Isto leto kot pri nas so tudi pri znancih v sosednji vasi dobili punčko Marico. Imela je temne oči in čisto črne goste lase ter po očetu nekoliko večji nos. Ves čas se je zvijala in jokala. Bila je prvi otrok in njena mati je bila zaradi joka čisto obupana.
Nekega dopoldneva se je na vratih pojavila ciganka s svojim cigančetom v bisagi. Mati Mara jo ciganko poznala. Ime ji je bilo Ilenka, občasno je hodila v vas, prosjačila za hrano in obleko, jeseni je za culo krompirja celo pomagala na njivi ali pa se je ponudila, da bo napovedala srečo iz kave. Navadno je v culi nosila enega otroka, več pa se je bosonogih skrivalo za njenim rožnatim krilom. Včasih je poprosila za vodo, in če sme na senu pod kozolcem podojiti svojega otroka ter se odpočiti.
Tisto ciganko sem tudi jaz poznala. Mati ji je vedno dajala kruh, pozimi je tudi kakšna stara jopica končala v Ilenkini bisagi. A ob tem ji je mati vedno naredila pridigo, zakaj prosjači in gara tudi za svojega cigana, on pa ji samo otroke dela, leži doma in čaka, kaj bo prinesla v bisagi.
»Tvoj otrok joka, ker ti nimaš dobrega mleka,« je Ilenka že kar na vratih napovedala Mari.
»Daj mi jesti, pa ti ga bom jaz podojila!« jo je še naprej prepričevala.
Uboga Mara je gledala Ilenko pa spet svojo deklico in nenadoma pomislila, da slabše pač ne more biti. Dovolila je ciganki, da si je razgalila prsi in svojo v umazane cunje zavito in prepoteno dojko ponudila dojenčku. Deklica se je prisesala na temno bradavico, mlaskala in cmokala. Potem sta podrli še kupček in deklica je pomirjeno zaspala za ves popoldan. Ciganka je z darovi odšla, mati Mara pa s kanglico po vasi.
»Mleko je krivo,« je razlagala, »mleko naše krave ni dobro, dajte mi malo vašega kravjega mleka, da bomo poskusili!«
Novica je prišla do moje matere. Nalila je sveže pomolženo jutranje mleko v kanglico, da sem jim ga mimogrede, ko sem šla v šolo, odnesla.
»Mati vam pošilja mleko in pravi, naj povem, da ga naši dvojčici radi pijeta in ju nič ne zvija!« sem povedala naročeno.
Iz šole sem se vračala opoldne. Njihova Marica je v senci mirno spala, njena mati pa me je solznih oči s kanglico čakala na vratih. In se zahvaljevala, kar naprej se je zahvaljevala in me božala po laseh. V naročje in kanglico mi je nasula hruške. Poznala sem tiste hruške. Vsako jutro so se nam po njih cedile sline. Obljubila sem, da bom naslednji dan spet prinesla mleko. Zaradi tistih hrušk sem ga z veseljem nosila vse leto.
Nekega dne smo pouk končali prej in iz šole sem se vračala že ob enajstih dopoldne. Tekla sem po kanglico, a sem nenadoma, kot vkopana v tla, obstala. Na klopi pred njihovo hišo je sedela ciganka in dojila Marico. Mara mi je vrnila prazno kanglico, in ne da bi jo kaj vprašala, se je začela sama opravičevati:
»Marica ima tako rada njeno mleko, pa mi jo Ilenka podoji, če ravno pride naokoli!«
Tisto jesen sem še večkrat videla Marico v Ilenkinem naročju, ko je hlastala za cigankinim mlekom.
Moji sestrici in Marica so zrasle, začele so hoditi v šolo. Pogosto smo se srečevali pri studencu v dolini. Po vodo smo hodili od dvakrat do trikrat na dan. Če jo je zmanjkalo popoldne, sem šla ponjo zelo rada. Navadno so šli z nami mlajši bratje in sestre. Takrat se je pri studencu vedno kaj dogajalo. Preskakovanje potoka, stikanje za raki, nabiranje zvončkov, zaupni pogovori. Večji otroci smo se tam včasih igrali tudi besedne igrice.
»Reci sklečka!« In ko je naivnež zinil besedo »sklečka«, so vsi v en glas zakričali:
»Tebi je dala ciganka mlečka!«
Smejali so se mu, delali grimase in govorili: »Bljak, bljak!« Tudi Marica se je pačila in s prsti kazala na bruhanje. V trenutku sem bila pri njej, jo zelo na trdo prijela za roko in skoraj zakričala.
»Ne, Marica, ti ne! Ti se ne smej!«
Deklica se je ustrašila, in ne da bi vedela, zakaj, v trenutku utihnila. Tudi jaz. Z roko sem si na hitro pokrila napol odprta usta.
Minilo je več let. V vasi smo dobili vodovod in v dolino po vodo nismo več hodili. Ilenke v naši vasi nisem več videvala. Zvedeli smo, da je pri porodu šestega otroka umrla. Ubogi mali cigančki, le kdo bo zdaj skrbel zanje, je zavzdihnila mati.
Letos sem po več kot desetletju srečala Marico na vaškem pokopališču. Obujali sva spomine na starše, na njihovo hruško, na vragolije pri vaškem studencu. Tam ob grobu mame Mare me je spreletela misel, da bi morali prižgati svečo tudi Ilenki, ki je rešila Marico. Že sem odprla usta, da povem, potem pa sem jih v hipu, tako kot takrat ob potoku, pokrila z roko in utihnila. Iz torbice sem vzela svečko in jo za Ilenko tam na Marinem grobu prižgala brez besed.
***
Marinka Marija Miklič je zmagovalka proznega mnogoboja 2010 in prejemnica Oninega peresa 2010. Rojena je leta 1948 na Štritu, v Novem mestu je končala srednjo ekonomsko šolo, pozneje pa se je šolala tudi na Gea Collegeu. Delala je kot računovodkinja v več podjetjih, med drugim tudi v Novoteksu, na kmetijski šoli Grm in osnovni šoli Šmihel.
Veščine pisanja je izpopolnjevala v šoli kreativnega pisanja in na več pisateljskih delavnicah, prvo objavo pa je doživela leta 2002. Objavljala je v številnih revijah in časopisih od Rasti in One do Dolenjskega lista, v katerem so objavili niz zgodb Priklicani spomini, v katerih upodablja ženske like dolenjskega podeželja.
V knjigi Odprta ograja, svojem prvencu, je zbrala dvajset kratkih zgodb, v katerih pred bralce postavi ogledalo, da v njem vidijo ne samo tisto, kar si o sebi mislijo, temveč in predvsem tisto, kar v sebi skrivajo.
Teme za svoje zgodbe pogosto najde v svojem otroštvu in mladosti, ko so ljudje živeli življenje, kakršno sem nam danes zdi že povsem neresnično. Pripoveduje o ženskah, revščini, predsodkih pa tudi o malih zmagah in radostih skromnih in preprostih ljudi, zna se pa tudi duhovito poigrati s pripetljaji starejše generacije, kot na primer v prigodi s tangicami.
Tudi v zgodbici Reci sklečka!, ki jo objavljamo tokrat, Marinka sega v preteklost, a je obenem z njo še kako aktualna, govori o predsodkih do Romov in obenem o ženskem zavezništvu, ki ruši vse še tako visoke in trde pregrade.
