Prihodnost bo takšna, kot si jo bomo ljudje naredili
Sindikalisti so pogosto dojeti kot “trouble-makerji”, čeprav sindikat ni tisti, ki dela težave, ampak težave znotraj kolektiva prepozna in išče načine za njihovo reševanje.
UVOD
Jakob Gašpir je prepoznaven obraz boja za pravice delavcev na Dolenjskem. Po grenki izkušnji prekarnega študentskega delavca se je kot agencijski delavec zaposlil v proizvodnji podjetja Athos Elektrosistemi iz Kostanjevice pri Krki in tam s popotnico »Nihče ne bo spremenil situacije namesto mene« prevzel vajeti podružnice Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) in postal predsednik Skeieve komisije za mlade.
Po treh letih intenzivnega dela v proizvodnji so se začele zdravstvene težave. »Moja zdravnica mi je hotela sprva spisati recepte za protibolečinske tablete, ampak jaz nisem bil star še niti 30 let. Kaj pa, če bi mi raje napisala kakšno napotnico?« se danes spominja Jakob Gašpir, ki je v tem mandatu tudi občinski svetnik v občini Kostanjevica na Krki.
Zadeva se je končala z resno in temeljito zdravstveno rehabilitacijo, ki pa je bila tudi poklicna. »Med okrevanjem so me v centru Soča prepričali, da bom moral ukrepati tudi na poklicnem področju, tako da bom opravljal tako delo, ki ga bom zmogel vse do upokojitve. Tako sem na koncu kot “faliran slovenist” diplomiral iz elektronike.« Jakob Gašpir je sicer postal zaradi težkega dela invalid 2. stopnje. Še vedno dela v isti skupini podjetij, a na delovnem mestu, ki je primerno njegovim zdravstvenim omejitvam ter izobrazbi, ki jo je pridobil v sklopu poklicne rehabilitacije.
Živimo v negotovih, resda tudi zanimivih časih, kjer se v prihodnost lahko zapeljemo bodisi po temačni slepi ulici ali pa po kakšni bolj osvetljeni stezi. Po kakšni poti gredo delavci?
Rek, da bo prihodnost taka, kot si jo bomo ljudje sami naredili, po mojem prepričanju zelo, zelo drži.
Skoraj vsi smo delavci, ki prodajamo svoje delo na trgu, ki je globalen. Kako lahko družbene ureditve majhnih držav uravnavajo kapital v tem globalnem kontekstu? Mislim, da je to vprašanje brez pravega smisla.
Ljudje imamo ključno vlogo – tako v skupnostih, kjer živimo, kot v delovnih okoljih. Na žalost se iz desetletja v desetletje te skupnosti vse manj zavedamo. To pa ni dobra napoved za prihodnost.
Kakšna bo prihodnost dela? Lahko se še bolj prepustimo toku in plavamo z njim, vendar bodo nekateri bolj uspešni, drugi manj. Trg je namreč krut. Sam od sebe ne bo postal manj krut, ampak še bolj, še posebej za delavce. Trg ne bo sam poskrbel za tiste, ki mu prinašajo dobiček in blago.
Verjamem, da bo produktivnost vedno premajhna, dodana vrednost nezadostna, rast prepočasna in dobička vedno premalo.
To je morda še lažje razumeti v kontekstu zasebnega sektorja. Jasno je, da noben lastnik podjetja ne ustanovi zato, da bi tebi zagotovil službo. Nekdo s kapitalom ustanovi podjetje, da oplemeniti svoj kapital, kar pomeni, da želi ustvariti dobiček in biti konkurenčen z namenom, da bo tega dobička čim več. To je dejstvo. Delodajalec je v tej situaciji vedno močnejša stran, medtem ko je delavec sam po sebi zelo šibek člen.
