Ko me je urednica številke revije Rast, ki jo imate pred seboj, Kaja Cvelbar poklicala in mi predstavila temo številke, ki je posvečena ženskam v kulturi in družbi, sem pomislila, da je tema tako široka, da se lahko v njej izgubim, hkrati pa sem takoj vedela, da lahko pišem zgolj – o konkretni ženski. O posebni ženski, ki je s svojo življenjsko energijo, s svojim delom zaznamovala Novo mesto, Dolenjsko, predvsem pa pustila neizbrisen pečat v novomeški gimnastiki. Le kdo je ne pozna? Ružica Kovačič – ena in edina.
Dan v telovadnici
Beseda NE MOREM ne obstaja, obstaja le beseda NOČEM.
In če HOČEM, tudi ZMOREM. (Viktor Homutov)
Ker je bilo moje otroštvo precej zaznamovano z gimnastiko in z njeno čvrsto ikono, tovarišico Ružico Kovačič, sem lahko del njene velike zgodbe občutila tudi jaz – na svoji koži (in ušesih) in v vseh njenih odtenkih. Po šoli sem že od prvega razreda vsak dan odhitela »na trening«. Torbo sem zavihtela na rame, se hotela vsakič vriniti v vrsti za kosilo, odnesla tisti pladenj stran in se, iz nekdanje OŠ Katje Rupena (danes OŠ Center), odpravila. Potrebovala sem samo nekaj korakov, a ne glede na to mi je vedno razbijalo srce, saj nisem vedela, kako bo; katero orodje bomo imeli, kaj bomo delali, ali bo na treningu zelo naporno, ali bomo delali vaje za moč … Na vhodu v zgornji del ŠD Marof, ki smo mu rekli »pesjak«, je že bilo slišati njen glas in vedela sem, da moram pozdraviti: »Zdravo!« Če si pozdravil »živijo«, si se lahko obrnil in šel spet skozi vrata. Skratka tovarišica Ruža, kot smo jo klicali, je bila že globoko »v svojem elementu.« Vedno na istem mestu, vedno na istem stolu. Z nogami strumno na tleh, roke pa mahajoče v zraku: »Ja, dekl’ca, kaj pa ti misliš?« je rekla kolegici, ki je padla kolo z grede. Skratka, počasi smo kapljale iz šole, in ko se nas je nabralo dovolj, je sledilo ogrevanje. Tek v krogu, zamahi, diagonale, čep skoki, ogrevanje na mestu, mostovi in raztegovanje – ter takoj za tem raztezanje. Tistim manj raztegljivim je bilo vedno težko, meni pa je bil ta del skoraj najbolj všeč. Potem smo začeli delati že nekaj parterja, hkrati pa smo neprekinjeno bolščali v šipo in gledali navzdol, kdaj se bo dvorana že enkrat spraznila … Trikrat na teden smo imeli namreč treninge v spodnji dvorani in takrat je sledil najbolj »bojeviti« del dneva: postavljanje orodja. Z Ružo na čelu smo se odpravile in nikoli se nisem mogla načuditi njenemu pogumu, vztrajnosti in trmi, ko je iz dvorane preganjala nadobudne srednješolce, ki so igrali odbojko, košarko in rokomet. V ŠD Marof je imelo telovadbo pol novomeških srednješolcev – saj takrat dvorane Leona Štuklja še ni bilo, zato je bila ves čas blazna gneča. Dvorana je bila po navadi razdeljena na nekaj delov, vmes pa so ves čas »nabijale« žoge, da je bilo veselje – ampak z Ružo smo se kot njeni mali piščanci počutile varne. Ona spredaj v svojih natikačih z debelo peto (vsakič, ko je prišla v dvorano, se je namreč preobula v te natikače), me zadaj – in smo šli »orodje postavljat«. Bradljo, gredo in preskok, včasih tudi parter. Počutila sem se, kot da gremo v napad; tamale smo bile kot krilo konjenice, ona naš vodja. Starejše gimnastičarke, ki so bile tudi naše trenerke, so postavljanje vodile (Maja Bučar, Renata Goršin, Tanja Slak, tudi Urša Papež, Mateja Kavšek, Breda Zajc, Renata Cujnik, Mateja Zorko, Vesna Bučar, Jana Menger, Kristina Morela in druge), me, »tamale«, smo pomagale. In te »tamale« smo okoli leta 1990 bile: Urška Bele, ki je bila med nami najbolj uspešna, Rebeka Žibert, Lili Žagar, Špela in Urša Zupan, Snježana Vrhovac, Vesna Goršin, Barbara Pavlin (na vaje je prihajala iz Trebnjega), Urška in Sabina Gosenca pa tudi Nina Slak, dvojčici Simona in Damjana Stipanovič ter nekatere druge, če se osredotočim zgolj na svojo generacijo, letniki okoli 1980.
