Pogovor z umetnico Kiki Klimt
Doc. dr. Kiki Klimt se je v novomeški galeriji Kocka predstavila z razstavo Vizualna analiza mita Psihe in Erosa skozi Heglovo dialektiko. Gre za kompleksno delo, v katerem se prepletajo umetničino poznavanje mitologije, filozofije in likovne teorije (oziroma kot sama pravi likovnega jezika). Jonski otok, kjer je umetnica bivala en mesec leta 2022, je bil ravno pravšnje okolje, da se je začelo raziskovanje večplastne zgodbe, v kateri, kot je Kiki ugotovila, nekaj ni prav. Treba jo je brati na novo in postaviti antitezo na osnovno idejo mita. In ravno na to pot se je umetnica podala.
Menda rada bereš. Prebrala naj bi zavidljivo število knjig …
Zelo veliko. V resnici je tako … V Osnovni šoli Grm sem bila redna obiskovalka knjižnice. V 6. ali mogoče 7. razredu mi je ta postala premajhna, zato sem šla v glavno mestno knjižnico in začela z A [smeh]. Po navadi sem par strani knjige pregledala in če me je potegnila, je šla z menoj. Na likovni akademijisem po vsej verjetnosti edina oseba v zgodovini učenja prof. Jožefa Muhoviča, ki je prebrala vso njegovo priporočeno literaturo – ponavadi 50–100 knjig na leto. Do konca študija sem recimo brala v povprečju od 2 do 3 knjige na teden, včasih tudi več. Nato je prišlo obdobje slikanic in otroške literature, malo zaradi otroka in malo zaradi profesionalnega zanimanja. Dolga leta sem namreč intenzivno ilustrirala. Danes je drugače. Prej sem knjige požirala, zdaj iščem dragulje.
Gre za strokovno literaturo ali leposlovje?
Vse.Filozofija, psihologija, mitologija, fizika, kemija. Tudi zgodovina, antropologija, leposlovje, fantazija … To je naključno. Pride knjiga in te potegne.
Kaj je trenutno na knjižni polici?
Sebastjan Vörös – Podobe neupodobljivega, krasna knjiga o misticizmu. In Leonardo da Vinci – Traktat o slikarstvu. Zadnjič sem si jo spet kupila, ker sem staro izgubila ob selitvi.
Koliko pomembno se ti zdi, da človek bere?
Zelo. Pomembno je, ker določenih znanj ne moreš dobiti drugače kot skozi branje, pomembno je za razvoj samostojnega mišljenja, ki ga danes tako zelo manjka. Branje razvija povezave znotraj posameznih centrov, sinaps v možganih. Recimo, da bereš leposlovje. Da bi prebrano razumel in doživel, moraš istočasno uporabljati verbalni in vizualni del možganov. To pomeni, da se nam skozi branje možgani nenehno razvijajo in nadgrajujejo infrastrukturo možganskih poti. Najpomembnejše pa se mi zdi to – da ljudje, ki berejo, potem niso tako lahko vodljivi, saj poznajo, vejo in znajo uporabljati ta organ, imenovan ganglij. Manj vodljiv si. Znaš razmišljati s svojo glavo.
Predstavljam si, da ostajaš pri klasični knjigi in da ne posegaš po e-bralnikih ali tablicah.
Sem poskusila in ne morem. Celo tako grozna sem, da sprintam vse, kar dobim na računalniku [smeh].Nisem ekološka. Zame je branje, ko se usedeš na kavč, se stisneš med pouštre, zraven imaš nekaj za pit … Ko si v drugem svetu. To je poseben, enkraten ritual. To je potovanje. Mogoče je tudi stvar navade. Moja hči bere stvari na računalniku. Ona je generacija po letu 2000, ampak če ji je nekaj res všeč, kupi knjigo in jo tako prebere do konca. Knjige imava povsod, v kuhinji, na hodniku … No, zdaj imam končno toliko prostora, da si bom uredila knjižnico nad ateljejem.
Govoriš o hiši v okolici Novega mesta. Kako to, da si se preselila nazaj na Dolenjsko? Če se ne motim, si tukaj preživela del mladosti.