Seveda imamo različna delovna mesta in kader, ki je bolj ali manj zamenljiv. V partikularnih primerih si lahko posameznik izpogaja boljše pogoje. Za veliko večino delavstva pa velja, da imajo moč le, če so povezani in zadosti številčni ter organizirani. Le tako lahko delavci poskušajo premikati razmerje moči med kapitalom in delom.
Dva nasprotujoča si interesa obstajata že od prve industrijske revolucije naprej. Na eni strani je interes tistega, ki ima kapital, da poveča svoj dobiček, na drugi strani pa interes tistega, ki mora svoje delo prodati, da bi lahko dostojno živel. Ta konflikt je neizbežen. In ko govorimo o sindikalizmu, moramo govoriti prav o vzpostavljanju razmerja moči – ravnovesja, če hočete – in na račun tega je socialni mir. To je ključnega pomena, še posebej, če govorimo o institucijah socialnega dialoga, socialni državi, in to znotraj okvirov kapitalizma in demokracije.
Kako se delavci v današnji slovenski družbi na splošno počutijo?
Če odgovorim na splošno, bi rekel, da se delavke in delavci počutijo vse bolj obremenjeni, saj je treba delati vedno več, ne glede na to, ali govorimo o trgovinski dejavnosti, proizvodnji v industriji ali kakšni drugi, morda manj fizični dejavnosti. Povsod je prisotna tendenca, da bo čim več narejenega. Posledično so delavci bolj izčrpani in ta pritisk postaja vse bolj očiten.
Po drugi strani pa se sprašujem, zakaj marsikdaj in marsikje ni izkazanega večjega interesa, da bi stopili skupaj in ukrepali, da bi kaj spremenili, če nam je res tako slabo. Samo jamranje ne zadostuje, samo od sebe pa se malo kaj zgodi.
Katere so bile tiste silnice, ki so vas vodile do tega, da ste se začeli ukvarjati s pravicami delavcev in sindikalizmom?
Ta pot se je začela zelo organsko. V bistvu so me za sindikalista naredili sodelavke in sodelavci. Naredil sem, kar sem mislil, da je prav. Podobno sem prevzel še kakšno drugo družbeno-odgovorno funkcijo v življenju. Ljudje so od mene pričakovali, da bom zastopal njihov interes in mi za to dali svoje zaupanje, jaz pa sem na to pristal in prevzel odgovornost. Bil sem pripravljen to narediti. Zakaj? Ker verjamem in vem, da se da.
Torej, po prekarnem študentskem delu sem nazadnje delal na Adrii Airways, nato sem začel delati kot agencijski delavec, kasneje pa sem dobil zaposlitev za določen čas, ki se je nato spremenila v zaposlitev za nedoločen čas – v dejavnosti elektroindustrije kot proizvodni delavec. Takrat se je začelo moje sindikalno udejstvovanje.
V nekem obdobju smo v tem kolektivu stvari videli nekoliko drugače, razmišljali smo v smeri, da bi se dalo kaj spremeniti. Prva kolektivna akcija, ki smo jo izpeljali – takrat še pod okriljem akcijske skupine, kjer nas je bilo okoli 15 do 20, ki smo se redno srečevali na napol tajnih sestankih v sobi neke stare gostilne –, je bila peticija za izboljšanje delavskega predstavništva v podjetju. In smo uspeli. Tako se je pravzaprav začelo. Razmišljali smo celo o tem, da bi ustanovili nov sindikat, a je naposled pretehtala odločitev, da se pridružimo obstoječemu in prenovimo njegovo delovanje.
Se počutite kdaj tako, kot bi bilo sindikalno delo včasih misija nemogoče?
