Fotografije: Boštjan Pucelj
Danes živimo v obdobju, v katerem je, kot je to Branko Milanović zaobjel v naslovu svoje knjige Capitalism, alone, kapitalizem zares postal univerzalni način produkcije, z nekaj majhnimi izjemami. Zgodovina kapitalizma je dolga šele nekaj stoletij – od začetkov in zametkov na angleškem podeželju v 15. in 16. stoletju se je postopoma širil v mesta in v druge dele sveta, vendar pa se z današnje perspektive zdi skoraj nemogoče zamisliti si življenje izven ali onkraj strukturnih pritiskov in določil kapitalističnega načina produkcije. Čeprav gre za specifičen način produkcije, ki temelji na zasebni lastnini produkcijskih sil, na izkoriščanju presežnega dela in proizvajanju za profit, je kapitalizem v samem bistvu tudi politično določujoč način produkcije, pri čemer je odnos med državo/politiko in kapitalističnim gospodarstvom vedno kompleksen.
Kapitalizem, politika in država
Država je v kapitalizmu strukturno odvisna od uspešnosti kapitalističnega gospodarstva in od uspešne reprodukcije kapitalističnih odnosov, kajti ravno uspešnost kapitalističnih gospodarstev zagotavlja tudi pobiranje zadostne količine davkov, ki jih država potrebuje za lastno preživetje. Šele uspešno vzpostavljanje menjalnih odnosov na trgu zagotavlja, da bo država uspela pobrati davke, ki jih bo potem lahko uporabila za lastno delovanje in tudi za različne ukrepe, ki služijo vzpostavljanju strukturnih in družbenih pogojev za reprodukcijo kapitalističnih odnosov. Država potrebuje za zagotavljanje vsaj minimalnega konsenza v družbi davke – socialna država in blaženje izkoriščanja sta možni le, v kolikor pride do zadosti pobranih davkov, s pomočjo katerih se financirajo javni izdatki; po drugi strani pa država skrbi tudi za zagotavljanje fizične infrastrukture, subvencionira investicije in ponuja različne pomoči podjetjem iz naslova pobranih davkov.
Po drugi strani pa tudi vsakokratna javna oblast – demokratično izvoljena ali ne – tvega izgubo položaja oblasti, v kolikor kapitalističnemu gospodarstvu ne gre dobro, kajti slabo delovanje nacionalnih kapitalističnih gospodarstev pomeni tudi udarec predvsem za delavske razrede in zaostritev razrednega konflikta v družbi. Država je odvisna od zasebnih investicij, do katerih pa pride predvsem na račun ukrepov in politik, ki so v interesu kapitala, kajti kapital ne bo investiral, v kolikor niso zagotovljeni osnovni pogoji za reprodukcijo kapitalizma. Ker zasebne investicije prinašajo tudi nova delovna mesta, to pomeni, da brez investicij in novih delovnih mest lahko kaj kmalu pride do zaostrovanja gospodarskih razmer in potencialnega povečanja brezposelnosti.
Zaradi zgoraj navedenih razlogov so vse vlade največkrat selektivne pri sprejemanju ukrepov in politik, kajti četudi so le-te lahko prosocialne, ne smejo nikoli zares ogroziti reprodukcije kapitalistične akumulacije, kajti država bi na ta način ogrozila tudi »lastno« eksistenco. Vsaka država je, če odmislimo možnost odprave kapitalističnih odnosov, zavezana reprodukciji kapitalizma.
Država blaginje in vprašanje blaženje razrednega konflikta
Dolgo časa je »čisti kapitalizem« kazal svojo uničujočo družbeno vlogo. Pavperizacija, razčlovečenje, zelo visoke neenakosti, kolonializem/imperializem ter naraščajoča stopnja izkoriščanja zaradi profitov so bili skoraj edini obraz kapitalizma vse do sredine 20. stoletja. Čeprav so se delavci začeli organizirati že od prve polovice 19. stoletja in čeprav je bila, na primer, nemška socialdemokratska stranka izjemno močna in je imela tudi veliko število članov že v začetku 20. stoletja, pa so bili politični uspehi delavskega razreda vedno posledica odkritega konflikta med delavci in kapitalom, ki ga je odkrito podpirala tudi država. Delavske pravice – kot so 8-urni delavnik ali prosti dnevi – so bile krvavo izborjene šele po mnogih letih. Vendar sistemski mehanizmi za blaženje razrednega konflikta in družbenih negativnih izidov kapitalizma še niso bili razširjeni.
