Jani Brajkovič je kolesar. Bil je svetovni prvak, kolesaril je v najboljšem in najbogatejšem kolesarskem moštvu svojega časa na svetu, skupaj s takrat najboljšim kolesarjem na svetu. Bil je prvi slovenski kolesar, ki je na eni izmed velikih tritedenskih dirk oblekel majico vodilnega, na Vuelti leta 2006, zlato, pri dvaindvajsetih letih. Na dirki po Franciji, Touru, dirki vseh dirk, je nastopil petkrat in bil leta 2012 v skupnem vrstnem redu deveti. Zmagal je na dirki po Dofineji pa tudi na dirki Po Sloveniji. Zdaj več ne tekmuje, a še vedno kolesari, predvsem pa veliko razmišlja o vsem, kar se mu je, ko je bil poklicni kolesar, dogajalo. In pri tem je zelo iskren.
Največja kolesarska dirka na svetu je …
Dirka Po Sloveniji.
Potem pa druga.
Te dirke ne moremo primerjati z drugimi. Za večino kolesarjev niti olimpijske igre niso tako pomembne kot Tour de France. Če zmagaš na Touru, je to čisto neka druga kariera, kot če na Touru ne zmagaš. Če zmagaš, si dosegel največ, kar se da doseči v kolesarstvu.
Vi ste pravzaprav bili del zmage na Touru.
Ne bi rekel, da sem bil del zmage. Veste, jaz sem si postavil take cilje …
Kolikokrat ste nastopili na Touru?
10, 11, 12, 13 … petkrat ali šestkrat. Nastopil.
Bili ste del Toura.
Bil. Takrat se ne zavedaš, da si del tega, da si med 180 kolesarji, ki so med najboljšimi na svetu in imajo čast nastopati na Touru, na največji dirki na svetu, kot rečeno verjetno pomembnejši od olimpijskih iger. Ko gledamo biografije uspešnih športnikov, zraven njihovega imena piše olimpijec, kar je zelo pomembna stvar. V kolesarstvu pa je to, vsaj po mojem mnenju, udeleženec dirke Tour de France. Vendar se takrat tega ne zavedaš. Večina kolesarjev je tako zahtevnih do samega sebe, da te majhne uspehe, ki sploh niso majhni, še pomanjšuje in jih naredi nepomembne. Če imaš cilj priti med prve tri na Touru in tega rezultata ne dosežeš, si na koncu, ko potegneš črto, rečeš, da nisi imel dobre kariere.
Ste imeli cilj Tour končati med najboljšimi tremi?
Ja. Moj cilj je bil biti med prvimi tremi na Touru.
Ampak kdor je med prvimi tremi, lahko tudi zmaga.
Tudi. Pri nas se je zdaj miselnost zelo spremenila. Ko sem jaz dirkal, si nisi smel niti predstavljati, da bi bil zmagovalec Toura. Kdo pa sem jaz, da bom zmagal na Touru?
Ste si takrat, ko ste osvojili deveto mesto na Touru, lahko predstavljali, da bo imela Slovenija osem let pozneje kar prva dva v skupnem vrstnem redu, Pogačarja in Rogliča?
Nisem si predstavljal, a nisem verjel, da je to nemogoče. Vedno je tako, da vsi mislijo, da je to nemogoče, dokler nekdo tega ne naredi, doseže. Vzemimo kot primer tek na eno miljo. Dokler ni Roger Bannister prvi pretekel milje pod štirimi minutami, so vsi verjeli, da je to nemogoče, potem pa jih je v enem samem letu, kar pet teklo hitreje. Ko se enkrat doseže nekaj, kar je bilo prej nepredstavljivo, ostali vidijo oziroma vidimo, da je to možno. Se je pa treba pri tem vprašati, zakaj smo bili kot narod tako prepričani, da tega nismo sposobni. Če se ozremo nazaj v zgodovino, ugotavljamo, da je bil slovenski narod zmeraj nepomemben, vedno smo bili podložniki, vedno smo delali za nekoga drugega. Od tu izvira prepričanje, da so na primer Francozi ali pa Italijani veliko boljši od nas. Zato imamo v glavi to zavoro in tudi takrat, ko bi lahko, nečesa ne moremo narediti.
