Vladajočemu razredu se namreč absolutna diktatura kapitala v kapitalizmu ne zdi sporna, sporna mu je le diktatura proletariata v socializmu.
S padcem železne zavese leta 1989 so se začele pojavljati teze o »koncu zgodovine«, konservativni mislec Francis Fukuyama je o tem napisal celo knjigo (pri čemer velja omeniti, da si je Fukuyama po ekonomski krizi 2008 premislil in spremenil svoje stališče); človeštvo naj bi doseglo svojo »končno fazo«, od tu naprej pa naj bi se zgodovina ustavila oz. dosegla svoj konec. Z uveljavitvijo teze o koncu zgodovine se je po svetu bliskovito razširil tudi “zmagoviti” sodobni, neoliberalni kapitalizem, ki skuša uveljavljati svojo resnico, da je vse in vsakdo tržno blago. Ta ustvarja odtujenost med ljudmi in med ljudmi ter naravo, prav tako pa ustvarja izjemno individualizacijo posameznikov in popolno atomizacijo. To se vidi v vplivu posameznikov na okoliščine, v katerih se nahajajo – ljudje gremo vsaka 4 leta na volitve, a potem nimamo več nobenega vpliva na politiko, kajti ne poslanci, ne vlada, ne predsednik države nato niso več odvisni od volje ljudstva. V vsakdanjem življenju, recimo na delovnih mestih, kjer preživimo veliko količino svojega časa, vlada popolna apolitičnost – in popolna odsotnost enakopravno razporejene moči – in tudi tam ne moremo sprejemati odločitev, ki bi dejansko pomembno vplivale na naša življenja. Tudi izvoljeni politični predstavniki sami, ki naj bi predstavljali svoje volivce, razlagajo, da niso nikomur zares odgovorni, da jim ni treba ustvarjati čim boljših pogojev za ljudi, ker smo v končni instanci vsi popolnoma sami odgovorni zase.
Enake razmere so zajele tudi sodobno delavsko gibanje – sindikati, ki so se povsem podredili volji, logiki in moči kapitala, že desetletja izgubljajo svojo moč, svojo vpliv v družbi in svoje članstvo. Obstoječi sindikati prav tako vse manj upoštevajo glas in voljo svojih članic in članov, prav tako je v njih, s strani zbirokratiziranih vodstev, zapovedana popolna apolitičnost. Če naj bi demokratizacija pomenila širjenje možnosti odločanja o družbenih vprašanjih in družbenem razvoju znotraj vse širšega kroga ljudi, ki bi vključevala njihovo vse večjo udeležbo pri postopkih odločanja, potem smo trenutno v delavskem gibanju in v naši družbi nasploh v procesu popolnega nazadovanja demokracije. Če hočemo ta trend obrniti, je jasno, da je treba politiko pripeljati v človekov vsakdan: na delovna mesta, torej v območje ekonomije, kjer so ljudje v sodobnem kapitalizmu v izrazito težkem položaju. Službe – mesta neposredne produkcije v kapitalizmu – so postale ob vrnitvi Slovenije nazaj v kapitalizem področja, kjer je ljudi strah. Na delovnih mestih se odvijajo njihova življenja, na katera pa trenutno nimajo skoraj nobenega vpliva. Čeprav živimo v svetu, v katerem naj bi veljala svoboda govora, pa vidimo, da se ljudje bojijo govoriti o tem, kako se jim godi na delovnem mestu – tisti, ki ta strah premagajo, pa so takoj deležni sankcij in izgube zaposlitve. Tam, kjer bi njihov govor imel konkretne, tudi ekonomske učinke, sta politika in že samo pogovarjanje o razmerah na delovnem mestu prepovedana. Vladajoča politika, v spregi s kapitalom, nam govori, da ni mogoče nič storiti, da globalnega sveta ni mogoče obrniti na glavo in da gre pri vsem tem za skorajda naravne zakonitosti, ki se jim moramo podrejati. A misel na to, da spremembe niso mogoče, je strašna. In neresnična. Takšno pozicijo zagovarjajo tudi t. i. “leve” stranke in celo sindikalne organizacije – katerih povezava z levo, delavsko politiko, je le še nekje v daljni preteklosti. Sodobna t. i. levica se je torej povsem ločila od svoje preteklosti; levica, ki se loči od svoje radikalne preteklosti, se boji zgodovine. Levica, ki se boji zgodovine, se boji prihodnosti, saj ni več sposobna misliti kolektivne akcije, spremembe ali revolucije.
