Mit o Prešernu in Juliji po dolenjsko

Janez Trdina, fotografija iz novomeškega ateljeja Hinka Dolenca, po letu 1885. Foto: arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto

Janez Trdina (1830–1905) je brez dvoma ena najbolj samosvojih figur slovenske literature v drugi polovici 19. stoletja. Njegov samonikli in eklektični koncept literarnosti, trmasti in prepirljivi značaj ter radikalna politična stališča – republikanizem, antiklerikalizem in zlasti slovenski oziroma slovanski nacionalizem – so ga vodili v številne spore, ki so usodno zaznamovali njegovo učiteljsko in pisateljsko kariero. Že kot dunajski študent je v letih 1850 in 1851 s Pripovedko o zlati hruški in Pretresom slovenskih pesnikov pretresel tedanjo staroslovensko kulturniško elito – potem pa kar za tri desetletja nehal objavljati. Po diplomi leta 1853 je najprej dve leti služboval kot gimnazijski profesor v hrvaškem Varaždinu, zatem pa še na Reki, kjer se je zaradi nacionalističnega delovanja zapletel v hud konflikt. Sledila je kazenska prisilna upokojitev in leta 1867 se je sedemintridesetletnik s skromno pokojnino preselil na Dolenjsko, kjer se je vse do smrti navdušeno posvečal svojemu megalomanskemu projektu »etnognozije« – spoznavanju slovenskega ljudstva, njegovih šeg in zgodovine.

Šele sredi osemdesetih let 19. stoletja se je Trdina na povabilo Frana Levca, urednika nove liberalne literarne revije Ljubljanski zvon, vrnil med aktivne publiciste. Med letoma 1881 in 1888 je najprej objavljal Verske bajke na Dolenjskem, zatem pa še slovite Bajke in povesti o Gorjancih. Zvonovi bralci so bili nad Trdinovimi slogovno izpiljenimi in duhovitimi pripovedmi večinoma navdušeni – toda nekaterim so šle bajke, v katerih je brezkompromisni pisec pod literarno krinko pogosto hudo očrnil konkretne, včasih celo še živeče ugledneže, močno v nos. Vse od znamenite Kresne noči iz leta 1883 so objavljanje Trdinovih zgodb spremljali protesti (zlasti Nemcev in nemškutarjev, plemstva, pa tudi slovenske duhovščine), ki so sčasoma prerasli v pravo gonjo zoper Trdino, Levca in Ljubljanski zvon in vrhunec dosegli z obravnavo Trdinovih bajk v dunajskem parlamentu leta 1887 in 1889 (prim. Dović 2023: 60–67).

Trdinova povest Doktor Prežir je v Ljubljanskem zvonu izšla 1. novembra 1885 kot štiriindvajseta izmed Bajk in povesti o Gorjancih. (Do leta 1888, ko je od »huronskih napadov« izmučeni Levec naposled obupal nad Trdino, jih je skupaj izšlo štirideset.) Bajka, ki se z novomeške perspektive loteva zgodbe o Prešernu in Juliji, seveda ne sodi med pripovedi, ki bi izzvale kakšne posebne proteste. Kot bomo videli, se v tem kompleksnem in večplastnem besedilu Trdina profilira ne le kot zgodnji prešernoslovec in promotor pesnikove posmrtne kanonizacije, temveč obenem vešče ustvarja lokalni mit, ki tudi Novo mesto spreminja v »sveti kraj«, povezan z vélikim nacionalnim pesnikom. V nadaljevanju bomo podrobneje orisali nekaj pomenljivih vidikov omenjene bajke, zatem pa si bomo ogledali še, kako Trdinovo pripoved o pesniku in njegovi nesojeni »milici« dopolnjujejo ostali spisi, ki jih je Trdina v različnih obdobjih svojega ustvarjanja posvetil Prešernu in Juliji: mladostni kritiški Pretres slovenskih pesnikov, pričevanji iz zadnjih let pisateljevega življenja (pripoved Dve ljubici in avtobiografija Moje življenje) ter besedili, prvič objavljeni šele po pisateljevi smrti (Sprehod v Belo krajino in Spomini).[1]

Začetek Trdinove bajke Doktor Prežir, objavljene v Ljubljanskem zvonu novembra 1885. Foto: arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto

1885: Doktor Prežir

Trdinovo bajko Doktor Prežir izrazito določa pisateljeva pripovedna strategija. Gre namreč za eno izmed bajk, ki jih pripoveduje Trdinova šmihelska informatorka Jera Kolenc. Zgovorna Jera, ki jo je Trdina podrobneje opisal v 22. bajki Pod hruško, je bila za Trdino pravo odkritje: z njo je naletel na neusahljiv vir lokalnih anekdot in hkrati dobil priložnost, da se udobno umesti v vlogo zapisovalca mičnih zgodb, ki jih pripoveduje tretja oseba.

V središču Doktorja Prežirja so tri resnične zgodovinske osebnosti: Prešernova pesniška muza Julija Scheuchenstuel, rojena Primic (1816–1864), njen soprog Josef Anselm pl. Scheuchenstuel (1803–1873) in seveda pokojni pesnik France Prešeren (1800–1849), ki se po pripovedovanjih vraževernih dolenjskih »tercijalk« v podobi duha hodi prikazovat nekdanji izvoljenki. Dogajališče pripovedi je Novo mesto v letih po marčni revoluciji (do Julijine smrti leta 1864) in zlasti »Kamova hiša«, Novomeščanom dobro znani gradič Neuhof, v preteklosti imenovan tudi Aula nova, Novi dvor, Khamov dvorec ali Mostek – prijetna graščina ob Krki, v kateri sta od leta 1850 z družino prebivala Julija in njen soprog, predsednik novomeškega okrožnega sodišča, znan tudi kot »dolenjski Napoleon«.

Gradič Novi dvor v Kandiji, novomeško domovanje Scheuchenstuelovih in zadnje Julijino bivališče. Foto: arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto

Odlično obveščena Jera večinoma povzema, kar je o Prešerenu, Juliji in njenem možu izvedela iz druge roke. Nabor informacij, ki jih ima lokalna pripovedovalka zlasti o Prešernu, katerega ime je popačila v »Prežir«, je resnično ogromen. Ali je vse to, kar bralcu pripoveduje Jera, res moglo zrasti na njenem zelniku? Kot bomo pokazali v nadaljevanju, je to malo verjetno: Trdina ji namreč na jezik polaga tudi svoje lastne ugotovitve, ki jih vešče prenaša skozi mentaliteto opravljive in vraževerne pripovedovalke. V to kategoriji lahko uvrstimo denimo Jerine pripombe o Prešernovem jecljanju in kvantanju:

