napačni nazori o naklonjenosti Kranjcev do Francozov, kar naj bi največ izhajalo iz Vodnikove pesmi Ilirija oživljena. Dejstvo namreč je, da je predstava o Francozih kot razsvetljenih oblastnikih mit, ki je nastal zlasti med liberalnim delom slovenske politike v obdobju povečanih nacionalnih napetosti med Slovenci in avstrijskimi Nemci. Prav tako je treba biti previden ob Vrhovčevih opisih avstrijskega patriotizma pri kmečkem prebivalstvu in raznih anekdotah o uporništvu, saj bi se lahko tu skrivala avtorjeva želja, da pretirano poudari zvestobo avstrijski oblasti, tudi če te v resnici ni bilo. Podoba odnosa med tukajšnjim prebivalstvom in francosko oblastjo vsekakor ni tako črno-bela, kot nam jo hočejo nekateri naslikati. Ali ni vsaj malce nenavadno, da so v Novem mestu še 15. 8. 1813 v največji slovesnosti praznovali Napoleonov rojstni dan, nekaj dni zatem pa so Francozi že zapuščali mesto?
V našem zgodovinopisju lahko zasledimo tudi nenavadno ostre sodbe o ravnanju francoskih oblasti, ki vlečejo paralele celo z drugo svetovno vojno. Tako naj bi francosko zatiranje t. i. kmečkega upora, ki je izbruhnil na začetku oktobra 1809 na Dolenjskem, in sicer tako streljanje ljudi kot požiganje s strani francoskih čet, spominjalo na italijansko roško ofenzivo leta 1942. To naj niti ne bi bil nujnoslučaj, saj je bilo med francoskimi enotami tudi nekaj italijanskih. Če pustimo ob strani avtorjev namig, da imajo Italijani streljanje in požiganje že v krvi, se raje vprašajmo, ali so poročila, ki so osnova za to zgodbo, dovolj verodostojna in podkrepljena tudi v drugih virih. Pri zatiranju upora so Francozi dejansko požgali nekatere vasi okoli mesta (mdr. Bršljin, Cegelnico, Muhaber in Malo Bučno vas) ter marof (kapiteljsko pristavo), po katerem se še danes imenuje grič severno od starega mestnega jedra. Samo v Novem mestu naj bi bilo po Vrhovcu takrat ubitih okoli 40 kmetov. Ta podatek je Vrhovec dobil iz poročila novomeškega okrožnega glavarja Hohenwarta deželni vladi 16. 10. 1809, ki je edini sočasni vir omenjenega upora. Kakšno sliko o teh dogodkih in o domnevni krvoločni naravi francoske okupacije nasploh pa nam dajejo mrliške matične knjige župnij osrednje Dolenjske? Poglejmo v vir, ki je bil doslej pri obravnavi tega obdobja po krivici spregledan.
Za obdobje pred samo osvojitvijo Novega mesta 6. 8. 1809 lahko v matičnih knjigah najdemo podatke o treh smrtnih žrtvah med avstrijskimi vojaki, ki so se tedaj bojevali na Dolenjskem in na jugu zadrževali Francoze, ki so že od 22. 5. tega leta zasedali Ljubljano. Vsi trije so bili ranjeni v boju, nato nastanjeni v vojaškem špitalu na gradu Grm, ranam pa so podlegli julija 1809. Zanimivo je, da imamo v kontekstu teh spopadov tudi žensko žrtev, 36-letno Katarino Petrač, ki je bila del huzarskega polka Ferdinand in je umrla v grmskem špitalu 6. 7. 1809 zaradi tifusa (Nervenfieber).
