Intervju z Boštjanom Mikličem, predsednikom Območnega odbora Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije Novo mesto
Fotografije: Boštjan Pucelj
Boštjan Miklič je učitelj športa v osnovni šoli, že tretje leto pa predseduje Območnemu odboru Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije Novo mesto (SVIZ v nadaljevanju). Družba pričakuje, da je opravljanje poklica učitelja poslanstvo, vendar zgolj s poslanstvom na žalost ni mogoče preživeti sebe in svoje družine. Ko pride mlada učiteljica prosit za kredit, ji ga ne odobrijo na podlagi opravljanja poslanstva, pač pa na podlagi številk na plačilni listi. Prav tako tega ne razumejo ostali, ki učitelju pošiljajo položnice. Hkrati so učitelji vse bolj izpostavljeni prekomernemu stresu – zaradi upada avtoritete, (ne)ugleda v družbi, pritiskov staršev in vodstva, novodobnih permisivno vzgojenih otrok, vse več dela z učenci s posebnimi potrebami v rednih programih ter dela z učenci tujci oz. priseljenci. Vse to so razlogi, da se čedalje manj ljudi odloča za ta, sicer čudovit poklic. Miklič verjame, da bi se tudi mladi ponovno odločali za vzgojno-izobraževalno delo, če bi kot družba spoznali ter priznali pedagoškemu poklicu ključen pomen za razvoj naše družbe ter pomemben doprinos h kvaliteti našega življenja. Pravi, da je sindikat tisti, ki na tem področju glasno poziva h korenitim spremembam. Kot sindikalist si želi sodelovanja sindikata in ravnateljev, ki lahko s terena sporočajo pristojnemu ministrstvu šibkosti sistema in predloge izboljšav. Le tako se lahko doseže kontinuiran razvoj na področju dela v vzgoji in izobraževanju (VIZ v nadaljevanju).
Kakšna je vloga SVIZ-a in kakšne ugodnosti nudi svojim članom?
Vloga SVIZ-a je izjemno pomembna in veseli me, da to zaznava čedalje več zaposlenih v VIZ-u, kar je razvidno iz rastočega trenda članstva v sindikatu. Včlanijo se lahko vsi zaposleni v VIZ-u, torej strokovni delavci ter ves administrativno-tehnični kader, od predšolske vzgoje do univerze. Za člane se SVIZ trudi izboljšati delovne pogoje ter gmotni položaj (plačilo), da bi bilo delo v VIZ-u ustrezno vrednoteno.
SVIZ svojim članom nudi brezplačno pravno pomoč, s člansko izkaznico pa je moč dobiti popuste pri poslovnih partnerjih. Člani dobijo višjo jubilejno nagrado ter višjo solidarnostno pomoč, če je ta potrebna, ugodno lahko najamejo kredit v Delavski hranilnici, koristijo počitniške kapacitete sindikata na morju, v hribih ter termah. Obstaja tudi možnost štipendiranja otrok članov, SVIZ-ov zdravstveni sklad omogoča pomoč članom, ki bi potrebovali drage zdravstvene storitve v tujini, recimo dražje operacije. Vsi člani so brezplačno nezgodno zavarovani. Organiziramo tudi druženja, kot so športne igre, smučanja in srečanja za upokojene člane in članice.
Zakaj je pomembno sindikalno organiziranje v šolstvu?
Skozi vsa pretekla leta se je izkazalo, da je sindikalna organiziranost v šolstvu izredno pomembna in tudi potrebna. Zaposleni so se in se še vedno soočajo s kršitvami delovnopravne zakonodaje, kot so recimo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, pogodbe za deset mesecev od septembra do junija, kršitve pri napredovanju v plačne razrede in kršitve glede delovnega časa. Pri vseh nepravilnostih se lahko člani obrnejo na sindikalnega zaupnika oz. na SVIZ-ovo pravno službo.
V šolstvu opažamo čedalje večji primanjkljaj kadra, veliko zaposlenih se upokojuje, medtem ko je interesa za pedagoški poklic med mladimi malo. Zakaj je temu tako?
To je realnost, tudi vse več sodelavcev se upokojuje takoj, ko izpolnijo pogoje. Ni podaljševanja, ki ga je zaznati v drugih poklicih. Ogromno je izgorelosti, obremenitve na delovnem mestu so čedalje večje. Zaradi vpeljave sodobne tehnologije in elektronske pošte delo učiteljev poteka skozi cel dan, prepogosto tudi ob vikendih.
Učenci so disciplinsko čedalje težavnejši, ker so otroci postali središče družine ali pa so v svojih družinah zanemarjeni. Pri tem nimam v mislih materialnih dobrin, temveč zanemarjenost v smislu časa, ki ga starš nameni svojemu otroku. Imamo namreč preobilje vsega, razen časa drug za drugega. Otrok dobi igračo, preden si jo zaželi, zasut je s stvarmi, staršev in vrstnikov pa ni poleg. Pogosto je videti mame z vozički, ki se pogovarjajo po telefonu, namesto da bi vzpostavljale stik s svojim otrokom. Tako bi se vzpostavil očesni kontakt, razvijala bi se zaznavna percepcija. Vse se nudi, osnov pa ni. Otroci v prvem razredu govorijo angleško, trenirajo tenis itd., vendar si mnogokrat ne znajo obrisati ritke, zavezati čevljev, umiti rok, pozdraviti odraslih. Današnji otroci so uspešni na različnih področjih, hkrati pa ne znajo predelati osnovnih čustev, npr. razočaranja ob neuspehu ali prenašanja poraza, niso vztrajni, kar pa so potrebne veščine za življenje.