Tu zagotovo ne velja tisti rek Iz poraza v poraz do končne zmage. Iz izkušenj menim, da se stvari ne morejo izboljšati zgolj s potrpežljivostjo in vztrajanjem. Porazov pa si ne moreš privoščiti. Kot stopnišče – bolje je iti s sigurnim korakom, čeprav ne gre tako hitro, kot bi si želeli, saj le en zdrsljaj zadostuje, da se skotalite po stopnišču navzdol, in če nimate sreče, se niti pobrali ne boste več. Treba se je angažirati, se potruditibiti aktiven in iskati načine za spremembo, ob tem pa se znati soočati z ovirami. Sindikalizem v Sloveniji ima določeno tradicijo in na ravni različnih dejavnosti so sindikati različno močni. Izjemno pomembno pa je, če in kako sindikati delujejo na ravni posameznih podjetij. So pričakovanja delavstva oz. članstva od sindikata na ravni dejavnosti upravičena, če se v podružnicah na podjetniški ravni ne zganejo?
Treba je biti samokritičen in se učiti iz napak, tudi iz lastnih. Biti je treba vztrajen, pogumen in seveda aktiven, da bo sindikat uspel. Ključno je, da ima sindikat zadostno število članov, ki so motivirani in organizirani. Pogajalci morajo imeti ustrezno strokovno znanje in izkušnje. A mislim, da je jasno, da se nihče ne rodi kot sindikalist ali pogajalec. Pomembno je, da se stalno učimo in poslušamo nasvete. Sindikat pa – brez konkretnega članstva in brez tega, da diha s članstvom, ni nič. Dvomim, da bi sicer katerikoli delodajalec jemal sindikalne predstavnike resno.
Mislim, da so po krivem sindikalisti pogosto dojeti kot “trouble-makerji”, saj se v praksi kaže, da sindikat ni tisti, ki dela težave, ampak je tisti, ki prepoznava težave znotraj kolektiva in išče načine za njihovo reševanje. Sindikat se ukvarja s težavami in cilji, ki so v delovnem okolju prepoznani kot kolektivni, in si prizadeva za skupne rešitve, ki so v korist vseh. Za konstruktivno reševanje težav je med delodajalci in sindikalno stranjo potreben dialog.
Če sta obe strani sposobni spoštovati in izpolnjevati skupno dogovorjene zaveze in imata spoštljiv partnerski odnos, bo dialog uspešen. A tudi zgleden dialog je lahko vedno znova na preizkušnji. Kjer ni prostora za dialog, je prostor le še za enostranske odločitve močnejših, šibkejšim pa ostaneta na izbiro apatija ali radikalizacija.
Vsi, delavci, vodstvo in delodajalci so na isti ladji. Zakaj torej ni v interesu vseh, da ta ladja dobro pluje in ne potone? Če bi bili delavci bolj zadovoljni in bi bilo dobro poskrbljeno zanje, bi to v končni fazi koristilo celotni organizaciji. Kljub temu pa pogosto prihaja do nekega osnovnega nerazumevanja.
Žal je v naši družbi pogosto tako, da kapital uravnava vse. Vsi smo na isti ladji, vendar je vprašanje, kako to dojemamo. Mislite, da lastnik zaposli top menedžment, da bo slednji višal stroške dela tako, da vam bo dal večje plače, ker ste na isti ladji? Zakaj vam bi, če mu ni treba?
Ko na primer nekdo najame pleskarja, je zelo verjetno, da mu ne bo plačal več kot 300 evrov, če bo pleskar s tem zadovoljen in ne bo zahteval več, pa četudi bo storitev odlična Zakaj bi torej delodajalec dal vam, če mu tega niste niti rekli? Zato se delavci povezujemo v sindikate, da se lahko kolektivno dogovarjamo z delodajalci. Predlagamo, pozivamo, zahtevamo, če ni posluha, pa stavkamo.
Pomembno se je vprašati, kaj smo pripravljeni storiti, da bi dosegli zadovoljstvo. V današnji družbi pogosto opazimo pomanjkanje odgovornosti – ljudje pričakujejo, da bodo drugi poskrbeli za njihove težave, in kritizirajo, če stvari ne potekajo po njihovih pričakovanjih, ker nekdo drug ni nečesa storil namesto njih. Ključno je, da prevzamemo odgovornost in ukrepamo. Prelaganje odgovornosti na druge je nedoraslo. A žal prepogosto.