Teoretski okvir
Da bi lahko bolje razumeli nastajanje in aktivnosti delavskih struktur – predvsem sindikatov, pa tudi delavskih društev, strank itd., moramo najprej vzpostaviti okvir nastanka in delovanja kapitalističnega produkcijskega načina, proti delovanju katerega se mora delavstvo organizirati, če se želi osvoboditi izkoriščanja in zatiranja.
S preoblikovanjem narave v uporabne stvari je človeštvo vzpostavilo možnost lastnega preživetja in vstopilo v zgodovino. Vsak element snovnega bogastva, ki nam ga ne daje že narava sama, je bil ustvarjen s smotrnim produktivnim delovanjem – delom. Delo je proces med človekom in naravo, proces, v katerem človek s svojo dejavnostjo posreduje, uravnava in kontrolira menjavo snovi med seboj in naravo. Z delom pa človek ne spreminja samo narave, temveč ob tem spreminja tudi lastno naravo. Materialna produkcija neposrednega življenja je tako osnovna človekova dejavnost, ki jo lahko poimenujemo tudi kot ekonomsko dejavnost, znotraj katere človek spreminja samega sebe, zlasti svoje miselne in delovne sposobnosti, ko vstopa v družbene odnose z ostalimi ljudmi. Posebni odnosi, ki se tako producirajo in reproducirajo, opredeljujejo značaj ekonomske (gospodarske) dejavnosti oz. način produkcije vseh življenjskih potrebščin in dobrin.
Specifika produciranja življenjskih potrebščin v kapitalizmu je drugačna, kot je bila pred tem v fevdalizmu, in se nahaja v nakupu in prodaji delovne sile, ki jo opredeljujeta dva osnovna družbena pogoja. Prvi pogoj: delavci so svobodni lastniki svoje delovne sile (niso več priklenjeni na fevdalčevo zemljo) in jo lahko na trgu prodajajo kot blago. Gre za pravno svobodne osebe. Medsebojni odnos med kapitalistom in delavcem je tako odnos enakopravnih posestnikov. Razlika med njima pa je le v tem, da eden razpolaga s produkcijskimi sredstvi, proizvaja blago in ga lahko prodaja, medtem ko je drugi osvobojen stvarne lastnine, lasti pa si svojo sposobnost za delo. Drugi pogoj – ločenost delavcev od produkcijskih sredstev – pa šele prisili delavca, da začne svojo delovno silo prodajati kot blago. Obstoj tega razrednega razmerja je rezultat določenega zgodovinskega razvoja. Kapitalistična produkcija se prične, ko pod komando kapitalista večje število delavcev sodeluje pri produkciji enega ali več vrst blaga.
Delovni proces se začne s pogodbo ali sporazumom, ki ureja pogoje prodaje delavčeve delovne sile in njenega nakupa s strani kapitalista. Delavci prodajo kapitalistom svojo delovno silo, in to vnaprej, za kar kasneje prejmejo plačilo; njihova plača pa se jim kaže kot nadomestilo za celotno obdobje njihovega dela. Toda v resnici kapitalist delavcu ne plača njihovega dela, temveč njihovo delovno silo, ki jo kupi po določeni vrednosti. Z nakupom delovne sile si kapitalist pridobi pravico do njene porabe za določen čas. V tem času pa lahko delavec ustvari bistveno več, kot dobi povrnjeno s plačo, in to razliko imenujemo presežno delo, vrednost, proizvedeno v tem obdobju, pa presežno vrednost. Presežna vrednost je temelj kapitalistične eksploatacije delavskega razreda in ravno prilaščanje presežne vrednosti je temeljno gonilo ekonomske dejavnosti, ki jo organizirajo kapitalisti. To nasprotje med proizvajanjem in privatnim prilaščanjem je nasprotje med proletariatom in kapitalisti. Prvi se borijo za podružbljanje produkcije, drugi pa za ohranjanje in večanje svojega lastniškega monopola nad stroji, tovarnami in financami – to nasprotje med delom in kapitalom je temeljno protislovje kapitalističnega načina produkcije.