O denarju se ni takrat nihče pogovarjal …
Ko smo postavile orodje, se je Ruža spet usedla na svoje mesto, na točno določen stolček tam, kjer so bile po navadi mize, in od daleč »vodila« celotno dogajanje. Sledil je trening po orodjih z menjavo orodij, ki ga je skrbno nadzorovala. Po drugi strani je povsem zaupala našim trenerkam, a je kljub temu morala ves čas držati red in disciplino, saj je glas povzdignila vedno, ko si sedel na tla; na tleh je bilo namreč prepovedano sedeti, ampak je bilo najbolj zaželeno, da smo na svoj nastop na orodju čakale v vrsti. Brez klepetanja. Spomnim se, bil je 25. maj, dan mladosti in Titov rojstni dan. Ko se je oglasila sirena, smo morali vsi umolkniti in Ruža se je takrat zadrla s huronskim glasom: »Mirno!« Tudi če si bil na sredi orodja, si moral obstati in se ne premikati. Meni se je to zgodilo, ko sem bila na bradlji. Nasploh je rada povzdigovala glas, še posebej ob priložnosti, da nas disciplinira ali zaščiti pred drugimi. Še posebej alergična je bila, če si brez razloga začel jokati ali si rekel, da nečesa ne boš naredil. Za njo »Ne« in »Ne morem« ni nikoli obstajal. Tega ni bilo v njenem besednjaku. Na koncu treninga so sledile vaje za moč. Ura se je približevala pol četrti in vedele smo, da je treninga počasi konec. V dvorano so eden za drugim prihajali fantje, ki so za nami imeli trening odbojke, kolesar Sandi Papež je včasih nadobudno vadil in tekal gor in dol po tartanu, snažilka Elizabeta Mikec je s svojim velikim omelom in z mokro krpo na njej skrbno, a malo živčno, začela čistiti dvorano, me pa smo dan zaključevale s knjigami, sklecami, sonožnimi poskoki po rjavih stopnicah na tribuni, šprinti po tartanu in dvigovanjem nog na ribstolu … Precej utrujena sem se potem po Jerebovi vsak dan nekako »privlekla« domov, kjer so me veselo čakale domače naloge … Pozimi in poleti smo hodili na priprave v Bratislavo, čez leto na tekme, vsako poletje pa na moje najljubše mesto: v kamp Valeta nad Portorožem, kjer smo bolj malo trenirali ter več tekali in se kopali. Gimnastična učiteljica, tovarišica Vjerka iz Bratislave, me je naučila edino pesem, ki jo znam v slovaščini in ki smo jo pele med jutranjim tekom (sicer nam je sestavljala parterne vaje): »Tancuj, tancuj vykrúcaj, vykrúcaj, Len mi piecku nezrúcaj, nezrúcaj, dobrá piecka na zimu, na zimu, nemá každý perinu, perinu. Trá-la-la-la, trá-la-la-la, la-la-la-la, la-la-la, la-la-la …
