Tekel je po razmočeni travnati jasi. Zavil je med vinograde in se med trtami spustil v dolino, do potoka, do roba gozda, kjer je videl rešitev. Slišal je lajež psa, rezke klice iskalcev in videl je snope policijskih reflektorjev, ki so nervozno iskali. Med spustom v dolino je večkrat padel, vendar se je vedno pobral, obdržal ravnotežje ter sede pridrsel do potoka. Ves zadihan se je skril med koprive in gosto robidovje. Srce mu je močno utripalo, pljuča mu je dušil hlad. Zadrževal je dih in z očmi je iskal najlažji prehod čez potok.
V vinogradu, nekaj deset metrov nad sabo, je zaslišal vznemirjeno renčanje psa in preklinjanje njegovega vodnika. Vse mišice so se mu napele, bal se je, da ga bodo ujeli, da bo prijet. Iskal je rešitev: iz malhe je potegnil sekiro, jo trdno prijel za držalo in se pripravil na napad, na obrambo. Ko je zaslišal lomastenje psa po vinogradu, je vedel, da ga je vodič spustil s povodca in da se je pes pognal po njegovi sledi. Razjarjena žival se je pognala proti njemu in ga napadla. V obupu, da se reši ugrizov in da ga bo pes hudo poškodoval, je dvignil sekiro in močno udaril. Velika pasja mrcina je nemo obležala ob njem. Izza pasu je potegnil nož in ga zarinil psu v prsni koš. Curek krvi mu je brizgnil v obraz.
Pognal se je v mrzli potok in bežal. Za sabo je slišal kričanje. Reflektorji so še vedno iskali. Iskalci so kričali in izgubljali razsodnost. Vsi so se pognali po potoku.
Ko je prispel do prvih hiš, se je zmuznil mimo podrtega kozolca in stekel nazaj v hrib, v smeri vinogradov. Prispel je na travnato jaso, po kateri se je pred tem spuščal v dolino. Tu se je ustavil in videl je, kako so zasledovalci trmasto iskali v drugo smer. Skupina policistov se je po obronku gozda spuščala v smeri romskega naselja.
Vedel je, da je ušel zasledovalcem. Po travnati planoti se je spustil v gozd in nato v dolino, na drugo stran vinske gore. Skrbelo ga je zaradi žene, strah ga je bilo teme. Počutil se je osamljenega in žal mu je bilo, da je pobegnil. Cula ga je že močno ovirala. Bil je utrujen, saj je ta dan prehodil veliko kilometrov, zato se je zavlekel med skale in od utrujenosti zaspal.
Zaradi mraza se je kmalu prebudil in takoj odšel na pot. Po gozdu je prišel v dolino do gozdne jase, kjer je zagledal sij ognja. V medli jutranji svetlobi je zagledal obrise konja in šotora. Takoj je opazil, da se je v šotoru nekaj zganilo, in zagledal je cev stare italijanske puške, ki se je obrnila proti njemu.
»Ej, jaz sem … Bavko, Valentinov sin. Spravi puško,« se je oglasil in takoj nadaljeval: »Stari, kako vesel sem, da sem ravno tebe našel. Saj poznaš Valentina, mojega očeta?«
Starec je stopil do ognja in nanj naložil nekaj suhih vej. Svetloba se je razširila na vse strani, toplota je omamljala.
»Res si Valentinov, pozna se ti, ravno takšen pogled imaš. Zrasel si. Kje pa imaš ženo in otroke? Slišal sem, da si v zaporu.«
»Ja, pobegnil sem. Tik pred Žabjakom bi me kmalu ujeli, a sem se jim izmuznil.«
Stari Rom je na prišleku zagledal polno malho.
»Je polna?«
»Kokoši so v njej.«
»Kruha ni?«
»Tudi kruh imam in kavo.«
»Kavo imaš? Tri tedne je že nismo pili. Ida, Ida, vstani in skuhaj kavo! Si slišala, Valentinov sin je prinesel kavo, si slišala, kavo bomo pili!«
Žena je zlezla iz umazanih cunj. Pred šotorom si je popravila rožnato krilo, za pas si je zataknila rdečo srajco, si zapela nekaj gumbov in nato oblekla še zmečkan ponošen suknjič.