Ko pa je odjecljal prvih pet ali šest besed, razvezal mu se je jezik in zdrknila je z njega dostikrat tako slana, da so se morali prijeti možaki za trebuh, da jim ga ne raznese smeh, babe pa so bežale iz hiše, kakor bi jim pritiskal za petami sam peklenski rogatec. Burke njegove, véste, niso bile vselej take, da bi jih smeli slišati otroci. (Trdina 1955: 78)

Še bolj očitno se značilna Trdinova miselnost v Jerini pripovedi odraža na mestih, kjer je Prešeren – svojim hibam navkljub – prikazan kot nadvse pozitiven lik z mnogimi etičnimi odlikami:

[Prežir] je zaničeval tiste podle umetnosti, s katerimi se dobi na svetu najprej velika služba, imenitnost in bogastvo, in jih zaradi tega zovejo praznoglavci pamet. Zahteval je od vsakega človeka resnico in pravico in spoštoval je samo tistega, kdor se je odlikoval s čednostmi in z vednostmi. Malopridneža in bedaka je črtil in preziral, čeprav je bil najmogočnejši velikaš in milijonar. On se ni znal ne lagati ne hliniti. Nikdar se ni nikomur prilizoval, uklanjal ali priporočal in prosil milosti. Gospodi je dokazal, da razume več nego vsi drugi, pa si je mislil: Zdaj veste, kdo sem in kaj znam. Če sem za vas, vzemite me v službo; če nisem, mar mi je! Živel bom tudi brez vas. Takih ponosnih korenjakov v stare čase vlada ni sprejemala rada med uradnike. Prežir si je moral iskati drugje kruha. (Trdina 1955: 78)

Prešeren, kot ga skozi Jerina usta slika Trdina, je nadvse sočutna, dobrosrčna in empatična osebnost – na trenutke se skoraj zdi, da beremo svetniško hagiografijo:

Svoje dohodke je potrošil tem laglje, ker je bil jako usmiljenega srca in dobrih rok. Noben revež ni šel od njega brez daru. Najrajši je pomagal poštenim siromakom, ki so se sramovali prositi: takim je stisnil v dlan kar celo dvajsetico pa tudi goldinar. Sestra, ki mu je nekaj časa gospodinjila, je zagodrnjala nejevoljno nad nekim beračem, ki se je bil navadil, da je prišel vsak dan po miloščino. Prežir pa jo je zavrnil: »Kaj se jeziš, ali ne veš, da mora človek vsak dan jesti in še po večkrat.« (Trdina 1955: 78–79)

A kajpada, svetniku ne more biti namenjena »pozemeljska sreča«. Zdaj trčimo ob tisto točko v Prešernovi biografiji, ki je za Trdinovo bajko odločilna: njegovo nesrečno ljubezen do Julije. Tu takoj naletimo na še eno značilno Jerino izmišljotino: zaljubljeni Prešeren naj bi ravno Juliji posvetil pesem Pod oknam in ji jo hodil prepevat: »Pod okno ji je hodil boje v jasnih nočeh, ko je svetil mesec, prepevat: Luna sije  ̶  kladvo bije …« (Trdina 1955: 80). Prešernoslovje tega ne more zares potrditi: Prešeren je omenjeno pesem najverjetneje zložil šele med letoma 1843 in 1845, ko je ustvaril niz lahkotnejših, »podokniških« ljubezenskih pesmi za svoje Poezije, njen nastanek pa ni neposredno povezan z Julijo, ki je bila od leta 1839 že poročena (a je do selitve v Novo mesto leta 1850 živela v Ljubljani). Vsekakor pa gre za pesem, ki je po zaslugi uglasbitve Jurija Flajšmana iz leta 1848 postala prava vseslovenska uspešnica – njen izjemni odmev, ki se odraža tudi v romantični zgodbi o »Prežirju«, pa je vsekakor naznanjal novo obdobje slovenskega narodnega gibanja. Kot zatrjuje Jera (in tu ni razloga, da ji ne bi vsaj nekoliko verjeli), je bila tudi v Novem mestu pesem že dolgo splošno znana in priljubljena: »Kar jaz pomnim, prepevajo v mestu: Luna sije … ne le dijaki, ampak tudi vse dekle in pestunje« (Trdina 1955: 82).

Jerina pripoved se v nadaljevanju suče zlasti okrog Prešernove neuslišane ljubezni do Julije. Znano je, da je bila v realnosti Prešernova snubitev vnaprej obsojena na neuspeh: pri bajno bogatih Primicovih je bil siromašni boem smešna, naravnost »donkihotska postava«, kot slikovito pripominja literarni zgodovinar Janko Kos (1994: 65). Jera, ki je imela prek poznanstva s strežnico Nežo dostop do notranjih informacij iz hiše Scheuchenstuelovih, o tem takole modruje:

Jaz mislim, da bi ga bila vzela drage volje, ko bi bil imel toliko dohodkov, da bi se bila vozila pri njem lahko v kočiji in živela še dalje tako dobro in brezskrbno, kakor je bila vajena v domači hiši. Ali revnega človeka, če je prav doktor, bi se branilo še kako kmetiško dekle, nikar gospodična, za katero so se poganjali najboljši snubači, mestni in deželski. Ponudil se ji je velikaš, vaša gnada, ki je dobil od cesarja prelepo službo, po očetu pa denarjev, da sam ni vedel koliko. Oče in mati sta rekla: »Vzemi ga!« in pokorna hčerka ju je poslušala in se z velikašem pozakonila. Njena nezvestoba je Prežirja tako potrla in zbegala, da ni moči dopovedati. (Trdina 1955: 80–81)

Julijino zavrnitev Prešerna in odločitev za Scheuchenstuela torej Jera opiše kot »nezvestobo«, a jo razume in opravičuje. Hkrati z njo opravičuje tudi Prešerna – ravno neodzivnost Julije naj bi ga bila pritirala v obup, zanemarjenost, vdajanje alkoholu in naposled celo v poskus samomora.

S prihodom Julijine družine leta 1850, ko je Josef von Scheuchenstuel prevzel predsedništvo novomeškega sodišča, je tudi provincialno Novo mesto dobilo stično točko z zgodbo o nesrečnem zaljubljenem pesniku, ki je preminul leto pred tem, a je njegova slava v letih po smrti vztrajno naraščala. V očeh novih generacij Slovencev, ki so se intelektualno formirali po marčni revoluciji 1848, Julija ni bila več zgolj soproga nemškega plemiškega in uradniškega imenitnika, temveč tudi nesojena muza slovenskega pesniškega genija, ki je na praporu svojih mladoslovenskih častilcev neustavljivo napredoval na poti v kanoniziranega nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika. V spremenjenih razmerah je bilo Julijo mogoče videti kot navdihovalko Prešernovih najboljših pesmi – najbolj zagrizeni nacionalisti pa so jo lahko dojemali tudi kot brezsrčnico, egoistko, ki je niti sila Prešernovih ljubezenskih pesmi ni mogla omehčati.