Kaj bi danes dali Italijani ali Francozi za enega takega kolesarja, kakršne imamo mi tri?
Kaj? Vse. Vse bi dali. Moramo pa vedeti, da ko enkrat imaš Rogliča, Pogačarja, Mohoriča pa Mezgeca in zdaj še Novaka, to vsi jemljemo kot nekaj normalnega, samoumevnega. Pričakovanja so čedalje višja. Vendar je ostati na tej ravni veliko težje, kot do tega priti. Bomo videli, kaj bo. Zdaj sicer kaže, da je tudi podmladek zelo perspektiven.
Je Francija domovina kolesarstva?
Je. Vendar francoski kolesarji ta čas niso tam, kjer bi Francozi radi, da bi bili. Niso slabi. Dobri so in imajo tudi kolesarje, ki so lahko visoko tudi v generalni razvrstitvi velikih dirk. Francozi so absolutno kolesarski narod.
Kako drugače se kolesar počuti, ko dirka v Franciji, v primerjavi z dirkanjem kje drugje?
Jaz nisem rad dirkal v Franciji.
Zakaj?
Ker imam odpor do Francije, odpor do tamkajšnjih ljudi, ker znajo biti zelo arogantni, neprijazni, ker nočejo govoriti angleško, čeprav te razumejo. Ker te, tudi ko se trudiš govoriti francosko in le malo zgrešiš naglas, nočejo razumeti. Francozi so vzvišeni. Francoska hrana, njihova kava, hoteli, francoske ceste ali pa njihovo vreme … to ni nek raj za kolesarja. Če greš v Alpe ali pa v Pireneje, je to druga zgodba, ampak tam se ne dirka celo leto. Ko greš bolj na sever, proti Parizu, kjer so tiste ravnine in veter, je to za takega kolesarja, kot sem bil jaz, muka.
Kje pa ste potem radi dirkali? Kje ste se na cesti in med tamkajšnjimi ljudmi dobro počutili?
Rekel bi, da v Ameriki. Za to imam svoje razloge in zdaj jih tudi razumem. V Ameriki so ljudje zelo odprti, žal pa zdaj tam cestno kolesarstvo izumira. Cestnih dirk je zelo malo, imajo sicer še neke kriterije, ampak ne vem, kaj bodo naredili. Tam je fino, ker so ceste tako široke in je dirkanje veliko bolj varno. Ponavadi je tudi lepo vreme, ljudje so prijazni, gostoljubni … Počutiš se super. Vendar je najlepša dirka, ki sem jo kdajkoli vozil, dirka Po Švici. Za moje pojme še lepša kot dirka Po Dofineji ali pa Tour. Govorim o lepi naravi in tem, kje in kako dirkaš.
No, tudi na dirki Po Sloveniji je lepo.
Tudi. Leta 2012 je bila trasa dirke Po Sloveniji po mojem okusu zelo lepa. Še prej, ko sem tekmoval še za Adrio, so bile etape še lepše. Šli smo na Gorenjsko, v Avstrijo pa na Vršič, Bled in Pokljuko. Bilo je zelo lepo. Verjamem pa, da šprinterji tega niso videli tako kot jaz. Če si imel priložnost, da si lahko opazoval naravo, si videl, kako lepa je Slovenija. Vendar organizator ne more vedno speljati trase tako, da bo pokazal najlepše dele dežele, ker za to ni vedno dovolj denarja. Treba je poiskati kompromis.
Prej ste omenili, da smo Slovenci vedno delali za nekoga drugega. Tako je bilo tudi v kolesarstvu. Je biti nekomu pomočnik prekletstvo ali kdaj tudi čast? Lance Armstrong je bil v vašem času največji kolesar na svetu.