Tovarišica Ruža je na Valeti vedno kuhala in na kosilo nikoli nisi smel priti samo v kopalkah, brez majice, medtem ko se je njen mož Danilo po kosilu drl, da ga je slišal ves kamp: »Sadje, Ovocný, Sadje, Ovocný …« Šlo je namreč za izmenjavo; mi smo pozimi in tudi poleti hodili na treninge v Bratislavo, oni so poleti prihajali k nam na morje. O denarju se takrat ni nihče pogovarjal pa tudi starši se niso bolj ali manj nič vpletali v trening. Spremljali so nas na tekmi in navijali za nas … Gimnastiko sem trenirala do petega razreda, do dvanajstega leta. Še zdaj se živo spominjam vseh teh trem pred tekmami, vseh teh vonjav v dvorani in različnih gred v različnih telovadnicah, vseh padcev na tekmah, ki so me potrli … S posebnim nelagodjem se spominjam dvovišinske bradlje, ki sem jo skoraj zasovražila. Pač bila sem slaba in nisem imela dovolj moči v rokah. Skratka, spomini mi švigajo, kot bi se vse zgodilo včeraj – predvsem pa ona – in njeno »trmasto« visočanstvo, Ružica Kovačič. In tisti, ki smo jo poznali, lahko verjetno vsak trenutek spet slišimo njen glas: »Ma, hajde, dekl’ca, ustani!«
Prva med enakimi
K sreči sem pri pripravi tega prispevka naletela na diplomsko nalogo nekdanje uspešne telovadke Mojce Mavrič iz gimnastičnega kluba Zelena Jama, v kateri predstavlja življenjepise znanih slovenskih gimnastičnih trenerjev in sodnikov oziroma trenerk in sodnic, v kateri je tudi nekaj podatkov o Ružici Kovačič, do katerih je bilo, kot zapiše, tudi njej izredno težko priti. Tovarišica Ruža je bila takrat (2008) že v domu za ostarele, ob čemer so Mojci Mavrič pri zapisu življenjepisa pomagali njen sin Damir, Slavko Dokl ter nekdanji telovadki Maja in Jasna Dokl. Leta 2006 je nekdanja dijakinja Jasna Jožef v glasilu Tegi (glasilo Srednje elektro šole in tehniške gimnazije Novo mesto) pisala o Ružici kot o njenem idolu. Kljub temu ni, kakor opredeljuje Mavričeva, še vedno nikjer zapisano, na katerih tekmovanjih je Ružica sodelovala kot sodnica ali trenerka, niti o tem, koliko priznanj in kje jih je dobila. Kot navaja Mavričeva, je sin rekel, da mami priznanja niso bila pomembna, pomembno ji je bilo le to, da je k vadbi privabila čim več otrok in da so se otroci ob tem zabavali. Otroke je imela neizmerno rada in vedno si je želela le, da bi jim čim več omogočila pogoje za boljše življenje. Vzgajala in vzgojila je veliko generacij. Sama pa je kljub temu, da ni imela nobene formalne izobrazbe, kar 37 let uspešno vodila žensko telovadno vrsto Partizan Novo mesto. Bila je svojevrstna oseba, sposobna iz nič veliko narediti in živ dokaz, da je bila ves ta čas – »ta glavna.« Nedvomno tudi s pomočjo širše (politične) podpore.
