V ozadju vseh kolesarskih “krogov”, ki jih je Tadej Golob zbral v vodniku Pikčasta Slovenija, so matematika in višinski metri. Kot pravi, lahko izzive za njihovo premagovanje najdemo že na domačih klancih ali čez mejo in za to ni treba v Alpe.
Tadej Golob je človek z več karierami, predvsem pa človek vztrajanja in dobrih misli. Kot alpinist je dosegel številne uspehe, med drugim je leta 2000 osvojil enega izmed najtežjih vrhov na svetu, Mount Everest. Kot pisatelj je zaslovel zlasti s serijo kriminalk, v katerih ima glavno vlogo kriminalistični inšpektor Taras Birsa. A če bi ga na tem področju radi spoznali še bolje, potem lahko v roke vzamete vsaj še njegove Svinjske nogice, za katere je prejel literarno nagrado kresnik, ali pa katero od biografij, denimo košarkarjev Petra Vilfana in Gorana Dragića ali igralke Milene Zupančič.
Alpinizem, ki ga zaznamuje vse od mladosti naprej, je vseskozi vplival tudi na njegovo pisateljsko pot, saj se pogosto v svojih delih opira na človeško trmo, vzdržljivost, pogum. In posredno je bilo tako tudi v zadnjem primeru, ko je nastajal kolesarski vodnik po Sloveniji in zamejstvu, ki je izšel spomladi pri Založbi Goga.
Vodnik nosi naslov Pikčasta Slovenija. Pikčasta po pikčasti majici kolesarske dirke Tour de France, ki jo nosi vsakokratni najboljši hribolazec dirke. Vse poti v vodniku namreč vodijo po klancih, vsaka našteje najmanj tisoč višinskih metrov. Matematika in višinski metri so, pravi Tadej Golob, v ozadju vseh njegovih “krogov” na dveh kolesih, za to pa ni treba v Alpe, saj lahko izzive najdemo že na domačih klancih ali čez mejo.
In prav vsak klanec je zahteven, opomni Golob v vodniku, če ti za vrat diha tempo, ki presega tvojo cono udobja. Sam jo je zagotovo moral preseči, saj se je po hudi alpinistični nesreči, ki jo je doživel leta 2020, prav s kolesom vračal nazaj v svojo staro, tudi življenjsko, formo.
Tadej, vaš primarni šport ni bilo kolesarstvo, a vseeno je bilo kolo vedno doma v pripravljenosti.
Ja, sam sem včasih predvsem veliko tekel in se le občasno usedel na kolo, predvsem za izboljšanje kondicije. Potem pa sem počasi opazil, da je kolesarjenje postalo vedno bolj prisotno v mojem življenju, medtem ko je bilo teka vse manj. Na začetku sem to jemal kot dodatek k alpinizmu, a sčasoma sem ugotovil, da me kolesarjenje veseli samo po sebi. In tako sem tudi začel razmišljati o tem, da bi napisal vodnik o kolesarjenju.
To je bilo še pred vašo nesrečo leta 2020.
Mesec dni pred nesrečo sem začrtal osnovne parametre za svoj vodnik, vendar nisem imel priložnosti, da bi se usedel na kolo in odpeljal kakšno pot, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo. Po nesreči sem na to pozabil, saj sem imel opravka z drugimi stvarmi. Spomladi leta 2021 pa sem se odločil, da se ponovno spravim na kolo, čeprav takrat še nisem razmišljal o tem, da bi spet postal kolesar.
Ko sem se začel voziti, sem bil precej negotov, saj sem imel težave zaradi dvakratnega zloma medenice in poškodbe glave. Potreboval sem pomoč, tako da me je Mojca (žena op. p.) spremljala in mi povedala, kdaj naj zavijem levo ali desno, še posebej, ko sem prišel do križišča.
Ampak počasi sem napredoval in vse skupaj, izkušnje in spomini ter napredek, ki sem ga doživljal pri okrevanju, me je spodbudilo, da sem začel spet resneje razmišljati o tem, kako bi napisal kolesarski vodnik.