Družina Scheuchenstuelovih v Novem mestu (brez najstarejše hčerke), konec petdesetih let 19. stoletja. Foto: arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto

Zgodba o Prešernu je brez dvoma opazno posegla v mirno življenje ugledne družine – še več, lahko bi rekli, da se je sčasoma sprevrgla v hudo nadlegovanje zakoncev Scheuchenstuel. Julijo so zaradi povezave s Prešernom opravljali, pravi Jera, ugibali so, da »ne more biti srečna, ker je bila zmerom tako bleda in dostikrat vsa razmišljena«, ter menili, da »se ji sili še vedno v spomin zapuščeni ljubček« (Trdina 1955: 83). Od Julije sicer ni bilo mogoče veliko izvleči, toda nekoč naj bi se vendarle »izdala« – in sicer v mesečni noči, ko je po povratku domov prvič zaslišala, da za hišo nekdo poje pesem Luna sije: »Gospa se zgane, da ji pade žlica iz rok. Tresla se je kakor šiba« (Trdina 1955: 83). Komaj si je po nekaj dneh opomogla, se je incident ponovil: »V Portovi hosti zavpije trikrat sova, precej za njo pa se oglasi s Krke: Luna sije – kladvo bije. Gospa zakriči in pade brez zavesti gospodu v naročaj« (Trdina 1955: 84). Odtlej se je ob polni luni redno pojavljalo skrivnostno petje in Juliji povzročalo strašne krče, ki so jo hoteli zadušiti. Petje pa »ni bilo zmerom enako; kdaj se je čulo več glasov, največkrat pa samo eden«; poleg tega se »ni glasilo vselej iz istega kraja, nego zaporedoma s Šanc, izza Kamove hiše, z Lok in kdaj celo s Krke« (Trdina 1955: 84).

Sodnika Scheuchenstuela so razmere, razumljivo, spravljale v bes: bil je prepričan, da mu ženo nadlegujejo novomeški dijaki, ki pojejo s Šanc ali s kakega čolna na Krki. Neuspešno je posredoval pri gimnazijskem ravnatelju, dijake pa je obiskal tudi kanonik Jelovšek in jih prosil, naj ne vznemirjajo bolehne in živčno razrvane gospe. Reakcija dijakov značilno odseva duh nove nacionalistične ideologije, v kateri je Julijina zavrnitev Prešernovega snubljenja že razumljena kot greh zoper narod: »O saj vemo, zakaj ji preseda pesem; naj ji le, saj je presedala tudi Prežirju babja njena omahljivost« (Trdina 1955: 85). Trdina seveda tu sugerira novo interpretacijo zgodbe, v kateri zasebna ljubezenska odločitev postane javna zadeva – Julija je kriva, ker ni ljubila slovenskega nacionalnega pesnika!

Zgodba se izteče v pravem folklornem duhu – s prikaznijo. Zle slutnje Julijine strežnice Neže se naposled uresničijo: izkaže se, da je Prešernov duh tisti, ki prihaja pet podoknice in svoji izvoljenki še po smrti naznanjevat neskončno ljubezen:

Iz megle se pomoli najprej glava, potem tudi život velikega moža. Mahaje z rokama letela je prikazen z meglo vred gor po Krki. Za Kamovo hišo, baš pod gospenjo spalnico, obstane ter se globoko trikrat pokloni in začne prepevati z močnim glasom: Luna sije – kladvo bije. (Trdina 1955: 85–86)

Tako je na koncu v polnem pomenu upravičena žanrska oznaka »bajke«: čudeži se

nadaljujejo – prstani izginjajo in se spet pojavljajo, iz Julijinega počenega prstana zaveje »mrtvaški duh«, po Krki plavajo krste, za nameček pa se na Julijinem pogrebu prikaže pokojni pesnik, ki ljubljeno pospremi k zadnjemu počitku na šmihelskem pokopališču.

Trdinov tekst je, kot običajno, izjemen. Julijino in Prešernovo pripoved hkrati razvija v različnih plasteh, prirejenih za različne bralce: od lokalnih tercijalk in radovednežev do prešernoslovskih strokovnjakov. Na skopo faktično ogrodje nalaga lastne ugotovitve o Prešernu in dognanja dotedanje »prešerniane«, hkrati pa poseže v področje mitskega fabuliranja, ki bi ga vsaj od Stritarjeve znamenite študije iz leta 1866 dalje lahko imenovali »julijana«. Od kod Trdina v resnici jemlje snov za svojo pripoved – če ne nasedemo njegovemu zatrjevanju, da zgolj prenaša zgodbo vraževerne Jere? Kot je opazil že Logar, je Trdina vdelal v bajko »mnogo podatkov, ki jih je o Prešernu in Juliji vedel iz lastnega poznanja, zlasti pa iz pričevanja njegovih in njenih znancev in drugih sodobnikov« (Logar 1955: 393). Ko je Trdina Levcu poslal 24. bajko, je v spremnem dopisu med drugim zapisal:

Včeraj sem vam poslal 24. bajko (Doktor Prežir), v kateri pripovedujem dolenjsko legendo o Preširnu in Juliji. Vpletel sem tudi resnične prigodbe in reči iz njegovega in njenega življenja. Ime mu je popačila Jera v Prežir, ker ne poznajo tukaj adjektiva ‘preširen’. (Logar 1955: 393)

Od kod Trdina črpa omenjene »resnične prigodbe in reči iz njegovega in njenega življenja«? Na to vprašanje bomo lažje odgovorili, če si ogledamo še druge Trdinove spise, povezane s Prešernom in Julijo, ki so nastali v različnih obdobjih pisateljevega ustvarjanja.

1850: Pretres slovenskih pesnikov

Trdina se je v slovensko publicistiko z vsem ognjem spustil že kmalu po marčni revoluciji. Leta 1850 je med drugim objavil dva spisa, ki sta močno pretresla tedanjo slovensko javnost in zlasti Bleiweisovo staroslovensko elito. Prvi tak spis je bil satirična Pripovedka o zlati hruški, ki je bila zaradi pritiska veljakov prisilno ustavljena pred koncem izhajanja. Drugi odmeven spis, ki je v nadaljevanjih izhajal v Ljubljanskem časniku decembra 1850 (št. 74–79), je Pretres slovenskih pesnikov. V njem mladi Trdina zavzame za tisti čas neobičajno stališče – namreč, da (slovenska) kritika ne sme vsevprek in vsakogar hvaliti, saj je sicer piscu »malo mar, da bi bil tudi zares dobro in izvrstno pisal«; namesto tega predlaga, naj se »to, kar je zares dobro, povzdigne, tisto pa, kar je slabo, odloči in zavrže« (Trdina 1952: 188). Sledeč temu danes samoumevnemu načelu Trdina poskusi objektivno ovrednotiti celotno zgodovino poezije v slovenščini.