Kratek zgodovinski pregled
Industrijska revolucija je z ostalimi družbenimi ter političnimi revolucijami (še zlasti s francosko revolucijo 1789) prinesla radikalno spremembo družbe in družbenih odnosov. Vzpostavila je kapitalizem kot dominanten sistem produkcije osnovnih življenjskih in vseh ostalih potrebščin. Medtem ko so v času pred njo večino prebivalstva predstavljali kmetje, ki so si sami pridelali večino osnovnih življenjskih potrebščin, kot so hrana, obleka, orodje itd., začne z rastjo industrijskih obratov število kmečkega prebivalstva upadati, skokovito pa naraste število industrijskih delavcev, ki so morali za preživetje prodajati svojo delovno silo na trgu. Le če je kapitalist kupil njihovo sposobnost za delo, so prejeli plačo, ki jim je omogočala nakup osnovnih življenjskih potrebščin. Vzpostavitev kapitalizma pa je delavstvu prinesla tudi ubijalski 16-urni delavnik, delo otrok od 7. leta starosti naprej, popolno odsotnost kakršnih koli zdravstvenih ali socialnih storitev ter možnosti izobraževanja, plače, s katerimi so komaj lahko preživeli, ter diktatorske režime tovarniškega vsakdana – v popolnem nasprotju z gesli o svobodi, enakosti in bratstvu. Takšne okoliščine so delavstvo pripeljale k upiranju in spoznanju, da se lahko le s kolektivnim bojem uspešno zoperstavljajo izkoriščevalcem. Zato so pričeli sredi 19. stoletja ustanavljati svoje organizacije: kulturna in izobraževalna društva, sindikate, stranke ter svoje časopise in druga glasila. Med delavstvom (proletariatom) in kapitalisti (lastniki tovarn, strojev, vrednostnih papirjev) se je vzpostavil razredni boj.
Delavske organizacije so postopoma pridobivale na množičnosti in s tem na politični moči, dokler niso začele, v obdobju tik po koncu 1. svetovne vojne, resno ogrožati obstoječega kapitalističnega sistema – v Rusiji je prišlo do proletarske revolucije (ki se je v prihodnjih dveh desetletjih razširila tudi v druge dele Evrope, pa tudi v Azijo, Afriko in Latinsko Ameriko), medtem ko so bile države, ki se nahajajo v središču kapitalizma (t. i. Zahod), pod pritiskom delavskega gibanja prisiljene vpeljati sisteme socialne države z močnim javnim sektorjem (javni pokojninski, zdravstveni in izobraževalni sistemi, javna stanovanja, sindikati dobijo močan glas pri določanju javnih politik in pri vodenju podjetij, plačan letni dopust, plačan porodniški in starševski dopust itd.). Ker so začeli profiti kapitalističnega razreda konec 60. let 20. stoletja padati, je kapitalistični svet zajela kriza, ki je na oblast pripeljala politike in vlade, ki so začele popolno ofenzivo proti sistemom socialne države. Zgoraj omenjeni javni sistemi naj bi bili preveč potratni in predragi, zato jih je bilo treba strogo omejiti s končnim ciljem njihove ukinitve. Pod hudim pritiskom so se znašli tudi sindikati, ki s svojo medlo (a)politiko niso uspeli zajeziti napada na delavstvo, ta proces pa je po letu 1989 zajel tudi nekdanje socialistične države. Članstvo v sindikatih je začelo upadati, ta proces pa traja vse do danes; tudi delavske stranke so izgubile večino moči in prav one so v posameznih državah pod pretvezo reform uvajale največje ukinjanje obstoječih delavskih standardov in varčevalne ukrepe, ki so bili v škodo delavstva.