Od 5. do 18. leta. Starša sta delala v IMV-ju. Kemik in strojnik, kaj pa drugega. Ko sem bila stara 14 let, je oče hotel kupiti nekaj, da bi bilo njegovo. Našli smo hišo v »Podgurju«. Staro kamnito hišo s črno kuhinjo, ki sta jo starša restavrirala, kolikor se je dalo. Ko je pred tremi leti oče umrl, sva želeli s sestro hišo prodati, a nikakor ni šlo. In potem sem se odločila, da se v hišo preselim jaz.
Kako je živeti v »Podgurju«?
Odlično. Zelo prijetna vas je, zelo prijetniljudje, ki so me lepo sprejeli. Dobro se počutim. Poleg tega sem že dovolj stara, da mi je fino malo brkljati po zemlji.
Potem ne bi zamenjala za en jonski otok?
Tu si me pa dobila [smeh] … To mogoče bi. Tudi zato, ker tam ni zime. Mene januarja ne dobiš ven. Nabavim si hrano in se zaprem notri. Takoj ko pade pod minus pet stopinj ali pa pod nulo.
Kakšni pa so spomini na Novo mesto iz mladosti, na osnovno, srednjo šolo?
Kaj pa vem, ne spomnim se … V tistem obdobju se nisem počutila dobro v Novem mestu. Utesnjevalo me je. Premalo kulture, premalo ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjala. V resnici sem komaj čakala, da grem v Ljubljano študirat in tam sem našla ljudi, s katerimi sem lahko raziskovala. V naši družini študij sploh ni bil vprašanje. Starša sta bila oba diplomirana inženirja in tu ni bilo vprašanja in ne dileme.
Onadva sta, kot praviš, študirala naravoslovne smeri, vidve s sestro pa sta obe šli v bolj umetniško smer. Je to kdo v družini spodbujal?
Po mamini strani se je veliko dalo na umetnost. Moj pradedek je bil eden prvih fotografov v Ljubljani. Imel je fotografski studio Kunc na Volfovi. Moja mama je bila zelo nadarjena, ustvarjalna, a ker je bila situacija po vojni taka, se je tako kot večina odločila za naravoslovni poklic. Oče je bil velik ljubitelj filozofije in literature. Želel je študirati primerjalno književnost, pa ni bil v situaciji, da bi lahko. V resnici je to na nek način nadaljevanje njunih želja. Mama je pozneje začela izdelovati keramiko. Še danes mi kdo pove, da ima njeno skodelico. Oče pa je klesal kamen.
Če se vrnem na povod za ta intervju – na razstavo, s katero si se predstavila v galeriji Kocka . V njej raziskuješ antični mit Psihe in Erosa. Zakaj te je ravno ta mit pritegnil?
Najprej naj povem, da ni antični mit, ampak orfični. Orfisti so bili pred antiko. Gre za prastari mit, ki so ga spreminjali najprej Grki, nato Rimljani, nato v srednjem veku … In to, kar je prišlo do nas, je v resnici posledica manipulacij in prilagajanj zgodbe skozi čas. Zakaj ravno ta mit? Ni jih veliko, ki bi postavili žensko na »pot junaka« [Hero’s journey, knjiga Josepha Campbella]. Poleg tega je to mit o duši in ljubezni, tematika, ki me je od nekdaj zanimala. »Dejmo odkrit, kaj je izza« – ta človeški vzgib. In ona [Psihe] je šla na to pot. Začelo se je že leta 2017, ko sem o mitu napisala članek. Nato sem leta 2022 odšla na umetniško rezidenco v Grčijo, na Kefalonijo, in stvari so se poklopile. Moje vprašanje je bilo: »Kaj lahko dobim od tega mita, kaj se lahko naučim za svoje lastno življenje?« Tam je nastala prva serija 12 slik. In potem sem prišla domov in sem ugotovila, da to ne štima. Vzrok so bile stvari, ki so se odvile v mojem življenju. Posledično sem se spomnila mame, ki je bila ena prvih feministk v teh koncih, in tega, da je vedela oziroma sta oba z očetom vedela, da je vse narobe, ampak nista vedela, kako to popraviti.
