Večna profesorica francoščine: vzgajala je naša srca

1. 04. 2024

Fotografije: osebni arhiv Mete Krese



Marija Zorislava Saje (4. december 1910, Novo mesto–10. februar 2009, Ljubljana) je bila romanistka in profesorica, ki je delovala najprej kot izgnanka v Srbiji (Jagodina, Kraljevo) in kasneje v Sloveniji (Ljubljana, Maribor, Novo mesto, Črnomelj). Ko brskam po njenih delih, poslušam in berem zapise nekdanjih dijakov, študentov in starejših slušateljev, lahko v vsakem trenutku zaslutim neizmeren žar v njenih besedah in očeh, ko je prenašala francosko besedo vsem generacijam. Karel Brišnik, gledališki igralec: »Kar je pomenilo srečanje z gospo Saje in z njenim krožkom, je bilo zame specifično, ker se je na zadnji premieri zgodil tisti usodni dogodek, zaradi katerega mi potem ni bilo treba iti študirat medicine, ampak sem šel na AGRFT študirat igro.« Profesorica Saje pa je ob podelitvi priznanja Andragoškega centra Slovenije 2003 dejala: »Ko sem šla študirat, nikoli nisem mislila, da bom kdaj učiteljica. A začutila sem, da bi mi bilo lahko to drago. In potem je to postal poklic, ki sem ga imela neizrekljivo rada.« Radi pa so jo imeli njeni številni učenci, ki jim je vtisnila svojo sled, kot je pustila neizmerljiv pečat tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na kateri je bila ena ključnih promotork francoskega jezika, in na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, ki ji je bila zvesta vse do zadnjega diha.

Pot poučevanja kot nepopisna sreča

Kot druga od štirih otrok železničarja Jakoba Sajeta in njegove tretje žene Marije je odraščala ob dveh bratih, Baldomirju in Radoslavu, ki sta se oba kasneje izšolala za mornariška častnika. Leta 1914 se je družina po otvoritvi belokranjske železnice preselila v Semič, kjer je oče postal načelnik postaje, po vojni pa se je ovdovela mati z otroki vrnila v Novo mesto, kjer je Marija leta 1929 maturirala. Srednješolska leta je preživela na Gimnaziji Novo mesto; njen sošolec je bil med drugimi ustanovitelj Krke Boris Andrijanič. Romanistiko je študirala na Univerzi v Ljubljani med 1929 in 1933 ter se izpopolnjevala v Parizu. Njeno prvo službovanje je potekalo na gimnaziji v Mariboru, a jo je Gestapo v začetku 2. svetovne vojne zaprl in deportiral v Srbijo. Tam je najprej delala kot služkinja, a je konec leta 1941 že začela poučevati na gimnaziji v Jagodini in naslednje leto na gimnaziji v Kraljevu, kjer je učila do leta 1945. Ob tem je ves čas ilegalno skrbela za izobraževanje slovenske deportirane mladine. Nato je leto dni učila francoščino in slovenščino tudi na novomeški gimnaziji in med drugim dosegla, da je bil pouk francoščine vključen v gimnazijski program na državni ravni. Ob poučevanju je delovala tudi kot ravnateljica v Črnomlju in v Mostah v Ljubljani, vse do leta 1977 pa je poučevala na Klasični gimnaziji, na Gimnaziji Jožeta Plečnika (nekdanji Šubičevi) in na nekdanji gimnaziji Ivana Cankarja. Ob tem je več let aktivno delovala tudi na lektoratu za francoski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Priljubljeni pa so bili predvsem njeni francoski dijaški gledališki krožki, s katerimi je gostovala po celi Jugoslaviji; v petindvajsetih letih je postavila petindvajset gledaliških uprizoritev v izvirniku (1954–1978) – od Moliera do Ionesca prek Cankarjevih Hlapcev. Po besedah Vladimirja Pogačnika so bili ves čas prisotni jezikovna kultura in scenska spontanost, delovna disciplina, tovarištvo, skromnost in iskrenost. Profesorica Sajetova je namreč opozarjala: »Le tisti, ki globlje čutijo svoj poklic, se bodo odločili za študij francoščine oziroma gledališča.« V tem okviru je pripravljala redne večere z diapozitivi, predavanji in recitali ter republiška in zvezna tekmovanja v znanju francoščine v okviru Alliance Française, na katerih so dijaki prejeli veliko število nagrad in priznanj. Za društvi Jugoslavija-Francija in Slovenija-Francija je dolga leta opravlja tudi pregled tekmovalnih nalog. Po upokojitvi se je posvetila študiju umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in z velikim žarom še osemnajst let poučevala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, ki je ni »izpustila iz rok« tako rekoč vse do zadnjega diha.

