Železarna na Dvoru 1795–1891
Konec 18. stoletja na Dvoru ni bila naključno ustanovljena železarna, pač pa so bili izpolnjeni nekateri pogoji, ki so omogočili uspešen razvoj obrata. Pomembna je bila podjetnost družine Auersperg, ki je bila lastnik obsežnih zemljišč v teh krajih, vodna energija reke Krke, obsežni gozdovi v neposredni bližini Dvora, ki so omogočali pridobivanje velikih količin oglja, nahajališča železove rude na Dolenjskem in dostopnost delovne sile.[1]
Družina Auersperg si je kar 31 let prizadevala pridobiti dovoljenje za gradnjo železarne in ga končno dobili leta 1795. Surovo železo je iz plavža prvič priteklo 17. aprila 1796. Leta 1836 je tovarna postala deželna privilegirana železarna z nazivom: K. k. privilegirte Fürst Auersperg΄sche Guss-und Schmid-Eisen-Waaren-Fabrik.[2]
Objekti železarne so bili zgrajeni na ravnici ob reki Krki tik pod rečnimi pregradami. Vodo so uporabljali v livarni, kovačiji, pralnici rude, mlinu, žagi in mehanični delavnici.[3]
Železarna na Dvoru je bila edina železarna na Slovenskem, ki je ves čas obratovanja uporabljala le oglje. Ostale železarne so po letu 1865 uporabljale poleg oglja še premog. Oglje so kuhali v obsežnih gozdovih lastnika železarne.[4] Večino oglja so porabili v železarni, višek so prodajali na trgu. V Trstu so imeli skladišče tako za svoje izdelke kot tudi za oglje.[5]
Oglarji, ki so kuhali oglje za železarno, so bili tudi delavci tega obrata. Ob koncu 18. stoletja so zaposlovali dvesto drvarjev, osemintrideset oglarjev in osemintrideset oglarskih pomočnikov. Leta 1841 je železarna zaposlovala dvaindvajset oglarjev in petinpetdeset gozdnih delavcev, leta 1848 je bilo drvarjev in oglarjev sedemintrideset.[6]
Okoli leta 1826 so letno nakuhali okoli 4.000 mernikov oglja.[7] Leta 1850 so zgradili nova skladišča za rudo in oglje, kjer so lahko hranili 7.000 sodov oglja.[8] Po zaprtju železarne leta 1891 so se potrebe po oglju bistveno zmanjšale.
Na Dolenjskem pridobivanje železa iz železove rude sega v 8. stoletje pred našim štetjem, v starejšo železno dobo. Od srednjega veka dalje se je proizvodnja železa precej zmanjšala in bila omejena na manjše obrate. Ponoven vzpon je železarstvo doživelo v 19. stoletju, kar je bilo pogojeno s številnimi tehničnimi izumi, izboljšavami pri taljenju rude in izdelavi kakovostnih, cenovno dostopnih izdelkov iz železa. V literaturi se 19. stoletje omenja kot obdobje »druge železne dobe«.[9]
Posebnost rudarjenja za železarno na Dvoru je bila ta, da so rudo nabirali na zelo obsežnem področju. Železarna Dvor je železovo rudo pridobivala v dnevnih kopih.[10] Rudišča so bila od Dvora oddaljena od tri do devet ur. Rudarili so v okrajih Mokronog, Ljubljana – okolica, Radeče, Kostanjevica na Krki, Metlika, Trebnje, Višnja Gora, Velike Lašče in Novo mesto.
Prva rudišča so bila leta 1796 pri Soteski, Dolenjskih Toplicah in Repčah pri Trebnjem. V okolici Žužemberka je bilo več najdišč: Čeplje, Št. Lenart, Gošeče, Sv. Rok, Vrhovo, Stavča vas, Budganja vas in Šmihel. Leta 1855 so rudo na Dvor dovažali iz naslednjih krajev: Resnik, Šentrupert, Birčna vas, Repše, Žužemberk, Kraj, Šmarjeta, Ilovica, Zgornja Sušica, Vodenica, Dedna vas, Straža, Turjak in Gorenja vas. Rudo so dovažali tudi iz manjših rudišč na Raki, v Šentjerneju, Studencu, Hinjah, Ajdovcu, Mirni Peči, na Hmeljniku, v Šentjanžu, Kostanjevici na Krki, Velikih Laščah, Majhovu, Dolu pri Litiji, Šmartnem, Mokronogu, Zgornji Krki, Poljšaku, Šentrupertu, novomeški okolici, Žalni, Črmošnjicah, Stični in Vavti vasi. Od leta 1833 do leta 1890 je imela železarna največje rudišče v Hrastnem pri Šentrupertu.[11]
Okoli leta 1826 so rudarji letno nakopali 1.120 ton železove rude.[12] Leta 1855 so v dvorski železarni 50.067 centov železove rude predelali v 23.503 centov grodlja, leta 1870 so predelali 55.682 centov rude. Vse surovo železo so v lastni tovarni predelali v končne izdelke. Železarna na Dvoru je proizvajala okoli 20 % skupne proizvodnje plavžev na Kranjskem.[13]
V začetku delovanja železarne so zaposlovali štiriindvajset rudarjev.[14] Leta 1841 je bilo zaposlenih sto trideset rudarjev, leta 1848 pa deset manj.[15] Po zaprtju železarne Dvor in ostalih železarn na Dolenjskem se je opustilo tudi iskanje in izkoriščanje železove rude na tem območju.