Kaj nam matične knjige govorijo o smrtnih žrtvah za dneve okoli t. i. kmečkega upora, ki je divjal sredi oktobra leta 1809 zlasti na Kočevskem, v Beli krajini, Suhi krajini in na širšem območju Novega mesta? V mrliški knjigi novomeške kapiteljske župnije so zabeleženi trije primeri smrti zaradi strelnih ran, ki bi lahko bile povezane z omenjenim uporom. Prvi je bil 20-letni Franc Jan, ki je umrl 16. 10. 1809. Sklepamo lahko, da je bil omenjeni mladenič eden izmed uporniških kmetov, ki so tega dne prišli v Novo mesto, saj je podatek o tem, v kateri hiši v Novem mestu prebiva, prazen (očitno ni bil Novomeščan), žal pa ni zapisan niti podatek, od kod je izviral. Druga žrtev, ki je očitno tudi povezana z uporom, je bil 25-letni Lorenc Smole iz Zagorice, ki je umrl dva dni zatem, torej 18. 10. 1809. V Novem mestu je stanoval v gostilniški hiši številka 246, ki je ležala tik pred gorenjimi mestnimi vrati zunaj obzidja (Skabernetova hiša). Tretja žrtev, ki bi bila lahko povezana s tem uporom, pa je dekla Marija Sorovka, ki je prebivala v hiši številka 132 in je v starosti 27 let umrla precej kasneje, 13. 11. 1809, toda prav tako zaradi strelne rane. Mrliške knjige veljajo na splošno za zanesljiv vir, saj so župniki, ki so bili zadolženi za njihovo vodenje, načeloma vanje zapisovali vse umrle. Glede na to, da matične knjige sosednjih župnij ne vsebujejo niti ene smrtne žrtve, ki bi jo bilo mogoče nedvoumno povezati s t. i. novomeškim kmečkim uporom, se postavlja vprašanje, ali ni številka 40-ih ubitih kmetov pretirana. Za obdobje kmalu po omenjenem uporu lahko v okolici Novega mesta najdemo še dva smrtna primera, pri katerih je izrecno navedeno, da so bili povzročitelji Francozi. Tako je 29. 10. 1809 umrla 90-letna Marija Levičar iz Malih Brusnic zaradi, kot piše nekoliko zagonetno, francoskega terorja (französische Schrecken). 17. 11. 1809 pa so Francozi ustrelili 50-letnega Janeza Kocjana s Potovega Vrha in ga vrgli v vodo (von Franzosen erschossen und ins Wasser geworfen).
Čeprav so se novembra 1809 razmere v Ilirskih provincah stabilizirale in je nastopila relativno mirna štiriletna doba, so se ponekod pojavljali tudi upori proti oblastem, zlasti nezadovoljnega kmečkega prebivalstva zaradi krivičnega in pretiranega obdavčenja. Sodeč po mrliških knjigah župnij Prečna, Mirna Peč, Dobrnič, Trebnje, Šmihel pri Žužemberku, Žužemberk, Soteska, Dolenjske Toplice, Vavta vas, Novo mesto-Šmihel, Podgrad, Brusnice, Št. Peter-Otočec, Šentjernej, Šmarjeta, Bela Cerkev in Trebelno ni bila namreč med letoma 1810 in 1813 niti ena sama smrt povezana s francosko okupacijo. Edino v novomeški župniji Kapitelj, kot bomo videli v nadaljevanju, je konec francoske oblasti prinesel tudi smrtne žrtve.
Ko je začela Napoleonova Evropa leta 1813 dobivati resne razpoke in so večmesečne sovražnosti med Avstrijci in Francozi, ki so se razplamtele jeseni 1813, zajele tudi Ilirske province, se v matičnih knjigah pojavijo zapisi o mrtvih na obeh vojskujočih se straneh. Posebej je treba poudariti, kar je pomembno zlasti za verodostojnost vira, da so v mrliške matične knjige vpisovali umrle ne glede na njihov stan, državljanstvo oziroma domovinstvo ter narodnost. Vanje so vpisovali tudi pokojnike brez kakršnih koli znanih osebnih podatkov. Kot prvi smrtni žrtvi sta v mrliški knjigi župnije Kapitelj zapisana dva neznana francoska vojaka, ki sta umrla zaradi ran 21. in 22. 9. 1813. Dober teden kasneje, 30. 9., je prav tako zaradi ran umrl neznani avstrijski vojak iz regimenta Franca Karla. Zaradi ran je 3. 10. 1813 umrl še en avstrijski vojak, Gregor Matešič, navadni vojak (gemeiner Soldat) regimenta Rainer. Kot zadnji je zabeležen vojak grkokatoliške vere s priimkom Petrovič, ki je umrl brez navedenega vzroka smrti 1. 12. 1813 v starosti 22 let.