Tako smo ga doživljali. Vsi. Ko sem prišel v Discovery Channel, najboljšo ekipo na svetu, nisem imel občutka, da sem tam zato, da pomagam drugim. Dali so mi ogromno časa za razvoj. To je zelo dobro delovalo. Prvih štiri, pet let ni bilo name nobenega pritiska. Če sem iskren, sem imel veliko privilegijev. Johan Bruyneel (direktor moštva Discovery Channel, op. a.) me je imel zelo rad. Nikoli sicer nisva na ta način komunicirala, a čutil sem, da je bilo zame poskrbljeno. Ko smo prišli na dirko, je bil določen kapetan, meni pa je rekel, naj pomagam, če lahko, če pa lahko dirkam na skupni vrstni red, pa najnaredim to. Moja prva dirka za Discovery Channel je bila Po Beneluksu. Tam nismo imeli vodje. Imeli smo enega dobrega šprinterja, kandidata za visoko uvrstitev v skupnem vrstnem redu pa ne. Na kronometru sem dosegel sedmi najboljši čas, kar je bilo zame zelo dobro. Sledila je dirka Po Nemčiji, kjer sem doživel hladen tuš. Spoznal sem, kaj je to World Tour, kaj so to dirke na najvišji ravni. Vendar sem imel na naslednjih dirkah skoraj vedno proste roke, ni mi bilo rečeno, da moram delati za tega ali onega kolesarja in da ne smem imeti svojih ambicij. Tako sem že na začetku, leta 2006, imel kar nekaj zelo dobrih rezultatov. Čutil sem, da računajo name, da mi dajejo čas za razvoj in da bom lahko tudi jaz kapetan in bom vodil ekipo, ko bo prišel moj čas. To me je tudi rešilo. V nadaljevanju kariere se je izkazalo, da pritiska liderja, kapetana, tistega, ki zmaguje, nisem znal prenesti in da nisem bil dovolj zrel, čeprav sem bil fizično za to sposoben. Potem je šla kariera navzdol.
Omenili ste varnost na ameriških dirkah na širokih cestah. Kolesarstvo je poleg smučanja med športi, v katerih smo Slovenci najbolj uspešni, najbolj nevarno, prinaša največ poškodb. Ob padcu favoritov na dirki Po Baskiji, kjer so se poškodovali trije od štirih verjetno najboljših kolesarjev na svetu, se gre zamisliti. Da lahko tako grdo padejo najboljši kolesarji na svetu!
Pri kolesarstvu je zanimivo, da je varno, saj se kolesar zelo redko poškoduje ali ga začnejo boleti koleno, komolec, rama ali kolk, ker je na kolesu. Pri kolesarjenju praktično ni poškodb. Za razliko od teka, na primer. Zelo nevaren šport pa postane, ko kolesar pade. Na širokih cestah v Ameriki je bolj varno, ker je manj prerivanja in manj stresa. Ko je cesta ozka, ko so ovinki in spusti, mora biti kolesar izjemno pozoren ves dan, za kar porabi ogromno energije. Vsi bi bili radi spredaj, kjer pa ni prostora za vse, zato veliko tvegajo in pride do padcev. Pri tem ni pomembno, ali gre za kolesarja, ki je 200. na svetovni lestvici, ali pa za kolesarja, ki je dvakrat zmagal na Touru. Ni rečeno, da zmagovalec Toura bolj obvlada kolo kot dvestoti na lestvici, ki ni nikoli nastopil na Touru. Seveda pa se mora tisti, ki želi zmagati na Touru, znati dobro voziti s kolesom.
Kaj se danes dogaja v kolesarstvu, da je čedalje več padcev in poškodb med najboljšimi?
