Arhiv: Revoz, d.d., Dolenjski muzej Novo mesto, zgodovinski arhiv Ljubljana, enota za Dolenjsko in Belo krajino
Konec linije montaže vozila, 80. leta 20. stoletja. Fotografija: Ostojić. Hrani Dolenjski muzej Novo mesto.
Letos mineva 50 let, odkar je s proizvodne linije novomeške Industrije motornih vozil (IMV) zapeljal prvi renault 4, pri nas bolj poznan kot katrca. Pred tem so v IMV izdelovali austin 1300, vendar je bilo v začetku sedemdesetih let sodelovanje z BLMC[1] vse težje. Britanci namreč niso pristajali na protidobave, zamude z dobavo sestavnih delov in neustrezni kompleti pa so močno zavirali proizvodnjo avtomobilov v Novem mestu. Direktor Jurij Levičnik se je zato avgusta 1972 odločil za prekinitev dela z BLMC, v ozadju pa se je že dogovarjal s Francozi. [2] Sodelovanje med IMV in Renaultom se je začelo 28. 9. 1972 s podpisom sporazuma o prenosu pogodbe o dolgoročni proizvodni kooperaciji ljubljanskega Litostroja in Regie Nationale des Usines Renault na IMV.
Začetki katrce v Franciji
V petdesetih letih 20. stoletja je imel Pierre Dreyfus, dolgoletni direktor Renaulta, vizijo, da bi v podjetju izdelali univerzalen ljudski avto, ki bi bil primeren za povsod in za vsakogar in bi lahko konkuriral takrat zelo uspešnemu Citroënovemu spačku. Oktobra 1956 se je začela zasnova projekta 112 oziroma 350, katerega cilj je bil večnamenski avtomobil, ki bi ustrezal najširšemu krogu kupcev. Med leti 1956 in 1961 so izdelali številne prototipe, da bi preizkusili različne možne motorje in vozne zmogljivosti bodočega R 4. Prva francoska katrca je bila izdelana 3. avgusta 1961 in še istega meseca predstavljena javnosti. Prvo verzijo nove katrce, z značilno kovinsko masko hladilnika, so izdelovali v treh različicah – R 3, R 4 in R 4L. Od takratnih Renaultovih vozil se je ločila po pogonu na sprednja kolesa, odlikovale so jo praktičnost, nizka cena in vzdržljivost. Hitro je osvojila tržišča in v nekaj letih postala najbolj prodajan francoski avto.
Proizvodnja
Oktobra 1972 je Levičnik z najožjimi sodelavci odšel v Pariz, kjer so Francozi načelno pristali na obsežnejše sodelovanje, kot so ga imeli z Litostrojem. Novembra je prva ekipa delavcev in tehnologov odšla na izobraževanje za sestavo, lakiranje in montažo vozila R 4 v belgijsko tovarno Renault Haren. Januarja 1973 so začeli postavljati opremo za sestavo karoserij R 4, naslednji mesec se je začela proizvodnja vozila. V slabem mesecu so postavili proizvodno linijo z zmogljivostjo 24 vozil v osmih urah in zavarili tudi prvo karoserijo. Delovna mesta na liniji so sproti urejali, opremljali in dopolnjevali. 13. februarja je bil narejen prvi R 4, ki je dobil domače ime katrca. Katrce so od vsega začetka sestavljali iz CKD[3] delov – v tovarno so prišli sestavni deli za bodoči avtomobil v popolnoma razstavljeni obliki. Karoserijo so sestavljali na Renaultovi glavni sestavljalni napravi, za varjenje pa so uporabljali še opremo, kupljeno za sestavljanje austinov. V prvem letu proizvodnje je iz proizvodne linije zapeljalo 1789 katrc, kar pomeni, da so jih na dan v povprečju izdelali približno 12.[4]
V IMV so si takoj začeli prizadevati, da bi kar največ sestavnih delov za katrco naredili v Novem mestu ali pa si jih zagotovili na domačem jugoslovanskem tržišču.
Glavna sestavljalna priprava karoserije v karosernici, 1973 – 1978. Last: Revoz d.d..