Kaj nam torej o obdobju Ilirskih provinc na Novomeškem govorijo matične knjige? Nedvomno nam zapisi o smrtnih žrtvah potrjujejo tako uvodne vojaške spopade julija 1809, t. i. kmečki upor oktobra 1809 ter zaključne boje v jesenskih mesecih 1813. Majhno število smrti v celotnem obdobju med letoma 1809 in 1813, katerih povzročitelj bi bila francoska vojska oziroma francoska oblast nasploh, nam govori o relativno mirnem obdobju. Francoskega okupacijskega režima pač ne moremo primerjati s cilji ali metodami okupacijskih oblasti med drugo svetovno vojno. Glede smrtnih žrtev med t. i. kmečkim uporom 16. 10. 1809 v Novem mestu je razlika med številom, ki se običajno pojavlja v literaturi (40), in tem iz matičnih knjig (3), precejšnja, zato je verjetno, da je omenjeno število pretirano. Po drugi strani pa seveda ne smemo iti mimo možnosti, da župniki v mrliške knjige iz različnih razlogov niso zapisali vseh ubitih upornikov.
O Napoleonovi vrbi na Tratah in njenem zgodovinskem ozadju
Fotografija Napoleonove vrbe oziroma njene današnje »naslednice« na Tratah.
Po ljudskem izročilu naj bi dolgoživa Napoleonova vrba, ki se je do leta 2019 bohotila na novomeških Tratah, izhajala iz začetka 19. stoletja, ko je bila posajena na grobu nekega francoskega vojaka. Konkretnih zgodovinskih in dendroloških dokazov za to izročilo ni, je pa zanimivo zgodovinsko ozadje, ki v resnici povezuje prostor, kjer je vrba dolga leta rastla, s francoskimi vojaki. To ozadje bi bilo lahko povsem resna razlaga, zakaj je bila vrba poimenovana ravno po Napoleonu, čeprav ta seveda ni nikoli prišel v Novo mesto.
V kroniki Frančiškanskega samostana Novo mesto je za leto 1799 zapisano, da je bilo maja tistega leta 500 ujetih francoskih vojakov pripeljanih v Novo mesto. Te so nastanili v novomeški vojašnici, 150 francoskih oficirjev pa so poslali v opuščeni samostan v Kostanjevici na Krki. Mnogo francoskih vojakov naj bi bilo že ob prihodu v Novo mesto hudo bolnih za nekakšno epidemijo, ki jo kronist opiše kot Faulfieber. Mrtve vojake – kronika omenja kar 534smrti od 3. 12. 1799 do 1. 3. 1800 – naj bi ponoči vozili iz mesta in jih pokopavali po deset v skupne jame. Pokopališče zanje so izbrali na tedanjem vojaškem vadbišču (Exercirplatz), katerega položaj kronika zelo natančno opiše: »med Žabjo vasjo in Cikavo na desni strani Zagrebške ceste, kjer se že skoraj začenja gozd.«
Medtem ko lahko lokacijo na današnjih Tratah s pomočjo zapisa iz frančiškanske kronike enostavno določimo, pa imamo večje težave s potrditvijo dejanskega števila umrlih vojakov. V mrliški knjigi novomeške župnije Kapitelj je namreč za leti 1799 in 1800 izpričanih (le) šest smrti francoskih vojakov (vsi so umrli leta 1799), zato bi bila lahko – vsaj na prvi pogled – številka o več sto umrlih vojakih močno pretirana. Toda najprej je nenavadno to, da nihče od omenjenih iz mrliške knjige ni umrl zaradi nalezljive bolezni. 30-letni francoski vojni ujetnik Louis Axuebonnier (?) je umrl 16. 6. zaradi shiranosti (Abzehrung), kar bi sicer tudi lahko bila posledica kakšne kužne bolezni. Za kapjo so v kasarni umrli 30-letni francoski desetnik Philip Merme (12. 