Foto: Natalija Zanoški
Avtoštop ali štopanje je znana oblika potovanja, kjer posamezniki s signalizacijo dvignjenega prsta ali napisa kraja poskušajo ustaviti voznika osebnega avtomobila in se z njim odpeljati v določeno smer. SSKJ ga opredeli kot zastonjsko vožnjo z avtomobilom, katerega voznik ustavi na prosilčev znak. Avtoštop se je razmahnil v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so osebni avtomobili postali bolj dostopni, razmah je seveda sledil v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Gre tudi za eno najbolj nevarnih vrst prevoza, ki je v zadnjem desetletju v zatonu zaradi različnih dejavnikov, kot je recimo dvig življenjskega standarda in s tem tudi več osebnih avtomobilov. Po podatkih confused.com smo imeli leta 2022 v Sloveniji na 1000 prebivalcev kar 556 osebnih avtomobilov, kar pomeni 1,27 na vsako slovensko gospodinjstvo, po podatkih SURS-a pa je bilo leta 2023 registriranih kar 1,2 milijona osebnih avtomobilov.
Na upad običajnega avtoštopa v Sloveniji je vsekakor prispevala spletna platforma prevozi.org, ki se je pojavila v prejšnjem desetletju. Le-ta štoparjem – iskalcem prevoza – omogoča, da najdejo svoj preverjen prevoz v zameno za manjše plačilo. Od Novega mesta do Ljubljane takšne vožnje stanejo od 4 do 5 evrov, sami vozniki od nedavnega plačujejo uporabo portala, s čimer je zagotovljen večji nadzor nad vozniki. Na spletnih forumih je moč zaslediti razne zgodbe, nas pa so zanimale štoparske.
Pogovarjali smo se z različnimi ljudmi, ki so nam zaupali svoje spomine. Kot je razvidno iz nadaljevanja besedila, so določeni posamezniki želeli ostati anonimni, njihovo željo pa smo seveda spoštovali. Kam so se torej odpravili z avtoštopom in kaj se jim je zgodilo na poti?
Natalija Zanoški
Postali smo del družbe izobilja, ki je obremenjena z varnostjo. Danes ima velika večina polnoletnih svoj avtomobil in načeloma dovolj (svojega, darovanega, izposojenega) denarja, da jim ni treba premišljevati, ali ima za vožnjo. Pri tem se seveda zavedam, da obstajajo ljudje, ki nimajo avtomobila in/ali imajo te dileme, verjetno tudi veliko hujše. Poleg tega je varnost postala ena najvišjih vrednot naše družbe. Še dve, tri desetletja nazaj pa ni bilo tako … Če si želel pokukati izven meja (majhnega) mesta, regije, države, je bil avtoštop ponavadi edina možnost. Za varnost smo skrbeli tako, da smo štopali v parih. Moja sopotnica je bila skoraj vedno prijateljica iz srednje šole – Laura. Najini podvigi so se začeli že takrat. Spomnim se, da sva se po pisanju eseja na maturi odpravili »na štop« v Ljubljano in nazaj.