Pritisk staršev in inštitucij je čedalje večji in vpliva na to, da se vse manj mladih odloča za pedagoški poklic. V prihodnjih letih se bo prav tako upokojila ena izmed največjih generacij učiteljev, na kar SVIZ opozarja že leta. Zato je sindikat podal vrsto pobud in idej, kako poskrbeti, da zagotovimo kader, vendar jih je bilo sprejetih in realiziranih zelo malo, ne glede na to, katera politična opcija je vodila državo. Stanje je trenutno alarmantno. Poklic ni več spoštovan, kot je bil včasih, posamezni starši so zelo agresivni in preveč posegajo v avtonomijo učitelja, otroci ne upoštevajo avtoritete. V takih stresnih situacijah pa učitelji prepogosto ostanejo sami, brez podpore ravnateljev, ministrstva, inšpekcije.
Kako je digitalizacija vplivala na pedagoško delo z elektronskim dnevnikom (Lopolis, eAsistent ipd.)?
V neki meri je olajšala delo, saj imamo učitelji lahko hkrati vpogled v dnevnik nekega oddelka, dostop do podatkov učencev, označujemo manjkajoče, beležimo pohvale in graje, opravljanje domačih nalog, napovedana ocenjevanja. Po drugi strani pa je učitelja prikovala k računalniku, staršem pa omogočila stalen nadzor nad otrokom. Pretiran nadzor starša nad otrokom pomeni prevzem otrokovih odgovornosti. Še preden pride otrok domov iz šole, je starš že lahko seznanjen z oceno, ki jo je pridobil otrok tisti dan. Starši lahko tudi nenehno bdijo nad tem, kaj in kdaj sledi na področju pouka, včasih pa smo za to skrbeli učenci sami.
Čedalje več je nevrodivergentnih otrok z odločbami, ki jim zagotavljajo manj dela in manj odgovornosti v šoli. Kako to vpliva na otroke in samo delo strokovnih delavcev v šoli?
Večini učencev je dodatna strokovna pomoč dodeljena upravičeno, na mestu pa je razmislek, ali to pomoč res potrebuje tako veliko otrok. Otroci bi vse naredili na hitro, nimajo razvitih delovnih navad in niso vztrajni. Zaradi vse več časa, ki ga preživijo pred ekrani, je njihova pozornost kratkotrajna, zato v šoli vse težje sledijo pouku. Menim, da se na eni strani pogosto ukvarjamo z otroki s primanjkljaji, po drugi strani pa nam zmanjkuje časa za tiste bolj nadarjene in inteligentne. Ravno slednji bodo sol družbe – s svojimi prebojnimi idejami, a jih ne izbrusimo tako, kot bi jih lahko.
Na zunaj je videti, kot da učitelji delajo samo tistih obveznih 22–25 pedagoških ur. Marsikdo očita pedagogom, da ta poklic res ni tako zelo težak. Mar je res tako?
Naš poklic ima nekatere prednosti, vendar če bi bile stvari idealne, ne bi bilo takega kadrovskega manjka. Učitelji za kvalitetno izvedbo pouka potrebujemo priprave, elektronska pošta prihaja ves čas, potem so tu konference in roditeljski sestanki, govorilne ure, urejanje papirologije, sestanki s sodelavci, prireditve ipd. Skritega dela je veliko in včasih ga znese za več kot 40 ur na teden. Počitnic mi nimamo, takrat koristimo letni dopust in ure, če smo jih pridobili med letom. Dokler ljudje ne opravljajo tega poklica, ne morejo vedeti, kako težko je včasih. »Le čevlje sodi naj kopitar«, zato vabljeni v pedagoške vrste, kadrovski primanjkljaj je velik.
Tudi plačilo je problem. Vse več mladih se zaveda, da plača ni edini dohodek, ki ga imaš kot zaposlen. Že osnovna plača učitelja – pa tudi drugih zaposlenih strokovnih delavcev (knjižničark, pedagogov, socialnih delavcev in drugih administrativnih in tehničnih delavcev) – na trgu dela glede na stopnjo izobrazbe nikakor ni konkurenčna. V gospodarstvu so poleg plače dohodki, o katerih si v šolstvu ne upamo niti sanjati, recimo regres, višji od minimalne plače, razdelitev dobička, božičnica, trinajsta plača, nagrada, če delavec ne koristi bolniškega staleža, ter konkretne nagrade za delovno uspešnost. Tudi vse to je dohodek delavca, ki se sešteva kot doprinos k plači. Mladi, ki vstopajo na trg dela, zagotovo upoštevajo tudi te kriterije. Govorimo o razlikah več kot 400 eur na mesec in normalno je, da se delovna sila premakne tja, kjer so delovni pogoji ugodnejši in kjer je delo bolje vrednoteno. Tukaj svoja upanja polagam v nov plačni sistem, ki naj bi prišel v veljavo s 1. 1. 2025.