6.), 34-letni Joseph Gauche (8. 8.) ter 56-letni Joseph Chauvin (14. 10). Običajne smrti (gewöhnliche Todesart) sta umrla 30-letni navadni vojak Pierre Lerous (31. 10.) ter 40-letni vojak Johann Baptista Dertie (30. 11.). Iz priimkov umrlih lahko sklepamo, da so bili vsi francoske narodnosti, kar je precejšnja razlika v primerjavi z obdobjem Ilirskih provinc, ko je večina vojakov vendarle prihajala z Apeninskega polotoka. Druga nenavadnost pa je v tem, da so vsi od omenjenih umrli pred obdobjem, ki ga omenja frančiškanska kronika, zato moramo razmišljati v smeri, da množice za omenjeno epidemijo umrlih vojakov niso zapisali v mrliške matične knjige.
To predpostavko posredno potrjuje dopis Okrožnega urada Novo mesto na novomeški mestni svet z dne 10. 3. 1800, ki omenja organizacijo prevoza umrlih francoskih vojnih ujetnikov, pri čemer žal ne postreže s podatkom o njihovem številu. O nevarnosti pred pravo epidemijo (förmliche Epidemie) v Novem mestu svari dopis, ki ga je novomeški okrožni urad že pred tem, 27. 12. 1799, naslovil na mestni svet, ko je bila epidemija očitno že na pohodu. V njem navaja že tretje opozorilo (prvo so podali 19. 12. in drugo 20. 12. 1799), da je strogo prepovedana vsakršna komunikacija med prebivalci mesta in francoskimi ujetniki, ki prenašajo bolezni v samo mesto, in da je treba strogo, s tremi tolarji kazni, kaznovati gostilničarje, ki bi ujetnikom nudili pijačo ali jedačo oziroma bi jim omogočili, da se pri njih zadržujejo. Glavna bolnica za francoske vojaške ujetnike se je takrat najverjetneje nahajala izven mesta v Kandiji, morda na gradu Grm. Decembra 1799 so se prebivalci tega novomeškega predmestja pritoževali, da se je vojaška posadka, ki je prišla iz Ljubljane nadzorovat omenjeni francoski špital, naselila kar v njihovih hišah. O neodgovornosti Novomeščanov pri preprečevanju širjenja epidemije pa govorita dva dopisa novomeškega okrožnega urada mestnemu svetu. V prvem z dne 8. 1. 1800 je navedeno, da je nek novomeški mesar predal okrožnemu uradu dve rutici, ki ju je kupil od Francoza, in da je isti urad že predhodno z bobnanjem po mestu razglasil, da je prepovedano od Francozov karkoli kupovati ter da bodo vsi takšni zaseženi predmeti javno zažgani na novomeškem Glavnem trgu. Drugi dopis z dne 10. 2. 1800 pa zaradi ponovno ugotovljenih stikov Novomeščanov s Francozi grozi, da bo kazen za kršitelje povečana s treh na dvanajst tolarjev.
Če povzamemo – kronika Frančiškanskega samostana Novo mesto omenja ujete francoske vojake, ki so v Novem mestu umrli zaradi epidemije med decembrom 1799 in marcem 1800. Seznam umrlih, kronika navaja številko 534, bodisi ni bil nikoli narejen bodisi ni ohranjen, vsekakor jih v mrliških matičnih knjigah iščemo zaman. Če gre zaupati kroniki, so nesrečnike pokopali na območju današnjih Trat, torej tam, kjer je po še danes živi tradiciji na grobu francoskega vojaka dolga leta rastla Napoleonova vrba. V izročilu o Napoleonovi vrbi bi se tako lahko skrival ljudski spomin na zgodbo, opisano v frančiškanski kroniki.
