V geografskem smislu velja Slovenija za prehodno območje, Dolenjska pa še posebej, saj reke širšega prostora (Sava, Krka, Kolpa) tečejo v smeri od zahoda proti vzhodu. Njihove doline predstavljajo glavne prometne poti in ustvarjajo pomembne koridorje, ki so povezovali Balkanski polotok z zahodno Evropo. Reke kot plovne poti zaradi načina teka, brzic, naravnih jezov in sprememb vodnatosti, povezanimi z letnimi časi in vremenskimi razmerami, niso bile najprimernejše in šele v času rimske zasedbe tega prostora je predvsem Sava postala pomembna tranzitna, predvsem tovorna pot. Poti po rečnih bregovih in obrečnih dolinah so bile vedno najlažje prehodna območja, zato so v vseh obdobjih tudi najbolj uporabljani prometni koridorji. Poti, kot jih poznamo danes, v prazgodovini ni bilo, vsaj do sedaj na Dolenjskem ceste z urejenim cestiščem, ki bi jo nedvomno lahko prepoznali kot tako, ne poznamo. Poti so predstavljale steze in karavanske poti, v bronasti in starejši železni dobi je bil nezanesljiv tudi obstoj kolovozov, saj vozov niso uporabljali kot tovorno prevozno sredstvo. Bili so le prestižno in obredno vozilo za posebne, ceremonialne dogodke ob proslavah in praznovanjih, kjer je sodelovala širša prazgodovinska skupnost.
Kot prvo prevozno sredstvo s kolesi v Sloveniji poznamo preprost dvokolesni voz, katerega ostanke, oziroma kolo in njegovo os, so našli na najdišču Stare gmajne na Ljubljanskem barju in je bil v uporabi že v 4. tisočletju pr. n. št. Sočasnih cest ne poznamo. Ta voz sodi med najstarejša prevozna sredstva tudi v svetovnem merilu.
Tri metre široko cesto, ki so jo ob raziskavah ob gradnji dolenjske avtoceste našli na Požarnicah v Družinski vasi, so izkopavalci previdno opredelili kot prazgodovinsko. Speljana je bila po pobočju, sámo cestišče je bilo kamnito in na obeh straneh omejeno s skrbno položenimi večjimi kamnitimi robniki. Cesto je prekrivala debela plast naplavine, v kateri so ležali odlomki prazgodovinske lončenine. Cestišče je bilo na raziskovanem odseku usmerjeno proti Velikemu Vinjemu vrhu, kjer je vse od pozne bronaste dobe, preko starejše in mlajše železne dobe, pa do rimske zasedbe naših krajev stalo eno najmogočnejših utrjenih višinskih naselij. Na cestišču je bila v tretjem stoletju zgrajena kamnita antična stavba. Nekaj deset metrov više na pobočju je bila speljana druga, s kamni tlakovana cesta, ki je bila brez kančka dvoma opredeljena kot rimska. Če kritično pogledamo posredne dokaze za obstoj prazgodovinske ceste, vidimo, da sta obe cesti (nedvomno antična in domnevno prazgodovinska) speljani vzporedno po pobočju in sta na tem mestu obe »usmerjeni« proti Vinjemu Vrhu. Nižje ležeča (prazgodovinska) cesta je prekrita s 40 cm debelim slojem naplavine, v katerem so odlomki prazgodovinske lončenine, ki je na cesto spolzela z višje ležečega pobočja, kjer se razpršeno nahajajo prazgodovinski lončeni odlomki. Na podlagi teh ugotovitev lahko pojasnimo časovni okvir in razloge gradnje »dveh« cest na tako rekoč istem kraju. Dolenjska je v okvir rimskega imperija prišla na prelomu v prvo tisočletje našega štetja. Rimska država je že zelo zgodaj poskrbela za solidno gradnjo državne ceste, ki je prek Dolenjske povezovala središče države z vzhodnimi provincami. Očitno pa je v času od druge polovice prvega stoletja do začetka tretjega stoletja prišlo do naravne katastrofe, pri kateri je bila cesta z nanosom zemlje z višjega pobočja zasuta, uničena in neprepoznavna. Nov odsek so zgradili nekoliko višje na pobočju, antični objekt pa je bil zgrajen nižje na stari trasi ceste, ki pa v času gradnje objekta ni bila več vidna. Če povzamemo, sta bila na območju Požarnic v Družinski vasi odkrita dva odseka iste antične ceste, ki sta bila zgrajena v različnem času, vendar oba v rimski dobi.
V vseh obdobjih človekove prisotnosti na Dolenjskem so ljudje potovali in poizkušali izbrati najlažjo pot in najzložnejše naravne prehode. Poti iz najzgodnejših obdobij se niso ohranile in arheološko jih lahko le posredno dokažemo. Pri proučevanju prometnih poti in »cestnega omrežja« v prazgodovini si lahko pomagamo z arheološkimi najdbami, kjer sta pomembna izvor in material, iz katerega so predmeti izdelani, z lokacijami arheoloških najdišč in s sočasnimi upodobitvami ter kasneje s pisnimi viri.
