Ko se književno delo dotakne bralca na način, kot bi ga bral v izvirniku
Živa Čebulj je prevajalka, gledališka lektorica in pesnica. Prevaja prozo, dramska besedila in poezijo iz francoščine v slovenščino pa tudi obratno. Med avtorji, ki jih je prevedla, so Jean-Paul Sartre, Jean Genet, Charles Juliet, Metka Zupančič, Mathias Énard, Jérôme Ferrari, Philippe Besson, Adeline Dieudonné, Sylvain Tesson, Florian Zeller, Abdellatif Laâbi, Valérie Rouzeau in Pierre Soletti. Za prevod prvega dela osebne pesniške antologije Andrée Chedid, Ubesediti pesem, je leta 2022 prejela nagrado Radojke Vrančič. Njena prva pesniška zbirka Sama ljubezen je to je izšla leta 2023.
UVOD
Slovenci smo narod, ki že od samih bralskih začetkov svetovno literarno umetnost spoznavamo skoraj izključno skozi prevode, za katere se, vsaj tako jih dojemamo mi bralci, predpostavlja, da so enakovredni izvirnikom. V izjemno redkih, a dragocenih primerih nas učitelji v osnovni ali profesorji v srednji šoli seznanijo, kdo je avtor prevoda, ali celo predlagajo, katerega izmed prevodov naj beremo.
Kasneje, kot zrelejši bralci, pa smo seveda en prevod pripravljeni postaviti pred drugega, kar se zgodi takrat, ko prevod ni le otrpli vokabular, temveč živa, utripajoča besedna materija, iz katere preseva prevajalčevo popolno razumevanje izjemnosti, edinstvenosti avtorjeve besede, sporočila.
In tako se zgodi, tudi v prevodu, da se uresniči še zaključna funkcija literarne umetnosti, ko se le-ta dotakne bralca in ga nagovori tako, kot bi ga nagovorila v izvirnem jeziku.
Bi lahko rekli, da imajo pri nas prevodi izjemno pomembno vlogo, saj se o njih predpostavlja, da so skoraj enakovredni izvirnikom, torej imajo bolj ali manj status izvirnika?
Za začetek bi rekla, da sta to dve različni stvari, ki sprožata zanimive prevodoslovne razmisleke. O tem, ali imajo prevodi pri nas res pomembno vlogo, najbrž lahko presojamo glede na to, koliko izvirnih in koliko prevodnih del izide na leto, pa tudi, kakšne so naklade in izposoja v knjižnicah. Prevodi so vsekakor imeli ključno vlogo pri vzpostavljanju slovenskega jezika in spodbujanju izvirne knjižne ustvarjalnosti, že proti koncu 19. stoletja pa pri nas prevlada izvirna književnost (povzemam po Beli knjigi o prevajanju, 2018). S tem je prevod postajal vse bolj obroben, obenem pa se je status prevoda spremenil: od tedaj naj bi se nekako razumelo, da je prevod bolj ali manj posrečen posnetek izvirnika, boljši ali slabši približek. Ali ima prevod pomembno vlogo pri posameznih bralkah in bralcih, je najbrž odvisno od vsakega posebej. Lahko torej govorim le zase: številna vrhunska dela mojstrov svetovne besedne umetnosti lahko berem samo po zaslugi prav tako mojstrskih prevajalk in prevajalcev, ki prevajajo iz najrazličnejših in številnih jezikov v slovenščino. Med njimi so tudi dela, ki so sooblikovala ali celo preoblikovala moj jezik, okus za književnost in celo pogled na svet – zato lahko rečem, da so imeli prevodi v mojem bralskem življenju izjemno vlogo.
O tem, ali imajo prevodi bolj ali manj status izvirnika, veliko razmišlja prevodoslovje: gre za vprašanje vidnosti oz. nevidnosti prevajalca oziroma iluzije izvirnika, ki jo prevod vzpostavi ali ne (načrtno ali ne). Težko komentiram, ali se o prevodih predpostavlja, da so skoraj enakovredni izvirnikom; najbrž to različno velja za različne stroke, različne jezike, pa tudi avtorje oz. prevajalce. Kdaj velja tudi obrnjeno: ni vedno le izgubljeno, temveč je kdaj kaj tudi pridobljeno s prevodom. In najbrž se o tem niti ne sprašujemo, kadar je jezik izvirnika številnim ljudem nedosegljiv – takrat smo lahko le hvaležni prevajalcu ali prevajalki, da sta stopila v besedilo in nam ga prinesla v naš jezik.
Zakaj je pomembno, da se izjemno književno delo ponovno prevede, kakšni so lahko utemeljeni razlogi?
