V Bagdadu si pod večer stopil proti obali Tigrisa in iz puščave te je objel topel veter, ki je dišal po nafti. Ne vonj po izpušnih plinih, ki so zamenjali zrak v velikih arabskih mestih. Vonj po nečem veliko bolj bogatem. Sladek in jedek hkrati.
Vonj po avtomobilskih izpuhih je ostal za teboj za prvimi bloki. Razgnal ga je veter, ki čez Basro piha iz Perzijskega zaliva. Od avtomobilov je ob reki ostala samo simfonija hup, ki noč in dan polnijo nebo nad mestom kot koncertno dvorano. Simfonija je morda pretiran izraz. A Night in Tunisia Dizzija Gillespija se razlega od Tunisa čez Kairo in Damask do Bagdada. Povsod ponoči slišiš glasbo, s katero se meščani pogovarjajo čez vetrobranska sekla.
Hup« ne pomeni nič več kot: »Jaz sem tukaj.« Hup, hup pravi: »Pazi, jaz sem za tabo in te bom prehitel.« Trije hupi te opozorijo, da bo naredil nekaj nepredvidljivega, pa če bo tebi prav ali ne. Zvoki se mešajo s hupanjem, ki skupaj z iztegnjeno levo roko pomeni zavoj v levo čez obledelo celo črto. Nekoliko daljše zavijanje sporoča, da voznik namerno vozi po enosmerni ulici v napačno smer, ker je to najbolj logična pot. Staccato kratkih hupov pomeni samo, da šofer posluša glasbo in vozi v ritmu. In tako milijon avtomobilov v sozvočju. Spredaj neskončna melodija, zadaj oblaki, ki se iz izpušne cevi dvigajo v nebo. Nikoli nikomur ne zmanjka bencina. Kruha včasih zmanjka in so potem ulični protesti, bencina je vedno dovolj. Zrak pa je siv in rjav. Tako je v vseh mestih.
Bagdad ni nič drugačen. Le da ob reki piha veter iz puščave. S seboj nosi vonj sveže nafte. Niti črpati je ni treba. Otroci jo nabirajo v stare steklenice od vode, ker nedaleč od mesta teče kar sama od sebe iz peska. Potem jo zažgejo in se igrajo z ognjem, tako kot to radi počnejo otroci po vsem svetu. Vonj po nafti je povsod. Irak je po zalogah nafte na petem mestu na svetu.
Sadam Husein je leta 1990 prišel na idejo, da bi zasedel Kuvajt in imel največje zaloge lahke nafte na celem Bližnjem vzhodu. Imel je ambicije biti panarabski nacionalistični voditelj po vzoru egiptovskega predsednika Gamala Abdela Naserja. Nafta ga je stala mesta med strašnimi državniki sveta, države in na koncu tudi življenja. Po prvi zalivski vojni je izgubil pol vojske, še vedno mu je ostala nafta. V drugi zalivski vojni je ves blišč zbledel. Vse državne zgradbe v mestu so bile izropane in uničene. Le ena med njimi je stala nedotaknjena. Mogočna betonska brutalistična kreatura brez oken, na kateri je bil preprost napis. El Uizarat el naft. Ministrstvo za nafto. Od prvega dneva je bila edina zgradba v mestu, ki so jo varovale ameriške čete. Nafta je bila krvno omrežje države, ministrstvo za nafto njeno srce. Tako je, če mesto in njegovo državo zgradijo na morju nafte.
Podzemno morje nafte je imelo nenavadne učinke. S starim buickom z dvanajstvaljnim motorjem sem se leta 1995 iz mesta peljal proti meji z Jordanijo. Pod Sadamom so v najem dajali samo avtomobile s šoferjem. Ahmed Abdelhusein je bil pred vojno v službi kot namakalni inženir. Ostala mu je ameriška ladja, s katero je vzdrževal družino. Nekje na poti se je ustavil, da napolni rezervoar.
Bencinska črpalka v Trebnjem (cca. 1930).