Leta 1975 sta začel obratovati linija izdelave kolesnih obročev in lakirnica drobnih delov. Postavili so opremo za sestavo karoserij R 4 v razstavljenem stanju. V IMV so osvojili izdelavo in sestavo šasije ter vseh velikih odpreškov karoserije R 4, ki so jih proizvedli z lastnimi stiskalnicami v presernici. Leta 1976 so odprli obrat mehanske obdelave, začele so obratovati tudi čistilne naprave. V tem letu so v povprečju izdelali 23 karoserij na dan, začeli pa so izdelovati tudi novi model special. Naslednjega leta so začeli izdelovati karoserije R 4 servis. Leta 1978 so postavili novo linijo za montažo R 4 dolžine 268 metrov. Imela je tri dele: linijo za opremo karoserij, opremo vozil in ločeno linijo za opremo šasij. Izgradili so tudi novo proizvodno dvorano v Belem Manastiru, kjer so sestavljali avtomobilske sedeže, stopalke ter notranjo opremo.
Francozi so spoznali, da so Dolenjci zanesljiv partner, ki zna izdelovati kakovostne avtomobile, zato so pristali na večjo količino protidobav in izvoz novomeških katrc na francosko tržišče. Slednji se je začel leta 1979, ko so v tovarni začeli izdelovati tudi prve modele R 4 GTL, ki so jih sprva proizvajali le za izvoz. Povečevanje proizvodnje je terjalo selitev karosernice z večjo kapaciteto na novo lokacijo in postavitev novih stiskalnic v presernici. Tega leta so v Novem mestu proizvedli že več kot 100.000 karoserij R 4. Tudi v začetku osemdesetih let so v proizvodnji katrce naredili pomembne korake. Leta 1980 je bil odprt industrijski železniški tir, začeli so uvajati sestavo prem R 4 iz odpreškov Renault, v lakirnici pa je začela delovati nova linija kataforeze. Za domače jugoslovansko tržišče so pričeli izdelovati R 4 GTL in homologirali kolesne obroče. Povečali so varnost v katrcah, saj so začeli vgrajevati pritrdišča varnostnih pasov. Naslednje leto so začeli proizvodnjo kolesnih obročev za Francijo in vgrajevati prve lastne preme IMV. V oddelku mehanske obdelave so postavili nove linije. Pričeli so z redno dobavo modela R 4 GTL. Leta 1982 so katrco za domači trg poenotili z izvozno različico. Uvedli so uporabo predzaščitene pločevine in protišumske izolacije za modele GTL. Prav tako je katrca dobila disk zavore spredaj in ročico ročne zavore na pod. Nova sta bila izpušni sistem in armaturna plošča, narejene so bile posamezne spremembe v notranji in zunanji opremi vozila.[5]
Novomeško katrco so javnosti prvič predstavili na Beograjskem avtosalonu, april 1973. Last: Revoz, d.d.
V IMV so tako izdelovali karoserije, šasije, kolesne obroče, zavorne bobne, zadnjo in prednjo premo, sedeže, vgrajevali domača stekla, obloge vrat, pnevmatike, akumulatorje in še druge dele. Tako so z izdelovanjem katrce v proizvodnjo vključevali tudi številne domače proizvajalce avtomobilskih delov. Z izjemo motorja in menjalnika, ki sta predstavljala pomemben del v skupni vrednosti avtomobila, je bila novomeška katrca večinsko domač proizvod in plod tehničnega znanja pridnih in sposobnih Dolenjcev.
Osemdeseta pa so bila tudi težka leta za IMV, v letih 1981 in 1982 je namreč prišlo do padca proizvodnje, sledila so še tri leta stagnacije. V tem času so se nedokončana vozila kopičila po okoliških travnikih ob tovarni. Boljši časi za avtomobilsko industrijo v Novem mestu so se začeli kazati šele leta 1988 s podpisom pogodbe o sovlaganju z Renaultom. V tistem letu so izdelali že 400.000 karoserij
R 4. Zaradi prihoda novih avtomobilskih modelov se je že nakazoval konec ikoničnega avtomobila. Proizvodnja katrce se je končala 22. decembra 1992.[6]
Tehnični podatki vozila
V IMV so od 1973 do 1992 izdelovali 3 osnovne modele katrce: R 4L (eksport), R4TL (special) in R 4GTL ter specializirane modele za potrebe milice, zdravstvenih ustanov, pošte in R 4 servis.
