Pionirjeva počitniška gradnja
Fotografije: zasebni arhiv družine arhitekta Gorazda Cibica
Veliko počitniških nastanitev za (po)letni oddih »delovnega ljudstva« v nekdanji skupni državi, predvsem na Jadranski obali, je zgradilo novomeško gradbeno podjetje Pionir.
Če ste/bi bili leta 1986 zaposleni v novomeškem Gradbeno industrijskem podjetju Pionir, ste/bi imeli za desetdnevni dopust na slovenski obali na voljo eno počitniško hišico v Ankaranu, na hrvaški obali in otokih pa tri počitniške hišice v turističnem naselju Červar–Porat v Istri, tri hišice v naselju Miholaščica na otoku Cres, pet hišic v Nerezinah na otoku Lošinj, enajst troposteljnih garsonjer ali štiri štiriposteljne apartmaje v naselju Špadiči pri Poreču, eno dvo- in eno štiriposteljno garsonjero ter eno dvosobno stanovanje v Novigradu, dvaindvajset ležišč v dvoposteljnih sobah v počitniškem domu na zahodnem delu otoka Hvar, štirideset ležišč v tro- in petposteljnih sobah v domu v Vrsarju ter štiri počitniške prikolice v mestu Lopar na otoku Rab in eno v avtokampu v Umagu. Tisti, ki vam »morska klima ni/ne bi odgovarjala«, pa ste/bi imeli na voljo več ležišč v hribih: na Gorjancih, Veliki planini in v Bohinju.
V nekdanji razširjeni državi z drugačnim družbeno-gospodarskim sistemom pravzaprav skoraj ni bilo podjetja, ki ne bi imelo lastnih počitniških nastanitev. Večina Jugoslovanov je zato lahko cenovno dostopne (poletne) počitnice, predvsem ob Jadranski obali od Slovenije do Črne gore, preživljala v sindikalnih letoviščih različnih tipologij.
Politični motiv
Načrtovanje in tudi izvedba turističnega programa in objektov sta ponekod potekala simultano s prioritetno povojno obnovo in sledečimi petletnimi gospodarskimi načrti za čim hitrejšo industrializacijo države, vendar je, kot podlaga za leta 1964 sprejet sedemletni razvojni načrt turizma, uradno šele 4. plenum Centralnega komiteja zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ) leta 1962 izpostavil pomen turizma za nadaljnji družbeno-politični razvoj federacije. Če so v začetni fazi krepili predvsem domači oz. sindikalni turizem, ki naj bi spodbujal »osnovo patriotizma, prijateljstvo in medsebojno zbliževanje prebivalcev iz oddaljenih prostorov«, tudi rekreacijo in krepitev zdravja (vseh) delavcev, pa so v 70. letih 20. stoletja tudi zaradi svetovnega razmaha te gospodarske dejavnosti in dobrodošlega priliva deviz v času recesije zaradi energetske krize večjo pozornost namenjali njegovi ekonomski vlogi – inozemskim oz. mednarodnim dopustnikom. Jugoslovanski turizem je dosegel vrhunec v 80. letih prejšnjega stoletja; leta 1986 je npr. država beležila 111,1 milijona nočitev, od tega 51,4 milijona tujih gostov, največ angleških, nemških, avstrijskih in italijanskih.
Poleg velikega števila nastanitvenih objektov za Jugoslovane so vzporedno s promocijo oz. propagando začeli rasti ogromni hotel(sk)i (kompleksi) ambicioznih arhitekturnih zasnov za počitnikovanje tujcev (in domače elite). Skromna sindikalna turistična naselja so predstavljala »sredstvo modernizacije jadranskega priobalnega pasu,« z razkošnimi letoviškimi resorti pa so želeli predvsem zahodni svetovni skupnosti sporočiti, da je novi, jugoslovanski model socializma – samoupravljanje –, ki so ga (iz)oblikovali po resoluciji Informbiroja (1948–1952) o izključitvi Jugoslavije iz te krovne povezovalne organizacije komunističnih strank oz. držav, bolj odprt politični sistem s hitreje rastočim gospodarstvom.