Do pomembnih premikov je prišlo šele po drugi svetovni vojni (v ZDA neposredno pred drugo svetovno vojno in med njo z New Dealom in vojnim gospodarstvom, s katerim so pognali ameriško gospodarstvo po depresiji ob koncu 20. in začetku 30. let). Šele takrat se je na Zahodu zaradi interesov kapitala po miru in stabilnosti po več desetletjih vojn in uničevanj, močnega ekonomsko in politično organiziranega delavskega razreda (sindikati in močne socialistične/komunistične stranke) ter strahu pred socialistično revolucijo začela postopoma oblikovati država blaginje, ki je temeljila na iskanju razrednega kompromisa, zagotavljanju socialne in ekonomske stabilnosti in varnosti za širše množice ter oblikovanju široke socialne mreže.
Politika in država sta bili v tem okviru ključnega pomena, saj je bila ravno javna oblast tista, ki je uspela ob grožnji revolucije in močnega delavskega razreda vzpostaviti specifičen kompromis, ki je bil sprejemljiv tudi za kapital – osnova države blaginje je bil pristanek delavskega razreda in levih strank na kapitalizem na eni strani (torej nekakšna odpoved revoluciji) ter sprejetje povečanja davkov zaradi blaženja razrednega izkoriščanja s strani kapitala na drugi strani. Kapitalistična država je zaradi specifičnih razmerij moči na Zahodu in obstoja alternative kapitalizmu prvič igrala zares odkrito proaktivno vlogo v blaženju posledic kapitalističnega produkcijskega načina.
Država je igrala vlogo posrednika med industrijskim delavskim in kapitalističnim razredom. Država blaginje je vzpostavila mrežo socialnega varstva, s katero je zagotavljala široke delavske in socialne pravice. Javne politike države so stremele k širitvi kroga upravičencev in tudi k institucionalizaciji ukrepov za blaženje izkoriščanja. Država je bila tista, ki je bila zadolžena za popravljanje tržnih neuspehov, stremela je k oblikovanju pogojev za polno zaposlenost in za proticiklično delovanje v času gospodarskih kriz.
Neoliberalizem in »konec zgodovine«
V 70. letih prejšnjega stoletja je razvojni model, ki je temeljil na močni državi blaginje, zašel v krizo: naftni šoki, vojne in padec profitnih stopenj so privedlido resnih gospodarskih kriz. Ob vse močnejšem ideološkem in praktičnem delovanju predstavnikov kapitala in njihovih znanstvenih apologetov, ob jasnih znakih, da bodo revolucije na Zahodu umanjkale ter ob vse bolj kooperativnih sindikatih so predlogi o omejevanju pravic delavcev, privatizaciji državnih podjetij in državnega premoženja, nižanju davkov najbogatejšim in postopnem uvajanju tržnih mehanizmov v vse sfere življenja postajali vse bolj privlačni tudi v politični sferi. Recepti neoliberalne revolucije, ki je bila v bistvu odgovor kapitalističnega razreda na krizo države blaginje (ob že vnaprej pripravljenih receptih neoliberalnih ideologov in apologetov), so se najprej implementirali s silo v Čilu po vojaškem udaru generala Pinocheta, v ZDA in Združenem kraljestvu pa ob koncu 70. in v 80. letih v času vladavin Margaret Thatcher in Ronalda Reagana. Z nasilnim obračunom s še uporniškimi sindikati se je zaključilo obdobje visokega pomena in iskanja soglasja sindikatov za gospodarske in socialne reforme ter se začelo obdobje restavracije moči kapitala in trga.
Ta model, ki je odkrito favoriziral kapital in v katerem je država vse bolj pogosto (zopet) igrala orodje različnih frakcij kapitala, po drugi strani pa postopoma ali pa bolj radikalno ukinjala pravice in širila privatizacijo, se je začel širiti v različne države sveta. Vendar je širitev neoliberalizma pravi zagon dobila šele ob koncu hladne vojne in zmage Zahoda v le-tej.
Ob koncu 80. let je prišlo do ključnega premika, kajti realsocializem je bil poražen v Evropi. Francis Fukuyama je zmago Zahoda v hladni vojni poimenoval konec zgodovine, kajti prevladala naj bi liberalna demokracija in kapitalizem. Vendar ključno je, da je ta zmaga v bistvu pomenila zmago neoliberalnega kapitalizma, saj je le-ta na Zahodu vse bolj prevladoval. Nekdanje realsocialistične države so, poleg razpada vseh multietničnih federacij, doživele tudi pomembno transformacijo, saj so vpeljale tržne reforme (še v času socializma) in v začetku 90. let tudi odkrito sprejele kapitalistično tržno gospodarstvo kot nov model urejanja gospodarskih in družbenih odnosov, v 90. letih pa so skoraj vse po vrsti vpeljale radikalne neoliberalne reforme, sledeč doktrini šoka, hitri privatizaciji in vpeljavi tržnih in konkurenčnih odnosov.