Seveda pa je bil najin najbolj razburljiv avtoštop najin najdaljši; zaželeli sva si namreč potovanja v Španijo. Dodatno varnost sva si zagotovili s tem, da nisva iskali prevoza z osebnimi avtomobili, ampak s tovornjaki. In obvezno s slovenskimi šoferji. Ti so se med seboj vsi dobro poznali, kar je pomenilo, da si nihče verjetno ne bi upal prekoračiti kakšne meje. In ker so se ustavljali na vedno istih, preverjeno varnih postajališčih, je bila velika verjetnost, da nama najdejo naslednjega znanca, voznika, če so se naše poti razdvojile. Začeli sva zjutraj na ljubljanskem carinskem terminalu. Od začetka so se nama vozniki smejali, proti popoldnevu pa se naju je eden le usmilil, povedal, da bo zvečer mimo Fernetičev proti Španiji peljal nek fant svetlih las po imenu Alfred (če se prav spomnim) s takim in takim tovornjakom (z živo rumeno kabino, če se prav spomnim) in da naju lahko on zapelje do tega mejnega prehoda. Dolgo sva na Fernetičih čakali … Šli sva že peš čez mejo … Ko se je začelo večeriti, pa sva razmišljali, da se je mogoče »usmiljeni« šofer malo ponorčeval iz naju in da je še čas, da prištopava do rane noči v Ljubljano. Lačni sva se vrnili na slovensko stran in zavili na bencinsko črpalko po sendvič. Kot divjak v lokal »uleti« fant svetlih las in kriči: »Menda sta tu dve, ki bi šli z mano proti Španiji?!« Na hitro sva se spogledali, si za trenutek odsvetovali željo, potem pa takoj sprejeli odločitev: »Seveda, greva!« Z nami je šel še en fant, ravno tako štopar. In imeli smo se fino, razen poslušanja rahlo neverjetnih, ampak neškodljivih zgodbic, ki jih je pravil voznik … Vse do mejnega prehoda med Francijo in Španijo, ko nas je Alfred vse tri, speče, zbudil pred peto zjutraj in nas nagnal iz kabine tovornjaka. Od tam sva potem dobili štop šele proti večeru … Ker sva bili obupani, sva prekršili pravilo in prosili, no, bolj moledovali, hrvaškega šoferja za prevoz do Madrida. Pravzaprav sva potem začutili, da se je on bolj bal naju kot midve njega. Sva pa srečno prispeli v Madrid! Nazaj grede pa sva imeli popolno srečo, saj naju je pobral starejši gospod, ki je za naju skrbel, kot da bi bili njegovi vnukinji.
Med temi dolgimi vožnjami izven Slovenije (z Lauro sva na podoben način pred tem potovali tudi do Londona) smo se veliko pogovarjali … In šoferji tovornjakov so nama razkrivali svoje življenjske zgodbe. V tistih časih so sicer s tem delom dobro zaslužili, vendar so bili ves čas zdoma. Govorili so o nepovezanosti z ženami in otroki, ločitvah, težavah s prebavili (zaradi slabe prehrane), bolečinah v hrbtenici (zaradi prekomernega sedenja), tudi nevarnih pripetljajih na vožnjah … Na nek način sem vesela, da sem skozi njihove zgodbe dobila vpogled tudi v življenja voznikov tovornjakov. Niso najbolj enostavna.
Če si bil sam nekoč štopar, boš vedno ustavil štoparju, vendar jih danes skoraj ni več. Nazadnje sva s partnerjem lani na ljubljanski vpadnici ustavila mlademu fantu s Češke, ki je želel – ne boš verjela – v Novo mesto! Po vprašanju, zakaj, nama je razložil, da mu je lokacijo predlagal prejšnji voznik. Midva pa sva imela nalogo, da ga pošljeva iz Novega mesta na naslednjo destinacijo vzdolž Balkanskega polotoka. Izbrala sva Lovćen nad zalivom Boke Kotorske v Črni gori, katerega obisk naju je navdušil med zadnjim »road tripom« po bivši Jugoslaviji. Upam, da je srečno prispel do tja.
Jurij Moškon
Štoparji – moški – težko dobijo štop. Tudi sam sem imel dostikrat težave in dolgo časa čakal, preden mi je kdo ustavil. Bila je zima in štopal sem v Ljubljani proti Novemu mestu, in ko sem končno po nekaj urah dobil prevoz, sem šel v Slona. Tam sem srečal prijateljico Uršo, ki mi je rekla, da me je videla s črno kapo in da sem zgledal kot nekakšen gangster. Šele ko se je odpeljala mimo, me je prepoznala, ampak je bilo že prepozno.
Enkrat sem štopal z dvema puncama, pa so nas odložili v Višnji Gori. Ustavil nam je tovornjak z vsaj 3.000 kg paprik. V dolino je komaj ustavil s takšnim tovorom, vendar mu ni bilo težko ustaviti štoparjem. Ostal je lep spomin, ki me še danes nasmeje, ko se spomnim, kako je to izgledalo.