Pomembni so tisti arheološki predmeti in materiali, iz katerih so bili ti izdelani, pa jih na našem obravnavanem območju v naravi ni. Že v kameni dobi so bila kamnita orodja izdelana iz kremena in različnih vulkanskih kamenin, ki bi jih na Dolenjskem zaman iskali. Surovine, iz katerih so bila orodja izdelana, so bila na Dolenjsko prinesena tudi iz dokaj oddaljenih krajev. Enako velja za kovinske predmete. Predmeti iz brona, zlitine bakra in kositra, ki ju na Dolenjskem skoraj ni, so bili izdelani drugod, ali pa je bila prinesena vsaj surovina in so predmete vlili na Dolenjskem. Tudi izdelki iz zlata so bili od drugod, saj tudi te kovine Dolenjska ne pozna. Eden najznačilnejših predmetov, ki se na Dolenjskem množično pojavlja že vse od bronaste dobe pa vse do antičnega obdobja, torej dobrih 1500 let, in ga v naravi tu ni, je jantar. Analize potrjujejo izvor na Baltiku, od koder je vodila tako imenovana »jantarna cesta« proti severnemu Jadranu. Zaman bi iskali cesto v današnjem smislu, lahko pa si predstavljamo množico najlažjih naravnih prehodov, ki niso bili v uporabi sočasno, temveč so se prestavljali v koridorju širine tudi nekaj sto kilometrov, ki je prečil vso Evropo od severa proti jugu.
Dvojica na povodcu vodi tovornega konja, obloženega z mehovi. Detajl s situle 1. Novo mesto, Kandija, G IV/3 (5. st. pr. n. št.).
Kartiranje arheoloških najdišč istega obdobja nam omogoča osnovni vpogled v prometne poti od bronaste dobe, ko na našem območju poznamo že večje število najdišč, torej od konca drugega tisočletja pr. n. št. Prvi pregled pri nas je s pomočjo orodij geografskega informacijskega sistema opravil dr. Janez Dular ob pomoči dr. Sneže Tecco Hvala v študiji o starejši železni dobi jugovzhodne Slovenije. Ugotovila sta, da so bila bronastodobna naselja v večji meri povezana z vodotoki in potmi ob njih, v železni dobi pa manj. Ker glavne smeri vodotokov in hribovitega terena na Dolenjskem in s tem najlaže prehodni koridorji potekajo v smeri zahod–vzhod in naravno povezujejo zahodno Evropo s Podonavjem, so se tudi arheološka najdišča (tako naselja kakor grobišča) razporedila v dveh nizih iz zahoda proti vzhodu. Izhodišče glavnih poti preko Dolenjske na zahodu je veliko gradišče na Viru pri Stični. Tu je tudi pomembno križišče poti, ki proti severu vodijo v dolino Save z Vačami, če omenimo le najpomembnejše najdišče, proti jugu pa v dolino reke Krke, kjer je eden najpomembnejših starih prehodov. Glavna pot, ki od Vira vodi proti vzhodu, pelje mimo pomembnih arheoloških najdišč: Medvedjek, Vrhtrebnje, Sv. Ana – Vrhpeč in Novo mesto, z nadaljevanjem mimo Otočca, Vinjega Vrha nad Belo Cerkvijo in prehodom čez Krko na desni breg in čez Šentjernej, Kostanjevico in Stari grad nad Podbočjem prispe do Gradišča pri Velikih Malencah. Pot ob Krki od izvira dalje povezuje pomembne prazgodovinske centre: Korinjski hrib, Valično vas, Vinkov Vrh, Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, Gradišče, Stražo in se pri Novem mestu združi z glavno potjo. Novo mesto, Dolenjske Toplice in Šentjernej so izhodišča, iz katerih se pot z glavne smeri odcepi proti jugu in se po dolinah (dolina Starih Žag) ali grebenih čez Gorjance (Vahta, Mihovo) usmeri proti dolini Kolpe. V nasprotni smeri pa se ena od prečnih sekundarnih poti iz Žužemberka mimo Dobrniča, Vrhtrebnjega, Trbinca, Vesele Gore in po dolin Mirne usmeri do reke Save. Tudi pri Vinjem Vrhu je pomembno križišče, kjer se od osnovne poti odcepi cesta po dolini Laknic na območje Mokronoga in Brezja pri Trebelnem. Če si pobliže ogledamo velika gomilna grobišča, ki leže ob pomembnih železnodobnih centrih, in množico posameznih zemljenih gomil, ki leže razpršeno na obravnavanem območju, pridemo do nekaj ključnih spoznanj. Lega gomil na grobiščih večjih železnodobnih središč, ki obsegajo desetine gomil, kaže njihovo razporejenost ob poteh, ki vodijo v utrjeno višinsko naselje. Gomile so razporejene na obeh straneh danes povečini nevidnih poti, ki pa so, geografsko gledano, nekakšne najlažje in najbolj zložne komunikacije, ki najpogosteje po grebenih povezujejo na najvišji točki hriba ležeča naselja s spodaj ležečo ravnino. Ko govorimo o posamičnih, razpršeno ležečih gomilah, jih praviloma najdemo ob danes sicer nepomembnih komunikacijah, povečini ob gozdnih ali poljskih poteh, v času pokopavanja pa so bile to pomembne povezave med posameznimi naselji, zaselki in kmetijami. Ob pozornem opazovanju vidimo, da so bile gomile največkrat nasute ob križiščih in na predelih, kjer se posamezne poti sekajo ali odcepljajo.