Ni mogoče prezreti, da je v središču Trdinovega razpravljanja želja po prevrednotenju Prešernove poezije. Prešeren je namreč »večni pesnik«, ki bi ga Slovenci morali bolj čislati:

Zdaj pridemo k pesniku, ki ni le »čbelici« in drugi dobi poglavno vrednost dal, ampak ki bo to vrednost tudi v vseh prihodnjih dobah ohranil, ki ga nihče z njegovega mesta ne bo prerinil, zato ker ga bo na tistem polju težko kdo dosegel – k doktorju Prešernu. Tudi presojo čezenj bi zamogli z malo besedami povedati, da je namreč Prešeren prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov, ki se še toliko bolj sveti, ako ga z drugimi tudi svetlimi zvezdami primerimo. (Trdina 1852: 200)

Trdina je bil eden prvih, ki so tlakovali pot mladoslovenskemu čaščenju Prešerna – to čaščenje pa se je v naslednjih desetletjih preobrazilo v pravi kult nacionalnega pesnika (Dović 2017: 163–222). Ob tem je seveda neizbežno trčil ob načela staroslovenske elite, zbrane okrog Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic, in njeno koncepcijo pesništva. Trdina takole (s figo v žepu) hvali »novičarje« in njihovo pesniško umetnost: »Veliko novih pesnikov je zdaj svojo žilo napelo in se poskusilo, pa kar je še veliko več, se ne znajde med pesniki ‘Novic’ ne eden, ki bi se smel popolnoma slab imenovati« (Trdina 1952: 202). Najbolj sloveč med njimi je seveda Jovan Vesel – Koseski – toda v resnici, pojasnjuje Trdina, so prava kakovostna razmerja sledeča:

Kar zadene pesniško vrednost samo na sebi, ne moremo sicer Koseskega pevcu Sonetnega venca in Krsta pri Savici predpostaviti. Naj beremo tudi najbolj pesniške pesmi njegove, nas vendar nikdar tisti ogenj ne bo tako užgal, kakor nas pri branju Prešernovih poezij prevzame. […] Pa kar zadene jezik pesmi, kar zadene lepoznanstvo celega sestavka, kar red misli in smislov, moremo pa brez pomišljevanja Koseskega prvega slovenskega pesnika imenovati in ga po tej plati nad Prešerna povzdigniti. (Trdina 1952: 202–203)

Trdinova sofistična formulacija, nekakšna previdnostna omejitev odgovornosti, pozornega bralca ne more zares prevarati. Tendenca po prizemljenju Bleiweisovega favorita se potrjuje v nadaljevanju, denimo ob začudenju nad novorekom v pesmih Koseskega: »Koj ko smo prvo prebrali, smo v njih nekaj čudno novega zapazili. Obstrmeli smo in se popraševali, kakšen jezik bi to bil. Radovedni smo jo brali drugič in tretjič, dokler smo se prepričali, da je pričujoča pesem v pravem slovenskem jeziku pisana« (Trdina 1952: 203). Ironična bodica štrli tudi iz omembe navdušencev, ki so »le po poezijah Koseskega, ki jih še popolnoma razumeli niso, iskreni rodoljubi postali« (Trdina 1952: 203). Sodu pa bržkone izbije dno diskreditacija Bleiweisa, bodočega »očeta naroda«, ki se je lahko prepoznal v sledeči formulaciji: »Napačno pa je vendar zopet po drugi plati, da so nekateri Koseskega silno povzdigovali, pa pri tem tako zašli, da so jeli Prešerna grajati in njegove nikdar še prekošene poezije kot izvir človeka, ‘ki se v kvantah gubi’, grditi« (Trdina 1952: 203–204). Trdina nadaljuje s kritiko noviških pesnikov, pri čemer ne prikriva, da se mu večinoma zdijo povprečni ali celo slabi – vključno s Tomanom in Malavašičem, ključnima osebnostma Bleiweisovega kroga. Zato ni presenetljivo, da se je Trdina s Pretresom hudo zameril Bleiweisovi kliki, ki je bila na slavo Koseskega nadvse občutljiva: njegov spis je korenito pretresel staroslovenski tabor.

Komaj dvajsetletni Trdina je s svojim prelomnim kritiškim spisom brez dvoma temeljno začrtal smer, v katero so se v prihodnjih letih prevesile slovenske diskusije o vrednotenju pesniške ustvarjalnosti, ter napovedal Prešernov zmagoviti naskok na domači Parnas. Toda za mladeniča, ki se je v zanosu revolucionarnih časov ognjevito vrgel v javno pisarijo, se je na tej točki sklenilo pomembno življenjsko poglavje: skoraj za tri desetletja se je umaknil iz slovenske periodike in večinoma pisal le za predal.

1905: Dve ljubici

Trdina se je v areno javnega pisanja vrnil šele z Gorjanskimi bajkami v Ljubljanskem zvonu in se v Doktorju Prežirju leta 1885, kot smo videli zgoraj, vrnil k Prešernovi zgodbi na bistveno drugačen način. Toda zaradi afer, ki so jih povzročale njegove objave (poleg bajk tudi Hrvaški spomini, ki so zaradi obtožb o opolzkosti prispevali k zatonu Slovana), se je po letu 1888 vnovič umaknil iz javnosti. Šele leta 1903 je prišlo do obnovljenega sodelovanja z Ljubljanskim zvonom na pobudo novega urednika dr. Frana Zbašnika. Tako je poleti 1904 Zbašnik prejel spis Dve ljubici, ki ga je Trdina pospremil s sledečimi besedami: »V njem pripovedujem, da sem 1858 l. popotoval na Dolenjsko najbolj zato, da bi videl Prešernovo Julijo« (Logar 1955: 422). V memoarskem spisu, ki je izšel v začetku leta 1905 v Ljubljanskem zvonu, torej Trdina podrobneje razlaga, kako se je seznanil s »slavno milico našega klasika« (Trdina 1955: 291) in za nameček po naključju spoznal tudi domnevno ljubico ruskega carja Aleksandra (a to je že povsem druga zgodba).