Objekti železarne
Prvi plavž je na Dvoru začel obratovati leta 1796. Ob njem so stala skladišča za rudo in oglje. V fužini je bilo na začetku šest ognjev in tri kladiva. [16] Leta 1798 je na Dvoru delovalo pet fužin: velika fužina, kjer so iz surovega železa izdelovali 5,6 kg težke kose železa, srednja in fina fužina, kjer so izdelovali tezano železo, velika tračna fužina za izdelavo tračnega železa, plugov in obročev za kolesa ter fužina za izdelavo finega tračnega železa.[17] Po letu 1820 se je proizvodni obrat iz klasične fužine preusmeril v železolivarno. Zgradili so poslopje za skladišče lesa, šamota in modelov ter železarno opremili s številnimi novimi napravami.[18] Leta 1839 in 1840 so porušili stari plavž in zgradili novega. Zgradili so tudi novo mehanično delavnico, dve stanovanjski hiši ter zamenjali vsa vodna kolesa. Tedaj so v železarni obratovale tri kupolne peči.[19] Ob zaprtju obrata leta 1891 je imela železarna plavž, dve kupolni peči in talilno peč, fužino in mehanično delavnico, v kateri so bile kovačnica, strugalnica, ključavničarska delavnica in mizarska delavnica za izdelovanje modelov. Poleg naštetega pa še več vodnih koles in številne naprave in stroje za obratovanje ter žago, skladišče, tesarsko lopo in sedem stanovanjskih hiš, kjer so bivali delavci tovarne z družinskimi člani.[20]
Vodnjak v Žužemberku stoji na stopničastem podstavku. Na sredini je steber s skledo na vrhu, pod katero so štiri kačje glave. Fotografija: Boštjan Pucelj, 2024.
Zaposleni v železarni
Vodenje železarne je obsegalo organiziranje in vodenje dela v rudnikih, gozdovih in železarni, vključno s prodajo izdelkov. Zgodovina železarne je pokazala, kako velik vpliv na delovanje železarne je imelo vodstvo obrata, z direktorjem na čelu.[21] V času delovanja železarne se je zamenjalo 11 direktorjev. Največji razcvet je železarna doživela v času, ko je železarno vodil Ignaz Vitus Engelbert pl. Pantz (1820–1836), ker je bil vrhunsko izobražen metalurg. Dvorsko železarno je iz fužine preusmeril v železolivarno in iz proizvodnega programa pretežno kovanih izdelkov v proizvodnjo litoželeznih izdelkov, predvsem v ulivanje izdelkov umetniškega liva. Zgradil je dve kupolni peči in vpeljal številne izboljšave. V njegovem času je postala dvorska železarna edina in največja livarna južno od Alp.[22]
Leta 1796 je bilo zaposlenih okoli 300 gozdnih in rudarskih delavcev, ni pa poznan podatek o številu zaposlenih v sami fužini.[23] Leta 1841 je bilo na Dvoru zaposlenih 781 delavcev: »direktor, pet vodilnih uslužbencev v proizvodnji in računovodstvu, tovarniški zdravnik, strojnik, modelni mojster, sto trideset rudarjev, petinpetdeset gozdnih delavcev, dvaindvajset oglarjev, štirinajst plavžarjev, oseminštirideset livarjev in umetniških livarjev, devet kladivarjev, štirje delavniški kovači, dvajset strojnih ključavničarjev in strugarjev, osem umetniških ključavničarjev, šest tesarjev, sedem modelnih mizarjev, dva zidarja, šest nadzornikov in merilcev oglja, deset dninarjev in štiristo trideset furmanov.«[24] Leta 1849 je bilo zaposlenih 715 delavcev, v drugi polovici 19. stoletja pa povprečno okoli 700 delavcev.[25] Izstopa število voznikov, ki so jih potrebovali zaradi velike oddaljenosti rudišč, oglarskih kop in prodajnih mest.