Govoriti, brati, pisati

V svojih mladih letih naj bi profesorica Saje z lektorjem francoskega jezika, gospodom Durandom, domala vsak teden potovala v tesnem fiatu v Zagreb, kjer je zbirala filme in prirejala izobraževalna srečanja za vse, ki jih je francoska kultura zanimala, in ob tem tudi neumorno prevajala. Ročnemu obračanju tiskarskega valja naj ne bi bilo kraja, a je vsak obiskovalec nazadnje dobil v roke slovensko besedilo, tako je film lahko razumel. Obiskovalcev njenih izobraževalnih in kulturnih srečanj je bilo vse več in več. In v čem naj bi bila skrivnost njenega uspešnega dela? Avtorici študije O mentoriranju na splošno in z mentorji slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje dr. Dušana Findeisen in Alijana Šantej zapišeta, da profesorica ni študirala splošne in uporabne lingvistike, psihologije, dinamike skupine, transakcijske analize, socio-kulturne animacije, sociologije, antropologije, ampak je imela veliko več: »Imela je predvsem neskončno ljubezen do ljudi in francoskega jezika ter kulture, pa tudi do učenja, plemenitila in predajala je svojo kulturo sleherni dan, vse življenje. Nič tehnicističnega ni bilo na tem. Bilo pa je sistematizirano in tematizirano znanje in bil je odnos do vseh in do vsega.«

Njeno znanje je raslo iz njenega dela, izkustva, opazovanja, refleksije, iz njenega hotenja in predvsem iz njene človečnosti. Iz nje so se napajali odnosi, ki jih je gojila s svojimi dijaki. Za slehernega med njimi je vedela, kako mu je ime, kje je sedel, katero vlogo je igral v posamezni dramski igri. »Veliko smo se učili doživljajsko, na potovanjih. Naše šolanje v francoskem jeziku se je odvijalo ob dramski igri, nastopanju in ob številnih pripravah besedil,« so zapisali njeni nekdanji dijaki, pa tudi študenti na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Nobena beseda ni smela stati sama. Vse je bilo treba dati v stavek. Pa pisati je bilo treba veliko, tudi pisma francoskim dopisovalcem. Nekoč je Marija Saje na potovanju po Franciji v vlaku srečala profesorja in njegov napotek se ji je vtisnil v spomin: »Dire, lire, écrire – govoriti, brati, pisati.« Vse to je potrebno, da se nečesa naučimo, jezika prav posebej. Naloge so dobivali nazaj, popisane s profesoričino skrbno pisavo, z opombami, napisanimi v modrem, kajti rdeča barva je nasilje nad dijakom. Veliko je tudi pripovedovala v francoščini. Vedno o kulturi, književnosti. V njenih študijskih skupinah na Univerzi za tretje življenjsko obdobje se je znašlo tudi veliko nekdanjih dijakov. »Poznati profesorico v dijaških letih in zdaj je tako, kot da poznamo dve povsem različni osebi; v gimnaziji je bila stroga, nepopustljiva, pravična, zdaj neskončno mila. Ko je nosila težo odgovornosti, ko je želela iz nas narediti odrasle, odgovorne ljudi, nas učiti, naučitifrancoščine, je bila zelo stroga,« je zapisala Nevenka Lokovšek.