Anonimna oseba
V svojem življenju sem veliko štopal, izstopa pa le ena zgodba. S prijateljem sva se odpravila na Nizozemsko. V Nemčiji nama je ustavil voznik novega belega mercedesa. Prijatelj se je usedel na sovoznikov sedež, jaz pa sem se moral stlačiti na zadnje sedeže. Pod nogami sem imel polne in prazne steklenice šampanjca. Med vožnjo sem moral izbrskati eno polno steklenico, ki smo jo skupaj pili. Potem naju je vprašal, če kadiva travo, in si med vožnjo narolal marihuanino cigareto. Šampanjec smo po poti spili, šofer pa je poleg še kadil. Peljal naju je na vrh neke gore. Najprej sva se ustrašila, kaj namerava z nama, vendar smo prespali v koči njegovih prijateljev.
Anonimna oseba
Če smo bili mešana družba, kar smo v večini bili, smo ponavadi nastavili punce, da so štopale, mi fantje pa smo se skrili. Največkrat jim je ustavil kakšen samski moški, ko jim je odprl vrata, pa smo se fantje usedli na zadnje sedeže in šofer ni imel več izbire.
Z avtoštopom sem pričel mlad, v srednji šoli, to je bilo v drugi polovici 80. let. Najprej sem štopal po celotni Jugoslaviji, potem pa sem v 90. letih preštopal velik del zahodne Evrope. Obiskal sem Italijo, Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Nemčijo, Češkoslovaško in Avstrijo.
Večinoma sem imel le dobre izkušnje. Slaba se mi je zgodila na Dolenjskem, in sicer smo se po koncertih v Novem mestu zadržali mnogo dlje od zadnjega avtobusa, zato smo v smeri doma potem štopali v nočnih urah. Enkrat mi je ustavil t. i. gej – predator, starejši gospod, ki je rad pobiral mlade fante. Sicer ni bil nagnjen k posilstvom, se nas pa je med vožnjo poskušal dotikati po nogah in intimnih predelih. Seveda sem mu dal takoj jasno vedeti, da se tega ne bova šla. Kasneje mi je ustavil še dvakrat, vendar se nisem nikoli več peljal z njim. To je bila zame v tistih najstniških letih grozljiva izkušnja, a v bistvu edina slaba v vsej moji zgodovini štopanja. Pa tudi s pripadniki LGBT skupnosti nisem imel nikoli podobnih težav.
Anonimna oseba
Kot mlad sem veliko štopal; tako sem obiskal Škotsko, Poljsko, Češkoslovaško, Nemčijo, Nizozemsko in Grčijo. Ponavadi sem doma kupil ojačevalce za kitaro in preden sem odšel na potovanje, sem jih prodal, tako da sem imel vedno denar s seboj. Sem se pa moral kdaj tudi znajti, kar se mi je zgodilo v Berlinu. Starši mi niso hoteli dati denarja, češ da bom tako prej prišel nazaj domov.
Nekoč mi je v Švici ustavila ženska, s katero sva začutila takojšnje iskrice, in naju je odpeljala do družinskega vikenda, kjer sva se potem ljubila.
Na začetku osemdesetih let sem na trajektu iz Anglije v Francijo kupil liter vina, nakar je do mene prišel moški in mi rekel, naj počakam na izhodu iz pristanišča, da me bo pobral. Vprašal me je, če znam zviti marihuanino cigareto, in iz zračnika potegnil marihuano. V Franciji sva potem prespala pod Eifflovim stolpom. Zjutraj, ko sva se zbudila, pa je bila za na stolp ogromna vrsta. Kot štoparju se mi je občutek intuicije zelo izostril. Štopal sem na Nizozemsko in se pripeljal do kraja Zwolle, kjer sem v dnevnik napisal: »Konzervativno. Štop ne bo v redu.« Kasneje sem bil pri prijatelju v Groningenu. Pogovarjala sva se in vprašal me je, kje sem štopal. Ko sem mu povedal, se je odzval z enakimi besedami, kot sem jih zapisal v dnevnik. To je bila edina slaba izkušnja, ki se mi je zgodila na štopu, a pravzaprav ne morem reči, da je bila zares slaba.