Menim, da je šel kolesarski šport v take ekstreme, da je prišlo do pretiravanja v vseh pogledih. Pretirava se pri pristopu do treninga, do prehrane, do samega tekmovanja in pri tem, kaj vse lahko izmerimo. Kolesar ob takem pristopu izgubi svoj vpliv in svoje mnenje. Tako ne more delati, kar sam čuti, da bi lahko delal. S tem ne mislim, da bi kolesar treniral, kot sam hoče. Če ti dieto predpiše nutricionist in se je moraš strogo držati in celo leto tehtati vsak grižljaj hrane, je že to velik stres za kolesarja, ki mora poleg tega trenirati in počivati natanko po načrtu. Ta stres ga mentalno izčrpava in zelo vpliva na to, kako bo dirkal. Če tri mesece ne vidim družine, ker sem na pripravah in na dirkah, se najbrž ne bom zelo dobro počutil. Lahko bom žalosten, vsega sit. Ni pomembno, kakšne zmogljivosti ima kolesar, če mu nekaj manjka, ko pride na štart. To so veliki pritiski. Vse to, kar prihaja iz njega, mora potlačiti, zato se zakrči, postane nesproščen, mišice so zategnjene … Ta nesproščenost, s kakršno se pojavi na štartu, v skupini povzroči, da sprejete odločitveniso dobre, učinkovite. Zaradi stresa kolesar začne delati napake in prihaja do padcev. Mladi kolesarji, ki so že zelo dobri, so znani po tem, da zelo veliko tvegajo. Takemu kolesarju moraš slediti, sicer bo on zmagal, zato moraš tudi ti tvegati. To potegne za sabo celo skupino. Tako pride do tega, da že na začetku dirkajo na polno, pa nihče ne ve zakaj. To se zelo dobro vidi na Touru, ko je napovedan veter in vsem kolesarjem naročijo, da morajo biti spredaj. Na posnetku vidimo, da gre ena ekipa z vsemi kolesarji naprej. Potem gre naprej še druga ekipa in vse ostale in kar naenkrat se peljejo 65 km/h po ravnem brez vsakega razumnega razloga, čeprav ni vetra. Vse to kolesarje izčrpava in enkrat njihova pozornost popusti. Pri višjih hitrostih pa se vse dogaja hitreje in v tem primeru kolesar ne vidi več celotne slike, ustvari tunelski vid in ni več pozoren na vse podrobnosti. Če se to dogaja dan za dnem, slej ko prej pride do nesreče. Ko kolesar zasliši lomljenje karbona, ko kolo pade po tleh, trzne, se zakrči, namesto da bi poskusil čim bolj mirno odreagirati. In tudi on pade. Še posebej je to nevarno na mokri cesti, kjer je oprijem pnevmatik toliko slabši, da vsaka manjša napaka, vsak pregrob stisk zavore povzroči zdrs in padec.
Ko govorimo o nevarnostnih vrhunskega kolesarstva in športa nasploh za zdravje in osebnost športnika, ni problem samo mokra cesta. Omenili ste pritiske, ki jih povzročajo tehtanje hrane in sploh popoln nadzor nad življenjem športnika. Gre tudi za zahteve, ki si jih športnik postavlja sam in pri marsičem pretirava. S tem imate tudi vi veliko izkušenj. Kako to vpliva na človeka?
Imam zelo dobre informacije o tem, kako daleč gredo pri tem v večini ekip, kakšen pristop imajo do prehrane, treninga in do regeneracije pa tudi do medsebojnih odnosov … . Vse to sem jaz počel že leta 2007, ko o tem ni razmišljal še nihče drug. To zelo hitro preraste v obsedenost in odvisnost od takega vedenja – odvisnost od tehtanja hrane, od tega, da ješ samo zdravo hrano, da ješ ob natančno določenem času, da v vsakem trenutku veš, koliko in kaj si pojedel … Vsaka odvisnost ima svoje posledice, ki so lahko negativne ali pa zelo, zelo negativne. Če na primer rečemo: Roglič bo letos zmagal na Touru, je javnost prepričana, da bo reszmagal. Si lahko predstavljate, kakšen pritisk je to na Rogliča, ko sliši in bere, da bo on zmagal na Touru? Vsi verjamejo in hočejo, da bo zmagal. Kako se on počuti ob tem? Gre za velik pritisk javnosti in njegove ekipe in tudi pritisk, ki si ga naredi sam. Nihče sicer nanj ne pritiska zavestno, a vsi si to želimo, kolesar pa to razume, kot da mora zmagati, narediti vse, da bo do zmage prišlo. Če smo na dopustu na Maldivih, je