Na Dvoru je bila leta 1799 v prvi železarni na Slovenskem organizirana Bratovska skladnica oziroma blagajna. Zbrana finančna sredstva so bila namenjena izplačilu nadomestila delavcem, vdovam in otrokom delavcev v času bolezni, invalidnosti in upokojitve. Med prve na Slovenskem sodi tudi delovni red za delavce in zaposlitev zdravnika za tovarniške delavce.[26]
Pokopališče menihov v Cistercijanskem samostanu Stična. Foto: Borut Peterlin, 2021.
Proizvodni program dvorske železarne
V prvih letih je na Dvoru delovala klasična fužina, kjer so pridobivali surovo, tezano in tračno železo. Leta 1804 so prvi na Slovenskem lito železo talili neposredno iz plavža.[27] Leta 1806 je bila še večina izdelkov kovanih. Po letu 1822 so preusmerili fužino v železolivarno. Železarna na Dvoru je postala največja livarna južno od Alp. Letna proizvodnja je bila od 392 do 448 ton surovega železa.[28] Leta 1877 je livarsko železo na Slovenskem izdelovala le dvorska livarna, in sicer 7.579 stotov. Grodelj so porabili v lastni tovarni, prav tako lito železo, ki so ga predelali v končne izdelke.[29]
Končni izdelki
Na Dvoru so izdelovali kovane in lite, uporabne ter okrasne izdelke. Signaturi Hof in Illyrien ter Hof in Krain sta bili zelo redko uporabljeni na izdelkih dvorske železarne, zato so predmeti s signaturo zelo iskani.
V prvih letih obratovanja so prevladovali kovani izdelki, po letu 1822 pa liti. Iz litega železa so izdelovali kuhinjske sklede in posode, kotle ter peči, možnarje, uteži, plošče za štedilnike in kolesa, iz kovanega železa pa tračno železo različne kakovosti. Leta 1820 so poleg naštetega izdelovali 14 različnih modelov peči za ogrevanje stanovanj za kurjenje na premog ali drva, poljske in ladijske topove, strelivo, vodovodne cevi, podboje in pokrove za kanale.[30] Izdelke umetniškega liva so začeli ulivati po letu 1833. Ulivali so jih do leta 1848, ko tovrstni izdelki niso bili več v modi in je prodaja padla. Leta 1836 so izdelovali 94 vrst strojev, delov zanje, orodja, kuhinjsko posodo, likalnike, peči, strešnike, nagrobne križe, ograje, uteži in že 89 vrst umetnoobrtnih izdelkov: cesarsko-kraljeve grbe, nabožne in antične reliefe, plastike, obtežilnike, podstavke za ure in likalnike, svečnike, nakit itd. [31] Med večja naročila sodijo mestni vodnjaki, ograje mostov in posebej naročeni nagrobniki. Večina teh izdelkov je bila proizvedena v drugi polovici 19. stoletja. Na Dvoru so ulili vodnjake za Žužemberk in Višnjo Goro, Kranj (stal od 1883 do 1919) in Novo mesto. Stojita še v Žužemberku in v Višnji Gori, kjer je bil leta 2021 zelo lepo restavriran. V Novem mestu so ga 4. oktobra 1861 postavili na Glavnem trgu, skupaj z napeljavo vode iz reke Krke od mestnega mlina. Ob izgradnji vodovoda so leta 1903 vodnjak odstranili, ga prodali in postavili v avstrijskem mestu Traberg, kjer so ga leta 1961 tudi odstranili in prodali za staro železo.[32]
Pomembno je bilo naročilo za izgradnjo novega mosta na mestu Čevljarskega mosta v Ljubljani, ki so ga po ljubljanskem županu poimenovali Hradeckega most. Odprt je bil leta 1867. Leta 1931 so most prestavili za bolnico,[33] kjer je stal do leta 2010, prijelo pa se ga je ime Mrtvaški most. Tedaj so po načrtih starega mosta izdelali nov pešmost, ki od marca 2011 stoji za izlivom Gradaščice v Ljubljanico in se spet imenuje Hradeckega most.[34] Po prvotnem načrtu naj bi večino mosta restavrirali in ga postavili na novo lokacijo, kar se pa ni zgodilo. Zaradi dotrajanosti starega mosta so vse dele novega mosta na novo ulili in postavili, velika večina prvotnega mosta pa je bila na pobudo Danila Breščaka, uslužbenca Zavoda za varstvo kulturne dediščine Novo mesto, iz podjetja ABV d. o. o. iz Šentvida pri Stični, kjer je bil most deponiran, prepeljana v Dolenjski muzej Novo mesto.[35]
Od druge polovice 19. stoletja do druge polovice 20. stoletja je bilo na pokopališčih Dolenjske veliko litoželeznih nagrobnikov z Dvora. Poleg nagrobnih križev so izdelovali tudi pokopališke križe, kakršen še stoji na pokopališču v Žužemberku, in nagrobnike po naročilu. Po velikosti in ornamentih izstopajo Zoisov in Langerjev nagrobnik ter nagrobniki družine Smola. Zoisov nagrobnik iz leta 1840 še vedno stoji na ljubljanskih Žalah, Langerjev nagrobnik ob Šmihelski cerkvi v Novem mestu, na Šmihelskem pokopališču v Novem mestu pa so ohranjene tri nagrobne plošče družine Smola.