Načrt situacije celotnega turističnega naselja Stinica novomeškega arhitekta Gorazda Cibica.
Arhitekturni poligon
Imperativ po načrtovanju številčno obsežnih, programsko raznovrstnih in razredno divergentnih nastanitvenih kapacitet pod taktirko državne razvojne agende turizma je pred jugoslovanske arhitekte postavil véliki ekperimentalni poligon, znotraj katerega jim je bilo omogočeno izumljanje izvirnejših urbanističnih in arhitekturnih konceptov kot pred ali med tem bolj utilitarna naloga širitve mest z oblikovanjem prostorov za delo, bivanje in prosti čas »delovnega ljudstva«.
V desetletjih po drugi svetovni vojni je bil sicer v veljavi mednarodni kanon modernizma oz. funkcionalizma, ki je v sklopu vizije o arhitekturi kot sredstvu fizične stvaritve boljšega sveta, kar je sovpadalo s takratno politično mantro obeh nasprotujočih si polov sveta, dirigiral oblikovanje stavb izključno glede na njihov namen oz. funkcijo in je v nekaterih, dogmi slepo sledečih arhitekturnih poskusih rezultiral v pretirani formalnosti, strogosti, tudi uniformiranosti (skupkov) objektov. Predvsem pa v njihovi popolni alienaciji od okolice, v katero so bili vstavljeni. Obobalni prostor Jadranskega morja pa je posebno občutljivo okolje z edinstvenim podnebjem, topografijo, floro in favno ter svojstveno kulturno, urbanistično in arhitekturno tradicijo – kontekst, ki so ga takratni projektanti turističnih nastanitev pri svojih stvaritvah poskusili v največji možni meri upoštevati. Z združitvijo mednarodnih arhitekturnih trendov in reinterpretacije regionalnih izjemnosti so vzdolž celotne jugoslovanske obale nastajali neverjetno samosvoje oblikovani utopični prostori za (po)letni oddih.
Če so bolj luksuzni letoviški resorti kljub premišljenemu drobljenju enormnih volumnov objektov, njihovemu pazljivemu umeščanju v geomorfološko strukturo zemljišč in naknadni velikodušni zasaditvi zunanjih prostorov z avtohtonim rastlinjem, verjetno pa tudi po zaslugi razvpitih slovesov, vsaj deloma preglasili svoj okoliš, pa predstavljajo skromnejša sindikalna turistična naselja s prenesenimi elementi, materiali in motivi tradicionalne urbanistične in arhitekturne govorice nadaljevanje oz. nadgradnjo regionalne prostorske identitete.
Kot začetnika udejanjanja ideje o »posebnem arhitekturnem jeziku, ki bi temeljil na mediteranskem arhitekturnem izročilu«, bi najverjetneje lahko izpostavili slovenskega arhitekta Eda Mihevca (1911–1985), ki je načrtoval prve novogradnje počitniških naselij na slovenski obali: v Ankaranu (1953), Simonovem zalivu (1958), Strunjanu (1960), Luciji (1966) … Minimalno dimenzionirane dvonadstropne počitniške hišice so združene v različno dolge, zamaknjene nize, kar med njimi ustvarja funkcionalne prostore za vpeljavo teras, balkonov in stopnišč, torej ustvarjajo kakovosten zunanji zasebni, poljavni in javni prostor, oblikovno pa takšna členitev posnema logiko večstoletne raščenosti zgodovinskih naselij. Z reinterpretativno uporabo motivov in elementov (razmerje med okenskimi odprtinami in zidovi, nizki nakloni strešin, polkna, stebri, zidovi, avtohtono zelenje …) ter gradiv (ometani ali s kamnom oblečeni betonski zidovi, korci …) pa poustvarja ambientalno pestrost tradicionalnih primorskih naselij.
