Intervju z Anno Mioni
Foto: Založba Goga
Anna Mioni je literarna agentka, ustanoviteljica AC² Literary Agency in uveljavljena prevajalka. Za seboj ima desetletje dela z avtorji in uredniki, preko katerega je pridobila neprecenljive izkušnje v založniškem svetu. Nedavno je obiskala Slovenijo in gostovala v literarni rezidenci Založbe Goga, v srcu Novega mesta. Na Kongresu slovenskih založnikov je predstavljala italijanski knjižni trg in spregovorila o prodaji avtorskih pravic.
Ste ustanoviteljica lastne mednarodne literarne agencije. Kakšna je bila vaša vizija, ko ste jo odprli?
Začela sem leta 2012. S svetom avtorskih pravic sem se spoznala, ko sem nekaj let delala za založbo, ki pa se je po zgolj šestih letih zaprla, saj je imela zelo ekskluziven program. Zanje sem delala kot skavtinja, in ko je moja nadrejena dala odpoved, sem šla namesto nje na knjižni sejem v Londonu, potem pa sem se nekaj časa ukvarjala s pravicami za tujino. Zdelo se mi je, da so imele večje agencije nenavaden pristop; nekatere manjše založbe so imele interes za odkup njihovih knjig, a so agencije raje videle, da sploh ne prodajo pravic, kot da jih prodajo za manj denarja in to majhni založbi. Zdelo se mi je, da to knjigam ne dela nobene usluge in tedaj sem prišla na idejo, da bi sama odprla agencijo, zato da bi lahko v resnici delala, kar je dobro za knjige. To sem tudi storila. Na začetku je bilo zelo težko dobiti mednarodne stranke, medtem ko so me italijanski avtorji stalno spraševali, ali bi jih lahko zastopala, zato sem najprej začela z njimi, nato pa sem veliko hodila na sejme in počasi pridobila vse več tujih avtorjev.
Kaj vse se je zgodilo v desetletju od tedaj?
Od takrat sem precej razširila svojo bazo tujih avtorjev, delam z več italijanskimi založniki, a z manj posamičnimi italijanskimi avtorji. Veliko agentov se osredotoča zgolj na knjige za odrasle ali pa zgolj na otroški program, jaz pa imam oboje, kar nekatere založnike malce mede, ker je na našem italijanskem trgu zelo jasna zareza med obema trgoma. Ampak moje sklepanje gre takole: če je kriza na enem področju knjižne produkcije, se lahko zanašam na drugo.
Kakšne knjige imajo trenutno največji prodajni potencial?
V Evropi so velike razlike med državami, Španija je na primer precej komercialna, njihove uspešnice so pogosto bolj trivialne knjige. Francija daje več pudarka literarnosti. O Evropi težko govorim kot o celoti, pravzaprav se trudim, da imam za vsako državo svojega agenta, saj ti najbolje poznajo svoj specifičen trg. V Italiji sta v zadnjih letih opazna dva večja trenda: mange in stripi. Njihova prodaja se je povečala za kar 300 odstotkov. One Piece je bil vrsto let na vrhu lestvice top deset knjig. Opažam pa porast domače literarne produkcije, medtem ko prevodno čtivo ni več tako popularno.
Zakaj je tako pomembno, da dobijo vsi avtorji priložnost za prevode v druge jezike, tudi tiste manj prevajane? Danes ogromno ljudi posega po knjigah v angleščini, vendar ima branje v materinščini zagotovo svojo vrednost.
Prvič ne govorijo vsi angleško, zato je treba poskrbeti, da so najpomembnejše knjige dostopne vsem. Knjig, ki niso v angleščini, pa v izvirniku spet ne more brati ogromno ljudi, zato je nujno, da obstajajo dobri prevodi, da se jih ponese v svet. Branje v maternem jeziku naj bi bilo bolj naravno in bolj neposredno, morda celo lažje; za nekatere je to pomagalo, da se lažje vživijo v knjigo. Uvažanje literature iz drugih držav daje domači kulturi in jeziku nov zagon in navdih.
Letos je bila na frankfurtskem knjižem sejmu častna gostja Italija, tako kot lani Slovenija. Kaj si obetate od tega dogodka?