Profesorica Saje se je zavedala, da bo morda zadnjikrat videla svoj ljubljeni Pariz in se tja napotila, obenem pa skoraj zavrnila še zadnji intervju, ki ga je dala za raziskovanje mentorskega procesa na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Naposled se je povabilu odzvala, ob čemer avtorici dr. Dušana Findeisen in Alijana Šantej na koncu strneta: »Tako kot je nekoč mladim odpirala poti, da so se lahko srečali s starejšimi, s slavnimi igralci, Marijo Nablocko, Stanetom Severjem in drugimi, tako je zdaj starejše študente povezala z mlajšimi; z Brino Svit, Sašem Kosom in drugimi. Zmeraj je bila most med generacijami, svetovi, narodi; most med kulturo, učenjem in ljudmi. Osemnajst let dela, vse do zadnjih dni in ur s študenti v tretjem življenjskem obdobju.«

Dušan Jovanović: Bila je in ostala moja najljubša profesorica

Kar najbolj nazorno njeno celostno pojavnost in občutke ob tem v delu Na stara leta sem vzljubil svojo mamo opiše veliki dramatik in režiser Dušan Jovanović. Zaradi originalnosti, iskrivosti in nazornosti zapisa ga citiram v celoti: »Za moja ušesa bo ime Marija Saje zmeraj zvenelo skromno, higienično, asketsko. Taka je bila: kratko pristriženi lasje in nohti, odkrit pogled, kot nebo jasne modre oči. Nobene trajne, nobene šminke, nobenih prstanov, uhanov, obeskov, zapestnic, nobene mode. Snažna, zribana koža, sveža svetla bluza, dolgo preprosto krilo, volnena jopica, do gležnjev visoki z debelim usnjenim podplatom potempljani čevlji ali nizke pete, nekoliko široka hribovska hoja, hitra in odločna, v eni roki velika, težka usnjena aktovka, v drugi dnevnik in redovalnica. Lepa, a čisto nič seksi. Kmečka deklina. Redovnica. Hodila je po hodnikih od zbornice do razreda, kakor da se ji nekam grozno mudi. Kot človek, ki ga čaka veliko, neodložljivo in pomembno delo. Ni se menila za šolski zvonec, ko je ta oznanil konec ure in sprožil neučakano presedanje učencev. Mirno je odpredavala svojo reč do mesta, kjer je lahko postavila smiselno piko. Nekajkrat nam je tako požrla ves odmor. Bila je stroga in pravična. Ni vpila, ni grozila, ni nas hrulila, le neomajno zahtevna je bila v svojih pričakovanjih. Mirna, zbrana, poglobljena, natančna, neizprosna. S  Sajetovo ni bilo šale. Bili smo zelo nemiren razred, v šolo smo nosili frače in gramofone, ptiče in pse, zganjali smo domiselna pobalinstva, a pri njej smo bili tiho kot miške. Obmolknili smo pred njenim asketskim obličjem, ki je velevalo pozornost, vzdržnost, posluh. Nismo se je bali, kot smo se bali nekaterih profesorjev, zaradi maščevalnosti ali histeričnosti, njena avtoriteta je izhajala iz nekakšnega etičnega imperativa, ki ga je terjala njena oseba. Doma sem se učil, ker sem trepetal, da jo bom razočaral, če ne bom pripravljen. Tako zelo osebno prizadeta se je zdela, če nisi znal! Videti je bilo, kot da ji tvoje neznanje v živo dušo zareže. Zabadala je vate tiste svoje vlažne očitajoče poglede, kakor da bi jo izdal! »Ti, Dušan, bi lahko več in bolje …«