Izvajalska specializacija
Med graditelji turističnih nastanitev, tako hotelskih kompleksov, sindikalnih naselij, tudi kampov, se je od sredine 60. let 20. stoletja zaradi iskanja novih tržišč za plasiranje svojih kapacitet, predvsem v zimskem času, ko zaradi nizkih temperatur gradnja v celinskem delu Jugoslavije ni bila možna, vse bolj uveljavilo novomeško gradbeno podjetje Pionir. Njegovo delo je poleg objektov obsegalo izgradnjo celotne pripadajoče infrastrukture: električnega, vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, novih cest, parkirišč in trgov ter oskrbovalnih centrov (samopostrežnih trgovin, restavracij, recepcij, včasih pošt, ambulant …).
Do leta 1985, ko je v enem izmed predstavitvenih katalogov njihov oddelek tržnih komunikacij zapisal, da je »Pionir, z zmogljivostjo izgradnje objektov za 2500 postelj letno, že vrsto let največji graditelj turističnih objektov v Jugoslaviji«, lahko med referencami podjetja zasledimo sedemnajst hotelov ali hotelskih kompleksov (Slovenija, Hrvaška, Črna gora, Poljska), sedem počitniških naselij (Hrvaška) ter dva (avto)kampa (Hrvaška). Novembra leta 1986 so v Senju na Hrvaškem »predstavniki upravljavca mesta in GIP Pionir podpisali samoupravni sporazum o izgradnji novega turističnega naselja Stinica–Jablanac« , kjer je bila po načrtih takrat v projektivnem biroju podjetja zaposlenega arhitekta Gorazda Cibica v štirih letih predvidena izgradnja 1595 enot s skupno 4011 ležišči za prodajo na trgu.
Prostorska skica predstavitve dela turističnega naselja Stinica
Projektant se je na neugodnem, relativno strmem skalnem obalnem terenu odločil za nenavadno urbanistično oblikovanje naselja: ob morju je postavil ovalno oblikovan osrednji javni prostor za prireditve – trgec oz. »piaceto«, ki naj bi ga proti vodi po obodu zapirali servisni javni programi (recepcija, pošta, trgovina, gostilna, slaščičarna, lokal s hitro prehrano …), proti kopnemu pa bi se odpiral na koncentrično postavljene in kaskadno oblikovane sprehajalne uličice, ki bi jih zazelenili in bi jih z obeh strani zamejevali verižno zasnovani dvo- in tronadstropni počitniški objekti. Zgornji rob naselja naj bi zaključevala prečno postavljena, s plastnicami terena poravnana enojna linija verižnih objektov. Rešitev motornega prometa je zgolj nakazana; glavna in edina napajalna cesta naj bi potekala vzporedno s prej omenjeno zaključno linijo naselja, ki bi bila mestoma penetrirana za dostop do skupnih parkirnih mest znotraj zgornjega dela zaselka.
Tako kot pri večini jugoslovanskih sindikalnih turističnih naselij, kjer je večji poudarek namenjen oblikovanju zunanjih prostorov, podrobnejši načrti objektov razkrivajo asketsko odmerjene zaporedno nanizane bivalne enote z minimalnimi kuhinjami in kopalnicami v dveh različicah: manjše in večje garsonjere ter dupleksi (garsonjere z mansardnim prostorom). V pritličjih so vedno enonadstropne enote, v prvi etaži so v dvonadstropnih stavbah enonadstropne pod dvokapno streho, v tronadstropnih pa dvonadstropne z mansardnim prostorom pod enokapno streho. V sklopu enovitega objekta so mestoma namesto bivalne enote vstavljena skupna, polkrožno zaključena stopnišča, ki s pomočjo zunanjih galerij omogočajo dostope enotam v nadstropju. Na podlagi dobre prakse drugih jugoslovanskih arhitektov, ki so načrtovali nova počitniška naselja ob Jadranski obali, tudi Cibic oblikovanje posameznih objektov prilagaja regionalni prostorski identiteti: v belo barvo ometane fasade, z rjavimi polkni zaščitene okenske odprtine manjših dimenzij, rdeči korci za prekrivanje streh položnega naklona, reinterpretacija tradicionalnih arkad …
Naselje Stinica je bilo zgrajeno v manjšem obsegu, kot je bilo načrtovano, pred/med realizacijo pa je prišlo do več sprememb idejne zasnove.