Julija Primic v najbolj znani upodobitvi slikarja Matevža Langusa sredi tridesetih let 19. stoletja. Foto: arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto

Trdina tokrat pripoveduje v prvi osebi. Že na začetku izvemo, kako pomemben predmet pogovorov med Slovenci sta na Dunaju kmalu po smrti postala Prešeren in Julija:

Ko sem se učil na Dunaju (1849–53), smo se shajali rojaki v Grlovićevi kavarni, da smo čitali novine in se razgovarjali o sto različnih vprašanjih in rečeh, ki so nas zanimale. Posebno pogostoma je prišel na vrsto pesnik Prešeren. Vsak je povedal o njem vse, kar je vedel, in često tudi še kaj več. Pretresali smo vse doživljaje njegove, najrajši pa seveda njegove ljubavne zveze, zgode in nezgode. Mnogi naši akademiki pa so dvojili o vsem, kar se je pripovedovalo o Prešernu, in trdili odločno, da se ve za gotovo samo to, da je zlagal klasične pesmi in da je pil rad vino in včasi tudi žganje. Najbolj neverjetno se je zdelo tem kritikom, da bi bil imel Prešeren res tako tesno družbo in znanje s tisto Julijo, katero slavi v svojih pesmih. Po njih mnenju se ta Julija ni rodila v Primčevi rodbini, nego v bujni mečti njegovi, ona je njegov ideal, ki ni imel nikoli mesa in krvi. Ti mladiči niso baš tajili, da je živela v Ljubljani neka Primčeva Julija, oni so le trdili, da Prešernova Julija ni bila z njo v nikakem sorodstvu, ni v telesnem ni v duševnem. (Trdina 1955: 291)

Iz pripovedi izvemo tudi, da je Trdina Prešerna vsaj na zunaj poznal (četudi še ni jasno, od kod), saj opisuje »njegov simpatični obraz, nebeško blage oči in dražestno smehljanje njegovo« (Trdina 1955: 292), dobro ve pa tudi za jecljanje, kvantanje (oboje komentira že Jera v Doktorju Prežirju) in nezakonska otroka. Nato Trdina popiše, kako je leta 1857 na Bledu stanoval pri Prešernovem sorodniku Jožetu Prešernu (v resnici je šlo za Franceta Prešerna, pesnikovega tovariša, ki ni bil v sorodu z njim, prim. Logar 1955: 423), pri katerem je nabiral dragoceno gradivo o pesniku:

Skupaj sta [oba Prešerna] uganila tudi marsikatero burko in negodnost, sosebno pred pustom na plesiščih. Popisovala sta doma prav majhne listke s kratkimi zabavljicami na slovenskem, nemškem ali laškem jeziku, jih nosila s sabo na zabave ter jih pometala po tleh, seveda tako skrivaj, da ju ni nihče zapazil. Na listkih se je zabavljalo prvakom ljubljanske birokracije, starim devicam, domišljavim koketam, napuhnjenim krasoticam in še mnogim drugim ljudem, katere sta imela na rovašu. (Trdina 1955: 292)

Vse kaže, da je Trdina mnoge podatke, ki jih je podtaknil vraževerni pripovedovalki Doktorja Prežirja, dobil iz pripovedovanj »blejskega« Prešerna. Ta v Dveh ljubicah med drugim omenja, kako se je (pesnik) Prešeren že zgodaj privadil krčmam, vinu, dekletom in kosmatim šalam:

»Denarjev je imel [Prešeren] zmeraj dovolj. Nekaj jih je dobival od sorodnikov, nekaj pa si jih je tudi sam prislužil s korepeticijami in inštrukcijami. Slovel je v mestu za najboljšega hišnega učitelja. Očetje, ki so hoteli dati otroku svojemu spretnega inštruktorja, so šli vselej najprej Prešerna prosit, da bi jim ga vzel v pouk. V višjih šolah si je toliko prislužil, da je imel v žepu vedno kakih deset goldinarjev gotovine, kar je za dijaka že velika glavnica. Privoščil si je lahko marsikatero precej drago zabavo in dobroto. Baš ta denarnost pa je Francetu mnogo škodila. Začel je prezgodaj zahajati v krčme; privadil se je vinu in obenem tudi dekletom, ki so mu stregla. V krčmah se je naučil i kosmatih šal in kvant, katerih ni mogel opustiti niti v zreli dobi svojega moštva.« (Trdina 1955: 293)

Trdina je ravno na Bledu dobil potrditev, da Julija ni bila zgolj fantomski izmislek pesnikove fantazije, kot so menili »naši mladi kritiki« (tu je verjetno mišljen zlasti Josip Stritar, avtor odmevne študije k posmrtni izdaji Pesmi Franceta Preširna iz leta 1866). Prešeren se je zaljubil v konkretno Julijo in ji resno dvoril. Ona mu sicer ni bila povsem nenaklonjena – toda siromaka, kot modruje blejski Prešeren, pač ni mogla vzeti:

»Hči imovitega trgovca je vedela že zarana, da je denar sveta gospodar; idealni nazori so bili povse neznani njenemu duhu in srcu. Saj tudi svojega moža ni vzela iz romantične ljubezni, nego zato, ker je ugajal roditeljem njenim, pa tudi njej njegov imetek, imenitna služba in plemenitaški stan.« (Trdina 1955: 294)

Prepričanje, da Julija ni le domišljijska prikazen, je Trdino vodilo k neomajnemu sklepu: »ne bodem miroval, dokler je ne bom videl na svoje oči in slišal na svoja ušesa« (Trdina 1955: 296). Svojo namero je uresničil že naslednje poletje 1858, ko se je s Hrvaške peš vračal v domovino. Ko je nekega dne opoldne naposled prispel v Novo mesto in srečal mladostnega prijatelja iz Mengša Omejca, je temu takoj zaupal, da bi se rad seznanil z Julijo. Omejec ni takoj razumel, zakaj: »Kaj, tako zelo te zanima ta babnica? Ti, Janez, varuj se! Če Napoleon zve, da postopaš za njegovo gospo, te zmaši v tesno kletko, iz katere ne prilezeš tako hitro« (Trdina 1955: 310). Toda Trdina mu je v smehu pojasnil, da se ni zaljubil v Julijo in da ima njegovo zanimanje zanjo povsem drugačno ozadje. Omejec sicer »ni mogel razumeti, da popotuje pameten človek tako daleč zato, da bi videl nekdanjo ljubico pesnika Prešerna« (Trdina 1955: 310), a je Trdini vseeno obljubil, da mu bo pomagal: »Jutri bo nedelja. Ona hodi k osmi maši. Čakala jo bova na mostu, kajti Napoleonovi stanujejo v Kandiji« (Trdina 1955: 310).