Kaj konkretno imate v mislih z odgovornostjo?
Vsak delovni kolektiv in vsaka firma imata tak sindikat, kakršnega si zaslužita.
Vsak delavec ima pravico biti član sindikata, prav tako pa ima pravico predlagati nekoga za svojega predstavnika ali sam kandidirati in biti izvoljen za predstavnika. V tej državi uradno noben sindikalist nima mandata, ne da bi bil izvoljen.
Zelo pomembno je, da sindikat krepi akcijsko moč. Slednja je kot mišica, če ni aktivna, postane ohlapna. Članstvo oz. delovni kolektivi morajo biti pripravljeni na kolektivne akcije. Morajo aktivno sodelovati in ne čakati na samoumevnost.
Tudi vi niste.
Kot mlajša generacija smo več kot 10 let nazaj verjeli, da je treba vložiti nekaj napora v to, da se stvari izboljšajo, namesto da bi se osredotočali na kritiko. Aktivno smo delali na tem, da bi premaknili stvari naprej, in ponosen sem na naše dosežke.
Pred nekaj leti smo v naših podjetjih uspeli skleniti in podpisati podjetniško kolektivno pogodbo. Leto pred tem smo z dogovorom o plačah zagotovili, da je najnižja osnovna plača nad minimalno plačo. To kondicijo zdaj že nekaj let vzdržujemo. Torej, da se, ni pa enostavno, zagotovo ne.
Še vedno se dogaja, da v nekem podjetju osnovne plače le malenkost presegajo najnižje osnovne plače (NOP), določene s tarifno prilogo (TP) kolektivne pogodbe za dejavnost (KPD). Direktor lahko reče, da je podjetje delavcem zagotovilo več, kot se je dogovoril sindikat na ravni dejavnosti.
Če sindikalist to dikcijo sprejme, članstvu pa razlaga, kako so se “uni gor v Ljubljani” dogovorili tako malo in so lahko veseli, da jim je direktor pripravljen dati več, je to slabo. KPD-ji namreč določajo minimalne standarde znotraj posameznih dejavnosti, med drugim tudi NOP-e. Na ravni podjetja pa si je v primeru, da je pri delodajalcu organiziran sindikat, možno in smiselno prizadevati za boljše in za več ter to urejati s podjetniško kolektivno pogodbo (PKP). To naj bi bil temelj socialnega dialoga.
Zakaj bi delodajalec sam od sebe povišal plače? V resnici ni razloga, da bi to storil, če ni pravno zavezan k temu ali pod pritiskom. Lastniki in menedžment podjetja so pogosto usmerjeni k minimiziranju stroškov, kar pomeni, da ne bodo povečali plač, če jim tega ni treba.
Če plače ne ustrezajo minimalnim zakonskim zahtevam, je mogoče, da delodajalec reagira le, če je pod pritiskom, sploh pa danes, ko stalno poslušamo, kako nizko stopnjo brezposelnosti imamo.
Preprosto pritoževanje ali pasivnost ne bosta pripomogla k izboljšanju pogojev. Sindikat ni samo za organizacijo izletov ali družabnih dogodkov; njegov namen je tudi, da se aktivno bori za boljše delovne pogoje in plače. Tradicionalne aktivnosti sindikata so pomembne, vendar ne smemo pozabiti na njegovo glavno funkcijo – organiziranje delavskih množic za doseganje skupnih ciljev, zaščito in izboljšanje pravic iz dela.
Kaj se vam zdi ta hip najbolj akuten problem na področju, kjer ste aktivni, in kaj glede na regijo, kjer živite?