Zapuščina »socialističnega« turizma
Pred nekaj dnevi je zaokrožila novica, da naj bi v Stinici, kjer je še vedno 60 odstotkov lastnikov apartmajev Slovencev, prihajalo do (še) več težav; poleti naj bi namreč podjetje Pionir B & M, ki ima v lastništvu (vsa?) parkirišča, začelo s prodajo posameznih parkirnih mest, kar je povzročilo umeščanje divjih na račun uničevanja zelenih površin. Poleg tega naj bi posamezniki brez potrebnih dovoljenj širili svoje bivalne enote, gradili pomole ter si prisvajali dele plaže. Podobne, a manj drastične težave se verjetno pojavljajo v večini sindikalnih turističnih nastanitev, saj so jih (brez pripadajočih funkcionalnih zemljišč) številna podjetja po razpadu Jugoslavije prodala fizičnim osebam. Nekatera podjetja pa so jih zadržala: med njimi ohranja Mercator za svoje zaposlene in upokojence še vedno 99 počitniških enot. Nekatera jih oddajajo tudi zunanjim odjemalcem: med njimi npr. Petrol.
Če vas grabi nostalgija po letovanju v letu 1986, si torej lahko omislite najem sindikalne nastanitve tistih podjetij in institucij, ki ohranjajo zdaj že 60-letno tradicijo …
Viri in literatura:
Bojc, Saša (2012): V iskanju identitete, Jugoslovanski obalni hoteli. Spletni portal časopisa Delo. Elektronski vir: https://old.delo.si/prosti-cas/kult/v-iskanju-identitete.html (26. 8. 2024).
Cibic, Gorazd: Idejna zasnova turističnega naselja Stinica. Zasebni arhiv družine arhitekta Gorazda Cibica.
Černigoj, Nejc (2019): Jadranska turistična arhitektura, Razvoj turizma z arhitekturo in urbanizmom. Spletni portal revije Mladina. Elektronski vir: https://www.mladina.si/193086/jadranska-turisticna-arhitektura/ (30. 8. 2024).
Društvo Pionir, Društvo za ohranjanje in razvijanje podjetniških vrednot. Predstavitvena spletna stran. Elektronski vir: https://nikamedia.si/Pionir/index.htm (7. 9. 2024).
Gams, Marko (2012): Predmet Ekonomika turizma, Program gostinstvo in turizem, Študijsko gradivo 1. del. Velenje: Višja strokovna šola. Elektronski vir: https://studentski.net/gradivo/vis_scv_git_ekt_sno_gradivo_1_del_01 (26. 8. 2024).
Glasilo kolektiva SGP oz. GIP Pionir Novo mesto – Pionir, 13. 8. 1985, št. 7 (178), 29. 1. 1986, št. 1/184, 28. 2. 1986, št. 2/185, 25. 11. 1986, št. 11/193.
Gradbeno industrijsko podjetje Pionir Novo mesto, Katalog, 1985.
Gradbeno industrijsko podjetje Pionir Novo mesto, Reference, 1985.
Kresal, Janez (2016): Edo Mihevc, Izbrana dela. Ljubljana: Beletrina.
M., St. (2024): V »slovenskem« apartmajskem naselju vlada popolna anarhija. Spletni portal Siol nepremičnine. Elektronski vir: https://nepremicnine.siol.net/novice/v-slovenskem-apartmajskem-naselju-vlada-popolna-anarhija-318 (20. 9. 2024).