| IMV – RENAULT 4L | IMV – RENAULT 4 TL (S) | IMV – RENAULT 4 GTL | |
| Oblika karoserije | limuzina, 5 vrat, 4 sedeži | limuzina, 5 vrat, 4 sedeži | limuzina, 5 vrat, 4 sedeži |
| Motor (prostornina, moč) | štirivaljni, vrstni, štiritaktni, bencinski 845 cm3/27 KM pri 4700 v/min, pogon prednjih koles | štirivaljni, vrstni, štiritaktni, bencinski 845 cm3/24,5 kW/34 KM pri 4700 v/min, pogon prednjih koles | štirivaljni, vrstni, štiritaktni, bencinski 1108 cm3/24,5 kW/34 KM pri 4000 v/min, pogon prednjih koles |
| Menjalnik | 4-stopenjski sinhronizirani menjalnik in prestava za vzvratno vožnjo, prestavna ročica na armaturni plošči | 4-stopenjski sinhronizirani menjalnik in prestava za vzvratno vožnjo, prestavna ročica na armaturni plošči | 4-stopenjski sinhronizirani menjalnik in prestava za vzvratno vožnjo, prestavna ročica na armaturni plošči |
| Pnevmatike | 135 SR 13 | 135 SR 13 | 135 SR 13 |
| Volan | mehanizem z zobato letvijo, drog volana pregiben | mehanizem z zobato letvijo, drog volana pregiben | mehanizem z zobato letvijo, drog volana pregiben |
| Zavore | spredaj in zadaj bobnaste zavore, ročna zavora na prednjih kolesih | spredaj in zadaj bobnaste zavore, ročna zavora na prednjih kolesih | spredaj kolutne zavore (od 1983 dalje), zadaj bobnaste, ročna zavora na zadnjih kolesih |
| Električna napeljava | 12 V, akumulator 30 Ah | 12 V, alternator 40 A, akumulator 28/140 Ah | 12 V, alternator 40 A, akumulator 28/140 Ah |
| Dimenzije (d x š x v) v mm | 3668 x 1485 x 1550 | 3668 x 1485 x 1550 | 3668 x 1509 x 1550 |
| Kapacitete: posoda za gorivohladilna tekočinaolje v motorjuteža praznega vozilamaksimalna obremenitev | 26 L 4,8 L 2,5 L 665 kg 1025 kg | 34 L 5,5 L 2,75 L 695 kg 1025 kg | 34 L 5,9 L 3,25 L 720 kg 1050 kg |
| Zmogljivosti: najvišja hitrostpospeševanje 0–100 km/h | 115 km/h 39,7 s | 120 km/h | 120 km/h 22,4 s |
| Poraba: pri 90 km/hmestna vožnjapovprečna poraba | 6,4 L 7,0 L 6,5 L | 5,6 L 7,0 L 6,3 L | 5,4 L 6,3 L 5,85 L |
| Prostornina prtljažnega prostora: z zadnjo policobrez zadnje policepodrti zadnji sedeži | 255 dm3 530 dm3 950 dm3 | 255 dm3 530 dm3 950 dm3 | 255 dm3 530 dm3 950 dm3 |
Vir: Reklamne brošure IMV (last: Matej Smolič), IMV Kurir, št. 2, 1974.
Prodaja
Novomeško katrco so prvič javnosti predstavili aprila 1973 na beograjskem avtosalonu in jo takrat tudi začeli prodajati na jugoslovanskem tržišču. Prvi kupci so jih začeli prejemati v začetku junija istega leta. Katrca je bila na domačem trgu dobro sprejeta, v nižjem avtomobilskem cenovnem razredu je bila eden izmed najbolj prodajanih modelov. IMV je pospeševal prodajo s predstavitvami na najpomembnejših sejmih, z vključevanjem katrc v nagradne igre, s sponzoriranjem tekmovalcev in s pripravo dirkalnikov na reli tekmovanjih, s snemanjem promocijskih filmov, televizijskih in radijskih reklam in z objavami v dnevnem in revijalnem tisku. Katrco so izročali na testiranja uglednim časopisnim hišam, tiskali so različne prospekte, brošure, koledarje in drugo propagandno gradivo. Seveda pa je bila za prodajo ključna dokaj dobro razvejana prodajna in servisna mreža IMV v Jugoslaviji.[7]
Katrca na razstavnem prostoru IMV na Zagrebškem velesejmu, 1976. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota za Dolenjsko in Belo Krajino (SI_ZAL_NME 0252/32/364)