In res sem se počutil kot nemaren izdajalec. Pri Sajetovi je bilo znanje nekakšen dokaz medsebojnega rešpekta in ljubezni. Čisti eros: vzel si njene darove in ji pokazal, da jih ceniš, da jih hraniš v sebi. Da si ji lojalen! To jo je osrečevalo. Pri njej je vse temeljilo na emocijah. Znanje je bilo logična posledica kulture srca. Spominjam se, da me je poklicala pred tablo — recitiral sem Srečka Kosovela, Starka za vasjo. Pesem me je čustveno pretresla, njo pa tudi. Ko sem jo pogledal, so ji po licih tiho tekle velike svetle solze. Iz njenih edinstvenih nepozabnih oči. Če bi obstajalo kaj takega kot krščanski komunizem, bi Sajetova prav gotovo plačevala članarino. Seveda je bila komunistka, ampak čisto posebne sorte. Pri slovenščini ni nikoli nastopala ideološko (kot profesor Keršičeva, recimo), nikoli ni pridigala, propagirala je zgolj čisto literaturo, klasične humanistične vrednote, lepoto. Vzgajala je naša srca, jih spodbujala, da so tiktakala tenkočutno in odgovorno! Od nekdaj me je fascinirala njena absolutna predanost šoli in dijakom. Ne verjamem, da je bilo v njenem življenju kaj bolj pomembnega od Šole. Neoporečna in plemenita gospa, ekološka in religiozna. Žagarjeva nagrada in medalje so preveč vsakdanja, skoraj banalna priznanja; jaz bi ji podelil naziv svetnica slovenskega šolstva. Če danes malo premislim, kdo me je naučil slovenščino, zakaj sem se v življenju usmerjal tako, kot sem se, moram ugotoviti, da je bil vpliv Marije Sajetove morda celo usodnejši od genskih danosti in podedovanih talentov. Marija Saje je prebudila v meni vse moje ljubezni: slovenščina, književnost, gledališče. Bila je in ostala moja najljubša profesorica.«

Hommage profesorici Mariji Saje: 3000 učencev, razdajanje in vnema

Ob smrti profesorice Marije Saje so vse generacije njenih nekdanjih učencev izrazile žalovanje, kot da bi jim umrl družinski član. Tako je leta 2009 izšla knjiga Hommage profesorici Mariji Saje pod uredniško taktirko Jožice Pirc, ki predstavlja življenje, strokovno delo in spomine na profesorico ter naj bi dodatno osvetlila njeno osebnost, obenem pa izrazila spoštovanje in hvaležnost – kar triinštiridesetih generacij učencev in osemnajstih generacij na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Vse skupaj gre za tri tisoč učencev, ki so v knjigi urejeni po abecednem vrstnem redu. Eden od avtorjev prispevkov, Vladimir Pogačnik, je v časopisu Dnevnik po njeni smrti 19. februarja 2009 med drugim napisal srčen članek Razdajanje in vnema.

»Besede lijejo v misli, a misli se krčijo v besedah: veliko nepovedanega bo ostalo v spominu na tako izjemno, tako dragoceno in tako človeško podobo, kakršno je utelešala naša profesorica francoščine gospa Marija Zora Sajetova. Pred dnevi se je poslovila, potem ko je 4. decembra praznovala svoj 98. rojstni dan. Vsi smo si želeli, da bi se njeno slovo nekako odgodilo, upali smo, da bo svoje razdajanje lahko še nekaj let delila s svojimi seniorskimi učenkami in učenci. Marija Saje je ena tistih markantnih, čeprav po lastni skrbi skromnih osebnosti, ki so pomembno sooblikovale kulturno fizionomijo naroda. Bolj kot priznanja – Žagarjeva nagrada, velika plaketa Ljubljane, dve francoski odlikovanji – nam je namreč pred očmi bera, ki jo krasi: množica intelektualcev, ki jim je dala znanje francoščine ob avtentični humanistični vzgoji. /…/

Kot dolgoletna pedagoška svetovalka in članica Društva za tuje jezike je prof. Sajetova s kolegi bojevala bitko za smotrno, enakopravno urejeno mrežo pouka tujih jezikov, med katerimi ima francoščina po šestdesetih letih v Sloveniji premalo veljave, in bitko za ustrezno število tedenskih učnih ur. Biti pojem predanega učiteljevanja čez tričetrt stoletja je enkratni pečat železne volje in unikatne sublimacije pedagoškega erosa. V tem razdajanju in vnemi se iskri najodličnejša plemenitost duha, ki krče naših besed dviguje v nepozabo spominjanja./…/ Petinsedemdeset let neprekinjenega poučevanja francoskega jezika in književnosti, pa tudi slovenščine, ki ji velja njena posebna ljubezen in zvestoba.«

Marija Saje in Nova mesta

Z Novim mestom je bila v kulturno-znanstvenem smislu najtesneje povezana v osemdesetih letih 20. stoletja ob pripravi retrospektivne razstave Dolenjskega muzeja o novomeškem slikarju in gimnazijskem profesorju Josipu Germu, s katerim jo povezujejo skupna leta na novomeški gimnaziji. O svojem nekdanjem učitelju risanja je napisala pedagoško in sociološko študijo ter o njem ustvarila gradivo za nadaljnje raziskave.