Kako je nastajal? Ste najprej odpeljali poti in jih potem izrisali in opisali ali je bil postopek obraten?
Vse skupaj je potekalo kot ena evolucija, tudi v mojem razmišljanju. Povedati moram, da sem, kar se tehnologije tiče, pravi tehnofob. Urbana in mestni promet – do tu je segla moja uporaba tehnologije v prometu oziroma transportu. Naivno sem mislil, da bom lahko ročno izračunal razdalje in metre s pomočjo zemljevidov, a sem kmalu spredvidel, da to ne gre tako enostavno.
Za občutek: na začetku sem vozil tako, da sem imel zemljevid v roki in pri vsakem križišču gledal, kam moram iti. To se je izkazalo za zelo nepraktično, saj me ni nikamor pripeljalo. Kmalu sem spoznal, da potrebujem bolj učinkovit način navigacije, ki bi mi omogočil osredotočiti se na vožnjo, namesto da bi se stalno ustavljal in pregledoval zemljevid.
Na srečo je moj sin, ki je takrat treniral kolesarstvo, imel Garminov števec, ki je beležil proge in izračunaval razdalje ter višinske razlike.
Tako sem se tudi sam navdušil nad tem števcem, zato sem se povezal s kolegom, ki je prav tako kolesar, in spoznal aplikacijo Garmin Connect. Ta aplikacija omogoča risanje prog in izbiro poti, kar je zelo uporabno. Seveda pa sem moral vse poti, ki sem jih narisal, tudi preizkusiti v praksi. Kljub temu da sem si vedno izbral asfaltnе poti, sem ugotovil, da se tudi tehnologija včasih zmoti, zato sem moral preizkusiti vse, kar sem narisal.
Kakšen odnos ste skozi čas razvili s kolesom? Od prvotnega nabiranja kondicije, ki običajno ni med najbolj uživaškimi deli treninga, do pravega športnega spremljevalca. Očitno vam je kolo prinašalo nekaj več, če danes beremo knjigo, v kateri opisujete 66 raznolikih kolesarskih poti.
Na začetku sem si zamislil le to, da bom kolesaril po progah, ki vključujejo vsaj tisoč višinskih metrov kot minimum enega kroga. V bistvu nisem vedel, kam me to pelje in ali ima sploh smisel. Kmalu pa sem spoznal, da mi to prinaša veliko užitka. Moram reči, da v vseh teh treh letih, odkar sem začel kolesariti, resnično uživam v vsakem trenutku. Kolesarjenje mi je postalo pomemben del življenja.
In malo po malo in nastal je pravi kolesarski vodnik.
Na začetku sem si zastavil cilj, da bom opravil 50 krogov. Sprva sem pomislil, da bo težko najti toliko primernih prog v Sloveniji, a sem ta cilj hitro dosegel in kar nadaljeval, tako da me je moral Mitja Ličen, direktor založbe, ustavljati: ‘Daj, ustavi se, če ne bo to predebelo!’
Ustavili ste se pri 66 krogih. Zakaj ravno pri tem številu?
Ustavil sem se pri 65. krogu. Takrat je potekal Giro d’Italia, kjer je Roglič zmagal na predzadnji etapi na Višarjah. Vedel sem, da so Italijani zabetonirali tisti klanec in ga seveda želel vključiti v svoj vodnik – prej ali slej. V tistem trenutku pa ni bilo več dileme. Jasno je bilo, da grem tja in odvozim progo.
Kakor pišete v knjigi, je bilo to nekaj najtežjega oziroma je ta krog v knjigi zagotovo najtežji. Kako je bilo v resnici?
V resnici nisem vedel, kako strm je ta klanec, sem pa nekako slutil, da je zelo zahteven. Z uporabo Garmin Connect sem lahko označil različne dele poti in izračunal povprečno strmino. Že prej sem vedel, da je ena od najtežjih tras v Sloveniji na Kumu, dolga približno 10 km, s povprečno strmino okoli 10,9 %. Na avstrijski strani sem našel podobno pot. Ko pa sem označil 6 km proge na Višarjah, sem ugotovil, da je strmina kar 16 %. Takrat sem že vedel, da me čaka resen izziv.