Do leta 1979 je prodaja potekala samo na jugoslovanskem trgu, zatem pa so katrce začeli izvažati tudi na francosko tržišče. Izvoz se je vsako leto povečeval in je že leta 1981 prehitel prodajo na domačem trgu. Največjo konkurenco katrci so doma predstavljali avtomobili, ki jih je proizvajal največji IMV-jev konkurent – Crvena Zastava: Z 750 (fičo), Z 101 (stoenka), Z 128, yugo, v prvem desetletju tudi 126 P (pejček). Prodaja katrce je naraščala do konca sedemdesetih let, nato na začetku osemdesetih nekaj let stagnirala, zatem pa ponovno začela naraščati do leta 1988, ko so jih prodali skoraj 50.000. Sledil je pričakovan padec prodaje, saj katrca brez posodobitve ni mogla več konkurirati novejšim modelom na tržišču.[8]
Motošport
Katrca je leta 1987 v Novem mestu dobila tudi svojo dirkalno različico. Na pobudo Renaulta so zaradi dodatne promocije avtomobila v Jugoslaviji izdelali verzijo za reli. Zgodba te izjemno redke in posebne katrce se je začela z dvema serijskima modeloma R 4GTL, ki ju je Rudi Šali, tehnični vodja športne ekipe IMV, peljal v francoski Nimes, kjer je ostal mesec in pol. Skupaj so sestavili prvo dirkalno katrco. Preostalih šest so izdelali v novomeškem IMV. Od serijske se je med drugim razlikovala po petstopenjskem menjalniku, boljših vzmeteh in amortizerjih, zapori diferenciala, močnejših poloseh in izpušnem sistemu. Malenkostno so predelali tudi motor in tako pridobili nekaj dodatne moči. S temi dirkalniki so med 1988 in 1990 nastopali na relijih takratnega jugoslovanskega državnega prvenstva, in sicer v razredu skupine A do 1.100 kubičnih centimetrov. Znotraj državnega reli prvenstva je potekalo tudi pokalno prvenstvo R 4, zmagovalec pa je za nagrado prejel nov serijski renault 5 GT turbo. Najuspešnejši tekmovalec s katrco, ki se je dokaj uspešno kosala tudi z zmogljivejšimi avtomobili v svojem razredu, je bil Jani Trček.[9]
Poskus prenove dizajna
Skozi dolga desetletja proizvodnje se je dizajn legendarne katrce zgolj malenkostno spremenil. Leta 1986 je iz Pariza v Novo mesto prišla pobuda za njeno preoblikovanje. Ključni zahtevi Renaulta sta bili, da prenova ne sme spreminjati karoserije in da morajo biti njeni stroški minimalni. IMV je k oblikovanju povabil Georga Gedla, ki je pripravil dva predloga. Prvi je predvideval prenovo maske hladilnika, žarometov, odbijačev, stranskih oblog ter drugačne pokrove koles, drugi pa zgolj poživitev obstoječe podobe z grafično folijo. Oba koncepta sta bila v Franciji dobro sprejeta, vendar so zaradi previsokih predvidenih stroškov in planiranja skorajšnjega konca proizvodnje najprej zavrnili prvega, nato pa tudi drugega.[10]
Zadnja katrca
V Franciji so v začetku decembra 1992 izdelali poslovilno serijo 1.000 avtomobilov R 4, ki so jo poimenovali Bye-Bye. Pot legendarnega avtomobila se je po enaintridesetih letih proizvodnje končala v Novem mestu, kjer je 22. decembra 1992 s proizvodne linije zapeljala zadnja serijsko izdelana katrca na svetu. V slabih dvajsetih letih so proizvedli 575.824 novomeških katrc.[11] Hkrati je katrca tudi najbolj prodajan avtomobilski model znamke Renault in eden najbolje prodajanih avtomobilov vseh časov, saj so jih po svetu proizvedli kar 8.135.424.[12]
Izdelovati so jo prenehali , ker ni več ustrezala varnostnim in okoljskim standardom. Na proizvodni liniji v Novem mestu, kjer ji je zadnja tri leta delal družbo R 5, jo je nasledil uspešen model clio. Zaključek proizvodnje R 4 so v Revozu slovesno obeležili. Eno od katrc iz zadnje serije proizvodnje so v žrebanju med zaposlenimi podarili Antonu Kraševcu, drugo pa slovesno predali Rdečemu križu.[13] Zaradi ohranjanja tehnične dediščine je Revoz eno od katrc iz zadnje serije zaupal v hrambo Tehniškemu muzeju Slovenije. Ta je od leta 2011 na ogled v Muzejski zbirki IMV v novomeškem Drgančevju.