Odnos Novomeščanov do prvega vojaškega srečanja s potomci antičnih Galcev se kaže tudi v tem, da so dali v spomin na konec spopadov s francosko vojsko leta 1801 sestaviti latinski napis s kronogramom za objekt, ki bo služil javnemu dobremu (pro bono publico). Na napisu, ki je ohranjen v novomeškem arhivu, sicer ni omenjeno, kateri objekt je mišljen, a prav gotovo gre za kamniti vodnjak na novomeškem Glavnem trgu, za katerega je v virih potrjeno, da so ga gradili ravno med letoma 1799 in 1801.
Kronogram, ki da letnico 1801, se v prevodu glasi: v letu, ko je bila končana francoska vojna, je mesto z zbranimi prispevki skupnosti to zgradilo za javno dobro.
Latinski kronogram za novozgrajeni kamniti vodnjak na novomeškem Glavnem trgu, 1801 (SI_ZAL_NME/0005 Mestna občina Novo mesto, p. e. 26).
O francoskem znamenju na Mestnih njivah in zakaj bi bilo težko francosko
V virih ni izpričano, kdaj ali s kakšnim namenom je bilo zgrajeno znamenje, ki stoji na Mestnih njivah ob starem kolovozu, ki je vodil iz Novega mesta proti Trški gori. V Registru nepremične kulturne dediščine je opisano kot znamenje iz 19. stoletja z visoko nišo na obcestni strani, ki ima na drugih stranicah plitke niše v zgornjem delu. Posvečeno naj bi bilo za kužno boleznijo umrlim francoskim vojakom. V osrednji niši je nad manjšo nišo litoželezen korpus križanega.
Razpraševanje sumljivih nejasnosti nas kmalu privede do zaključka, da bi lahko francoski del zgodbe stal na trhlih nogah. Najprej argumentum ex silentio: če bi bilo znamenje res zgrajeno v spomin na francoske vojake, za katere je bila usodna v prejšnjem poglavju omenjena epidemija v letih 1799–1800 (edina v virih izpričana epidemija v zvezi s francoskimi vojaki v Novem mestu), pisec frančiškanske kronike pri sicer natančnem opisu teh dogodkov nikoli ne bi izpustil izgradnje oziroma posvetitve takšnega objekta. Tudi Ivan Vrhovec, ki tovrstne zgodbe nadvse obožuje, je glede tega pri opisu francoskih ujetnikov iz leta 1799 popolnoma nem. Dosti bolj prezentno pa je mnenje umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja iz leta 1961, da sodi znamenje na Mestnih njivah po tipu še v 18. stoletje in da je bilo nedvomno postavljeno v zvezi z romarsko potjo proti Trški gori. Da je bilo očitno postavljeno že pred francosko dobo, potrjuje tudi Jožefinski vojaški zemljevid, na katerem je obstoj znamenja na tej lokaciji lepo viden. Znamenje je upodobljeno tudi na grafičnem delu Franciscejskega katastra, ki je bil izdelan kasneje v letih 1818–1828.
Znamenje na Mestnih njivah v Novem mestu.
Še en argument bi lahko govoril v prid domnevi, da t. i. francosko znamenje sploh ni francosko, ampak da izvira iz 18. stoletja. Med okoliškimi prebivalci se je za znamenje vse do današnjih dni ohranil izraz “pr’ pildu”. Omenjeni izraz lahko z veliko gotovostjo povežemo z ledinskim imenom, ki je dejansko izpričano v Terezijanskem katastru za Kranjsko (1748–1756). V okviru novomeškega mestnega imenja na podeželju, ki je imelo med drugim nepremičnine v Ločni, se namreč omenjajo tudi tri njive “per Pildu”. Sredi 18. stoletja so bile v lasti novomeškega meščana in doktorja prava Janeza Krstnika Zapfa, čigar posestva v Ločni so predstavljala osnovo za vzpostavitev Zapfovega imenja v Ločni.