tam vse urejeno in umirjeno, ni pritiska, lahko se sprostimo. Ker je zunanji pritisk nizek, je nižji tudi notranji pritisk in smo sproščeni. Na Touru je zelo visok predvsem pritisk javnosti na kolesarje. Da to zdržiš, moraš dvigniti notranji pritisk. Če imaš ob visokem zunanjem pritisku nizek notranji pritisk, te okolje zlomi. Sesedeš se sam vase. To je tako kot pri javnem nastopu, ko imaš pred sabo tisoč ljudi in vsi čakajo, kaj boš povedal. Zame je velika muka že, če moram govoriti pred tridesetimi ljudmi. Čutiš napetost, strah, dvom … Isto se dogaja s kolesarjem. Posledica je nesproščenost, ki jemlje energijo in kreativnost. Tak kolesar se tudi ne more učinkovito sprostiti. Ko je dirke konec, je čas za sprostitev in regeneracijo. Veliko kolesarjev se ne zna odklopiti oziroma se ni sposobnih odklopiti in sprostiti mišice. Vsi maserji, s katerimi sem sodeloval, so rekli, da sem tako trd, tako zakrčen, da zelo težko sprostijo moje mišice. Ko so me masirali, so se tako mučili, da je kar teklo od njih. Bil sem kronično zakrčen do te mere, da nisem mogel več sprostiti mišic pod določen tonus. Taka mišična zakrčenost nam omogoča, da preživimo v okolju, ki je za nas zelo toksično. Ni nujno, da gre pri tem za kolesarja, to se lahko zgodi tudi poslovnežu ali čisto navadnemu človeku z družino. V takem stanju ne moremo biti avtentični, sproščeni, kreativni in potem ponavljamo ene in iste vzorce, ki niso dobri in nas vodijo v kronične težave. Kolesarjem to sicer omogoča vrhunske dosežke, a je vprašanje, za koliko časa. Že zdaj opažamo, da dolgoročno to vodi do hudih poškodb, bolezni in neželenih posledic. Kratkoročno razmišljanje, ki ste zdi normalno in ga zahteva okolica, saj omogoča hiter uspeh, plačamo na dolgi rok. To se dogaja tudi z današnjim svetom in okoljem, v katerem ravnamo kratkoročno. Dokler se ne bo vse sesulo, ne bomo začeli razmišljati in delovati dolgoročno.
Obstaja kakšna druga pot do vrhunskih dosežkov?
Če hočemo priti do vrhunskih dosežkov, moramo iti v neke ekstreme. S tehtanjem hrane in specifičnimi treningi ni nič narobe. Narobe pa je, če pri tem zgubimo stik z realnostjo. Predvsem moški delujejo po principu pozitivne povratne zanke. Se pravi – če jim ta jedilnik omogoči, da so boljši, bodo to še malo nadgradili. Šli bodo v še večji ekstrem. Pri tem se zelo težko ustavijo, prevelik pomen dajejo samo določenim dejavnikom in od njih postanejo odvisni. Hkrati pa taki zelo strogi jedilniki privedejo do navzkrižja interesov med zavestjo in telesom. Ne smeš pojesti sladoleda, ki si ga tako zelo želiš,ker bi s tem prekoračil število dnevnih kalorij. Čutiš, da si telo to želi, a moraš ta občutek potlačiti. Tako znova spraviš um in telo v navzkrižje, to pa spet poveča mišični tonus. Če greš v ekstrem v prehrani, v ekstrem pri treningu, v ekstrem pri okrevanju, greš tudi v ekstrem pri odnosih z družino in pri odnosih v ekipi. Zaradi tega moraš potlačiti občutke iz telesa, to pa ni dobro. Ko si zakrčen, je tudi gibanje bolj trdo in spremeni se tudi tvoje vedenje. Trd si tudi v komunikaciji, v vedenju, v odzivih. Širina, ki si jo imel prej tako v svojem gibanju kot v vedenju, se zoža. Izgubiš kreativnost in ne moreš več najti odgovora in rešitve za svoj problem.
S tem imate tudi osebne izkušnje.
Natanko to se je zgodilo meni. Šel sem v ekstreme tako pri treningu kot tudi pri dieti in hitro se je razvila motnja hranjenja. Prva tri leta je to še funkcioniralo. Bil sem zelo dober. Prepričan sem bil, da je to, kar delam, prav. Potem to ni več delovalo, a nisem mogel najti bolj učinkovitega načina, kako se prehranjevati, kako se rešiti bulimije, kako trenirati, da ne bom kronično pretreniran. Ponavljal sem ene in iste stvari z majhnimi spremembami, ki pa niso prinesle nobenih rezultatov.
Kako se da rešiti iz tega?