Popraviti kaj točno?
Nezavedni patriarhalni odnos do žensk. Moja mama je bila zelo uspešna študentka, končala je z odliko, kar pomeni s samimi desetkami. A ker je bila ženska, se je njena kariera končala na nivoju vodje razvojnega oddelka. Bog ne daj karkoli več. Emancipacija je pomembna in govoriti o tem je pomembno. A v večini primerov smo ženske dobile le eno obveznost več. Lahko hodimo v službo, smo manj plačane in potem opravimo še vse, kar so tradicionalno ženske počele doma. To, kar v kapitalizmu ni več obravnavano kot delo. Emancipacijo je v veliki meri pogoltnil kapitalizem in si ustvaril poceni delovno silo. Včasih so morali enega delavca plačevati enako kot zdaj dva. Minimalno, da družina preživi. Emancipacija je stvar ekonomije in političnega diskurza, kajti vse skupaj je le farsa. Ne samo globalno, tudi v Sloveniji. Lahko blefiramo na zunaj. A ker ne verjamem, da se politično da rešiti karkoli, je moj pristop oseben.
Prva serija je nastala, ker se mi je takrat zdelo, da je mit idealni učbenik za sodobno žensko. Kako najti sebe in neko notranje zadovoljstvo. Kakor sem že omenila, pa je to sprožilo sosledje nepredvidenih dogodkov in naredila sem naslednjo serijo, v kateri sem trdila, da je vse kontra. Sledila sem življenjski zgodbi svoje uporniške matere. Vprašala sem se: »Kaj, če je sodobna verzija mita laž, prilagojena zgolj zato, da vzgaja pridno žensko?« In potem je prišla do mene hči in me vprašala, če vem, da uporabljam Heglovo dialektiko. Poenostavljeno je to način raziskovanja stvari, kjer postaviš tezo, potem narediš antitezo, da vidiš, ali teza drži, potem pa iz ugotovljenega napraviš sintezo – ki je seveda spet nova teza. In tako se je rodila serija 108 slik, devet krat dvanajst slik.
Torej našla si resnico v tem mitu, ampak na neki drugi ravni, z drugega zornega kota …
Lahko rečem, da mi jo je uspelo izbrskati. Naj povem primer. Ko gre Psihe v podzemlje, prinese nazaj šatuljo z lepoto, podobno kot Pandorina skrinjica. Rečeno ji je: »Ne odpri. Ne brskaj, bodi zadovoljna z življenjem, kakršno je. A bi nehala praskati notri?« Ženske smo take, da rade praskamo, rade pogledamo, kaj je v ozadju. Radovednosti se danes pri otrocih in mladih ne spodbuja, sploh ne pri ženskah. Ni varno in ne spodobno. Psihe pa je šatuljo odprla, a v šatulji ni bilo lepote, kot ji je bilo rečeno, ampak Morfeus, bog spanca, ki živi v podzemlju. Tako bi brali poenostavljeno. A če smo malo bolj radovedni in malo popraskamo po literaturi, ugotovimo, da etimološko beseda morfeus pomeni preformirati, na novo formirati. Psihe ni zaspala, ampak se je spremenila, na novo formirala. To pomeni, da spanec mogoče ni bil spanec, ampak vizija, kar je v duhovnih praksah popolnoma normalno. Moraš skozi proces ali na potovanje v neko drugo stanje bitja, da se zgodi sprememba.
Ampak v zgodbi je to njena kazen?