»Teta Ida!«
»Pa si res Valentinov, Bavko!«
»Teta, pa se spet vidimo. Že dolgo te nisem videl, vesel sem, da sem ravno vas našel. Ne bom se več vrnil. Ostal bom pri vas, jutri pripeljem še ženo.«
»Ni prav, da bežiš. To moraš odslužiti.«
»Moral sem pobegniti, preveč pogrešam ženo in otroka.«
»Vem, težko ti je tam, tudi moj mlajši sin je zaprt, starejši pa je že odslužil. Veliko naših je v zaporih, to je naše življenje. Kako pa naj živi Cigan?«
Odšla je do voza in iz platnenega pregrinjala potegnila šop sena, ki ga je vrgla konju. Z roko ga je pobožala po temni grivi in se zadovoljno smehljala.
Skuhala je kavo: topla, črna tekočina jih je ogrela; pili so brez besed. Molk ni bil boleč, razumeli so ga. Čez nekaj časa so zlezli v šotor ter se zavili v cunje in stare odeje. Bavko se je stisnil k spečim otrokom. Čutil je, kako ga topla telesca grejejo in pomirjajo. Mirno je zaspal v varnem zavetju šotora, obdan z ljudmi, ki jim je zaupal in jih imel rad. Bil je prepričan, da bo naslednji dan obiskal ženo in otroka.
Zjutraj, ko so se prebudil, je bilo lepo jesensko jutro: sonce je bilo že visoko na nebu, dišalo je po zatohli zemlji, iz golih hrastovih vej je kapljalo, na senčnih mestih se je še vedno po tleh plazila megla, zmrzal na travi se je topila. Na osojni strani travnate jase se je pasel konj.
Ida je iz gozda privlekla suhljad in jo naložila na žerjavico. Ognjeni zublji so se lotili veje: najprej so lizali po razmočeni koži, peneča mokrota je cvrčala in se spreminjala v paro, ki je nevidno izginjala v nebo in se mešala z meglenimi rosami. Veja je začela spreminjati barvo in bila je že močno načeta. Plamen in vročina sta zagrizeno lizala in Bavko se je prestrašil uničujoče posledice, zato je segel po veji in jo poskušal rešiti. Bilo je že prepozno. Ni dolgo trajalo, ko je veja spet zagorela. To je bil njen konec in opazovalec se je tega zavedal. Prepustil jo je ognju in veja se je v žarečih krčih spreminjala v pepel.
Zaslišali so kričanje. Zunaj je stal moški, kmet srednjih let. Videti je bil zelo jezen in sovražen.
»Kdo vam je pusti pasti na mojem travniku? Kdo vam je dovolil taboriti v mojem gozdu? Prekleta sodrga ciganska, takoj pojdite stran! Lenuhi! Ne, vam ni treba delati, saj vas živi občina! Prekleta sodrga ciganska!«
»Gospodar, zakaj kričite, saj vam ne delamo škode. Takoj bomo odšli. Gospodar, pustite našega konja. Lepo vas prosim, kot boga vas prosi Ida! Saj me poznaš? Pustite konja!«
»Ti boš govorila o bogu, brezbožnica ciganska, ti, ki ti ni nič sveto. Na svetu živiš samo za to, da kradeš in da rojevaš tatove.«
»Gospodar, zakaj govoriš tako grde besede? Gospodar, pusti našega konja, lepo te prosim, pusti konja, vso škodo bom poravnala.«
»Kaj, ti boš poravnala škodo? Le s čim, morda s svojo umazanijo in ušmi? Takoj zginite z moje zemlje, sodrga ciganska!«
»Gospodar, pustite konja! Pridite, konja nam hoče odpeljati!«
Bavko, ki je sedel ob ognju, je skočil proti kmetu. Iz rok mu je skušal iztrgati povodec. Kmet se je v trenutku obrnil in ga s težkimi čevlji brcnil v predel trebuha. Udarec je bil tako močan, da je padel na tla. Ko je tako ležal na tleh, ga je še nekajkrat brcnil. Otroci so začeli jokati, Rominja je kričala.