 Že ob pol osmih je torej stal mladi Trdina na starem Kandijskem mostu – gre za most, ki je stal nekaj deset metrov višje ob reki kot današnji železni most, zgrajen leta 1898 – in čakal, da bo naposled videl »obraz tiste slavne žene, katere lepota je vdahnila Prešernu toliko brezsmrtnih vrstic« (Trdina 1955: 310):

Srce mi je začelo utripati silneje in silneje, izpreletavalo me je čudno čustvo, neka poetična pobožnost, da bi bil pokleknil kar tam na mostu. Uprl sem vanjo oči in jo gledal tako pozorno in zamaknjeno kakor še nikoli nobenega človeka. Obrazek ji je bil bled in nežen, kar se le misliti more. Nje vedro čelo, mali nosek, mala, preljubka usteca, velike, svetle, dobrodušne oči in tanke črtice v vsem obličju so me živo spominjale naše dične Josipine Turnograjske. Po moji sodbi ji je tako spodabljala, kakor da je njena starejša sestra. Gledal sem jo samo nekoliko trenutkov, in vendar se mi je začrtala podoba njena tako globoko v spomin, da bi mi je ne mogla izbrisati iz spomina niti Matuzalemova leta. S tovarišico se je pomenkovala po nemško, ali je vpletala vmes tudi slovenske besede, prav po ljubljansko. (Trdina 1955: 310–311)

Stari državni most v Kandiji ob koncu 19. stoletja, v ozadju gradič Mali dvor, nekdanje Julijino bivališče. Foto: arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto

Odmerek nacionalno-poetičnega misticizma, ki ga je Trdina prejel na mostu ob tej priložnosti, osemindvajsetletnemu gimnazijskemu profesorju ni zadoščal: Julijo je hotel na vsak način videti še enkrat. Naslednje jutro zato mladeniča že ob sedmih zjutraj najdemo na isti lokaciji: po pol ure čakanja naposled zagleda Julijo, ki v spremstvu dekle pešači na trg. Trdina ju tiho zalezuje do tržnice in naposled se mu ponudi priložnost, da z Julijo spregovori: ko na neki stojnici nima drobiža, vljudno vskoči in ji razmenja goldinar, pri čemer celo izmenjata nekaj vljudnostnih fraz. Trdina ji ob tem seveda ne razkrije namena svojega obiska (Trdina 1955: 311–312).

Naslednja dva dni, ki ju je prebil v Novem mestu, je Trdina namenil izpraševanju prijatelja in gostilniških gostov o Juliji – zanimalo ga je, »kako da živi, kaj se čuje o njej, kaj o njenem oblastnem soprogu« (Trdina 1955: 312). Največ koristnih podatkov je dobil od neke dekle, ki je nekdaj služila pri »Napoleonovih«. Kot se je izkazalo že v Doktorju Prežirju, o Juliji ni mogel izvedeti nič slabega – bila je »vzorna soproga, brižna gospodinja, svojim otrokom pa preljubezniva in prava krščanska mati« (Trdina 1955: 312).

V nadaljevanju Dveh ljubic izvemo, da je Trdina svoje domoznanske raziskave nadaljeval deset let pozneje, ko se je leta 1867 po prisilni upokojitvi preselil na Dolenjsko. Julije tedaj nihče več ni hodil nadlegovat, ker je že tri leta pred tem umrla, ravno v istem poletju pa se je iz Novega mesta v Gradec odselil tudi Josef Scheuchenstuel. A Trdina je kljub temu zavzeto poizvedoval naprej: od novomeškega prošta Arka, dobrega prijatelja Scheuchenstuelovih, je denimo izvedel, kaj se je o Prešernu nekoč govorilo »v hiši Napoleonovi«:

Gospa je dobro poznala njegove poezije. Česar ni razumela, ji je pojasnil Arko. Nekatere pesmi se je naučila na pamet. Kakor mnogim drugim Ljubljančankam, je ugajala tudi njej najbolj »Nebeška procesija«. Gospa je često pravila, kako se je v mladosti šalila na veselicah z mladimi gospodi in tudi s pesnikom Prešernom, kake resne zaveze pa da ni imela nikoli z nobenim. Od konca jo je hudo jezilo, da v svojih ljubavnih pesmih Prešeren ni premolčal njenega imena. Sčasoma se je potolažila in mu odpustila. Prošt Arko je mislil, da jo je ta njegov greh celo veselil. Gospa je pesnika tudi branila. Dejala je: »Ubogega Prešerna razglašajo zdaj za strašnega pijanca. Jaz sem ga poznala precej dolgo, ali nisem nikoli slišala, da je pijanec. Taki ljudje delajo velike škandale, ki se kmalu razvedo po mestu. Prešernu pa se ni očitala nikdar nobena podlost. To smo vsi vedeli, da je velik lahkoživec in poreden tiček, ali mladini se to ne sme preveč zameriti. Drugače pa je slovel Prešeren, da je on najboljši jurist in koncipient v vsej Ljubljani.« (Trdina 1955: 314–315).

Rekli bi lahko, da se je po prihodu v Novo mesto Trdina raziskave o Prešernu in Juliji lotil malodane z vestnostjo policijskega preiskovalca. Kot je v opombah k ponatisu Dveh ljubic v Trdinovih Zbranih delih pojasnil Janez Logar, se je pri tem oprl na široko mrežo informatorjev, ki sta jih Logarju pomagala identificirati zlasti Novomeščana Karel Bačer in Bogo Komelj. Med pomembnimi informatorji, ki jih Trdina v pripovedi ne omenja izrecno, so bili denimo narodno zavedni pravnik in Trdinov prijatelj Andrej Vojska, pa tudi novomeški sodni uslužbenci, ki jim je načeloval ravno Scheuchenstuel – Jožef Viljem Vesel, Janez Ažman, Ludvik Ravnikar in Gregor Keržič. Trdina se je v svoji vnemi osebno seznanil celo z Julijinim spovednikom, patrom Ladislavom oziroma Lackom Hrovatom, sicer tudi gimnazijskim profesorjem slovenščine (v pripovedi ga omenja kot »patra L.«). In ne nazadnje velja omeniti še neko pomembno podrobnost: vse do smrti je Trdina ostal zvest zasebni častilec pokojne Prešernove muze. Kot pričajo beležke v njegovih zapisnih knjižicah, je njen grob na šmihelskem pokopališču pogosto obiskoval – nemara s čustvi tiste »poetične pobožnosti«, ki ga je spreletavala že ob prvem srečanju z Julijo.

Julijin nagrobnik na pokopališču v Šmihelu na fotografiji iz leta 1962, v ozadju Gorjanci in Trdinov vrh. Foto: arhiv Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto

1905: Moje življenje

Piko na i je svojim objavam o Prešernu Trdina postavil v enem izmed svojih zadnjih spisov, avtobiografiji z naslovom Moje življenje, ki jo je bolehni pisatelj zasnoval konec leta 1904 oziroma v začetku leta 1905, potem pa jo je v štirinajstih pismih (med januarjem in marcem 1905) poslal na Dunaj rojaku dr. Francu Dergancu. Derganc je s pisateljevim dovoljenjem pisma še za Trdinovega življenja objavil v Ljubljanskem zvonu. V Mojem življenju najdemo nekaj zanimivih anekdot v zvezi s Prešernom, denimo o tem, kako naj bi pesnik pred ljubljansko policijo tajil avtorstvo Nebeške procesije, ali o tem, da je po namigu patra Benvenuta Crobatha nekaj časa hlinil pobožnost in si na ta način zagotovil samostojno advokaturo v Kranju. Naposled pa se nam razkrije tudi, kako je Trdina še kot dijak v živo spoznal Prešerna. Čeprav je od tedaj minilo že več kot pol stoletja, se Trdina srečanja spominja nadvse živo:

Jaz bi bil Prešerna neizrečeno rad poznal, ali nisem ujel nikoli prilike, da mi ga kdo pokaže. Po končani drugi šoli smo šli jaz in še trije drugi součenci zaeno na počitnice. Korakali smo med jagnedi po Dunajski cesti proti Ježici, kar me ustavi tovariš Pečar in veli: »Ti, poglej ga no! Tale človek, ki gre pred nami, je tisti nori doktor Prešeren!« Jaz ga zavrnem srdito: »Nor si ti, ne pa Prešeren. Ložar pravi, da je on najbolj prebrisan, kar je ljudi v Ljubljani in na vsem Kranjskem.« Po teh besedah stečem naprej, da bi videl Prešerna v obraz. Na sebi je imel frak, na glavi pa cilinder. Ko sem bil že kakih dvajset korakov pred njim, se ustavim, obrnem in uprem vanj oči. Gledal sem ga verno in strmo kakor kako čudo. On to zapazi in veli: »Fant, kaj me tako gledaš, kakor da bi me hotel kupiti?« Jaz povesim oči in velim bojazljivo: »Naj ne zamerijo, jaz bi jih bil tako rad poznal.« Prešeren: »I zakaj pa?« Jaz: »Zato, ker so zložili že tako lepe pesmi.« Prešeren: »Kakšne pesmi?« Jaz: »Nebeško procesijo. Nuno in kanarčka in še veliko drugih, ki mi jih je dal Ložar, da jih prepišem. Nekatere sem se naučil tudi iz glave.« Prešeren: »Ali res? No, povej katero!« Jaz: »Ali ‘Nuno in kanarčka’?« Prešeren: »Le, če hočeš.« Jaz: »Vesela pomlad se zbudila je spet, moj tiček, preljubi kanarček« itd.

Govoril sem hitro, da je kar beseda besedo pobijala. Ko sem mu oddrdral vso pesem, me je jel izpraševati, kdo sem in kam sem se namenil. Povedal sem mu svoje ime in da gremo na počitnice domov jaz in tile trije, ki so se nama med pomenkom pridružili. Pogovarjali smo se še dlje časa. Prešeren nas je kaj lepo opominjal, naj se pridno učimo, naj beremo razen šolskih tudi druge knjige in ne le nemške, ampak tudi slovenske, naj hodimo pogostoma v muzej. V njem naj si ogledamo vsako reč natanko, ne pa da bi divjali kakor kozli iz ene sobe v drugo. Ko smo prišli do prve hiše, bila je krčma, voščil nam je srečen pot in je šel noter. Mi smo bili vsi veseli, da se je hotel tako imeniten mož z nami pogovarjati. (Trdina 1952: 499–500)

Posmrtno: Sprehod v Belo krajino in Spomini

Podobo Trdinove »prešerniane« naposled zaokrožajo spisi, ki jih pisatelju za življenja ni uspelo objaviti in jih je s pogodbo prepustil ambicioznemu mlademu založniku Lavoslavu Schwentnerju. V obsežnem potopisno-refleksivnem eseju Izprehod v Belo Krajino, ki ga je Schwentner kot samostojno knjigo pisateljevih Zbranih spisov objavil leta 1912, sedem let po Trdinovi smrti, najdemo sočno poročilo (na podlagi pričevanj grajskega oskrbnika) o tritedenskem strahovitem veseljačenju, ki sta ga na dolenjskem gradu Prežek leta 1839 uprizorila Prešeren in Andrej Smole, lastnik gradu in Prešernov prijatelj:

Imela sta direndaj, da nikoli takega. Šampanjec je tekel scurkoma. Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, malo izobraženi oskrbnik ni mogel razumeti. V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne. Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa družina je govorila: ‘Takih norcev še grad ni videl.’ (Trdina 1958: 9)

Prešeren se, pričakovano, pojavi tudi v Trdinovih Spominih, spisu, ki je neprimerno obsežnejši od zgoraj omenjene kratke avtobiografije Moje življenje. Spomini so kot nenavadno drzna avtobiografska izpoved ostali neobjavljeni vse do leta 1947, ko so izšli kot prvi zvezek pisateljevih Zbranih del pri DZS (z letnico 1946). Z namenom, da nekoč pridejo v javnost, jih je Trdina spisal že v prvih letih po prihodu na Dolenjsko, ko se je naselil pri prijatelju, bivšem reškem krčmarju Florijanu Virku, in v zatišju bršljinskega primestja obračunal s svojim dotedanjim življenjem.

V Spominih med drugim izvemo, kako je Trdino že kot dijaka prevzela moč Prešernove poezije: »Bolj ko vsi tujci me je vnel naš miločutni, skoz in skoz originalni, nebeški Prešeren« (Trdina 1946: 147). Izvemo pa tudi, da se Trdina v mladih letih s pesnikom v živo ni srečal le na Dunajski cesti, temveč ga je videval tudi v sproščenem omizju »pri Bitencu«, vgostilni na Kolodvorski ulici. Trdinovi občutki o Prešernovem gostilniškem udejstvovanju so nekoliko mešani:

Pri Bitencu smo se imeli pa prav dobro: tu se je pelo in pogovarjalo: prišel je včasi tudi naš neumrli France Prešeren; ne morem povedati, kako rad sem ga poslušal; najljubše bi mi bilo, da govori samo on: tako jedraste, korenite in resnične besede so tekle iz ust tega našega klasika. Le za dve reči sem ga obžaloval: da je tako težko govoril in jecljal in pa da je zabredel včasi v grde kvante, katere je osolil in zapopral tako, da so pobegnile vse ženske in ni mogel nehati smeh mladega sveta okoli njega, ki je poslušal in posluša žal še zmerom najraje take nespodobnosti. (Trdina 1946: 209)

***

Julijina brv, odprta leta 2023, povezuje Kandijo in stari del Novega mesta

Trdinova fascinacija s Prešernom je bila izjemna in vseživljenjska: trajala je od dijaških let, ko je mladenič ogovoril pesnika na Dunajski cesti, študentske dobe, ko je leta 1850 objavil prvi spis, v katerem je prepričljivo argumentiral Prešernovo pesniško superiornost in s tem hudo razburil »staroslovence«, profesorske dobe, ko je leta 1858 pešačil po Dolenjskem in zalezoval Julijo, pa vse do zadnjih let življenja, ko je objavil pomembni pričevanji o Prešernu in njegovi muzi ter v ostalini pustil zapise, ki so navdihovali in razdvajali prihodnje raziskovalce in interprete. Trdina je brez dvoma prispeval pomemben košček mozaika k prešernoslovskim raziskavam. Obenem bi lahko rekli, da je s svojimi neumornimi poizvedovanji in objavami postavil faktografske temelje raziskavam »julijane«, ki so se sčasoma razbohotile v tako pomemben segment prešernoslovja, da jim je sociolog Rastko Močnik posvetil kar samostojno monografijo z naslovom Julija Primic v slovenski književni vedi (2006).