Po veličastni zgradbi ministrstva za nafto je bila črpalka etnografska posebnost. S ceste ni peljal običajni asfaltirani izvoz, ampak peščena sipina, polna lukenj. Na nekaterih mestih je bilo mogoče slutiti, da je bila v drugih časih asfaltirana ploščad. Ampak od nje so ostale samo škrbine. V bližini ni bilo niti mesta niti vasi. Betonska kocka z obledelim napisom je pričala, da je tam bila včasih obcestna okrepčevalnica, vendar je čas pometel z njo. Sredi niča je na vetru stala modra naprava s števcem in ročico. Nad njo osamljena svetilka. In nič drugega. Padal je mrak in svetilka je bledo brlela. Ampak bencinska postaja je brezhibno delovala. Črpalkar je prišel iz barake, za katero se je zdelo, da v njej najbrž tudi živi. Vzbujal je vtis človeka, ki bi s kombinirkami in izvijačem znal razdreti in ponovno sestaviti menjalnik, če bi šlo kaj narobe. Prinesel je modro vedro z vodo. Abdelhusein je odprl pokrov motorja in v hladilnik nalil nekaj litrov vode. Motor je bil velik kot orgle in v zahodni puščavi se je pregreval. Pokrov je z zamolklim udarcem padel nazaj na motor, črpalkar pa je zadaj odvil pokrov rezervoarja.
Snel je ročico, jo usmeril na pesek meter ali dva stran in nekaj litrov zlil na tla. Tam je bil velik črn madež, ki je pričal o tem, da je navada ustaljena in da se ne dogaja nič posebnega. Cev je vtaknil v avtomobil in pritisnil na ročico, ki je pognala črpalko.
»Pesek se nabere v cevi in ga mora sprati, da ne pride v motor,« je moj zvedavi pogled potolažil Abdelhusein. Iz žepa v srajci je vzel zavojček turških cigaret Samsun, ki so jih v državo skupaj s pivom Tubrog prinesli kurdski tihotapci. Zagotavljal je, da so boljše od iraških imitacij ameriških znamk, ki so jih na kartonskih škatlah prodajali na vsakem vogalu v Bagdadu. Prižgali smo in cigarete držali stan od cevi. Črpalka je imela mehanični števec, ki je panično vrtel številke. Kar ni hotel nehati.
»A ima luknjo?« sem vprašal. Šofer se je nasmehnil nevednežu in dvignil pokrov prtljažnika. Polovico ogromnega prtljažnika je bil dodaten rezervoar.
»300 litrov,« je suho pojasnil. Abdelhusein je nameraval v Jordanijo prepeljati 300 litrov bencina in ga prodati po višji ceni. Veselil se je dobička. Le zakaj bi se mu to splačalo?
Bencin je tekel in tekel in se ustavil šele, ko je pljusnil čez ustje rezervoarja in stekel na tla. Črpalkar je za več kot 300 litrov zahteval nekaj milijard iraških dinarjev, ki sem jih s seboj nosil v plastični vrečki.
»Koliko je to?« sem vprašal šoferja.
»Dva dolarja,« je rekel. Ah. Življenje v krajih, kjer je bencin skoraj zastonj, je res lagodno. O klimatskih spremembah takrat ni bilo moderno govoriti. Veselo je vozil proti jordanski meji. Prehod je bil prazen. Ni bilo treba čakati več kot pol dneva. Iraški cariniki so imeli svoje navade. Oddahnil si je, ko smo prišli na jordansko stran. Računal je, da bo tujec v avtu pozornost obrnil nase, njegovega avtomobila pa ne bodo pregledovali. Tam pa so nastopile komplikacije. Jordanskih carinikov jaz nisem zanimal in so cel avto obrnili okoli. Abdelhuseinu so dali dve možnosti. Ponudili so mu gumijasto cev, s katero lahko izčrpa dodatni rezervoar, ali pa se obrne nazaj proti Bagdadu. Sprijaznjen z usodo je vzel cev, potegnil bencin z usti in cel rezervoar spraznil kar ob cesti. Do Amana je potem molčal in kuhal mulo. Jordanija nima svoje nafte, bencin je drag. V Iraku je bil skoraj zastonj, vendar je tam moral tudi ostati. Embargo, ki mu je bila podvržena država, je imel mnogo obrazov.
