Priporočamo v branje
V času, ko se dinamika dela in delavskih pravic nenehno spreminja, lahko skozi literaturo podrobneje preučimo posebnosti problematike delavskega razreda. Prav to je po Aristotelu ena izmed temeljnih oblik življenja – kontemplativno življenje, posvečeno razglabljanju, kar bo seveda naša želja po prebranem priporočenem gradivu.
Potopili se bomo v štiri izjemne knjige, ki imajo kljub raznolikemu okolju in slogu skupno rdečo nit: raziskovanje delavskega razreda in življenja delavcev.
Literarno potovanje sem začela z raziskovalnim vprašanjem, katera literatura govori o sindikalizmu. Obstaja zajetno število strokovnih monografij, v sistemu COBISS pa ne bomo našli nobenega leposlovnega dela, če bomo iskali s predmetnima oznakama ali ključnima besedama sindikalizem in sindikati. Kako torej rešiti izziv? Povprašala sem ljudi, če kdo pozna kakšnega sindikalista, ter dobila telefonsko številko. Z gospodom sva po temeljitem in dolgem pogovoru ugotovila, da bova težko rešila problem, kajti potrebno ga je bilo zasukati in začeti reševati z druge strani, s strani posameznika.
Ali obstajajo leposlovna dela, ki se ukvarjajo z delavsko problematiko in življenjem delavcev? To vprašanje me je naprej pripeljalo do stripa Ivana Mitrevskega, ki se ukvarja s konkretiziranimi problemi delavcev pri nas.
Potem sem se spomnila na prvo knjigo, ki je izšla pri novi založbi No! Press. Gre za Prepovedani zvezek avtorice Albe de Céspedes, ki je kot ena od pozabljenih v sodobnem času prestopila v svetovni literarni kanon. Knjiga sicer eksplicitno ne govori o delavstvu ter sindikalizmu, vendar lahko ob branju iz romana potegnemo iztočnice, ki nam dajo misliti o položaju ženske – delavke v povojni Italiji.
S temo delavstva se ukvarja tudi Roman Rozina v nagrajenem romanu Sto let slepote, v katerem nas avtor popelje skozi stoletno zgodovino slovenske delavske problematike, ki nam jo natančno oslika preko življenj rodbine Knap.
Na koncu pristanemo v Franciji, kjer se Nicolas Mathieu ukvarja z brezizhodnostjo mlajše generacije v postindustrijski družbi.
Izbrano literaturo si oglejmo podrobneje,
in sicer v obratnem kronološkem zaporedju.
Prepovedani zvezek, Alba de Céspedes, No! Press, 2024
Fašistična oblast v Italiji je italijansko-kubanski pisateljici prepovedala dela, a so jih ljudje kljub temu brali, kajti ravno prepovedane stvari so najbolj mamljive. Prepovedani zvezek je bil prvič objavljen leta 1952. Gre za dragoceno literarno pripoved, ki raziskuje kompleksno dinamiko družinskega življenja in družbene neenakosti v povojni Italiji. Avtorica se v tem romanu skozi intimen pogled glavne protagonistke Valerie Cossati osredotoča na življenje ženske v Rimu leta 1950, pri čemer subtilno obravnava tudi vpliv družbenih in gospodarskih razmer na delavski razred, katerega življenje pogosto ni v ospredju večjih družbenih diskurzov.
Čeprav roman neposredno ne tematizira bojev delavskega razreda, tihe reference na ekonomsko negotovost, na pritiske delodajalcev ter občutek ujetosti protagonistke v službi in doma, omogoča globlji vpogled v družbeno sliko tistega časa. Povojna Italija je doživljala socialne in gospodarske spremembe, a delavski razred, vključno z ženskami, je pogosto ostajal na robu teh sprememb.
Pisanje v zvezek, ki je »prepovedan«, izraža tisto, kar ni bilo dovoljeno ne le ženskam, temveč tudi vsem tistim, ki so delali za vsakdanji kruh brez možnosti, da bi izrazili svoje frustracije ali želje. Alba de Céspedes z izjemno občutljivostjo prikazuje, kako tesno so osebni boji povezani z družbeno-ekonomskimi razmerami ter kako globoko lahko patriarhalni in kapitalistični sistemi zaznamujejo življenje posameznika.