Če bi že pristali na tezo, da je znamenje na Mestnih njivah povezano s francoskimi vojnami, potem bi ga gotovo postavili za časa avstrijske in ne francoske oblasti. Slednja je bila izrazito laična, da ne rečem proticerkvena, kar se je v Novem mestu odrazilo že leta 1810 z razpustitvijo Kapitlja, vzpostavitvijo civilnega pokopališča na območju današnjega Novega trga ter spremembo cerkve sv. Antona v skladišče za sol, v isti koš pa sta sodila tudi odvzem vodenja matičnih knjig duhovnikom ter vzpostavitev obvezne civilne poroke, za katero je postal pristojen župan (mêr). Pod Francozi so smeli praznovati le še tri cerkvene praznike: božič, Kristusov vnebovhod in Marijino vnebovzetje. Zato je lahko frančiškanski kronist zapisal, da je s Francozi nastopila doba uničevalskega duha (Zerstörungsgeist).
Kakor bi bilo torej povsem nemogoče, da bi cerkveno znamenje postavili Francozi, tako si je tudi težko predstavljati, da bi ga postavile avstrijske oblasti v spomin na sovražne francoske vojake, ki so v Novem mestu umrli za kužno boleznijo. Če že, bi bilo dosti verjetneje, da bi znamenje pričalo o nečem takšnem, kot je rešitev nekoga iz nevarnosti spopadov med francosko in avstrijsko vojsko. V novomeškem arhivu se je ohranil zanimiv dokument iz leta 1828, ki govori o poskusu zgraditve takšnega objekta ex voto. Gre za anonimnega vojaka, ki se je med t. i. kmečkim uporom 16. 10. 1809 po čudežu rešil smrtne nevarnosti in se zaobljubil, da bo na kraju, kjer se je znašel najbližje smrti, postavil kapelo. Njegovo prošnjo po postavitvi kamnite kapele s poslikavami, ki vsebuje tudi opis njene lokacije na začetku gumna med Ljubljansko komercialno cesto in Ločensko cesto v Novem mestu ter skice z merami, je novomeški okrožni urad naslednjega leta iz več razlogov zavrnil. Tako iz opisa lokacije kot tudi mer in poslikav predlagane kapele pa je jasno razvidno, da ne gre za obstoječi objekt na Mestnih njivah.
Na podlagi ohranjenih virov in zgornje argumentacije lahko zaključimo, da francosko znamenje na Mestnih njivah nima nobene povezave s Francozi in da najverjetneje izvira iz 18. stoletja. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, kdaj in zakaj se je tega znamenja sploh oprijelo takšno poimenovanje. Pred nekaj leti je objekt doživel lepo prenovo, za kar je – zelo hvalevredno – del sredstev prispeval tudi novomeško-francoski Revoz, d. d. Malce hudomušno bi lahko dodali, da imamo srečo, ker v podjetju ne raziskujejo po zgodovinskih arhivih.
O francoskih priimkih v naših krajih in zakaj niso francoski
Za konec prispevka naj komentiram zelo razširjene ljudske predstave o francoskih priimkih, s katerimi se domnevno ponašajo nekateri prebivalci današnje Slovenije. Pogosto sem prisiljen poslušati tovrstne teorije, ki spadajo bolj na področje diletantskega igračkanja z izvorom besed kot znanstvene etimologije. Sem sodijo zlasti priimki, ki se končajo na -e, npr. Saje, Pene, Krese, Vene ali celo Nose, ki naj bi jih v naše prostore v obdobju Ilirskih provinc zanesli francoski vojaki. Ker se lahko ob izgovorjavi končnega e-ja slovenskemu ušesu resda slišijo nekoliko francosko, naj bi bil ta zven že zadosten dokaz, da so francoskega izvora, ki našega človeka očitno spominja na višjo in plemenito kulturo.