Še posebej pri športnikih, ki imajo motnjo hranjenja, je prisotno ogromno sramu. Z vsakim ciklom prenajedanja in bruhanja ali pa odrekanja hrani te je bolj sram. V takem stanju zelo težko nekomu rečeš, da imaš težave, da potrebuješ pomoč, saj tega sam ne znaš rešiti. Tvoja samopodoba, tvoja samozavest, tvoje samozaupanje in tudi samozavedanje so na ničli, na dnu. Padeš v spiralo kroničnega destruktivnega vedenja, ki vodi do samouničenja. Strah me je, da bodo kolesarji – nekatere poznam in sem govoril z njimi – šli v take ekstreme. Ne mislim, da bo šla v to cela karavana. To, kar sem razlagal, je zadnji stadij. Zakaj je toliko poškodb in bolezni? Če pretiravaš, ne poslušaš telesa, ne vzpostaviš ravnovesja in ne veš, kdaj iti prek svojih meja, kar za vrhunski rezultat moraš storiti, in kdaj ne, se to ne bo dobro končalo. Temu, da treniraš preveč in greš prek meja, mora slediti obdobje, ko treniraš manj, da vzpostaviš ravnovesje. A potem je kolesarja strah, da bo izgubil formo, če bo treniral premalo in če bo počival. Podre se mu jedilnik. Ker je potem ves čas lačen, ga je strah jesti po občutku. In potem je ves čas preveč treninga in premalo počitka.
Zakaj kolesarite?
Na YouTubu je še vedno nekje posnetek, ko so me prišli snemat iz Amerike in so me vprašali isto. Rekel sem, da mi je to zelo dobro, da uživam na kolesu in da je zame kolesarstvo odvisnost. Šele pred nekaj leti sem dojel, da je bila to res odvisnost, saj sem bil odvisen od tega, da se samouničujem, da svoj potencial spravim iz sebe skozi pedala. Če živiš v okolju, kjer te zelo veliko stvari moti in imaš v sebi tako visok pritisk, da moraš to dati ven, lahko to narediš tako, da si vsak dan pet ali šest ur na kolesu. Ko to ni bilo dovolj, je prišla še bulimija. Ko prideš domov, si izčrpan, otopel, mrtev in ti je vseeno, kaj se dogaja okoli tebe. Težav pa še vedno nisi rešil, ker jih niti ne znaš določiti. Hkrati si pa uspešen kolesar, ljudje te imajo radi, dirkaš, hodiš po svetu, greš, kamor hočeš, zaslužiš dosti denarja in imaš dobro življenje. Vsi se ti prilagajajo, tudi družina, ki je tako in tako ne vidiš veliko. Ko prideš domov, si neodgovoren, ker moraš kolesariti, jesti in počivati. Drugega nimaš. Potem si lahko predstavljate, kako se je počutila moja žena, kako so se počutili otroci in kakšne vzorce so otroci pobirali od mene. Ko začneš te stvari dojemati in razumevati, ti je bolj jasno, kaj si delal do takrat. Vidiš, da to ni dobro, a tega ne moreš spremeniti, ker si bil od začetka življenja vajen, da je tako treba delati, da se je tako treba vesti, da je tako treba izražati čustva, da moraš trpeti, da mora boleti, da moraš delati več kot drugi, ker si drugače nepomemben, nesprejet in neljubljen. Nekaj časa to deluje. Pri sedemnajstih letih sem poleti ostal doma, starši pa so šli na dopust. Dva meseca se kolesaril po 1200 km na teden. Pri sedemnajstih letih! Na jesenskih dirkah sem bil že kandidat za nastop na svetovnem prvenstvu. Potem so rekli, da je brez zveze, da grem, ker ne bo nikoli nič iz mene. Ko enkrat človek, ki mu zaupaš, za tvojim hrbtom reče, da ne bo nič iz tebe, to boli. Potem ustvariš veliko besa, prezira in maščevanja in ti to da energijo, ki ti omogoča, da na kolesu delaš nečloveške stvari in hkrati uničuješ telo. In telo enkrat reče: Dovolj! Takrat imaš dve možnosti. Če boš nadaljeval, te čez par let ne bo več in boš pustil otroke in ženo same.
Ampak šport je lahko tudi nekaj lepega.
Zelo lepega in zelo zdravega. Šport tudi povezuje, a samo, če ga ne zlorabljamo.