Pogosto se kot utemeljen razlog za ponovni prevod navaja zastaranje prevoda, ker se jezik spreminja. Jezik se resda spreminja, pa ne bi rekla, da je to dovolj. Ne verjamem v to, da se dobra besedila starajo – bodisi izvirniki bodisi prevodi. Razmišljam, da so večno dobra besedila tehtna, imajo vedno aktualno vsebino, zapisana so v določenem slogu, določeni obliki, ki skupaj razkrivata substanco in srž nekega avtorja. Večno dobra besedila, izvirniki ali prevodi, bi torej rekla morda malo provokativno, se ne starajo. Prevodoslovna stilistika celo izpostavlja, da je slog prevajalca neodvisen od avtorja izvirnika, hkrati pa ga slednji izzove, izvabi iz prevajalca. Tako prevajalke in prevajalci vstopamo v izvirnik, ga razumemo s svojim miselnim ustrojem, zaslutimo v svojem čustvenem svetu itd., potem pa ga ubesedimo z besedami, skladnjo, ki jo nakaže izvirnik, a ki hkrati ne more izvirati od drugod kot iz našega lastnega sveta. In to je ključno za ponovne prevode: kako bo določeno besedilo zazvenelo v substanci drugega prevajalca, to je zame največje in najzanimivejše vprašanje. Takšen primer je pri nas Shakespeare, ki ga lahko beremo skozi Bora, Župančiča, Jesiha, Fišerja … Vsakič isti, vsakič večno nov. Strašno bogastvo, za katerega nisem prepričana, da se ga zavedamo v celoti.
Literarno prevodoslovje je izjemno zahtevna stroka, ki povezuje (kontrastivno) jezikoslovje, stilistiko, primerjalno književnost in še bi lahko naštevali. Kaj vam kot prevajalki predstavlja največji izziv?
Pozabiti vse, kar vem, in se prepustiti besedilu. Prvi koraki v njem. Potem pa se zgodi, da vse naučeno o avtorju, delih, obdobju, prevajanju, jezikih in slovnici, o vsebini in odzivih na delo …, odmisliš in zaplavaš, potem je lažje.
Kako pomembno je razumevanje posebnosti, izjemnosti avtorja, ki ga prevajate?
Težko si predstavljam, da bi na to vprašanje odgovorila kako drugače kot »zelo«. Seveda govorim samo zase, zagotovo obstajajo drugačne strategije, ki imajo najbrž svojo legitimnost. A od kod je avtor, kaj so njegove temeljne teme, vprašanja, ki se ga še posebej dotikajo, kako gradi svoj svet, vse to se mi zdi neko temeljno znanje, ki pomaga pri interpretaciji dela. Vsako branje je interpretacija, ko razumemo, razumemo na en svoj določen način, in ključno se mi zdi, da avtorjev ne beremo, interpretiramo in prevajamo samo z lastnimi očali, temveč se poskušamo čim bolj približati njihovemu zornemu kotu. To je meni tudi najbolj zanimivo, pozabljati se, izstopati iz sebe, rasti skozi drugega in do njegovih mej. Zato rada prevajam avtorje, ki so večji od mene, lahko se mi kdaj zgodi, da so tudi preveliki zame, ampak tako ne izvajam le nekega servisa, temveč tudi rastem. In verjamem, da so bralci in bralke, ki bodo prav tako rastli z njimi – ali pa bodo njihova spoznanja o svetu morda našla potrditev v takšnem branju: in to je vedno fino, kadar se velikani strinjajo s teboj.
Vprašanje o sodelovanju dveh prevajalcev pri prevajanju kompleksnejšega literarnega dela: kako si razdelita vlogi in zakaj tak način nedvomno prispeva k boljšemu prevodu?
Hm. Prevajanje je nenehno tehtanje in sprejemanje odločitev. Že ko to počne en sam, je stvar zapletena in večplastna. Ko sta pri delu dve osebi, je stvar še kompleksnejša in se z odločitev, povezanih z besedilom, razširi še na vprašanja in odločitve, povezane z medsebojnimi odnosi. Tako s kolegico Anne-Cécile Lamy-Joswiak prevajava recimo slovensko poezijo v francoščino. Pri tem se veliko pogovarjava, razpravljava, zakaj takšna oblika, kako jo najti v francoščini, kaj to pravzaprav pomeni. Včasih v pogovoru z nekom bolje razplastiš pomene. Toda to je samo ena od tandemskih oblik prevajanja. To ima svoje pozitivne in negativne lastnosti, seveda. Sproži lahko fantastične pogovore, kar pa pomeni, da časovno ni najbolj smotrna oblika.
Katere knjige iz (sodobne) francoske književnosti, ki so seveda prevedene v slovenski jezik, bi nam bralcem predlagala v nujno branje?
Takšna vprašanja znajo biti kar prebrisana, saj se takšni seznami spreminjajo, predvsem pa je prisotno zavedanje, da takrat, ko nekoga omeniš, hkrati zamolčiš vse ostale. Pa naj vseeno poskusim.
Najprej naj omenim avtorici, ki ju imam tudi sama na seznamu nujnega branja: Annie Ernaux in Virginie Despentes.
Potem Christian Bobin. Zelo lepo zna opozarjati na poetičnost sveta, na to, da je svet že poetičen, samo mi se ne smemo prepustiti prozaičnosti številk in betona. To sicer ni sodobna francoska književnost, je pa čisto svež prevod, zato ga z veseljem priporočam: Montaignevi Eseji v prevodu Branka Madžareviča. Imenitno razvedrilo, krasen sogovornik je, vse ga zanima, o vsem kramlja.