Običajno si država, ko je častna gostja, s tem izbori svoje mesto na zemljevidu. Ljudje spoznajo njeno literaturo, kar je sploh pomembno za stik z bolj oddaljenimi trgi. Frankfurt je morda edina priložnost za spoznavanje azijskih ali avstralskih založnikov, da jim predstaviš svoje delo. Tokratno gostovanje je nastopilo v zapletenem obdobju, saj je skušala italijanska desničarska vlada močno prikrojiti program in seznam izpostavljenih pisateljev, kar je vodilo v bojkot s strani nekaterih drugih pisateljev. V zvezi s tem je bilo veliko debat. Italijanska literarna scena se veliko ukvarja s politiko in je zelo občutljiva na vprašanja človekovih pravic, svobode govora in progresivnih vrednot.
Opažate kakšno napako, ki jo založniki ponavljajo, ko se trudijo, da bi njihovi avtorji prodrli na mednarodni trg?
Če sem iskrena, bi rekla, da je veliko na tem, koga poznaš in kakšen je tvoj ugled. Knjige, ki imajo dobro mednarodno pot, so knjige, ki so bile poznane v določenem krogu literarnih skavtov. Če želiš prodati pravice za svojo knjigo, moraš poskrbeti, da jo bodo opazili prav oni. Večina večjih evropskih ali ameriških založb najame svojega skavta, da jim išče nove avtorje. Zmotno je misliti, da se da vsako knjigo prodati v tujini. Zelo težko je spraviti knjige na tuje trge, sploh angleško govoreče, ki imajo od vseh knjig, ki jih izdajo, zgolj 3 % prevodov.
Kaj lahko za promocijo svojih del storijo avtorji?
Prepustijo promocijo tistim, ki so za to zadolženi. Založniki in agentje na knjižnih sejmih ne pričakujejo, da se bodo na sestankih pogovarjali z avtorji samimi. Navadno se dialog odvija med založnikom ali agentom in potencialnim kupcem pravic za knjigo. Avtorji so najslabši zagovorniki samih sebe. Moj nasvet: naj se z vsem tem ukvarja tvoj agent. Avtorji pišejo, prodajni aspekt ni njihova stvar.
Z izmenjavo avtorskih pravic pride tudi kulturna izmenjava. Kako sta Slovenija in Italija povezani preko literature? Smo do zdaj dovolj sodelovali; morda v tem smislu kaj pogrešate?
Kar se tiče kulturne izmenjave med Italijo in Slovenijo, vidim možnost za izboljšave. Smo sosedje, imamo v marsičem sorodni kulturi in morali bi si biti bližje, kot smo si zdaj. Žal sta centra italijanske literarne moči na severozahodu ali pa v centru države, zato se mnogokrat spregleda, kar se dogaja na primer na severovzhodu. A moralo bi biti več komunikacije in upam, da se bo to v prihodnosti uresničilo.
Kje vidite potencial literature, da v današnjem času spremeni svet na bolje?
Mislim, da smo na ključni točki literarne zgodovine, in sicer zaradi tega, kako jo dojemamo. Včasih je bila literatura nekaj, kar je ljudem dajalo moralno in duhovno vzpodbudo, toda to je veljalo za neko generacijo, ki je izhajala iz neizobraženega okolja. V trenutku, ko so ljudje postali bolj kulturno izobraženi, tudi zaradi šol, je kultura izgubila svojo vrednost. Učiteljski poklic je podplačan in ne uživa več enakega spoštovanja kot nekdaj, ljudje v naši sodobni družbi, ki imajo veliko denarja, pa ne spoštujejo umetnosti in jo ignorirajo, zato za mlade kultura ni več privlačna, razen če jim ni treba skrbeti, kako se bodo preživljali. Če te skrbi za preživetje, boš našel drugo področje. V teoriji ima literatura potencial, da spremeni svet, ampak ljudem za to ni preveč mar. Moja rešitev za to je, da se promovira več knjig za otroke in se s tem vzgoji novo generacijo bralcev. Izobraziti otroke preko dobrih knjig: to je moja ideja.
Že vrsto let delate kot uspešna prevajalka. Vam je to pomagalo bolje razumeti vaš trenutni poklic?
Še vedno delam kot prevajalka, to je moja identiteta, način, kako deluje moj um. Takoj ko sem spoznala, da lahko s tem zaslužim, sem bila odločena, da bom to storila. Ker pa ni veliko ljudi, ki bi lahko presodili kakovost prevoda, je ta poklic res težak. Zdaj tudi poučujem prevajanje in v nekem smislu je to protislovno, ker vzgajam svojo konkurenco. Toda to je edini način, da umetnost prevajanja prenesemo na mlajše generacije. Včasih so se prevajalci lahko priučili dela pri prevajalskih urednikih, ki so delali v založbah, danes pa je večina dela oddana zunanjim izvajalcem, zato je veriga prenosa prekinjena.