Med vožnjo sem na števcu lahko sproti spremljal naklon, kar mi je na nek način pomagalo pri oceni zahtevnosti. Ampak ko sem vozil, se mi je zdelo, kot da je naklon 23 %!
Pa še tiste prečne jaške za odvodnjavanje imajo speljane po cesti. Saj razumem, zakaj so, ampak ko greš s kolesom čez njih, so res odveč … Da bi to progo še enkrat odpeljal, bi me morali res prepričati, ne vem, s čim in kako.
Ampak takrat ste bili zagrizeni, da jo odpeljete.
Pot sva odpeljala skupaj z Mojco. Na začetku sem šel jaz naprej, medtem pa sem ves čas mislil, da bo ona odnehala. Zgrizel sem navzgor, nato pa se ustavil, poklical sem jo, vendar se ni oglasila. Malce sem že pogledoval in potem sem jo kar naenkrat zagledal pri cerkvi, tako da je tudi ona pregrizla ta klanec in ga speljala.
Pot navzdol ni dovoljena, temveč se je treba spustili z gondolo. Midva takrat tega nisva vedela, kot tudi ne, da bi lahko dobila kazen 500 evrov, če bi naju ujeli. Je pa bila pot precej zoprna in navzdol se zagotovo ne bi še enkrat spustil, pa še deževalo je, tako da sva se morala stalno ustavljati.
Je torej prepoved upravičena?
Ja, tudi ni bilo nobenega užitka, ker sva se nenehno osredotočala na to, da ne bi prehitro zavirala in zdrsnila. Ves čas sem bil na polno “bremziran”, saj sem se bal, da se ne bom mogel ustaviti pravočasno, ko bo treba.
Kaj sicer doživljate med kolesarjenjem: gre za športne dosežke, odmik od vsakdanjih problemov, premišljevanja ali je to še nekaj večjega, saj je bilo kolo tisto, ki vas je po nesreči vrnilo nazaj v svet premikanja?
Nedavno sem imel priložnost kolesariti po Krasu, kar bo vključeno v prihodnje izdaje vodnika. Takrat sem prvič resnično začutil željo po tem, da bi se ustavil in si privoščil postanek za pijačo, kar je zame običajno nenavadno, saj ponavadi raje hitim naprej. To je bil prijeten trenutek, ki je pokazal, kako pomembno je včasih samo uživati v naravi in družbi.
Se sicer med vožnjo nič ne ustavljate?
Ne da se mi ustavljati zato, da bi kaj pojedel in popil, ker se potem zasediš. Naredim pa seveda vmes kakšno fotografijo. Tudi zaradi tega, ker sem vseeno hitrejši kot moja Mojca. Tako odpeljem kak del hitreje in tam, kjer vidim kakšen dober fotografski motiv, počakam na Mojco.
Imam prijatelja, ki zagovarja električna kolesa in je na moje vprašanje, zakaj, ker ni nič starejši od mene, rekel, da ima rad kolesarjenje, a da se mu ne da poganjati v klance in mu je tako enostavno lažje. Meni pa ravno to pri kolesarjenju ni všeč. Všeč mi je, da se “zgonim”.
In da lahko ob koncu dneva naredite kljukico.
Tudi to, predvsem pa tisti čisto fizični občutek. Mislim, da se pri daljši fizični aktivnosti dejansko začnejo izločati hormoni sreče, tako da ta občutek traja dlje.
Velja pa kolesarjenje za enega bolj garaških športov. A je količina trpljenja primerljiva z alpinizmom?
Mislim, da je alpinizem odlična osnova za vztrajnost v vsakem športu, ki zahteva določeno mero trpljenja. Če imaš to osnovo, ni nič tako hudo, kot se zdi. Dvomim, da kje drugje pridobiš take izkušnje. Alpinizem mi je dal neskončno podlago, da lahko uživam na kolesu; zame ni nič pretežko. Seveda, kako hitro se lahko povzpnem na klanec, ni tako pomembno, a imam veliko izkušenj, zaradi katerih je marsikateri klanec lažji.