Delavsko gibanje danes – primer Slovenije
Jugoslovanski samoupravni socializem je bil eden od pomembnejših faktorjev pri razvoju industrijskih odnosov v Sloveniji, saj je za razliko od drugih realsocialističnih držav v osrednji in vzhodni Evropi slovenskim delavcem omogočil soodločanje pri upravljanju podjetij, namesto da bi se ti morali zatekati v neformalno ekonomsko sfero. Ključna za delavsko soupravljanje je bila institucija delavskih svetov, preko katerih so lahko zaposleni izražali kolektivno voljo, tudi s stavkami. Stavkovni val, ki se je začel že ob koncu osemdesetih, se je nadaljeval tudi po odcepitvi Slovenije ter med novo kapitalistično državo in organiziranim delavstvom vzpostavil konflikt že na samem začetku. Ko je Demosova vlada poskusila enostransko zamrzniti plače in prekiniti kolektivne pogodbe, so se sindikati marca 1992 na to potezo odzvali z množično opozorilno stavko, ki je vključevala blokade prometa in večurni odklop elektrike po državi, vlada pa je bila prisiljena odstopiti. Samo v tistem letu se je po državi zvrstilo 200 stavk, Slovenija pa je še do konca devetdesetih veljala za najbolj k stavkam nagnjeno državo v srednji in vzhodni Evropi. Dolgo stavkovno obdobje, ki je trajalo vse od konca osemdesetih in se nadaljevalo tudi po razpadu Jugoslavije, se je po letu 1997 naglo končalo. Upad stavk je sovpadel z vse intenzivnejšimi interesnimi drobljenji najprej med zaposlenimi v gospodarskem in javnem sektorju, nato pa še na nivoju različnih poklicev in v najnovejšem obdobju med redno zaposlenimi delavci in prekarci, ki nimajo stabilne pogodbe o zaposlitvi. Stopnja sindikaliziranosti v Sloveniji se je v obdobju 1995–2005 gibala še okoli 40 %, nato pa je po vstopu v EU strmo padla na nekaj več kot 25 %. Hkrati z njo je upadla tudi stopnja pokritosti s kolektivnimi pogodbami, in sicer s skoraj univerzalne na okoli 70 %. Tudi propad posameznih sektorjev, kot sta tekstilna in obutvena industrija, je izbrisal na desettisoče sindikaliziranih zaposlitev. Ta propad in posledična brezposelnost sta na drugi strani napajala prekarizirani storitveni sektor, ki je bil hkrati tudi sam podvržen dodatni deregulaciji, npr. v trgovini in gostinstvu, kjer sindikalnih organizacij skorajda ni. Ti procesi so spremenili in otežili delavsko organiziranje, sindikalno gibanje pa je, nezmožno spopasti se s temi izzivi, zapadlo v globoko krizo.
Delavski razred se bo sodobnim političnim in ekonomskim pritiskom lahko postavil po robu le tako, da se bo oprl na lastne sile. Delavsko gibanje, združeno v sindikate, bo moralo znova dati ključen prispevek k izgradnji delavske enotnosti, a le če bo lahko uspešno povezalo razpršen delavski razred, kajti le z medsebojno podporo, ki seže preko meja posameznega podjetja, panoge in celo onkraj meja nacionalnega gospodarstva, lahko delavski razred preseže notranje delitve. Obstoječa organizacijska infrastruktura sindikatov bo tukaj morala odigrala ključno vlogo: mobilizira in koordinira lahko delavske akcije v različnih podjetjih in panogah, nudi lahko raziskovalno podporo za razvoj taktik odpora v sodobnem kapitalizmu ipd. A sindikalne strukture in njihovi voditelji bodo morali za kaj takega spremeniti svoj pristop in svoje taktike, ki se bodo lahko učinkovito spopadle s kapitalom v 21. stoletju. Znova bodo morali zavzeti razredno pozicijo, da pa bi to lahko storili, se bo treba vrniti k osnovnemu organiziranju in krepitvi delovnih kolektivov na delovnih mestih.