V javni verziji mita je tako: »Koza nora! Zakaj si to morala odpreti? Zdaj pa mora priti Eros, da te reši, ker si ti naredila napako.« In tako Eros pride in jo reši iz usmiljenja, ker je toliko pretrpela zanj. Če pa pogledaš na drug način, je bila Psihe nagrajena, ker ni bila ubogljiva. Kajti če tega ne bi naredila, se ne bi zgodilo nič. Psihe ni bila naivna neumnica, kot je tolikokrat prikazana v mitu, ki je prišel do nas. Ni bila nesposobna ženskica, ki jo je rešil Eros, njen mož, saj sama ni mogla narediti ničesar. Bila je ženska, ki je vedela, kaj hoče. Vedela je, da je za to potrebno storiti tudi tisto, kar je prepovedano. Zgodba je dobila povsem nov pomen in smisel, ko sem jo spustila skozi par ciklov Heglove dialektike.
Zanimivo je, da ob vsej tej kompleksnosti razmišljaš o ustvarjanju objektivne umetnine. Motiv sam je, kot praviš, drugotnega pomena. Kompozicija in barva [in poteza, doda umetnica] so nosilke zgodbe, sporočila. Ali si uspela v tej nameri ali je to objektivna umetnina?
Najprej je treba razumeti besedo objektivno, jo postaviti v kontekst, ker je drugače lahko vse narobe razumljeno. Objektivno se v umetnostni zgodovini oziroma umetnosti nasploh dojema kot tisto, kar vsi razumejo enako. In je zato resnično. Čeprav je izvor besede drugje in ima izvorno povsem drugačen pomen – tisto, kar je izven mene. Subjektivno je tisto, kar je v meni in kar doživljam samo jaz. In zato, po mnenju večine, ni resnično (kar je popolnoma napačno). Takšna definicija in napačno razumevanje sta dediščina Newtonove definicije znanosti. A se ne bom spuščala v to, ker je preobsežna tema. Zame je pomembno, da so zgodbo razstave vsi razumeli enako, čeprav so to povedali z drugimi besedami. Ljudje, ki pridejo po slike, jih izberejo povsem subjektivno. Tisto, ki ta trenutek rezonira z njimi. Kar me je ob tem fasciniralo, je to, da si izberejo tisto, ki opisuje njihovo trenutno situacijo v življenju. Zato vsakemu, ki sliko kupi, dodam izpis s svojih skic, da bi jo bolje razumeli. So nekako tako kot tarot karte. Pomagajo razumeti situacijo, v kateri si ta trenutek v življenju.
Bi lahko malo bolj konkretno razložila povezavo likovne teorije in objektivne umetnine?
Kar se tiče objektivnosti, zelo rada uporabljam termin likovni jezik. Že 25 let sem profesorica likovnega jezika, čeprav se temu uradno še vedno reče likovna teorija. Reči bi morali teorija likovnega jezika, o čemer sta govorila že prof. Milan Butina in prof. Jože Muhovič. Morala bi biti enakovredna ostalim jezikom, saj temelji na jasnih pravilih. In če jih poznam, če vem, kako jih uporabljati, lahko podobe vizualiziram povsem jasno in razumljivo. Ta »če …, če …, če« je enak kot pri verbalnem sporazumevanju. Če razumem, kako uporabljam glas, besede in sintakso, bo sporočilo prišlo do naslovnika. No, jaz sem s svoje strani to naredila. A je vprašanje, če je tisti na drugi strani to pripravljen sprejeti. Da bi razumela komunikacijo, ne glede na medij, sem študirala tudi verbalno komunikacijo. Tako sem na primer trenirala dve leti pri šolani pevki in študirala glas, da ga lahko čimbolj obvladujem, da sem sposobna govoriti publiki. Deluje absolutno. Enako počnem v vizualni komunikaciji. Če nadalje primerjam: razpon glasu za pevca pomeni enako kot razpon potez za slikarja. Večina slikarjev ostaja na isti potezi celo življenje. Temu rečejo moj podpis, moj stil. Mene to nikoli ni mikalo, ne ta omejenost. Freddie Mercury je imel fantastičen razpon glasu. Jaz bi imela to, samo v slikarstvu [smeh].
Ta pristop, da vse razstaviš, zato da razumeš in potem s tem zavedanjem ustvarjaš, je renesančni. Prej si omenila, da zopet bereš Leonarda da Vincija. Zakaj je Leonardo zate pomemben?