Ko sva pred leti govorila o romanu Leninov park, ste omenili, da je v zadnji fazi pisanje nekakšno trpljenje, da gre pač za delo, ki ga moraš opraviti. Trpljenje vam torej tudi za pisalno mizo ne uide. Ali so se podobni procesi in občutja odvijali tudi pri pisanju vodnika Pikčasta Slovenija?
Ja, v nekem smislu je bilo tako. Osnovna ideja je bila že tam, vendar se nato pojavi na tisoče malenkosti, ki so neizbežne pri takšnih stvareh. Na primer: pri izbiri fotografij, preverjanju, ali so vse trase pravilno narisane, ponovnem preverjanju, da tisto, kar je narisano, dejansko ustreza tistemu, kar je v naravi. In tako naprej. To je treba oddelati.
Obrt pisanja je tista, ki je skupna vodniku in vašim prejšnjim delom. Vse je treba napisati od začetka do konca, vendar je šlo tokrat v resnici za krajše sestavke. Je bilo zaradi tega delo lažje ali težje?
Mislim, da je osnovna vzporednica med tema dvema stvarema, ki ju omenjaš, in tudi med vsako človeško dejavnostjo ta, da vztrajaš pri osnovni ideji. Če se ta izkaže za vredno vztrajanja, jo potem izpelješ. Priznam, da sploh nisem vedel, kaj me čaka, ko sem se lotil tega projekta. Imel sem nekaj pisateljskih izkušenj, zato sem vedel, da bom znal priti do rešitve, če se tega lotim kot izziva. Če pa bi to vzel kot delo, do katerega nimam odnosa, ne bi nastalo nič. Glede teh stvari je kar nekaj vzporednic. Moraš dati nekaj sebe; če imaš do nečesa strast ali odnos, potem skoraj nič ni pretežko.
Očitno je recept pravi, ker gredo vaša dela za med. Vodnik je izšel maja in je že razprodan, v pripravi je ponatis.
Ko sem se lotil tega projekta, sploh nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Na splošno nisem računal na veliko bralcev. Seveda sem vedel, da je kolesarstvo priljubljeno. Nisem pa vedel, ali bo ta vodnik imel publiko. Zdaj, ko je minilo približno pol leta, odkar je izšel, vidimo, da je prva naklada že pošla. Torej, bralci so! Jaz pač poskušam v življenju marsikaj. Tudi preden sem se našel v kriminalki, sem preizkušal različne literarne oblike.
Poskušaš, poskušaš in delaš tisto, kar počneš, z veseljem in temeljito. Zdi se mi, da je to učinkovit recept.
Ponatis je že v pripravi in če sem prav razumela, bo nadgrajen oziroma mu boste dodali nove kroge.
Ja, že ko je vodnik izšel, sem imel še nekaj krogov na zalogi, tako da bomo te zdaj dodali v drugo izdajo. Potem pa naprej.
Obstaja torej vizija nadaljevanja.
Mislim, da imam v glavi neko številko, ki pa je zaenkrat še zelo oddaljena. Razmišljam, da bi se ustavil pri 100 krogih.
Dela je torej še kar nekaj. Ko boste iskali nove vzpone, bo gotovo tudi kakšen, ki bo bolj zoprn, kot je bil vzpon na Višarje. A kateri do zdaj je bil tak, da ste v njem najbolj uživali? V knjigi, recimo, pišete, da vas je na primer Pohorje kar malo razočaralo.
Pohorje je zanimivo, a se tam lahko premikaš samo malo gor in dol. Nekaj malega sem preizkusil tudi na Rogli in Mariborskem Pohorju, ampak to je večinoma to.
Kaj mi je všeč, je odvisno tudi od letnega časa, se mi pa zdi, da največkrat vozim po Goriških brdih, predvsem zato, ker je tam primerno, ko je drugje prehladno. Na Primorskem običajno piha burja, medtem ko tam po Ajdovščini pogosto neha pihati.