Novi pristopi delavskega gibanja za spopad s kapitalom v 21. stoletju
Preobrazba kapitalizma je sindikalno gibanje postavila v težaven položaj, zato izgublja svoje članstvo in tako akcijsko kot pogajalsko moč ‒ glasno, a nemočno spremlja napade kapitala na organizirano delo. V zaostrenih razmerah razrednega boja sindikati brez zadostne moči ne morejo zaustaviti sprememb, ki poslabšujejo položaj delavstva. Posledično izgubljajo članstvo in vpliv ter se omejujejo zgolj v okvire socialnega dialoga, ki ga predstavniki kapitala vse bolj zavračajo, kolektivne pogodbe pa izgubljajo veljavnost. Sindikati, ki izgubljajo svojo bazo in formalno moč kot predstavniki delavstva znotraj socialnega dialoga, pa se ob tem še zmeraj zatekajo k preseženemu in nezadostnemu storitvenemu pristopu, s katerim skušajo obdržati obstoječe člane in morebiti pridobiti kakšnega novega. Pri storitvenem sindikalnem pristopu je sindikat razumljen kot od delavstva neodvisna organizacija, ki bo delavcem individualno nudila storitve – proti plačilu: npr. pravne nasvete, zastopanje pred sodiščem, popuste v nekaterih trgovinah in bolj ugodno počitnikovanje. Vsekakor so omenjene storitve sindikata zelo pomembne, ampak nikakor ni dovolj, kadar so to edine storitve in aktivnosti, ki jih sindikat sploh izvaja in ko se sindikat predstavlja kot od delavstva ločena struktura, vse skupaj pa spremlja diskurz o delavskih pravicah. Delavske pravice kapitalistično izkoriščanje res omejujejo, a ravno s tem ga hkrati priznavajo in legitimirajo. Slabšanje življenjskega položaja delavcev in počasno propadanje obstoječega delavskega gibanja pa jasno kažeta, da je individualno reševanje primerov kršenja pravic delavcem ob vsesplošni kršitvi pravic in nižanju standardov, čemur smo priča zadnjih 30 let pri nas, pravzaprav sizifovo delo. Seveda se je treba kapitalističnemu izkoriščanju ves čas zoperstavljati, ampak v boju za delavske pravice bo mogoče zmagati le tako, da odpravimo kapitalistično izkoriščanje.
Alternativa se danes nahaja na okopih naprednih sindikatov in delavskih organizacij; v splošnem jo imenujemo organizacijski pristop k sindikalnemu organiziranju, ki temelji na teoriji virov moči, vzpostavljanju vključujočih organizacijskih struktur (delavskih odborov), kolektivnem reševanju problemov, množičnih kolektivnih akcijah in množičnih kolektivnih pogajanjih, sistematičnem izobraževanju skozi vključujoče delovanje in gradnji širših medsektorskih, razrednih koalicij, ki bodo sčasoma ogrozile absolutno vladavino kapitala nad delavstvom.