V tem okviru velja izpostaviti, da je bil pri preoblikovanju Evropske skupnosti v novoustanovljeno Evropsko unijo v začetku 90. let pomemben element neoliberalizma, kajti projekt tesnejšega gospodarskega povezovanja držav v EU je temeljil na idejah prostega trga, privatizacij in zagotavljanja vse bolj minimalnih socialnih in delavskih pravic. Evropska unija je postala primer »vpetega neoliberalizma«, ki je favoriziral kapital in njegove interese. Vendar pa je EU od nekdanjih socialističnih držav zahtevala bolj radikalne neoliberalne ukrepe in politike kot pogoj za vstop v EU.
Slovenska država in kapitalizem
Slovenija je po obdobju samoupravnega socializma z ustavnimi spremembami vpeljala kapitalizem v začetku 90. let. Ključno vprašanje prvih let kapitalističnega razvoja je bilo vprašanje privatizacije nekdanjega družbenega lastništva. Pojavila sta se dva koncepta : hitra privatizacija in neoliberalna šok terapija, ki so ji bili naklonjeni tuji akterji in domače konservativne politične stranke – ta model bi najbolj ustrezal tujemu kapitalu, ker bi dobili dostop do nakupa podjetij in bank za relativno nizko ceno; ter postopna privatizacija in postopno uveljavljanje tržnih mehanizmov, pri čemer bi v privatizaciji imeli prednost domači akterji, predvsem menedžerji, ki so želeli postati kapitalisti. Po razpadu Demosove vlade se je nova vlada pod vodstvom LDS-a leta 1992 odločila za mešano obliko tranzicije in privatizacije, ki je v ospredje vseeno postavljala predvsem zaposlene v podjetjih, saj so delavci in menedžerji imeli prednost pri delitvi delnic; država pa je ohranila pomemben delež lastništva in vladajočo politiko, pri čemer se državi ni mudilo s privatizacijo svojih velikih deležev. To je bilo pomembno, saj se je na ta način velika večina nekdaj družbenega premoženja ohranila v domačih rokah, kar je bil vseskozi interes domačih menedžerjev, ki so vse od začetka 90. let iskali načine, kako naj postanejo večinski lastniki podjetij oz. kako naj zares postanejo kapitalistični razred. In dokler ni bilo rešeno to vprašanje, je država le postopoma privatizirala svoje deleže v podjetjih in bankah.
Ob prelomu tisočletja se je zopet veliko razpravljalo o vprašanju vstopa tujega kapitala v Slovenijo – vprašanje nacionalnega interesa je bilo v ospredju. Del politike je zagovarjal »nacionalni interes« – domače lastništvo oz. privatizacijo domačim menedžerjem, kar je pomenilo še vedno postopno privatizacijo; drug del pa je zagovarjal predvsem hitro privatizacijo (tujemu kapitalu). Nekaj lastništva v bankah in podjetjih je država prodala tujim korporacijam, vendar je v politiki, tudi zaradi interesov domačih menedžerjev, ki jih je eksplicitno zastopala tudi Gospodarska zbornica Slovenije, vse do 2008 bolj prevladal nacionalni interes.
Vendar domači menedžerji niti ob prelomu tisočletja še vedno niso imeli zadosti kapitala, da bi kupili deleže v podjetjih in bankah, ki bi jih država prodala, ali prevzeli podjetja, ki so jih vodili dolga leta. Morali so najeti (večinoma kratkoročna) posojila, zastavili pa so precenjene delnice na novo kupljenih podjetij. Banke, ki niso imele zadosti denarja, da bi financirale te prevzeme in odkupe, so se zadolževale na mednarodnih finančnih trgih, kjer so ravno tako najemale kratkoročne kredite. Vse to pa je postalo možno predvsem zaradi vstopa v EU in v evroobmočje, kar je pomembno pocenilo zadolževanje in znižalo obrestne mere. Tako se je do konca leta 2008 tudi jasno izoblikoval nov kapitalistični razred, ki se je rekrutiral iz krogov blizu politike. Pomembna razlika v obdobju 1992–2008 je bila predvsem v tem, kdo je bil pripuščen k nakupu nekdaj državnih deležev v podjetjih. Do leta 2004 so bili v ospredju liberalni in rdeči menedžerji (velikokrat še imenovani »rdeči direktorji«, ker so bili na pomembnih funkcijah v podjetjih tudi ob razpadu SFRJ), po letu 2004 in prihodu SDS na oblast pa so menedžerji, ki so bili blizu konservativni politiki, postali pomembni. Nekaj je bilo tudi podobnih skupnih projektov (Bavčar, Šrot), nekaj pa tudi »obrambnih« prevzemov, ko so menedžerji na hitro šli v privatizacijo zato, da ne bi prišlo do odstavitve vodilnega menedžmenta s strani nove vlade.