Veliko se je spremenilo po kovidu. Trg dela je postal še bolj neizprosen. Večja fleksibilizacija delovnih pogojev pomeni, da se zahteve po delavcih obdobno povečujejo. Ko je dela preveč, tisti, ki že delajo, nosijo težje breme, saj so obremenjeni s prekomernim delom. Hkrati se povečuje fluktuacija zaposlenih, kar dodatno obremenjuje tiste, ki ostajajo, saj morajo opravljati dodatno delo zaradi manka kadra.
Poleg tega se pogosto povečuje absentizem, kar je lahko posledica preobremenjenosti in slabih delovnih pogojev. Tako nastaja začaran krog, kjer visoka obremenitev vodi v višji absentizem, kar še dodatno povečuje breme preostalih delavcev.
Si lahko pri prizadevanjih za boljše delovne pogoje različni sektorji med seboj podajo roke?
Verjetno bi si lahko, ja. Ampak bom tu kar parafraziral pokojnega znanca, tov. Stanka Kušljana, ki se je od nas poslovil v svojem 103. letu. Rekel mi je, da je do sesutja sistema in družbene ureditve v preteklosti že prišlo, ljudje so preživljali težke čase, imeli pa so tudi pogum in vero v borbo za boljšo prihodnost. Verjetno se bo to zgodilo še kdaj, vendar ne šedanes, ker nam je v povprečju še vedno dovolj dobro.
Očitno res še ni dovolj slabo, kar je na nek način žalostno. To pomeni, da se kljub težavam še vedno ni doseglo točke, kjer bi se resnično zavedli resnosti situacije.
V kakšno prihodnost bi si nasploh želeli, da se skupaj zapeljemo – da bo omogočala dostojno življenje vsem, nenazadnje tudi vašim otrokom?
Mislim, da je glede na trenutne razmere in oboroževalno tekmo, ki jo opazujem, zelo pomembno to, da si ne želim vojne. Kot starš treh sinov si zagotovo ne želim vojne, ne zdaj, še manj pa čez 20 let.
Mislim, da bi morali kot starši razmišljati predvsem o vrednotah, s katerimi vzgajamo otroke. Kako bodo živeli, je odvisno od teh vrednot, ki jih prenašamo na njih, in ne od nas samih.
Seveda bodo nekaj znanja pridobili tudi v šoli, vendar smo starši tisti, ki moramo prevzeti odgovornost za osnovne vrednote in principe. Odgovornosti ne moremo prelagati na druge, to je naša naloga. In naša naloga je tudi, da delamo na tem, da bodo naši otroci imeli priložnost, da dosežejo svoje cilje in sanje, ki segajo čez horizonte, ki jih lahko trenutno vidimo.
Kako pa vidite prihodnost delavskega organiziranja?
Mislim, da sindikati ne bodo propadli čez noč. Ne verjamem pa, da imajo še dosti rezerve, če tako rečem. Imam navado, da sem kritičen do lastne hiše, kritiziram pa doma in ne naokrog. Predvsem so mladi tisti, ki bi jih morala najbolj skrbeti prihodnost sindikalnega gibanja. Brez sindikalnega organiziranja mladi v prihodnosti ne bodo zmogli delavskega boja, brez vključevanja mlajših generacij v sindikalne vrste pa bo sindikalizem počasi pričel teči poslednji krog.
Morda sem tudi bolj nagnjen k takemu načinu razmišljanja, vendar verjamem, da se da pokazati, da je mogoče doseči spremembe. Upam, da bodo pozitivni zgledi pritegnili druge in pokazali, da se da narediti napredek.
Vam ob vsem tem kdaj zmanjka poguma ali pa moči, da rinete naprej, oziroma kaj storite, ko se vam stvari postavijo po robu in vas zaustavljajo?
Ne vem, spomnim se, da je med prvomajskimi počitnicami v zadnjem letniku gimnazijez menoj iz knjižnice odšla Hessejeva Sidhharta. Zdela se mi je kot neka pritrdilna popotnica. Moramo se učiti in se nenehno razvijati. Enkrat pa se bomo verjetno naučili vsega in nas potem več ne bo.