Bo nov plačni sistem uredil tudi plačila za ostale delavce, kot so kuharji, tajnice, hišniki in čistilke, ki prejemajo minimalno plačo?
Občasno slišimo, da se na SVIZ-u zavzemamo samo za učitelje, da nam je za ostale malo mar. Takšna izjava vedno znova zaboli, kajti vedno smo se zavzemali za izboljšanje plač in pogojev sodelavcev tudi na drugih delovnih mestih, brez katerih vzgoja in izobraževanje ne moreta delovati. Vse plače do 26. razreda so pod minimalno plačo ali pa gre za minimalne plače. Vedno argumentirano izpostavljamo njihov položaj, žal pa je res, da na tem področju nismo tako uspešni, kot bi si želeli. Težavo vidimo v tem, da so vsa ta delovna mesta plačne skupine J v celotnem javnem sektorju. Mi se borimo za vse sodelavce, vendar se v vladi zavedajo, da bi potem morali zvišati plače v celotnem javnem sektorju. Vse napore bomo usmerili v to, da bomo v novem plačnem sistemu uspešnejši. Nov plačni sistem bo imel steber VIZ, v katerem naj bi bili strokovni delavci in administrativno-tehnični kader, zaposlen v VIZ. Upamo, da bomo potem tudi bolj uspešni pri plačah zaposlenih zdajšnje skupine J.
Aktualna je tudi romska problematika. Romski delavci so vez med šolo ter romskim otrokom, hkrati pa so precej zapostavljeni. Kakšne načrte imate s tem poklicem v vzgoji in izobraževanju?
Sindikat si prizadeva, da bi bilo delovno mesto romskega pomočnika uvrščeno med strokovne delavce. Pripravili smo ves nabor del, ki jih opravljajo romski pomočniki, in ga poslali v Ljubljano. SVIZ je argumentirano predstavil MVI, zakaj so potrebna zvišanja in izboljšave glede tega delovnega mesta. Dokončnega soglasja še ni.
Romski otroci izhajajo iz specifičnega okolja, mnogi imajo velik potencial, vendar zaradi razmer doma in nespodbudnega okolja nazadujejo. Gre za začaran krog. Na potezi so politični odločevalci, da prisluhnejo županom in ostalim institucijam, ki prihajamo v stik z romsko populacijo, ter da udejanjijo dane pobude.
Kateri so ostali problemi in izzivi, s katerim se ukvarja sindikat?
Tudi v prihodnje si bomo prizadevali izboljšati gmotni položaj naših članov, predvsem odpraviti plačna nesorazmerja v odnosu do drugih plačnih skupin v javnem sektorju. Prav bi bilo, da smo plačani v sorazmerju glede na stopnjo izobrazbe ter zahtevnost dela.
Izziv ostaja tudi izboljšanje pogojev dela – predvsem glede normativov, ustreznih prostorskih pogojev. Mnogo šol je dotrajanih in ne sledijo sodobnim trendom poučevanja. Zaradi vse več individualnega dela z učenci primanjkuje kabinetov, učilnic, sob za umik … Za te zadeve mora poskrbeti občina, nekateri župani imajo posluh in vlagajo v vrtce in šole, nekateri pa v tem ne vidijo smisla. Zato obstajajo ogromne razlike med občinami.
Krepiti je potrebno tudi sodelovanje s starši, vendar je potrebno omejiti vpliv oz. agresivno vedenje posameznih staršev. Poklicu učitelja je potrebno vrniti avtonomijo, tudi skozi spremembo zakonodaje. Absurdno je, da profesor razrednega pouka, ki strokovno oceni, da učenec ne dosega minimalnih standardov znanja, za ponavljanje 1. in 2. razreda potrebuje pisno soglasje staršev. Brez soglasja staršev učenec, kljub strokovni oceni učitelja o nedoseganju minimalnih standardov znanja, napreduje v višji razred. V prvi vrsti si moramo učitelji sami ustvariti avtoriteto, vendar potrebujemo okvire zakona, v katerih lahko delujemo.
Velik izziv predstavlja integracija otrok, katerih materni jezik ni slovenščina (Romi, priseljenci).
Vse večja je obremenitev na področju administracije, s tem pa tudi povečana odgovornost na teh delovnih mestih. V kuhinji so velike obremenitve zaradi povečanega števila diet, gre tudi za življenjsko ogrožajoče zadeve, hkrati pa te dodatne obremenitve pogosto niso ustrezno dodatno vrednotene.
V šolah se pojavlja čedalje več nestrpnosti in nasilja, zato je potrebno okrepiti socialno in svetovalno službo z aktivnim pristopom do učencev in staršev.