Pomemben vir pri proučevanju prazgodovinskega prometa in prometnih sredstev predvsem v starejši železni dobi so upodobitve na situlah iz sredine prvega tisočletja pr. n. št. Štirikolesni voz, predstavljen na situli v Novem mestu na Kapiteljski njivi v grobu III/12, in dvokolesni vozovi, prikazani na situlah na Vačah, Reber nad Klenikom, grob 1881/1, in na situli iz Dolenjskih Toplic v grobu II/23, kažejo, da so vozove v starejši železni dobi najverjetneje uporabljali tudi na Dolenjskem. Poudariti velja, da kljub situlskim upodobitvam vozov ali njihovih delov arheologi doslej na Dolenjskem niso našli, v nasprotju z zahodnohalštatskim krogom (Nemčija, Švica, Francija), kjer se vozovi praviloma pojavljajo v bogatih knežjih gomilnih pokopih. Obstoj vozov sam po sebi seveda ne dokazuje tudi sočasnega obstoja cest in cestne mreže v današnjem pomenu. Gradnja cest in njihovo vzdrževanje zahtevata širše zavestno delovanje večje, organizirane skupnosti, ki jo zmore le državna ureditev, ki je sposobna načrtno, dolgoročno poskrbeti za cestni sistem. Dosedanja spoznanja dolenjski starejše železnodobni družbi, ki je bila politično dokaj razdrobljena in brez izrazite centralne oblasti, ne pripisujejo velikih možnosti gradnje cestnega omrežja. Pri tem pa obstaja realna verjetnost, da so bili zgrajeni manjši cestni odseki znotraj utrjenih višinskih naselij ali v njihovi neposredni bližini, ki niso bili namenjeni prometu, temveč lokalni, najverjetneje ceremonialni uporabi. Na situli iz Kandije v Novem mestu, najdeni v grobu IV/3, je upodobljen konj, natovorjen z mehovi, ki ga moža vodita na povodcu. Najverjetneje je bilo tovorništvo primaren način potovanj in prenosa blaga v trgovskih odpravah tudi na večje razdalje.
Dva manjša zelo zgodnja odseka cest, ki sta bili v uporabi že ob koncu prvega tisočletja pr. n. št., poznamo v samem Novem mestu. To sta mlajše železnodobni cesti, odkriti pri arheoloških izkopavanjih pri Kapiteljski cerkvi in ob prenovi Glavnega trga. Prvo predstavlja do 2,5 m široko, s prodniki nasuto kamnito cestišče z ohranjenimi kolesnicami z ostanki lončenih odlomkov iz pozne mlajše železne dobe, najdeno tik ob zvoniku cerkve sv. Miklavža, torej na najvišji in osrednji točki Novega mesta. Solidno grajena, s kamenjem posuta pot ju bila v uporabi ob koncu 1. st. pr. n. št. in je bila del komunikacijske mreže poti znotraj naselja. Tudi cesta, najdena na severnem delu Glavnega trga, je bila zgrajena znotraj naselja, ob njej so bili najdeni leseni ostanki stavb, vzporedno in tik ob njej pa je bila v začetku antike s prodniki in kosi žlindre nasuta še druga, nadomestna cesta.
Rimski voz – del nagrobnika, vzidan v cerkvi pri Gospe Sveti na Koroškem (1. – 2. stoletje).