Ob preučevanju njenega dela bi lahko rekla, da so bila leta na novomeški gimnaziji njena iniciacija; njena odrivna deska za to, da je srčno vplivala na več kot 3000 učencev in učenk – med drugim je s Proustom »okužila« tudi filozofa Mladena Dolarja, ki ob stoletnici Proustove smrti v članku Proust in telefon 17. 11. 2022 med drugim zapiše: »Pred hommage samemu Proustu je potreben hommage tistim v Sloveniji, ki so poskrbeli za njegovo prisotnost med nami. Najprej in v najvišji meri je to seveda prevajalka Radojka Vrančič, ki je temu posvetila večji del svojega življenja; nato Marija Saje, moja gimnazijska profesorica francoščine, ki je toliko generacij okužila s Proustom; nazadnje moj dragi umrli prijatelj Dušan Jovanović, ki je s predstavo Iskanje izgubljenega časa v Drami (2004) Prousta približal splošnemu občinstvu.« Njeno delo pa živi naprej … Leta 2012 je izšla obširna monografija Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje o njenem delu z naslovom: Profesorica Marija Saje: preplet človeka, kulture in učenja kot »hommage profesorici«, ki je bila osemnajst let starosta mentorjev Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in ki jo je njena urednica Marija Cizelj opredelila kot »učbenik, iz katerega se bo moč učiti o tem, kako se nenehno kleše kot učitelj in mentor, kako se v stiku z odraslimi študenti bogatita njegovo znanje in kultura, če le zmore iz učenja in izobraževanja narediti tudi svoj način življenja.« In medtem ko Dušana Findeisen v uvodu razmišlja o tem, da tudi za starost potrebujemo zgled, ga je urednica našla ravno pri profesorici Saje, ki ji je znanje darovala še v zadnjih urah svojega življenja. Zapisi, ki jih je zbrala, so le dokaz večnosti velikega dela. Njenih Novih mest. Njenega veličastnega poslanstva.

»Takrat se je začela Vaša vera vame, kakršne sama nisem imela. Hodila sem k Vašemu pouku, se čudila in uživala. Vsaka ura je bila zaokrožena odrska predstava, vi režiser, učenci aktivni soigralci. Vsaka popolna celota z uvodom, razvojem, vrhuncem in razpletom. /…/ Poznali ste vsakega učenca posebej, po imenu, priimku, lastnostih. Imela sem občutek, da imate za vsakega posebej svojo metodo poučevanja in motiviranja in jih vse povezujete v celoto.« Alenka Zgonik

»Ko sem sama poučevala slovenščino, sem črpala iz tiste požrtvovalnosti in iz tistega znanja, ki nam ga je razdajala. V mojem drobnem dnevniku iz let 1941 do 1943, ki ga hranim kot zaklad, je ime profesorice Marije Saje, ki smo jo v prijateljskem krogu imenovali Zora, pogosto zapisano s posebnim spoštovanjem, ki ga ohranjam vse do današnjih dni.« Darja Kramberger

»Nikoli ne preberem knjige tako, kot takrat, ko vem, da bom o njej pripovedovala svojim dijakom,« je dejala Marija Saje še pred letom dni, pri tem pa mislila na svoje študente s Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.« Dušana Findeisen

»Naj zaključim z mislijo Ericha Fromma: Ni bogat tisti, ki ima veliko, marveč tisti, ki veliko da. Vi, draga profesorica, ste bili in ostajate bogati.« Marinka Zavrl

Viri in literatura:

Objavljeno v:Pogovor

Preberite še: