Vozila iz obdobja od sredine 19. stol. do 2. pol. 20. stol.
V Soteski pri Dolenjskih Toplicah se v zadnjih letih krepijo aktivnosti za revitalizacijo območja, bogatega z raznovrstnimi spomeniki kulturne dediščine. Lokalna skupnost je prepoznala potencial, ki ga prinašajo obnovljeni zgodovinski prostori, napolnjeni z bogato vsebino. Tehniški muzej Slovenije je že od prvih korakov, ki so bili v tej smeri storjeni pred skoraj tremi desetletji, vpet v to zgodbo. Kakšna je bila vloga muzeja doslej, kje je mesto tehniške dediščine v Soteski in v katero smer bi veljalo vsebine razvijati v prihodnje?
Kaj nam pravzaprav pomeni (tehniška) dediščina? Kulturno dediščino po uveljavljenih kriterijih v grobem delimo na nesnovno in snovno. Medtem ko prva obsega nematerialno sfero, tj. znanja, védenja in običaje, je snovna dediščina vezana na materialni svet. Stavbe, območja in najdišča uvrščamo v kategorijo nepremične snovne dediščine, premična pa obsega predmete različnih dimenzij, umetniška dela, knjige in arhivsko gradivo. Vsem naštetim segmentom kot družba pripisujemo poseben pomen in jih zato preko institucionalnih in neinstitucionalnih vzvodov na različnih ravneh zbiramo, raziskujemo, ohranjamo, predstavljamo in komuniciramo. Dediščina je neločljiva komponenta kolektivnega spomina, ki nas veže s preteklostjo, nam osmišlja skupnostni obstoj in s tem ponuja priložnost za razmisleke o prihodnosti. Dediščine tako ne gre razumeti zgolj kot izključno stvar preteklosti. Njen pomen se namreč v sodobnih družbah krepi in je tudi v dobi skokovitega tehnološkega napredka vedno bolj razumljen kot pomemben kulturni kapital, ki vsebuje potencial za razvoj številnih dejavnosti, tako družbenih kot gospodarskih.
Človek je svojo sposobnost razmišljanja vedno uporabljal tudi za izdelavo pripomočkov, s katerimi si je lajšal svoje preživetje, skrajševal razdalje in izpopolnjeval delovne procese. S pomočjo človeške iznajdljivosti so skozi zgodovino nastajala vse kompleksnejša orodja, naprave in stroji, ki so postali nenadomestljiv del človekovega obstoja. Bogat nabor teh predmetov, ki jih je ob uporabi ročnih spretnosti v okviru posamične izdelave, obrtniških delavnic ali kompleksnih industrijskih sistemov izdelal človek, razumemo kot tehniško dediščino. Predmeti tehniške dediščine nam posledično povedo marsikaj o človekovem odnosu do okolja, v katerem živi, do dela, premagovanja razdalj ali preživljanja prostega časa. Tovrsten nabor predmetov priča o stopnji tehničnih znanj in razvitosti proizvodnih procesov ter s tem nosi tudi informacije o nesnovnih prvinah. Ko vse to povežemo še s konteksti prostora, kjer so bili ti predmeti izdelani in uporabljani, razumemo, da je tehniška dediščina izjemno pomemben nosilec informacij o človekovem obstoju. Povezovanje zgodovinskih stavb s tematskimi zbirkami ter hkratno negovanje nesnovnih prvin je eden od možnih učinkovitih načinov ohranjanja, oživljanja in predstavljanja kulturne dediščine. Tej formuli že sedem desetletij na različnih lokacijah sledi tudi Tehniški muzej Slovenije.
Na fotografiji lahko opazimo kar nekaj zanimivih vozil, ki so še danes na ogled v Soteski. Citroën GS, nekoč evropski avto leta, so sestavljali pri koprskem CIMOS-u. Za njim se nahajata poštno dostavno vozilo Zastava 750 in tricikel TOMOS Moto Guzzi tip Herkul 192. Na nasprotni strani sta postavljena še en fičko in DKW-jev F89, ki je danes na izposoji v Drgančevju. Na podestu stojijo vozila, ki so za premikanje še potrebovala prave konjske moči – dvoje vprežnih sani in odprta kočija. (Avtor: Nada Žgank)
Tehniška dediščina skozi muzejsko prakso. Z vidika razvoja skrbi za tehniško dediščino v sklopu nacionalnega specialnega muzeja je zanimiva svojevrstna zgodovinska naravnanost v decentraliziranost, ki je prvotno izhajala iz pomanjkanja ustreznih razstavnih in depojskih prostorov. Tehniški muzej Slovenije je bil uradno ustanovljen leta 1951, muzealske aktivnosti pa so bile v prvih letih njegovega obstoja usmerjene v vzpostavljanje zbirk – enot po posameznih rudarskih in industrijskih krajih, kjer je vidno vlogo odigral prvi direktor muzeja, dr. Franjo Baš. Ob tesnem sodelovanju s strokovnjaki iz lokalnega okolja so bile tako osnovane muzejske zbirke v Kropi, na Ravnah, v Idriji, Kranju, Hrastniku, Velenju in na Jesenicah, ki so se kasneje preoblikovale v samostojne muzeje. Tehniški muzej Slovenije je bil tako v svojem prvem obdobju s poudarjeno decentraliziranostjo intenzivno vpet v naglo razširitev muzejske mreže na lokalni ravni, ki je v zgodovini muzeologije značilna za obdobje po drugi svetovni vojni.
Muzejske vsebine so se v kompleksu stavb nekdanjega kartuzijanskega samostana v Bistri pri Vrhniki, ki ga slovenska javnost še danes skoraj sinonimno povezuje s pojmom tehniškega muzeja, pojavile leta 1947, ko je z delom začel Gozdarski, lesni in lovski muzej, ki je bil kasneje priključen TMS. Jeseni leta 1953 je bila v Bistri za javnost odprta prva stalna postavitev TMS, ki je predstavljala področja gozdarstva, žagarstva, lesnih obrti in lovstva. Bistriški kompleks, ki je poleg ostankov samostana in rezidenčnega dvorca družine Galle obsegal še številna gospodarska poslopja in nekatere novogradnje, je omogočil hitro rast muzejske dejavnosti ob izvirih Bistre. Muzej se je z začetnih skromnih 80 m2 v desetletjih po ustanovitvi razširil na preko 6.500 m2 in postal največji muzej v Sloveniji. Zbirke so bile obogatene še s predmeti s področja prometa, kmetijske mehanizacije, elektrotehnike, tekstila in tiskarstva, pod streho nekdanje kartuzije pa so dom našle tudi pedagoška, konservatorsko-restavratorska in tehnična služba muzeja.
Vpetost v naravno okolje, arhitekturno in zgodovinsko razgiban kompleks stavb ter bogate zbirke so vzpostavile dobre pogoje za razvoj muzeja, ki z okrog 30.000 obiskovalci letno kakovostno izpolnjuje svoje poslanstvo varovanja in prezentiranja tehniške dediščine. Čeprav je Bistra postala središčna točka Tehniškega muzeja Slovenije, pa se zaradi obširnega fonda predmetov in raznolikosti tematik svojevrstna decentralizacija nadaljuje še v današnji čas in preko tega nagovarja širši spekter vsebinskih, funkcionalnih in geografskih vidikov. Kot samostojna enota znotraj TMS v Blagajevi graščini v Polhovem Gradcu deluje Muzej pošte in telekomunikacij. Ena od temeljnih prvin muzejskega dela se skriva tudi v varnem skladiščenju predmetov, čemur so namenjeni muzejski depoji na Ptuju in v Kočevju. Poleg depojev zaprtega tipa pa so pomemben del tega širokega muzejskega ekosistema še ogledni depoji v prostorih nekdanje italijanske vojašnice v Pivki, na območju industrijske cone v Tržiču in v nekdanjem gospodarskem poslopju dvorca Soteska pri Dolenjskih Toplicah.
Osebni avtomobil IMV Austin 1300 iz zbirke Tehniškega muzeja Slovenije nosi močan dolenjski pečat. Na podlagi licenčnega sodelovanja z British Leyland Motor Co. je bil izdelan pri novomeškem IMV-ju leta 1969. Ob odprtju prenovljenih prostorov depoja v Soteski je bil leta 2004 kot eksponat takole prisoten na otvoritveni slovesnosti. Trenutno je na podlagi dogovora s Klubom prijateljev IMV na izposoji v Drgančevju pri Novem mestu, kjer skupaj z ostalimi vozili priča o tesni zgodovinski povezanosti celotne regije z avtomobilsko industrijo. (Avtor: Nada Žgank)
Ogledni depo med hranjenjem in prezentacijo. Muzejski depo je, čeprav običajno nedostopen javnosti, dinamično vpet v delovanje muzeja. Organiziran je po določenih pravilih in ostaja odprt za izdajanje in sprejemanje eksponatov, ki krožijo med stalnimi in občasnimi razstavami, med konservatorsko-restavratorsko delavnico ter med potencialnimi izposojami drugim institucijam. Ker je muzejski depo prvenstveno namenjen skladiščenju predmetov, pri njegovem delovanju glavno pozornost namenjamo vzpostavljanju kar se da ugodnega okolja za čim kakovostnejše varovanje zbrane kulturne dediščine. To vključuje vzpostavljanje ugodne mikroklime, preprečevanje negativnega vpliva svetlobe in zagotavljanje varnosti. V nasprotju s stalno razstavo se postavitev predmetov v depoju pogosto spreminja, prav ta dinamika pa poleg ostalih naštetih dejavnikov pripomore k omejevanju dostopnosti.
Učinkovit kompromis med odprtostjo razstave, ki preko izpostavljenih predmetov poglobljeno interpretira izbrane tematike, in zaprtim značajem klasičnega depoja, do katerega nepooblaščene osebe nimajo dostopa, je t. i. ogledni depo. Večje število predmetov je pod ustreznimi klimatskimi in varnostnimi pogoji shranjeno na enem mestu, ki je kot depojski prostor tudi prezentiran javnosti. Čeprav interpretacijska komponenta umanjka, pa so predmeti kulturne dediščine vseeno dostopni za ogled in skupaj z navedenimi spremljajočimi osnovnimi podatki javnosti nudijo določeno sporočilnost. To lahko še podkrepimo z dodatnimi vsebinami, ki so na voljo preko fizičnih ali elektronskih vodnikov, s tematskimi dogodki in javnimi vodstvi. Ogledni depoji imajo običajno strožje časovno omejene termine obiska, s tem pa kompromisna rešitev ne gre na škodo kakovosti varovanja muzejskih predmetov.
Koncepta oglednega depoja se poslužujejo tudi slovenski muzeji. Največji depojski kompleks v državi se s 3.000 m2 skladiščnih površin nahaja v sklopu Parka vojaške zgodovine v Pivki, kjer predmete hranijo trije državni muzeji – Tehniški muzej Slovenije, Narodni muzej Slovenije ter Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Del teh površin je preurejen v ogledni depo. Obiskovalci, ki se zanimajo za tehniško dediščino, pa si lahko depojske zbirke TMS ogledajo še v Tržiču in v Soteski pri Dolenjskih Toplicah.
Tehniška dediščina v Soteski. Leta 2024 mineva dvajset let od odprtja oglednega depoja v Soteski, ki je v sodelovanju Tehniškega muzeja Slovenije, Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Občine Dolenjske Toplice v opuščeni gospodarski objekt ob dvorcu Soteska vnesel novo vsebino. Zgodba vsebinskega predrugačenja območja nekdanjega soteškega dvorca, ki se v zadnjih letih očitno intenzivira, se je začela v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja. TMS je takrat sprejel pobudo Ministrstva za kulturo in pričel razmišljati o potencialnih vsebinah za nekdanje hleve. V sodelovanju z Občino Dolenjske Toplice so bili izvedeni potrebni ukrepi, obnova je stekla in jeseni leta 2004 je svoja vrata za javnost odprl ogledni depo Soteska.
Fond TMS obsega okrog 20.000 predmetov premične kulturne dediščine, katerih skupna značilnost je izjemna vsebinska in materialna pestrost. V zbirkah hranimo od poštnih znamk, odlitkov črk za tiskarske stroje in podkev, do osebnih avtomobilov, tovornjakov, avtobusov in tramvajskih vozov. Različni materiali, dimenzije in materialno stanje predmetov narekujejo tudi različne načine hranjenja in varovanja, saj vsak eksponat s svojimi specifikami zahteva drugačen varstveni režim. Če poštna znamka zavzame le nekaj kvadratnih centimetrov in jih lahko v ognjevarni omari hranimo do nekaj sto, je zgodba s hranjenjem denimo pogonskega voza ljubljanskega tramvaja ali mestnega avtobusa mariborskega proizvajalca TAM seveda povsem drugačna. Že običajen osebni avtomobil iz druge polovice 20. stoletja zasede okrog 5 m2 površine, medtem ko se površinska potreba pri avtobusu skoraj podeseteri. Prav zato je bila odločitev o namenitvi soteškega objekta prvenstveno za predmete iz prometne zbirke hitro sprejeta.
Zbirka oddelka cestnega prometa priča o pestrosti uporabe cestnih vozil na Slovenskem skozi zgodovino. Mobilnost naših prednikov v 19. stoletju ponazarja denimo kočija mariborske škofije, medtem ko na začetke motorizacije namiguje najstarejši ohranjeni osebni avtomobil Piccolo. Izjemen eksponat je tudi pogonski voz ljubljanskega tramvaja, ki se je od postavitve leta 1902 napajal iz Ljubljanske mestne elektrarne. (Avtor 1: Anita Novak, 2: Blaž Zupančič, 3: Dragan Arrigler)
V soteškem objektu je tako shranjenih in predstavljenih preko 50 vozil iz obdobja od sredine 19. do druge polovice 20. stoletja. Predmeti obiskovalcu ponujajo pogled v zgodovino mobilnosti na Slovenskem – na eni strani je v Soteski moč opaziti številna cestna vozila iz obdobja pred pojavom motorjev na notranje zgorevanje, ki so kot pogon še uporabljala živalske moči in bile pretežno izdelane iz lesa. Med predmeti je najti številne vozove in kočije, pa vprežne sani in celo vozove, posebej prirejene za prevoz umrlih. Med starejšimi vozili po pomenu izstopa kočija z naslikanim grbom mariborske škofije, ki naj bi jo uporabljal škof Anton Martin Slomšek.
S pospešeno industrializacijo socialistične Jugoslavije po drugi svetovni vojni se je začela razvijati tudi domača avtomobilska industrija. To na eni strani predstavljajo vozila iz kragujevškega podjetja Crvena zastava, ki je bilo največji jugoslovanski proizvajalec avtomobilov, po drugi strani pa velja izpostaviti slovenske tovarne – TOMOS, CIMOS in TAM. Posebno zgodbo za celotno Dolenjsko predstavlja dediščina podjetja Industrija motornih vozil Novo mesto (IMV), ki je sinonim za skokovit industrijski razvoj regije po drugi svetovni vojni in soodgovorna za to, da ima pokrajina ob Krki še danes izrazit industrijski značaj. Vozila, povezana z IMV-jem, ki so bila prva leta še shranjena v Soteski, je TMS v obliki izposoje prispeval za zbirko Kluba prijateljev IMV v Drgančevju pri Novem mestu.
Tam je bil tako rekoč in situ vzpostavljen zgleden primer predstavljanja tehniške dediščine, kjer so ob pobudi novomeškega društva moči združile muzejske ustanove, lokalna skupnost in gospodarske družbe. Rešitev se zaenkrat dobro obnese in lahko ponudi tudi razmisleke za nadaljnje korake pri revitalizaciji soteškega dediščinskega območja.
Pogled naprej. Ogledni depo TMS se vklaplja v dediščinsko območje, ki se v Soteski razteza na obeh bregovih Krke. V zadnjih letih je preko vzdrževanja ostankov soteškega dvorca in pripadajočega Hudičevega turna lokalna skupnost nakazala smer revitalizacije območja, ki bo bazirala na prikazovanju in izkoriščanju bogatega dediščinskega kapitala. K slednjemu sodi tudi bližnja cerkev sv. Erazma, ki pokriva sakralno komponento, medtem ko srednjeveško utrdbeno arhitekturo nakazujejo razvaline srednjeveškega gradu Stara Soteska. Tudi tehniška dediščina je v tem prostoru dobro zastopana, s čimer zaokrožuje celostno dediščinsko ponudbo Soteske, čeprav, tako kot ostale vsebine, še čaka na popolno izrabo vsega ponujenega potenciala. Na eni strani so tu zbirke Tehniškega muzeja Slovenije, ki so zaenkrat prvenstveno vezane na prometna sredstva, a bi jih veljalo v prihodnje vsebinsko povezati in nadgraditi v smislu razstavne postavitve tudi z večjo navezavo na lokalno okolje. S tem bi še povečali privlačnost nekdanjega gospodarskega objekta, ga bolje vklopili v dediščinski prostor in razširili dostopnost javnosti do vsebin, ki jih hrani. Tehniško plat poudarjata tudi skoraj stoletje stara elektrarna, postavljena na mestu nekdanjega Auerspergovega mlina, in še en nekoliko skrit tehniški spomenik – parna lokomobila žage na nasprotnem bregu. S še temeljitejšo izrabo tehniške plati dediščine bi v Soteski ustvarili celostno ponudbo, ki bi obiskovalce na območju zadržala dlje in lokalni skupnosti ponudila dodatne možnosti udejstvovanja. S skupnimi močmi bomo lahko še naprej udejanjali stališče, ki ga zastopamo tudi pri Tehniškem muzeju Slovenije – tehniška dediščina ima mesto v Soteski.
Matevž Šlabnik, kustos oddelka cestnega prometa v Tehniškem muzeju Slovenije