Prva cestna mreža na Dolenjskem se pojavi po vključitvi tega prostora v rimski imperij, kjer so cestne povezave ključnega pomena za delovanje in obstoj države. Za potek rimskih cest v celotnem imperiju, pa tudi za potek državne ceste preko Dolenjske, imamo prve pisane podatke v Tabuli Peutingeriani, srednjeveški kopiji zemljevida iz 4. stoletja. Ceste je gradila in vzdrževala država. Povečini so jih gradili vojaki, za vzdrževanje pa so skrbele državne službe s posebnimi uradniki. Državne ceste so bile solidno grajene iz več plasti peska in kamenja, z urejenimi robniki in povečini tlakovanim cestiščem. Ob cesti, na važnejših križiščih in višinskih prehodih so bili postavljeni monolitni kamniti miljniki z napisi, ki so označevali razdalje in omenjali vladarje kot graditelje cest. Na odseku državne ceste Emona (Ljubljana)– Neviodunnum (Drnovo)–Siscia (Sisak) je bilo doslej odkritih 27 miljnikov. Ceste so bile pomembne za hitre premike vojske, omogočale so poštne povezave in prenos državnih odredb, direktiv in sporočil, po njih so se premikali vladarji, omogočale so trgovske poti in potovanja po vsem imperiju. Dolenjsko je prečkala pomembna državna cesta, ki je povezovala središče rimske države z balkanskimi in maloazijskimi provincami in je od Ljubljane do Siska potekala po približno isti trasi kot sodobna avtocesta. V Tabuli Peutingeriani so omenjeni kraji od Emone (Ljubljana), preko Acervone (pri Ivančni Gorici) in Pretorija Latobikov (Trebnje). Tu je bila v antiki pomembna cestna postaja, utrjena postojanka, ki je ležala v bližini meje med Italijo in Panonijo in je služila tako urejanju obmejnih formalnosti kot potrebam državne poštne službe. Cesta se je nadaljevala mimo Cruciuma (verjetno pod Vinjim Vrhom) do Nevioduna (Drnovo pri Krškem), ki je bil upravno središče širšega območja, trgovski in proizvodni center s pomembnim rečnim pristaniščem, od koder se je cesta mimo Romule (Ribnica pri Čatežu) nadaljevala proti Sisciji (Sisak).
Tudi v pozni antiki in v zgodnjem srednjem veku je pomembna cestna povezava po dolini reke Krke, ki je preko Dolenjske povezovala Rim s podonavskimi provincami, odigrala pomembno vlogo, le da v obratni smeri. Različna germanska ljudstva so iz Podonavja vpadla preko oslabljenega limesa v rimsko državo, najprej le z roparskimi nameni, kasneje pa tudi z željo po trajni naselitvi. Glavna tarča in končni cilj je bila državna prestolnica, najkrajša pot pa je vodila prav preko Dolenjske. Mesta so bila izropana, pokrajina zapuščena, prebivalci pa so se umaknili v višje, odročne kraje, kjer so zgradili višinska utrjena naselja. Tudi ceste niso bile več vzdrževane, glavne so bile opuščene, pomembnejše so postale nekatere stranske ceste, ki so bile za osvajalske in plenilske pohode manj zanimive. Skoraj 1500 let na Dolenjskem nihče ni zgradil novega cestnega omrežja, ceste so sledile starim antičnim trasam z nekaj popravki. V ljudski zavesti pa je ostal pojem “rimska cesta”, ki se je do danes ohranil v ljudskem izročilu. Tako nad Stražo, pri Valični vasi, pri Šentjurju …
Večja antična naselja ob glavni cesti iz Siscije (Siska) proti Emoni (Ljubljani) in miljniki, najdeni na trasi od Romule do Acerva (po Lovenjak 2006, karta 1).
Viri in literatura
Breščak, D., Arheološke raziskave na Kapitlju, Rast XI/1, 2000, 31–33.
Dular, J., Železnodobno središče Vače in njegova bojevniška elita, Arheološki vestnik 67, 2016, 73–104.
Dular, J., Gorjanske ceste in poti skozi čas, Kronika 72, 2024, 5–30.
Dular, J., Tecco Hvala, S., South-Eastern Slovenia in the Early Iron Age: settlement, economy, society / Jugovzhodna Slovenija v starejši železni dobi: poselitev, gospodarstvo, družba. – Opera Instituti ArchaeologiciSloveniae 12, 2007.
Djurić, B. (urednik), Zemlja pod vašimi nogami, Ljubljana, 2003.
Križ, B., Novo mesto 4, Kapiteljska njiva. Gomila II in gomila III, Carniola Archeologica 4, 1997.
Lovenjak, M., Rimski miljniki na Dolenjskem, Rast 104 (2), 2006, 39–47.
Teržan, B., Certoška fibula, Arheološki vestnik 27, 1976, 317–536.
Urankar, R., Prvi rezultati arheoloških raziskav 2017−18, Na dobri poti, katalog razstave Dolenjskega muzeja Novo mesto, 2019, 45−52.
Velušček, A. (urednik), Koliščarska naselbina Stare gmajne in njen čas. Ljubljansko barje v 2. polovici 4. tisočletja pr. Kr. / Stare gmajne Pile-dwelling Settlement and Its Era. The Ljubljansko barje in the 2nd half of the 4th millennium BC. − Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 16, 2009.