Kmet je odločno držal povodec in bil je prepričan, da bo odgnal konja.
Bavko se je pobral in stekel v šotor. Ves omotičen od udarcev in bolečine je zagrabil puško in jo usmeril proti kmetu.
»Vrni konja, spusti povodec, če ne, bom streljal!«
»Ne dam konja, dokler ne poravnate škode.«
Bavko je napel sprožilni mehanizem puške in odločno usmeril cev puške proti kmetu.
»Ustrelil te bom, če takoj ne vrneš konja. Izgini, od koder si prišel!« je zavpil Bavko.
V kmetovih očeh se je izrisal strah, roka je izpustila povodec in mrtvo obvisela ob telesu, telo je postalo negibno in z obraza je izginila vsa oholost. Strah je bil iz trenutka v trenutek večji. Bavko je dvignil puško in poln sovraštva ustrelil.
Močan pok ga je zbistril in takoj se je zavedal napake, ki jo je storil.
»Nisi ga zadel, nisi ga ranil …« je v joku kričala Ida.
»Hvala bogu, nisem ga zadel, nisem ga ubil!« je kričal Bavko.
Sesedel se je na tla, roke in celotno telo so drhteli, na hrbtu je čutil hladne potne kapljice. V besu je glasno kričal: »Stokrat prekleto življenje, stokrat prekleti bog, ki si me ustvaril kot Cigana, preklet naj bo dan mojega rojstva!«
»Saj mu nisi nič storil, saj ga nisi ranil, saj ga nisi ubil,« ga je tolažila Ida.
»Streljal sem na človeka, to je hudo dejanje … O, bog, zakaj sem to storil? Zakaj …«
Tako je razmišljal in bolela ga je duša. V prsih je čutil topo bolečino, v glavi mu je šumelo, hotel je jokati, pa mu ni uspelo.
Kmet je izginil med skalami v dolino.
Bilo je že krepko čez polnoč, ko je zaslišala rahlo trkanje. Vstala je in odpahnila vrata. Pred njo je stal njen moški. Bil je premočen in blaten. Negibno je stal pred vrati, po licih so mu polzele solze. Objela sta se in brez besed vstopila: nemirne roke so božale vznemirjeno telo in ga privijale k sebi – čutila je njegov strah, bolečino in ljubezen.
»Bavko …«
»Pobegnil sem.«
»Bavko, moj Bavko … «
»Ali so me že iskali?«
»Samo da si prišel …«
»Kje sta otroka? Ali sta zdrava? Kje je moj Gregor? Ali Elvis že hodi?«
»Vsi smo zdravi in vsi te čakamo. Pridi.«
Prijela ga je za roko in ga odpeljala do postelje. Prižgala je žepno svetilko in posvetila. Otroka sta spala. Pokleknil je k postelji in jokal. Gledal je otroka, ju božal in nežno poljubljal njuna lica. Po obrazu so mu polzele solze, tiho je ihtel. Mojca je negibno stala ob njem in tudi ona je jokala.
»O, moj Bavko, samo da si prišel.«
»Mojca …«
Objel je njen obraz in ji dolgo strmel v oči. V njih je iskal vse tiste lepe spomine, ki so ga nenehno spremljali v zaporu in mu vlivali upanje; videl je toplino, nežnost in pripadnost. Velikokrat je bil v strahu, da se bo to čustvo razblinilo, kar izginilo in da bo to za večno izginilo. Danes se je spet prepričal, da obstajajo iskrenost, srčnost in ljubezen. Spomnil se je, da se je v zaporu nenehno bal, da bo na te vrednote pozabil, kot so jih pozabili nekateri obsojenci in večina paznikov, katerih pogledi so bili največkrat prazni in brezčutni.
»Odpeljal vas bom v Ajdovski gozd, tam se bomo skrivali.«
»Kmalu bo zima.«
»Mojca, Mojca … »
Stiskal jo je na prsi in jo božal po obrazu. Kako lep obraz, kako prijetno čustvo, kako lepo je imeti nekoga rad; kako prijetno je spoznanje, da te imajo tudi drugi radi.