Razlog za neuspeh sodobnega delavskega gibanja je v njegovi šibki organizacijski moči – sindikati še zmeraj imajo nekaj članov, a ti člani so v večini, zaradi desetletja trajajoče prevlade storitvenega pristopa, člani le na papirju – sindikat nima natančnega pregleda, kje vse ti člani delajo, niso vključeni v aktivnosti sindikalne birokracije in o njih niti niso dobro obveščeni. V razrednem boju odloča moč, ta pa izhaja iz aktivnosti članstva, zmožnosti izvedbe stavke in pripravljenosti delovnih kolektivov na boj. Osrednja značilnost organizacijskega pristopa je tako neposredno vključevanje delavcev in delavk v sindikalno delovanje na vseh ravneh, kajti le množične kolektivne prakse spreminjajo tako ljudi, ki so vključeni v boj, kot razmerja moči na delovnih mestih. Če so dobro organizirane in koordinirane ter vključujejo množične, kolektivne akcije in kolektivna pogajanja (s katerimi lahko delavsko gibanje razrešuje tako neposredne probleme delavstva na delovnih mestih kot širše družbene probleme nasploh), krepijo organiziranost delavstva na delovnih mestih in v družbi nasploh. Hkrati organizacijski pristop poudarja vključevanje karseda širokega kroga delavcev in delavk iz vseh enot nekega podjetja (ali v naslednjem koraku, panoge) v postavljanje ciljev in načrtovanje strategij za izbojevanje delavskih zahtev. Le tako lahko sindikat pridobi široko podporo v boju. Organizacijski prijemi, s katerimi sindikati povečujejo število članstva in krepijo njihovo aktivnost, pa so le izhodišče, saj mora sindikat delavke in delavce tudi izobraževati o pomenu razredne solidarnosti in pomembnosti široke vključenosti v delavski boj. Organizacijski pristop z zgoraj opisanim vključevanjem delavstva v oblikovanje zahtev in strategij boja aktivira ljudi in jih spreminja iz potrošnikov sindikalnih storitev v angažiran delovni kolektiv, ki aktivno sodeluje na vseh ravnega sindikalnega delovanja. A da je organiziranje delavstva sploh mogoče začeti, je treba najprej analizirati panoge in konkretna delovna mesta, kjer delavci delajo, in najti potencialne vire delavske moči.
Prav tako je važno, da poteka redna komunikacija po e-pošti, na socialnih omrežjih, da so vzpostavljene članske mreže, saj je zgolj obveščen član lahko tudi aktiven član – poznati mora vsebino in veljavnost vseh ključnih dokumentov ter dogovorov, ki določajo pogoje dela v podjetju. Sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije omogočajo učinkovito izmenjavo informacij in mnenj, vendar se to ne zgodi samo od sebe, ampak morajo to vsi člani aktivno spodbujati. Če je najširši krog delavstva vključen v načrtovanje, se bodo delavke in delavci veliko hitreje in tudi učinkoviteje angažirali v nadaljnjem boju – le tako bo sindikat imel aktivno podporo.
Opisane prakse niso le najmočnejši vzvod za spreminjanje pogojev dela in razmerij moči na delovnih mestih, ampak spreminjajo tudi vse tiste, ki so v boj vključeni. Dvigujejo jim samozavest in zavedanje o tem, kaj jim pripada. Četudi sindikat v prvem poskusu ne doseže zmage, se je lahko v teku pogajanj okrepil in hkrati pridobil prepotrebne izkušnje. Poleg krepitve sindikalne moči v podjetjih so kolektivna pogajanja priložnost za krepitev medpanožne solidarnosti in preseganje ekonomizma: takšni zahtevi sta na primer krajšanje delovnega časa (v trgovinski panogi je organiziranemu delavstvu s pridobljeno podporo javnosti uspelo zapreti trgovine ob nedeljah) in omejevanje prekarnega dela, saj odpirata možnosti za nove redne zaposlitve, sindikati pa lahko prav tako zahtevajo ohranitev in razširitev obstoječih javnih in vsem dostopnih storitev, kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, dolgotrajna oskrba ipd. Nasploh lahko sindikalne dejavnosti pridobijo široko podporo delavskega razreda, če vključujejo zahteve v javnem interesu oziroma presegajo branjenje položaja že organiziranih delavcev. Številni primeri, v Sloveniji je bil v zadnjem času najbolj opazen primer sindikata Tuš, pričajo o učinkovitosti organizacijskega pristopa h kolektivnim pogajanjem z vključevanjem članstva in dolgoročno pripravo. Organizacijski pristop ustvari enoten in odločen kolektiv, ki ob neuspešnem poteku pogajanj ne popusti, ampak se odloči za zaostritev boja – v prvem koraku za stavko, ki je najbolj osnovno orodje delavskega razreda, v naslednjem pa morebiti za odpravo vladavine kapitala; da zamenjamo kapitalistični sistem, ki zasleduje zgolj neskončno naraščanje dobičkov, samo sebi v namen, z družbo, ki bo zadovoljevala potrebe ljudi in okolja.