Posebnost slovenskega kapitalističnega razvoja do krize 2008–2009 je bila tudi, da je politični in gospodarski interes države ter nastajajočega kapitalističnega razreda/gospodarske birokracije bil oblikovanje lastne manjše periferije na Balkanu – širitev produkcije in uporaba bolj poceni delovne sile ter širitev osnovnih dejavnosti/prevzemov z namenom lažje konkurence na novem trgu EU z velikimi multinacionalnimi podjetji.
Skozi 90. leta in vse do začetka novega tisočletja je bila posebnost slovenskega razvoja v tem, da je bila večina ključnih gospodarskih in socialnih politik do okrog leta 2004 sprejeta soglasno oz. v sodelovanju s sindikati in predstavniki kapitala. Vse od leta 1994 in ustanovitve Ekonomsko-socialnega sveta so sindikati pridobili. Različni poskusi radikalnejše neoliberalizacije so bili blokirani s strani sindikatov, vendar pa so morali tudi oni sprejemati kompromise (različne davčne reforme, pristanek na privatizacijo domačim menedžerjem ipd.). Ob prelomu tisočletja so sindikati že začeli postopoma popuščati, vlade so vpeljevale vse bolj protržne reforme, vendar je vse do leta 2004 in frontalnega napada s strani vlade s poskusom vpeljave enotne davčne stopnje prevladal nekakšen »gradualizem«. Šele od leta 2004 je nova koalicija poskušala z bolj radikalnimi tržnimi reformami, ki so jih nekateri sindikati uspešno blokirali, vendar pa tudi pristali na nekatere reforme in hkrati niso pomembno nasprotovali novemu valu privatizacij.
V tem kontekstu je slovenska država postala ključna ne zgolj v vpeljavi kapitalističnega načina produkcije, temveč tudi v okviru rekrutacije novodobnih kapitalistov, ki so velikokrat prihajali neposredno iz vrst politične in ekonomske birokracije. Tudi domače/državne banke so bile ravno ključnega pomena pri dokončanju prve in druge faze privatizacije, kajti menedžerji sami niso imeli zadosti akumuliranega kapitala za odkup delnic podjetij. Šele po tem, ko je postalo jasno, da bo Slovenija postala članica EU, so slovenske banke dobile dostop do mednarodnih finančnih trgov, kjer so lahko najemale precej poceni posojila, s katerimi so potem financirale menedžerske prevzeme, gradbene projekte in širitev osnovnih dejavnosti podjetij, vključno z ekspanzijo na Balkan.
Ko je v Evropi in Sloveniji 2008–2009 izbruhnila kriza, je prišlo do zelo pomembnih sprememb. Kriza 2008 je močno spremenila domača razmerja moči. Del kapitalističnega razreda, ki je kupil podjetja s pomočjo kreditov, večinoma ni zmogel odplačevati le-teh. Po drugi strani pa tudi banke niso bile zmožne odplačevati svojih kreditov, ki so jih najemale na mednarodnih finančnih trgih po letu 2003. Veliko podjetij in menedžerskih odkupov je propadlo, hkrati pa so se domače banke znašle v zelo slabem položaju, kar je zahtevalo dodatno dokapitalizacijo. Zaradi reševanja bank ter recesije se je tudi močno povečal javni dolg države, predvsem pa v razmerju do BDP-ja.