»Malenkost.«
Zato pa je bil deset let kasneje bencin v Iranu zares zastonj. V resnici ni bil bencin, ampak dizel. S fotografom Tomažem Skaletom in Kristino Božič smo se zapeljali iz Nove Gorice do Mašada na meji z Afganistanom. Hoteli smo še v Pakistan, vendar nam Pakistanci niso pustili. V Balučistanu so ugrabljali tujce, v Quetti je bil sedež verskega vodje afganistanskih Talibanov Mala Omarja in Pakistanci niso imeli nobenega namena spustiti čez mejo velik črn avto. Bil je preveč vabljiva tarča.
Imeli smo džipa s solidnim dvolitrskim, dizelskim motorjem. Gladko je tekel po stari cesti bratstva in enotnosti do Soluna in potem naprej čez Istanbul in Anatolijo do Dogubejazita in v Iran. V Koju smo na policijski postaji dobili nove tablice. Ta nenavaden običaj imajo tudi v Egiptu. Prehod avtomobila s tujimi tablicami čez državno mejo obravnavajo kot uvoz. Tudi samo za nekaj tednov registrirajo vozilo, uredijo zavarovanje in izdajo začasne tablice, ki jih je treba ob izhodu vrniti. Da postopek ne bi bil preveč enostaven, tega ne naredijo na meji, ampak na centralni policijski postaji najbližjega mesta. Vrste so bile dolge, policijski uradniki v Koju pa presenetljivo razumevajoči in družabni. Poleg drugih papirjev so nam dali tudi dovoljenje za nakup dizelskega goriva. Skromen papirček z žigom se je nekaj sto kilometrov izkazal kot usodno koristen. Drveli smo naprej. Tretji dan po odhodu iz Nove Gorice smo bili na poti iz Tabriza proti Teheranu. Rezervoar je bil še do polovice poln, nekje na 600 kilometrov dolgi poti do Teherana pa bomo že našli črpalko.
Vendar je kazalec stanja goriva hitro začel padati proti četrtini in še nižje. Ob poti pa ni bilo nobenega večjega naselja s črpalko. Zajela nas je anksioznost, ki je običajna v tretjem svetu. Kaj pa če nam zmanjka goriva in ostanemo sredi te pustinje? Enkrat se mi je to zgodilo za božič v Zimbabveju med Victoria Falls in Bulawayom. Lepa bencinska postaja. Nič goriva. Morda pride po praznikih. Pride, ko pride. Nafta se je potem nekako našla. V Afriki se prej ali slej vse najde. V Iranu pa je bil problem večji, kot smo si mislili. Bencinske črpalke so posejane na redko. Bili smo že skoraj na ničli, ko se je končno prikazalo manjše mesto in sredi njega bencinska črpalka. Oh, hvala bogu.
»Polno dizla, prosim.«
»Dizel?«
»Da, dizel.« Pogled je bil začuden, črpalkar pa je zmajal z glavo.
»Mi ne točimo dizla, samo bencin.«
V mestu to ne bi smela biti težava.
»Kje pa dobimo nafto?«
Pokazal je naprej po cesti.
»Morda v Zanjanu. V Qacvinu pa skoraj zagotovo.«
Oboje je bilo nekaj sto kilometrov naprej. Mi pa brez goriva.
Izkazalo se je, da na bencinskih črpalkah točijo samo bencin. Vsi iranski avtomobili imajo bencinske motorje. Na nafto vozijo samo tovornjaki in avtobusi. Ti imajo velike rezervoarje, ki jih polnijo samo na posebnih črpalkah za gorivo. Zato so nam v Koju dali posebno dovoljenje za dizel. Nafta načeloma ni gorivo, ki ga uporabljajo avtomobili.
Stali smo na glavnem trgu in na prste šteli kilometre do Teherana. Nikakor se ni izšlo. Sredi dneva je v mesto prišel avtobus, ki je peljal v Teheran. Zdelo se je že, da bo treba kupiti karte in iti do prestolnice z vedrom za nafto.« Kaj pa je bilo?« je vprašal šofer.