Razstava 50 let novomeške katrce. Fotografija: Boštjan Pucelj
Razstava v zbirki IMV v Drgančevju
V Dolenjskem muzeju smo se za pripravo razstave 50 let novomeške katrce, ki bo na ogled do marca 2025, odločili, ker smo želeli opozoriti na bogato tehnično dediščino, ki jo naša dolenjska prestolnica premore in na katero smo lahko vsi upravičeno ponosni. Obenem sta cilja te občasne razstave popularizacija in krepitev prepoznavnosti stalne muzejske zbirke IMV v Drgančevju.
Na razstavi so na panojih predstavljeni začetki katrce v Franciji, začetki in razvoj proizvodnje v Novem mestu, tehnični podatki, prodaja katrc v številkah in prodajnih brošurah, poskus prenove dizajna, katrca v motošportu, zadnja katrca in nova električna katrca. V prostoru so na ogled izvrstno ohranjena novomeška katrca iz leta 1989 ter nekaj modelčkov različnih modelov katrc skozi zgodovino. Preko avdio-video sredstev si lahko obiskovalci ogledajo proizvodnjo katrce v Novem mestu, tehnični priročnik serijske katrce, sestavo reli katrce in fotografije lastnikov katrc. Razstavo dodatno popestrijo didaktične igre in preizkus vožnje preko računalniške igre.
Viri in literatura:
– Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota za Dolenjsko in Belo krajino
SI_ ZAL_NME 0252, t.e. 29, p.e. 356, IMV holding, 1990.
SI_ZAL_NME 0252, t.e. 26, p.e. 342, Študija jugoslovanskega avtomobilskega tržišča iz leta 1986.
– Arhiv Dolenjskega muzeja Novo mesto
Industrija motornih vozil Novo mesto (industrijska brošura)
– Arhiv Revoz d. d.
– Proizvodni dnevnik Vojka Grobovška – tipkopis, Klub prijateljev IMV.
– Število proizvedenih R 4 (vir: Anton Šepec), Klub prijateljev IMV.
– Reklamne brošure IMV (last Matej Smolič).
– Intervju Marjana Moškona z Antonom Šepcem, Novo mesto, 2004.
– Intervju: Rudi Šali, Trška Gora, 28. 8. 2023.
– Intervju: Jani Trček, Zavrh pod Šmarno goro, 23. 8. 2023.
- Intervju: Georg Gedl, Novo mesto, 1. 9. 2023.
– Moškon, Marjan Ivan: Povest o velikanu pod Gorjanci. Novo mesto: Klub prijateljev IMV, 2004.
– IMV Kurir, št. 2, 15. februar 1974.
– Bartelj, Andrej: »Zadnja katrca za Rdeči križ«. Dolenjski list, 24. december 1992.
[1] British Leyland Motor Corporation; IMV je leta 1967 začel sodelovati takrat še z British Motor Corporation, ker je potreboval novega dobavitelja motorjev za dostavno vozilo. Kmalu po tem so začeli v Novem mestu izdelovati tudi njihov avtomobilski model austin 1300.
[2] Moškon, Povest o velikanu pod Gorjanci, 101, 105.
[3] CKD – Complete Knock Down – popolnoma razstavljeni sestavni deli.
[4] Moškon, Povest o velikanu pod Gorjanci, 105, 137. Proizvodni dnevnik Vojka Grobovška, Klub prijateljev IMV.
[5] Proizvodni dnevnik Vojka Grobovška, Klub prijateljev IMV. Arhiv DMNM, Industrija motornih vozil Novo mesto, 8–10.
[6] Proizvodni dnevnik Vojka Grobovška, Število proizvedenih R 4 (vir: Anton Šepec), Klub prijateljev IMV.
[7] Moškon, Povest o velikanu pod Gorjanci, 139. Proizvodni dnevnik Vojka Grobovška, Klub prijateljev IMV. Intervju Marjana Moškona z Antonom Šepcem, 2004.
[8] SI_ ZAL_NME 0252 t.e. 29, p.e. 356, IMV holding, 1990, SI_ZAL_NME 0252 t.e. 26, p.e. 342, Študija jugoslovanskega avtomobilskega tržišča iz leta 1986.
[9] Intervju: Rudi Šali, Trška Gora, 28. 8. 2023; intervju: Jani Trček, Zavrh pod Šmarno goro, 23. 8. 2023.
[10] Intervju: Georg Gedl, Novo mesto, 1. 9. 2023.
[11] Arhiv Revoz d. d., vir: Anton Šepec, Klub prijateljev IMV.
[12] Arhiv Revoz d. d.
[13] Arhiv Revoz d. d., Bartelj, Zadnja katrca za Rdeči križ; v Dolenjskem listu, 24. 12. 1992.