Ob zaprtju železarne (1891) so izdelovali straniščne, plinske in vodovodne cevi, podporne stebre, črpalke, drobilce, opremo za rudnike, različne dele za stroje, turbine, paviljone, žage, mline itd. ter strelivo.[36]
Izdelki umetniškega liva
Od leta 1833 do leta 1848 so ulivali izdelke umetniškega liva, po katerih je bila železarna najbolj poznana in ni imela konkurence med slovenskimi železarnami. Postopek izdelave litega predmeta je sestavljen iz več faz: izdelave risbe, modela, kalupa, ulivanja in obdelave končnega izdelka. Izdelki umetniškega liva so bili nagrajeni na obrtnih razstavah leta v Celovcu (1838), Gradcu (1841) in Ljubljani (1844).[37]
V drugi polovici 19. stoletja se je moda spremenila. Umetnoobrtni izdelki in izdelki umetniškega liva niso bili več moderni, prodaja je upadala, zato so jih tudi na Dvoru vse manj ulivali. V tem času so se bolj usmerili v izdelavo strojev in delov zanje, vodnjake in napeljavo vodovoda, streliva itd. Stalnica večine časa obratovanja železarne pa je bila proizvodnja kuhinjske posode, peči in nagrobnih križev.[38]
Signatura dvorske železarne Hof in Krain na peči.
Prodaja izdelkov
Železarna na Dvoru je največ svojih izdelkov prodala v severni Italiji in na Hrvaškem. Skladišča so imeli na Dvoru, v Ljubljani v družinskem Knežjem dvorcu, Trstu in Benetkah. Na Hrvaškem so imeli le prodajne posrednike. Sredi 19. stoletja so v Italiji in Turčiji letno prodali 600 peči.[39] Izdelke so razvažali z vozovi, kar je z leti, ko so do konkurenčnih železarn že zgradili železniško progo, postajala vse večja težava.
Konec obratovanja dvorske železarne
Izgradnja železnice v 19. stoletju je krajem ob njej prinesla gospodarski razvoj. Dolenjska je bila med zadnjimi slovenskimi pokrajinami, kjer so zgradili železnico. Predstavljeni sta bili dve trasi za dolenjsko železnico, in sicer ena po dolini reke Krke in druga mimo Trebnjega do Novega mesta. Čeprav je bila dvorska železarna edini večji industrijski obrat v pokrajini in med največjimi na Slovenskem, to ni pripomoglo k izgradnji železnice v njeno bližino.
Vzroki za zaprtje železarne so bili: prometna odmaknjenost Dvora, razpršena in prometno oddaljena rudišča, slabša kakovost železove rude, oddaljena tržišča ter nizke cene železa na trgu.[40]
Prevažanje rude, oglja in izdelkov po slabih cestah je zahtevalo zaposlitev velikega števila prevoznikov; sredi 19. stoletja je bila polovica zaposlenih prevoznikov. Dvorska železarna ni mogla več konkurirati na železarskem trgu.