»Ostali smo brez nafte.«
»Dizel?«
»Da.«
Ni je države na svetu, ki bi se po gostoljubju lahko kosala z Iranom.
»Počakajte.«
Prišel je z gumijasto cevjo in plastično steklenico od vode. Potrpežljivo je iz svojega ogromnega rezervoarja pretočil dovolj nafte, da je avto zdržal do Teherana. Iranci ne kadijo v javnosti. Jaz sem poleg rezervoarja prižgal cigareto. Gledali smo me nekoliko postrani, vendar nihče ni nič rekel. Njihova skrb se mi je zdela odveč. Znanstveno je dokazano, da bencin in nafta ne gorita.
Ko je končal, sem mu ponudil nekaj denarja. Skoraj užaljeno je zamahnil z roko.
»Malenkost.«
Nafta je zastonj. Prižgal je motor avtobusa in odpeljal naprej, ker se je že preveč zamudil. Nihče od potnikov se ni pritožil. Zvedavo so stali v krogu in gledali čudake, ki se po svetu vozijo z avtom na dizelski pogon. Čudili so se tudi na črpalki, ki je v bližini Teherana točila gorivo ogromnim ameriškim vlačilcem, ki je ostal še iz obdobja šaha. Za vsak milijon prevoženih kilometrov so imeli na smrčku majhnega kovinskega buldoga. Nekateri so jih imeli po pet. Črpalka je bil videti kot dobro obrabljen industrijski pogon z betonskimi konstrukcijami in zbitimi črnimi tlemi. Vse je bilo prepojeno z ostanki nafte in olja, ki se je razlivalo po tleh in plezalo po stenah. Vse je bilo staro in obrabljeno in vse je delalo. Industrijsko okolje za industrijska vozila in velike količine goriva. Črpalkarji niso bili vajeni točiti manj kot 500 litrov nafte. Avtomobil se je med tovornjaki zdel smešno majhen in zanemarljiv. Potreboval je le pljunek nafte in je bil zgolj v nadlego. Vendar to ni bila huda ovira niti v Teheranu, niti v Mašadu, niti na poti nazaj v Teheran.
Tik pred mejo pa je malo naprej od Koja, ko smo že vrnili tablice, nastopila stiska. Rezervoar je bil prazen, za pot čez mejo ga je bilo treba napolniti. Ker je bilo v Turčiji gorivo dvajsetkrat dražje kot v Iranu, tujcem niso hoteli točiti. Na koncu se je črpalkar omehčal in je rekel, da nam bo dal nekaj litrov, da pridemo do meje. Nekako je v ustje rezervoarja vtaknil ogromno kamionsko ročico. Dvakrat je pritisnil in rezervoar je bil poln, da je iz njega teklo.
Plačilo je z gnusom in odporom zavrnil in z roko zamahnil, naj mu gremo izpred oči. Potem se je lotil macka, od katerega sta poleg motorja in volana ostala samo še kot katedrala velik hladilnik in dva 800-litrska rezervoarja.
Sanje Evropejca o Arabiji
V Kairu te vonj po mestu, ki živi od izpušnih plinov, pozdravi že na vratih letališča. Šofer taksija ti ponudi cigareto Kleopatra, preden prižge motor. Na poti čez Mohandesin do središča mesta ti pljuča grejeta cigaretni dim in gost zrak, ki bi lahko poganjal plinsko peč. Iz izpuhov so narejene sanje Evropejca o Arabiji. Vedno se uresničijo.
Prijateljica Janine mi je v majhni kavarni Simonds na otoku Zamalek sredi Nila govorila o fosilu kita, ki ga je videla v pesku v Zahodni puščavi na meji med Egiptom in Libijo. Z nejevero sem jo gledal.