In če se za konec vrnemo k Juliji in Novemu mestu: obstaja še ena izredno zanimiva zgodba, ki je Trdina, presenetljivo, ni obravnaval – čeprav se zdi skoraj neverjetno, da je ne bi poznal. V opombah k sedmi knjigi Trdinovega Zbranega dela jo omenja Janez Logar (1955), podrobneje pa jo je nedavno popisal Andrej Mrak (2018). Lokalna afera, ki je izbruhnila po Julijini smrti, tri leta pred Trdinovim prihodom na Dolenjsko, lahko služi kot nadvse poveden epilog k temu zapisu.

Med sodnimi uradniki, ki so v prvi polovici šestdesetih let 19. stoletja službovali pri novomeškem sodišču pod jurisdikcijo nepriljubljenega Scheuchenstuela, je bil tudi pripravnik Franc Zorko. Mladi Novomeščan, tedaj star okrog trideset let, je od leta 1863 občasno pošiljal priložnostne lokalne dopise iz Novega mesta (tedaj imenovanega Neustadtl) v ljubljanski nemški časnik Laibacher Zeitung. Scheuchenstuela so ti dopisi kmalu začeli motiti, češ da kalijo lokalni mir, in odločil se je, da bo dopisnika izsledil. Čeprav se je Zorko podpisoval s psevdonimom A. R. (srednji črki imena in priimka), ga je sumničavi Scheuchenstuel v majhnem mestu brez težav identificiral in ga opomnil, naj tovrstno dopisovanje omeji. Toda Zorko se pritisku nadrejenega ni uklonil in je dopise v Ljubljano pošiljal še naprej. Še več, po Julijini smrti 2. februarja 1864 je 20. februarja objavil kratko besedilo, v katerem se je takole poklonil spominu »Prešernove Lavre«:

V prvih dneh meseca februarja je šel pesniški Genij tesno mimo nas. Njegovo lice pa je bilo zagrnjeno, zakaj žalujoč je sklanjal svojo baklo kot zadnjo luč nad plemenitim, njemu tako sorodnim bitjem, ki je nekoč pesniku Prešernu v njegovih zlatih dneh pomagalo sanjati, ki je bilo pogosti navdih njegovega resničnega pesniškega zanosa in ki v svoji lepoti in poveličani dobroti sije iz sonetov, v katerih ga je slavni pesnik tako vzorno opeval. Prešernove Lavre ni več, vendar bo nesmrtno živela s pesnikom, ki je ovekovečil sebe in s tem tudi njo. Kdor pa ima srce in čut za umetnost sploh in še posebej za mojstrske poezije našega Prešerna, temu je in bo grob njegove Lavre svetišče. In ta zavest in ta spomin sta najlepši in nevenljivi venec, ki ga na sveži grob preminule polagamo z iskreno ganjenostjo. (Mrak 2018: s. p., navajam Mrakov prevod; nemški izvirnik v gotici najdemo v A. R. 1864: 163; prepis pa še v Logar 1955: 395)

Čeprav se Zorko ni podpisal, pa tudi Julije ni omenil z imenom in priimkom, so bralci večinoma lahko razbrali, za koga gre: v letu Julijine smrti je bila povezava očitno splošno znana. »Dolenjski Napoleon« je, kot smo že videli, slabo prenašal svojo nenamerno vpletenost v zgodbo o Prešernu. Vsekakor lahko Scheuchenstuelovo nejevoljo do neke mere razumemo: če so ga za Julijinega življenja ob živce spravljale nesramne dijaške podoknice, si zdaj prav gotovo ni želel, da bi grob njegove soproge postal narodnjaško »svetišče«, na katerem se bodo pojavljali venci v čast pokojničinega nesojenega ljubimca. Zato se je uporniškemu nacionalistu, ki je objavil Julijin kratki nekrolog, maščeval tako, da je dosegel njegovo kazensko premestitev v Ljubljano – in sodni uradnik Zorko je po odloku z dne 8. julija 1864 moral z ženo in otrokoma zapustiti domače mesto.

Literatura

A. R. [Franc Zorko]. »Lokal- und Provinzial-Nachrichten. Neustadtl, 17. Februar.« Laibacher Zeitung 41 (20. 2. 1864): 163.

Dović, Marijan. Prešeren po Prešernu: kanonizacija slovenskega nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika. Ljubljana: LUD Literatura, 2017.

Dović, Marijan. »Mehka cenzura trdih besedil: od Trdinovih satiričnih hrušk do nacionalističnih bajk«. Radovi Zavoda za znanstveni rad Varaždin 34 (2023): 53–74.

Kos, Janko. Neznani Prešeren. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.

Logar, Janez. »Opombe«. Janez Trdina. Zbrano delo VII. Ur. Janez Logar. Ljubljana: DZS, 1955. 365–430.

Močnik, Rastko. Julija Primic v slovenski književni vedi. Ljubljana: Sophia, 2006.

Mrak, Andrej. »Zaradi pisanja o Primičevi Juliji izgubil službo«. Ljubljana: MMC RTV SLO, 7. februar 2018. https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/zaradi-pisanja-o-primicevi-juliji-izgubil-sluzbo/445326.

Trdina, Janez. »Doktor Prežir«. Ljubljanski zvon 5/11 (1885): 652–660.

Trdina, Janez. »Spomini. 1. del«. Zbrano delo I. Ur. Janez Logar. Ljubljana: DZS, 1946. 7–251.

Trdina, Janez. »Moje življenje«. Zbrano delo III. Ur. Janez Logar. Ljubljana: DZS, 1951. 479–567.

Trdina, Janez. »Pretres slovenskih pesnikov«. Zbrano delo IV. Ur. Janez Logar. Ljubljana: DZS, 1952. 188–208.

Trdina, Janez. »Doktor Prežir«. Zbrano delo VII. Ur. Janez Logar. Ljubljana: DZS, 1955. 77–90.

Trdina, Janez. »Dve ljubici«. Zbrano delo VII. Ur. Janez Logar. Ljubljana: DZS, 1955. 291–316.

Trdina, Janez. »Sprehod v Belo krajino«. Zbrano delo XI. Ur. Janez Logar. Ljubljana: DZS, 1958. 5–408.


[1] Študija o Trdini, Juliji in Prešernu je nastala kot spremna beseda k ilustrirani izdaji Trdinove bajke Doktor Prežir, ki jo je jeseni 2024 – v letu 160. obletnice smrti Julije Scheuchenstuel, roj. Primic – v obliki slikanice za odrasle pripravilo Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine in jo izdalo v zbirki Skrita literarna dediščina Dolenjske in Bele krajine. V želji, da bi zgodba dosegla širši krog bralcev, jo v Rasti objavljamo z minimalnimi spremembami in dodanim fotografskim gradivom.