Zelo poveden je podatek, da so, preden je bila zgrajena železnica, zaprli vse tri železarne na ožjem Dolenjskem. Železarna v Gradcu v Beli krajini je obratovala od leta 1858 do 1882 in v Ponikvah pri Dobrepolju od leta 1855/56 do 1879.[41]
Zadnja leta obratovanja je železarna na Dvoru poslovala z izgubo, zato so jo 1. oktobra 1891 zaprli. Stroje je v veliki večini kupila Kranjska industrijska družba, preselili so jih v železarno na Jesenice. Tja je odšlo tudi večje število dvorskih železarjev, ki so dobili vzdevek »hofarji«, ki je izpeljan iz nemškega imena za kraj Dvor (Hof in Krain).
Dvor in širša Dolenjska sta izgubila največjega zaposlovalca domače delovne sile. Brez dela so ostali številni gozdni delavci, rudarji in prevozniki, kar je sprožilo val izseljevanja v druge države.
Izbrana literatura
Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki, Novo mesto, 2000.
Jože Šorn, Meta Matijevič, Matija Žargi, Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980.
Matija Žargi, Kovina, Auerspergova železarna na Dvoru pri Žužemberku, v: Gradovi minevajo, fabrike nastajajo, Ljubljana, 1991.
Majda Pungerčar, Na Dvoru ulita umetnost, Novo mesto, 2021.
Ivan Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem: zgodovina rudarstva in topilništva v stoletju tehnične revolucije. Osnove rudarskega dela, 1. knjiga, Maribor, 1978.
Ivan Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem: zgodovina rudarstva in topilništva v stoletju tehnične revolucije. Problemi vsakdanjega rudarskega dela, kronologija rudarjenja 1850–1941, 2. knjiga, Maribor, 1978.
Jože Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor, 1984.
Jože Šorn, Pregled našega železarstva za stoletje od okoli 1760 do okoli 1860, Zgodovinski časopis, leto 1978, štev. 3, letnik 32, Ljubljana, 1979.
Jože Saje, Oglarjenje na Dolenjskem: drobci iz oglarske preteklosti Kočevskega roga in Gorjancev, v: Oglarstvo v preteklosti za prihodnost, Dolenjske Toplice, 2010.
[1] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 13.
[2] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 10.
[3] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 11, 17, 107.
[4] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 15.
[5] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 61.
[6] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 15, 41, 61.
[7] Jože Šorn, Železarna na Dvoru pri Žužemberku, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980, str. 16.
[8] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 67. En sod oglja meri 38 kg.
[9] Meta Matijevič, Nekaj iz zgodovine in tehnike železarstva, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980, str. 37.
[10] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 61.
[11] Ivan Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, 1. del, Maribor, 1978, str. 50–53.
[12] Jože Šorn, Železarna na Dvoru pri Žužemberku, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980, str. 16.
[13] Ivan Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, 1. del, Maribor, 1978, str. 55–57.
[14] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 15.
[15] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 41, 61.
[16] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 17.
[17] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 18 in 19.
[18] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 27 in 28.
[19] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 37–40 in 61.
[20] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 107.
[21] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 17.
[22] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 17.
[23] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 15.
[24] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 41.
[25] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 61 in 103.
[26] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 20, 41, 61, 62.
[27] Jože Šorn, Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980, str. 10.
[28] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 18, 21, 22, 25, 30.
[29] Ivan Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, 2. knjiga (1850–1941), Maribor, 1978, str. 57 in 69.
[30] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 22 in 25.
[31] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 30 –34.
[32] Matija Žargi, Izdelki umetniškega železnega liva železarne na Dvoru, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980, str. 51–52.
[33] Matija Žargi, Izdelki umetniškega železnega liva železarne na Dvoru, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980, str. 49–50.
[34] https://sl.wikipedia.org/wiki/Hradeckega_most, 30. 4. 2021.
[35] Livar novega mostu posredoval podatke avtorici tega prispevka in Danilo Breščak, Hradeckega most v Ljubljani, Dolenjski list, štev. 31/3231/leto LXII/četrtek, 4. 8. 2011, str. 20.
[36] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 107–108.
[37] Matija Žargi, Izdelki umetniškega železnega liva železarne na Dvoru, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980, str. 44, 46, 58.
[38]Matija Žargi, Izdelki umetniškega železnega liva železarne na Dvoru, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980, str. 44.
[39] Matija Žargi, Izdelki umetniškega železnega liva železarne na Dvoru, v: Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Novo mesto, 1980, str. 25, 30, 33, 74.
[40] Matija Žargi, Železarna na Dvoru ob Krki 1795–1891, Novo mesto, 2000, str. 104–105.
[41] Ivan Mohorič, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem, 2. knjiga, Maribor, 1978, str. 113.