Nisem spoznal vseh krajev, ampak vtis so naredili tudi krogi na Kobariškem, pa Mangartsko sedlo, ki je blizu Italije, in ta del na meji z Avstrijo.
Slovenija je res majhna, a zelo raznolika, tako da težko rečem, kje je najlepše. Mogoče je moj najljubši krog tisti, ki gre povsem po avstrijski Koroški, a to je res odvisno od vsakega posameznika. Seveda, če imaš rad alpsko pokrajino, se moraš odpraviti tja. Jaz sem zelo navezan na prave gore, a prav tako rad kolesarim po Slovenskih goricah.
Slovenijo oziroma kroge ste razdelili kar po telesnih delih kure: čez zadnje bedro ali pa čez prsa.
Hm, ja, to sem moral nekako razdeliti po sklopih. Slovenija je tako majhna, da jo je težko razdeliti. Imamo predalpsko in čezalpsko Slovenijo, ki sta posamezna dela. Vizualno sem Slovenijo predstavil kot kokoš, ki gre levo in desno in tako naprej.
Kolikokrat v povprečju pa ste sicer prevozili kroge iz vodnika?
Mislim, da sem povprečju šel čez vsak krog vsaj dvakrat, ampak so pa tudi nekatere poti, ki sem jih prevozil štirikrat ali petkrat.
Kaj priporočate vsem, ki bodo vzeli vaš vodnik v roke, glede prehrane, opreme, družbe?
Če so začetniki in se lotijo kolesarjenja, naj vedno pogledajo oceno zahtevnosti proge, ki si jo izberejo. Nič ni hujšega, kot da se ne pripraviš. Tisti, ki poznajo svoje meje, vedo, kako se lotiti tega, ampak za začetnike je dobro, da se seznanijo z osnovnimi značilnostmi proge. V knjigi sta sicer le dva kroga za začetnike.
Sam sem na začetku šel na kolesarjenje z majhnim nahrbtnikom, v katerem sem imel stvari za preobleči, zdaj pa sem že uspel vse spraviti v kolesarsko majico.
Moram priznati, da sem ljubitelj zimskega kolesarjenja. Vedno bolj, ker ima nekaj prednosti pred poletnim. Na kolo greš lahko sredi dneva, ne ob 5 zjutraj, ko je to zaradi vročine edina možnost.
Mislim, da se bodo vsi, ki se resno lotijo kolesarjenje in jim bo všeč, že nekako znašli in našli ustrezno opremo, hrano in pijačo.
Verjetno je tudi bolje, če kot začetnik ne greš popolnoma sam.
Ja, to je tudi res. Kolesarjenje je tako ali tako družaben šport in šport nasploh je že po definiciji družabna dejavnost. Lepo je, ko se zbere več ljudi, pa naj gre za skupne vožnje ali kakšne druge aktivnosti.
Zakaj ste se vi odločili za cestno kolo?
Veste, kako sem prišel do cestnega kolesa? Kot otrok sem imel tisto specialko, ki se je zdela kot cestno kolo, vendar so mi jo, ko sem prišel v Ljubljano, ukradli. Tako sem ostal brez kolesa.
Potem sem skoraj 20 let vozil na gorskem kolesu, ki sem ga kupil za 50 mark. Nekega dne sem se odločil, da bom odpeljal mangartski krog. Prevozil sem Vršič in Trento vse do Mangartskega sedla. Med vzponom je moje kolo grozno škripalo in res sem trpel, ko sem prišel na 2050 metrov visoko sedlo. Tam sta bila dva Italijana, moški in ženska, ki sta mi ploskala, ko sta me zagledala. Takrat sem si rekel, da je skrajni čas, da si kupim nekaj boljšega, in tako sem kupil rabljeno cestno kolo.
Cestno kolesarjenje ima svoje specifike. Pomemben je teren, hitrost jevisoka , s kolesa se ne da kar preprosto skočiti. V čem je njegov največji čar, celo tak, da se zdi, da je iz dneva v dan cestnih kolesarjev vse več?