Leonardo da Vinci je fascinantna oseba. Eden redkih umetnikov, ki je v svojih delih uspel priti do objektivnosti. Mona Lisa recimo vsem, ki jo gledajo, ustvari enak občutek. Za vse je enaka. Mistična, skrivnostna, kot da bo še nekaj povedala. Samo še malo, na koncu jezika ima to skrivnost, ki nam jo bo zaupala. Poleg tega se je Leonardo da Vinci učil iz narave, kar je meni zelo blizu. Iz opazovanja sveta okoli sebe sem se naučila, kako svet funkcionira in kako to prenesti v sliko. In tako kot njega je tudi mene vedno zanimalo toliko različnih tematik. Nikoli se nisem mogla usmeriti zgolj v eno. In njegova tehnika sfumato ... Še preden sem vedela, kako je on slikal, sem slikala na podoben način. Kasneje sem svoje znanje in spretnost nagradila s študijem njegovih del.
To je tvoja tehnika slikanja s svetlobo?
Ja. Imenujem jo slikanje s svetlobo, ker se moji barvni nanosi fizikalno ne obnašajo kot materija, ampak kot svetloba. Vsi vemo, da dobiš zeleno, ko zmešaš rumeno in modro. Jaz pa dobim belo. Kar bi bilo možno, če bi mešala barvne svetlobe in ne snovi. Ne sprašuj me, zakaj je tako, ker mi še zmeraj ni jasno. Bom pa enkrat pogruntala [smeh].
To je zanimivo, ker se upira vsej logiki, ki jo imamo [smeh]. Zakaj pa misliš, da je tako?
Zdi se mi, da je posledica v vsem, kar počnem; kako pripravim podlago, kako pripravim barve, kako jih nanašam …
Zanimivo, kako blizu ti je Leonardo, pa vendarle tvoje umetniško ime ni Da Vinci, ampak Klimt. Zakaj?
Pojma nimam [smeh]. Recimo temu preblisk. Od nekdaj so me klicali Kiki, in to je zame postalo moje ime. Priimek pa je nastal zelo intuitivno. Pač se lepo sliši. V uho gre. Čista igra brez namena. Seveda imava s Klimtom skupno ljubezen do zlata [smeh]. Marsikdo ne ve, da Klimt za časa življenja ni bil tako priljubljen. Pogosto je bil preganjan, saj ni zadovoljeval meril takratne dunajske smetane. Dva upornika, velika prijatelja, Gustav Klimt in Egon Schiele, ki je bil celo v zaporu. Od nekdaj sem ju občudovala. A marsičesa ne vemo o njiju, kot ne o drugih umetnikih. Tako kot se recimo za Van Gogha misli, da je bil nek vaški tepček, ki je slikal. A človek je govoril angleško in bil zelo izobražen. Nihče ne govori o tem …
Neke naracije o umetnikih vedno prevladajo …
Ja, tako kot pri nas učimo. (Slovenski) umetnik je zapit in nesrečen in zato otroci ne grejo študirat umetnosti. »Od česa boš pa živel?« mu rečejo. Večina umetnikov, ki jih poznam, dostojno živi. Eni tudi ne, a tako je tudi v drugih poklicih. Nič več, nič manj. Cankar je bil recimo srečna, radoživa in uporniška oseba. Daleč od tega, da je bil depresivni umetnik. Rad je pil. A kdo pa v Sloveniji tega ne počne? Vse ženske so bile zaljubljene v njega. Temu človeku je bilo lepo v življenju. Na razstavi Ivane Kobilce je bilo možno videti njene privatne fotografije. Na njih je bil tudi Ivan Cankar, ker so bili dobri prijatelji – ti so tako dobro žurali [smeh]. Imeli so se lepo. Take neumnosti so počeli. Tako da nehajmo že s tem… Umetnost je poslanstvo, je poklic in ne nekaj, kar bi lahko počel le kot hobi. Kajti ravno zaradi takega razmišljanja ljudje ne razumejo, zakaj bi umetniku plačali. Kot bi v Sloveniji plačevali za trpljenje in ne delo. A to je že tema za kdaj drugič.