Nevidna življenja, Ivan Mitrevski, samozaložba, 2023
Strip Ivana Mitrevskega Nevidna življenja na vizualno humoren način oživlja izkoriščevalske situacije v delovnih razmerjih. Gre za strip o zgodbah, ki jih je Ivan Mitrevski kot prostovoljec slišal v Delavski svetovalnici. To je društvo, ki pomaga posameznim delavcem skozi delovnopravne in administrativne ovire.
Mitrevski je s svojimi ilustracijami prikazal zgodbe gradbincev, čistilk, kuharjev, natakarjev, turističnih in ostalih delavcev, ki so se znašli v nestabilnih pogojih, kot je delo preko s.p.-ja, avtorske pogodbe ali pa kar na črno. Superelvira, Mirjana, Mustafa in Jovica so imena, za katerimi stojijo resnični, velikokrat nevidni ljudje, ki na koncu ostanejo brez plačila, poškodovani in izgoreli po dolgih nečloveških delovnikih in ostalih delovnih pogojih oziroma pomanjkanju le-teh.
Ilustracije avtorja so vsekakor v pomoč, da moderne zgodbe našega slovenskega vsakdanjika z grenkim priokusom pobarva na zabaven način. In smeh je pogosto slišati tudi v Delavski svetovalnici, kjer se ti isti delavci znajo nasmejati na svoj račun in jim problemi z izkoriščevalskimi delodajalci ne morejo ukrasti volje do življenja, zapiše Goran Lukić v epilogu.
Sto let slepote, Roman Rozina, Mladinska knjiga, 2021
Roman Rozina v obsežnemu romanu Sto let slepote oriše zgodovino rodbine Knap v Zasavju med leti 1900 in 2000. Zgodovina več generacij najprej kmetov, ki postanejo rudarski delavci, ponazori, kako so stiske, izkoriščanje ter prizadevanja za izboljšanje delovnih pogojev stalni spremljevalci delavstva ne glede na časovno obdobje.
Boj za pravice delavcev se ne konča z eno generacijo – prehaja iz roda v rod, pri čemer se pretekli uspehi in izzivi pogosto ciklično ponavljajo v novih oblikah.
Rozina prikaže, kako so zgodovinski dogodki, kot so industrializacija, vojne, socializem in prehod v kapitalizem, vplivali na pravice in pogoje delavcev. Hkrati se poglablja v intimne trenutke množice protagonistov, povezanih s Knapovimi. Eden izmed glavnih je slepi Matija, čigar rojstni datum zapečati pričetek romana in je pasivna priča vsem zgodbam od Avstro-ogrskega cesarstva pa vse do nastanka Slovenije.
Roman je bil nagrajen s kresnikom, po njem posnet celovečerni film Matevža Luzarja z naslovom Orkester pa je dobil nagrado za najboljši celovečerec.
Njihovi otroci za njimi, Nicholas Mathieu, Litera, 2020
Roman prikazuje najstniške izkušnje otrok delavcev v postindustrijskem mestu v vzhodni Franciji. Odvija se v štirih poletjih od leta 1992 do leta 1998. V realističnem romanu podrobneje raziskujemo teme družbenega razreda, gospodarskega nazadovanja, odraščanja in izzivov, s katerimi se srečuje mladina delavskega razreda med družbenimi in gospodarskimi spremembami v Franciji.
Knjiga je leta 2018 prejela prestižno nagrado Prix Goncourt, eno najvišjih francoskih literarnih priznanj, roman je bil tudi dobro sprejet zaradi upodobitve sodobne francoske družbe in njenih niansiranih likov.
Liki: Zgodba se osredotoča na skupino mladih ljudi, vključno z glavnim likom Anthonyjem, med preživljanjem adolescence in zgodnje odraslosti.
Sklep
Kljub različnim časovnim in prostorskim umeščenostim so vse izbrane knjige zaznamovane z vzpostavljanjem vidnosti nevidnega iz razreda delavcev. Vse te izkušnje razrednega boja transcendirajo skozi generacije in spoznamo lahko, da prihodnost ne pomeni nujno tudi sprememb na boljše, zato so pomembni sindikati, ki se borijo za pravice delavcev. Ne pozabimo, družba je močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Na koncu je to delavec, ki ostane sam in izmučen nasproti delodajalcu – kapitalistu, ki z izkoriščanjem psihologije in prava predstavlja močnejši člen v tej verigi.