Hitrost, ki jo lahko dosežeš s cestnim kolesom, ti omogoča, da prevoziš določeno število kilometrov in tudi prideš nekam. Hkrati pa se vse odvija dovolj počasi, da lahko resnično opazuješ okolico okoli sebe. To ni tek, kjer se pri 10 kilometrih okolica ne spremeni dosti. Če pa prevoziš 100 kilometrov, lahko preideš od mediteranske do centralne Slovenije in res občutiš raznolikost pokrajine.
Nazadnje sem kolesaril na cesti, ki so jo letos prenovili – iz Lokev proti Predmeji. Med vožnjo sem se parkrat počutil neprijetno, saj sem bil popolnoma sam, in pomislil sem celo na možnost, da bi srečal medveda. Pomiril sem se, rekoč, da jih verjetno ni tukaj. Spomnil sem se, kako sva enkrat z ženo srečala medveda na Rakitni nad Ljubljano, a tokrat sem te misli pospravil. Vendar pa zvečer v poročilih slišim, da so domačini opazili medvedko z dvema mladičema v bližini Ajdovščine. Pravzaprav mi ta občutek divjine in narave zelo ustreza –v razumnih mejah, seveda.
Mnogi ljudje povezujejo cestno kolesarjenje z gnečo in prometom, a sem ugotovil, da mi koncept poti z vsaj tisoč metri vzpona prinese prav nasprotno. Na takih krožnih poteh se dejansko znebim prometa, kar je zame ključno.
Kaj pogrešate na naših “kolesarskih” cestah izven mest?
Pogrešam bolj malo, a všeč mi je, da se kolesarji med seboj pozdravljamo. Ta mali znak pripadnosti doda posebno vzdušje.
Vem pa, da se različne skupine kolesarjev, recimo tisti, ki niso na cestnih kolesih, med seboj ne pozdravljajo vedno. Jaz vedno pozdravim vse, a včasih opazim, da nekateri ne odzdravijo – morda jim je celo čudno, ko jih nekdo s cestnega kolesa pozdravi.
V Sloveniji je kolesarstvo vse bolj priljubljeno, kar je zagotovo povezano z izjemnimi dosežki naših kolesarjev, kot sta Pogačar in Roglič. Ste med tistimi, ki imajo o tem dvoboju svoje mnenje?
To razdvajanje je zame od vsega začetka res smešno. Sam sem prvi del dirke leta 2020, ko je Roglič napadel na Dirki po Franciji, spremljal, potem pa sem ravno pred tisto usodno nesrečo, ko je bil Roglič še vodilni, šel v hribe. Nato sem sam doživel nesrečo, pristal v bolnišnici in vse skupaj prespal. Med okrevanjem me je šele po kakšnem mesecu prijatelj vprašal, če sem videl, kaj je Pogačar dosegel. Sploh nisem vedel, o katerem Pogačarju govori!
Šele pred kratkim sem si ogledal posnetek na YouTubu. Vse to rivalstvo se mi zdi zanimivo, a ta potreba po prepirih je smešna in tega res ne razumem.
V vodniku imajo sicer vsi trije slovenski kolesarski asi svoj krog.
Z vami skoraj vedno kolesari tudi vaša žena, prav tako s cestnim kolesom. Kako se razumeta, dopolnjujeta in izbirata cilje?
Ja, na večini teh prog je bila Mojca vedno prisotna, da mi je narekovala smer – levo, desno, vse te osnovne napotke, saj nisem mogel obračati glave. V vsem tem času sem se kar navadil, da poslušam navodila. No, mislim vsaj, da sem se navadil.
Po naravi sem optimist in mi ni nič pretežko. Vedno izbiram izzive, ki mi ustrezajo, čeprav morda komu drugemu ne. Mojca se je temu na začetku upirala in zato sva se tudi prepirala okoli tega. Večkrat se je izkazalo, da sem imel prav, saj sva kljub njenemu začetnemu dvomu lahko uživala skupaj. Zdaj sva se že navadila eden na drugega v tem tempu. Mojca je zaradi mene začela kolesariti na cestnem kolesu in ugotovila, da ji to pravzaprav ustreza. Danes je prav tako navdušena nad cestnim kolesarjenjem kot jaz.