Montanič, Monika (2017): Kabinet čudes: Dopustovanje v Jugoslaviji. Spletni portal časopisa Delo. Elektronski vir: https://old.delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-dopustovanje-v-jugoslaviji.html (26. 8. 2024).
Nagrajenci priznanj in nagrad Mestne občine Novo mesto za leto 2015, brošura. Novo mesto: Mestna občina Novo mesto. Elektronski vir: https://www.novomesto.si/mma/-/2017091315572977/ (5. 9. 2024).
Napovednik razstave Sunčana strana modernizma: Turistička arhitektura u Hrvatskoj 1962–1972 (slovensko: Sončna stran modernizma: turistična arhitektura na Hrvaškem 1962–1972). Spletni portal časopisa Oris. Elektronski vir: https://www.oris.hr/hr/oris-plus/suncana-strana-modernizma-turisticka-arhitektura-u-hrvatskoj-1962—1972,3005.html (29. 8. 2024).
Petrol, Počitniške nastanitve. Elektronski vir: https://www.petrol.si/nepremicnine-petrol/turisticne-kapacitete (10. 9. 2024).
Pejić, Dare (2018): Betonska, a konkretna utopija Jugoslavije v newyorški MoMI. Multimedijski center RTV Slovenija. Elektronski vir: https://www.rtvslo.si/kultura/razstave/betonska-a-konkretna-utopija-jugoslavije-v-newyorski-momi/466503 (27. 8. 2024).
Périz Rodríguez, Carmen (2020): Travelling for pleasure: a brief history of tourism. Spletni portal Europeana. Elektronski vir: https://www.europeana.eu/en/stories/travelling-for-pleasure-a-brief-history-of-tourism (26. 8. 2024).
Rupnik Ženko, Veronika (2024): Počitnice, ki si jih sicer ne bi mogli privoščiti: 25 evrov za apartma še ni preteklost. Spletni portal časopisa Večer. Elektronski vir: https://www.dnevnik.si/novice/slovenija/25-evrov-za-apartma-se-ni-preteklost-2685710/ (20. 9. 2024).
Stanković, Stevan M. (1989): Savremeni problemi domačeg i inostranog turizma u Jugoslaviji. Dela – Oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani, številka 6, str. 276–283. Elektronski vir: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-49OPXLRJ/0b222841-797c-436d-9789-0b5fcb869164/PDF (26. 8. 2024).
S., K. (2014): Lepi zapuščeni kraji: nekoč najrazkošnejši hotel komunistične Evrope. Multimedijski center RTV Slovenija. Elektronski vir: https://www.rtvslo.si/zabava-in-slog/ture-avanture/fascinantni-hoteli/lepi-zapusceni-kraji-nekoc-najrazkosnejsi-hotel-komunisticne-evrope/338546 (1. 9. 2024).
Šuligoj, Metod, Dobravec, Mojca (2017): Komunizem in turizem v Portorožu, Katalog razstave. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Elektronski vir: https://zalozba.upr.si/ISBN/978-961-7023-24-4.pdf (26. 8. 2024).
Turistično naselje Stinica, Promocijska mapa. Zasebni arhiv družine arhitekta Gorazda Cibica.
Verovnik, Sanja (2020): Sindikalni turizem: Nekoč nagrada, danes ga je bistveno manj. Spletni portal časopisa Večer. Elektronski vir: https://vecer.com/slovenija/sindikalni-turizem-nekoc-nagrada-danes-ga-je-bistveno-manj-10192050 (26. 8. 2024).
Wikipedia, Funkcionalizem v arhitekturi. Elektronski vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Funkcionalizem_v_arhitekturi (29. 8. 2024).
Wikipedia, Informbiro. Elktronski vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Informbiro (27. 8. 2024).