Različne krizne vlade so zagovarjale predvsem nižanje javnega dolga in fiskalno konsolidacijo. S takšnimi predlogi so povsem sledili zahtevam EU in Evropske komisije, ki sta zagovarjali, da morajo države – predvsem polperiferije – čim prej znižati javni dolg. Zaradi naraščanja javnega dolga in strogih zahtev EU (v skladu s pravili Pakta stabilnosti in rasti ter maastrichtskih kriterijev) so od leta 2009 postopoma sledili ukrepi, ki so močno zniževali javne izdatke, predvsem socialne transferje in pravice brezposelnih, po drugi strani pa je sledilo tudi radikalno nižanje plač v javnem sektorju z zloglasnim ZUJF-om. In čeprav je država nižala izdatke, je delež dolga v BDP-ju še naprej naraščal, saj se je nižal BDP. Če država ne bi strogo varčevala, bi ji zasebne bonitetne agencije nižale oceno, kar bi pomenilo še težje in dražje zadolževanje na mednarodnih finančnih trgih za odplačevanje javnega dolga.
Drugi element, ki so ga različne vlade videle kot instrumentalnega za nižanje javnega dolga, predvsem pa za ohranjanje še relativno visokih bonitetnih ocen, je bila privatizacija do tedaj še neprodanih podjetij in bank ali pa zopet »nacionaliziranih« po dokapitalizaciji bank in propadu menedžerskih odkupov. Iz tujine, predvsem EU, so prihajali pozivi in pritiski, da država čim prej proda določena podjetja, hkrati pa je zaradi novih pravil po dokapitalizaciji bank morala prodati tudi banke. Število podjetij na seznamu za privatizacijo se je hitro povečevalo, bistveno pa je bilo, da je bilo tokrat jasno, da ta podjetja ne bodo prodana domačim menedžerjem oz. tajkunom, temveč tujim finančnim skladom, ki so večinoma prihajali iz jedrnih držav EU. Po drugi strani pa so velik del agroživilske industrije odkupila podjetja s področja nekdanje bivše države, s čimer se je trend izgradnje male periferije na Balkanu povsem spremenil in pomen Slovenije in slovenskih podjetij na tem področju je pomembno upadel.
V tem času so sindikati postali precej manj pomembni. Stopnja sindikaliziranosti se je močno znižala že v letih pred krizo v primerjavi z 90. leti, vendar pa je tudi institucionalni pomen sindikatov postal vse manjši, saj so vlade vse več ukrepov sprejemale samostojno pod pritiski s strani EU. Če so najprej še v času Pahorjeve vlade pokazali svojo moč z zbiranjem podpisov za referendume in z zavrnitvijo zakonskih predlogov (malo delo, pokojninska reforma), so v poznejši fazi krize postali bolj kooperativni in so pristali na nekatere precej problematične kompromise. Konec koncev so tudi sindikati javnega sektorja pristali na ZUJF.
Obdobje pandemije COVID-19 je prineslo nekaj novosti: po razprodaji domačih podjetij in bank (kar se nekako zaključi v obdobju 2017–2018) je nova realnost postala veliko bolj proaktivna vloga države pri zagotavljanju zaposlenosti in/ali nadomestil za čakanje na delo/delo s skrajšanim delovnim časom. V tem kontekstu se je vloga države pomembno spremenila, kar pa še ne pomeni, da je prišlo do vnovične širše strategije krepitve države blaginje in socialnih storitev. Ker je bila pandemija enkraten dogodek, je tudi EU zagotovila posebna sredstva za soočanje z njo, vendar je sistemskih ukrepov še vedno malo. Ob ponovni uveljavitvi fiskalnih pravil na ravni EU (glede dovoljene višine primanjkljaja in javnega dolga) je tudi povsem nemogoče pričakovati močno širjenje pravic ali povrnitev pravic, ki so jih vlade ukinile v času krize 2008 in po njej.
Za Slovenijo je bil tako značilen precej poseben razvoj, ki je dolgo časa temeljil na kompromisu med liberalno in konservativno politiko, domačimi menedžerji in delavskim razredom. Vendar se je ta kompromis začel krhati ob prelomu tisočletja in s približevanjem EU. Konservativna vlada Janeza Janše v obdobju 2004–2008, kriza 2008 in specifično reševanje le-te s strani EU so odprle prostor za zaton moči sindikatov in obči politični neoliberalni Gleichschaltung. Država blaginje, ki se je izoblikovala kot nekakšen kompromis med delom, kapitalom in državo v 90. letih, se je vse bolj krčila. Ključno pa je, da se je spremenila tudi krovna ideja, ki je od 90. leta naprej potiskala kapitalistični razvoj v Sloveniji v posebno smer: namesto domačih menedžerjev so na koncu lastniki največjega števila pomembnih in velikih podjetij ter bank postale tuje korporacije. In slovenska država je bila instrumentalna v dveh povsem različnih strategijah: v izgradnji domačega kapitalističnega razreda in pri poznejši hitri ter množični razprodaji domačih podjetij in bank tujemu kapitalu.