»Iskali so te.«
»Kdaj? So bili že pri tebi?«
»Včeraj in danes. Policisti hodijo od barake do barake in poizvedujejo. Pri meni so vse razmetali. Iskali so te vsepovsod. Cigani se tudi zanimajo, če si že prišel. Danes zvečer te je iskal stric. Na vsak način je hotel zvedeti, če si se oglasil. Saj veš, da je on ovaduh.«
»Kaj si mu povedala?«
»Zlagala sem se. Rekla sem mu, da si bil doma in da si odpotoval v Belo krajino. Ne vem, če mi je verjel. Iskali te bodo že zgodaj zjutraj, zato ne moreš ostati.«
»Vem, doma je prenevarno, zato bom odšel. Najbolje bo, da takoj grem.«
»Bavko, moj Bavko…«
»Nikomur ne razlagaj o mojem obisku, tudi materi in sestram ne … Lahko naju kdo izda; bodi previdna in pazi na otroka.«
»Na, vzemi cigarete in nekaj denarja.«
»Mojca, moja Mojca …«
S solzami v očeh je brez poslavljanja izginil v noč. Gledala je za njim, kako se je po stezi spuščal v dolino, proti travnikom in naprej v hrib, kjer ga je izgubila v temi. Bila je zelo žalostna in razdvojena, zavedala pa se je, da bo jutri nov dan in da nekoč ne bo sama. S to mislijo je zlezla v posteljo in se stisnila k otrokoma, ki sta začutila njeno iskreno pripadnost.
***
Pesnik in pisatelj Lojze Podobnik je rojen leta 1949. Od leta 1976 je služboval pri Upravi za notranje zadeve Novo mesto, kjer se je kot kriminalist srečeval z Romi, s katerimi je spletel številne osebne vezi pa tudi umetniška sodelovanja.
Leta 2007 je izdal pesniško zbirko Romov krik (Romano čingadibe) in leta 2010 v soavtorstvu z Rajkom Šajnovičem Rajkove pesmi (Rajkoskare džilava). Obe pesniški zbirki sta dvojezični (slovenščina in romščina). Leta 2010 je pripravil razstavo fotografij in romske poezije Tudi to je bil naš čas, ki je gostovala v Novem mestu, Šentjerneju in Mariboru. Leta 2009 je izšla pesniška zbirka Iskanja in 2017 zbirka Kaos. Je urednik glasila Rdeči veter, v katerem je pod njegovim uredništvom izšla pesniška zbirka Vonj po rdečem (2016), v kateri so objavljene tudi njegove pesmi.
Kot pravi, se je dvajset let ukvarjal z romsko kriminaliteto. Skozi delo je spoznal takratno generacijo Romov, njihove otroke in seveda njihove navade. Dvajset let je poslušal njihove zgodbe in spremljal njihov način življenja. »Prvič sem se z njimi srečal leta 1976. Takrat so živeli v šotorih in slabih bivalnih barakah. Veliko jih je bilo, ki še niso imeli stalnega bivališča, otroci niso obiskovali šole, zelo malo jih je bilo zaposlenih. Nihče … Nekateri so le priložnostno delali v kamnolomih, na cesti. Bila je velika revščina, bilo je veliko tatvin, vlomov … Izvrševanje kaznivih dejanj je bila oblika preživetja. Nosilci teh dejavnosti so bili moški, ženske pa so bile nabiralke hrane. Nabirale so jo po smetnjakih, dan za dnem so prosjačile. Vse te slike, pogovori, njihove zgodbe, vse to je ostalo v mojem spominu. Zaradi vsega tega sem jih začel gledati drugače, začel sem razumeti njihov način obnašanja, skratka, spoznal sem njihovo življenje. Njihova razvojna pot iz šotora do hiše ni bila lepa, romantična, brezskrbna, kot jo opisuje literatura … Bila je trda in trnova. Oni so viharniki, ki so znali preživeti, in vesel sem, ker so se začeli postavljati na lastne noge. Vem, da je moja literatura o Romih blizu resnice,« pravi Lojze Podobnik.