Obstaja zelo preprost način, kako te trdovratne teorije zatreti v kali: že hitri pogled v matične knjige nas kmalu postavi pred kruto dejstvo, da so vsi omenjeni in njim podobni priimki izpričani že pred obdobjem francoskih vojn. Poleg tega so tovrstni priimki že dolgo časa prisotni tudi na tistih območjih Slovenije, kjer Francozi nikoli niso vzpostavili svoje nadoblasti. Tisti redki francoski priimki, ki so ohranjeni v matičnih knjigah, pa niso niti približno podobni omenjenim slovenskim. Tudi nezakonski otroci, ki so jih francoski vojaki morda uspeli zaploditi v naših krajih, niso v nobenem primeru prevzeli priimkov svojih očetov. Nenazadnje ne smemo spregledati niti dejstva, da je večina francoskih vojakov, ki so se bojevali v naših krajih, prihajala z Apeninskega polotoka, zato so seveda nosili italijanske priimke in ne francoskih. Plemenitost bo zato treba iskati drugje in ne v namišljenem izvoru svojega priimka.
Zaključek
Obdobje francoskih vojn in Ilirskih provinc ima velik pomen za slovensko zgodovino, a je kljub temu, vsaj za območje Novega mesta in njegove okolice, slabo raziskano. V članku sem hotel opozoriti na nekatere mite in napačne predstave o tem obdobju, ki trdovratno vztrajajo v naši zavesti. Eden izmed glavnih razlogov za njihovo večno prenašanje iz roda v rod je tudi v tem, da je lažje prepisovati iz že objavljene literature in se ob tem sklicevati na velika zgodovinopisna imena, kot se posvetiti pogosto mukotrpnemu in dolgotrajnemu samostojnemu raziskovanju po arhivskih virih, ki edino lahko obrodi sadove.
VIRI IN LITERATURA
SI_ZAL_NME/0005 Mestna občina Novo mesto (hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto)
Kronika Frančiškanskega samostana Novo mesto (hrani Frančiškanski samostan Novo mesto)
Mrliške matične knjige župnij Novo mesto-Kapitelj, Prečna, Mirna Peč, Dobrnič, Trebnje, Šmihel pri Žužemberku, Žužemberk, Soteska, Dolenjske Toplice, Vavta vas, Novo mesto-Šmihel, Podgrad, Brusnice, Št. Peter-Otočec, Šentjernej, Šmarjeta, Bela Cerkev in Trebelno. (dostopno na spletni strani https://data.matricula-online.eu/en/)
Granda, Stane: Davki in dajatve – »lačen zlata inu srebra«. V: Pod Napoleonovim orlom, 200 let ustanovitve Ilirskih provinc. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2010, str. 86–95.
Jarc, Janko: Novo mesto med 1800 in 1850. V: Jarčev zbornik. Novo mesto: Dolenjska založba, 1993, str. 31–45.
Matijevič, Meta: Napad kmetov na francoske vojake v Novem mestu. V: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 3, 1998, str. 42–46.
Matijevič, Meta: Junaštvo, ki ga ni bilo: ponaredek o novomeški zgodovini leta 1809. V: Rast, št. 2, 2000, str. 149–155.
Matijevič, Meta: Novomeške hiše in ljudje. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2007.
Petrovič, Mihael: Ko se vzdigne puntarija – Kočevski protifrancoski upor leta 1809. V: Zgodovinske dimenzije Ilirskih provinc. Ljubljana: Založba ZRC ZIMK, 2012, str. 131–151.
Sadek, Mitja: Skrivnostna plošča intendanta Breteuila v Dolenjskem muzeju: ob 200. obletnici konca francoske oblasti na Kranjskem. V: Rast, št. 3/4, 2014, str. 32–39.
Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 1. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU in ARS, 1995.
Šumrada, Janez: Kmečki upor v okolici Višnje Gore za časa Ilirskih provinc leta 1813. V: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 1–2, 1986, str. 32–37.
Vrhovec, Ivan: Zgodovina Novega mesta. Ljubljana: Matica slovenska, 1891.