»To bi rad videl.«
Janine je bila najbolj vešča voznica čez sipine Zahodne puščave. Njen mož Mohamed Kharma je sicer zagotavljal, da se on bolje znajde na pesku, vendar ima Janine boljši avto, zato vzbuja superioren vtis. Ona je vozila petnajst let starega cherokeeja, s katerega je odletelo vse, kar nanj ni bilo privarjeno. On je vozil mercedesa. Ko sem enkrat na poti skozi Belo puščavo proti oazi Farafra protestiral, ker nima cevi za zajemanje zraka nad kabino, me je na hitro odpravila. Štirilitrski motor je vlekel zrak, poln puščavskega peska, in skrbelo me je, da bo dobil naduho in začel kašljati.
»Veš, kaj, » je rekla, »v puščavi avta ne presojaš po tem, kaj si vse navesil na njega, ampak po tem, kaj vse si pobral dol, da gre hitreje.«
Dvajsetlitrske kante za bencin so bile dovolj težke, da je bilo vse drugo nepotrebna navlaka. Bencin pa je bilo nujno treba vleči za seboj. Na zadnji črpalki na robu Kaira, čisto na koncu mesta Oktober, sva šla napolnit rezervoar kovinske kante. Do stebra z ročico je pripeljala s prižgano cigareto v ustih. Ne da bi vzela cigareto iz ust, je črpalkarju naročila, naj natoči do vrha. Da ne bi prišlo do nesreče, so bila vsa štiri okna v džipu spuščena. On je prikimal. Z desno roko je odvil pokrov rezervoarja, vtaknil ročico in začel točiti.
Mirnopeška cesta, Novo mesto
Vse je opravljal z desno roko, ker je tudi on kadil. Cigareto je spretno držal med levim palcem in kazalcem tako, da je z dlanjo ščitil bencinske hlape pred tlečim koncem in dimom. Vsake toliko časa je potegnil, vendar tako, da je dlan ves čas pokrivala ogenj.
Janine je medtem razlagala življenjsko pot madžarskega grofa Almasiya, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prvi z avtom prevozil pot od Kaira do Kartuma. Potem je leta iskal mitično izgubljeno oazo Zerzuro. Ampak tudi v puščavi, ki je polna mitov, je težko najti kraje iz starih zgodb. Odkril pa je Gilf Kebir. V kanjonu na meji med Egiptom in Sudanom so bile na steni slike krokodilov in nilskih konjev iz časov, ko je bila puščava cvetoč vrt. Janine je bil vzhičena, ker je prejšnji dan v knjižnem antikvariatu L’Orientalist našla prvo izdajo njegove knjige Récentes Explorations dans le Désert Lybique, ki jo je leta 1936 v Kairu izdala Kraljeva geografska družba. V knjigi je bilo nekaj zemljevidov in veselila se je, kako simpatično bo iti po poteh grofa, ki so ga opazili šele leta 1996, ko je Angleški pacient, film po njegovi življenjski zgodbi, dobil oskarja za najboljši film leta.
Medtem je črpalkar končal s točenjem, Janine pa mu je še vedno s cigareto v ustih plačala. Potem pa je še tleč ogorek relaksirano frcnila skozi okno na tla. Tam je bilo vse mastno od bencina in tudi nekaj manjših mlak. Črpalkar je s cigareto v roki panično pohodil ostanek cigarete in vljudno protestiral.
»Oprostite, gospa,« jo je pogledal z nasmehom. »Prosim, malo pazite. Metati cigarete v bencin je lahko nevarno.«
Nervozno je vdihnil nekaj dimov, češ, lahko bi šli vsi skupaj v zrak. Janine je prikimala in prižgala novo cigareto.
»Zato gre naš svet k hudiču, » je sklenila na cesti, ko se je pred njo odprla puščava. »V ljudeh ni več nobenega veselja do avanturizma.«
Čakala je, da prevozimo železniško progo, potem pa zavila levo na pesek ter ure in ure vozila po občutku in v smeri okostja kita. Vsake toliko časa sem ji rekel, da lahko vozim jaz, če je ona utrujena. Tudi jaz sem imel cherokeeja, vendar sem ga pustil v Kairu, ker novim avtom menda ne gre zaupati. Z njega ni še nič odpadlo in nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Pa tudi premalo je porabil, da bi mu človek res zaupal.