Ružica Kovačič, z dekliškim priimkom Brodič, se je rodila 16. februarja 1920 v Begovem Hanu v Bosni in Hercegovini mami Ani in očetu Antonu. Ko je bila še otrok, so se z družino preselili na Hrvaško v Valpovo, kjer je spoznala svojega moža Danila, doma iz Maribora, ki je takrat na Hrvaškem služil vojaški rok. Leta 1947 sta se poročila in leto pozneje se jima je rodil sin Damir. O Ružici in Danilu obstaja anekdota iz vojnih dni, ki jo povzema tudi Mavričeva. Njun sin Damir je povedal, da sta Ružica in njen mož velikokrat pripovedovala, da je Danilo med vojno gradil bunkerje, Ružica pa je bila v skupini, ki je bunkerje po vojni rušila. S končano štiriletno osnovno šolo se je njeno izobraževanje končalo; naprej se je izobraževala ob delu. S športno gimnastiko se je spoznala pri petih letih in od takrat je postala del njenega življenja. Postala je sokolica, že prej pa sta telovadila tudi njena brata. Ružico Kovačič je v Novo mesto pripeljala služba njenega moža Danila, ki je prišel leta 1957 delat v Slovenijo (Novoteks), leto za tem sta se mu pridružila še Damir in Ruža, ki je sprva delala na vajeniški šoli, na kateri je učila telovadbo. Takrat je vedno govorila, da so otroci na tej šoli kmečke grče, ki so pripravljeni delati in niso razvajeni, ter se za vedno zapisala telovadbi. Čeprav ni imela ustrezne izobrazbe, ji je s trdim delom uspelo; dopoldne je učila na takratni vajeniški in ekonomski šoli, popoldne pa je preživela s svojimi telovadkami. Tudi ko je bila v pokoju, je skoraj vsak dan prihajala v dvorano, vse do svojega dvainosemdesetega leta, ko jo je premagala bolezen. Mnogi se je spomnijo tudi po pripravi mladih na tako imenovane Zlete bratstva in enotnosti. Z Danilom sta bila vedno ena izmed glavnih organizatorjev zletov, v Novem mestu jih je celo vodila. Pripravljala je tudi zletne vaje, ki so bile narejene po vzoru sokolskih vaj. Zadnji zlet je bil v Novem mestu junija 1987, na katerem je na prepolnem stadionu Bratstva in enotnosti (danes Portoval) sodelovalo več kot 9000 zletnikov. In Ružica je, mahajoč z zastavicami, vse skupaj vodila z vrha stadiona in to – brez mikrofona! Novo mesto je bilo istega leta tretjič gostitelj več tisoč mladincev, ki je več desetletij povezoval dolenjske občine s tremi hrvaškimi in tremi regijami iz Bosne in Hercegovine. Bila sem tam in v živo videla vratno žilo, kako ji je ves čas utripala, in volčjo energijo, s katero je vse to počela. Z Danilom sta skupaj pripravila štirinajst manifestacij; včasih so spraznili celo vojašnico, da so zletniki lahko tam spali. Ko si je zadala cilj, ji nihče ni mogel »uiti«; bali so se je celo mnogi fantje.
V športni dvorani Marof pa je začel pod vodstvom Ružice Kovačič rasti nov rod slovenskih telovadk: Jasna in Maja Dokl, Vanja Požar, Nataša Hočevar, Cveta Urbas, Nataša Petrov, Metka Zupan, Mateja Kavšek, Mateja Vidmar, Mateja Sečenj in druge. Mnoge med njimi je Ružica pripeljala do vrhunskih rezultatov in povzročila, da je Novo mesto na pragu osemdesetih let prejšnjega stoletja (na čelu z uspehi Jasne Dokl) postalo močno gimnastično središče. Vedno je strogo ločevala med delom in zabavo; bila neutrudljiva spodbuda in strogo zahtevala, da se je na začetku in koncu treninga stalo v ravni vrsti; od največje do najmanjše, za črto: »Stoj mirno, gledaj gore, kao da gledaš tovariša Tita.« S svojim delom je veliko prispevala tako k splošni športni izobrazbi mladine in s tem k samozavesti otrok, znala je vcepiti občutek za red in disciplino, a tudi prisluhniti. Mojca Mavrič navaja tudi, da je Ružici Kovačič pri njenem delu pomagalo več gimnastičnih strokovnjakov, in sicer trener Zelene Jame Jože Mavrič, Slovaka Stanko Fiala in Milan Barborik (posebej pri Jasni Dokl), Novomeščan Slavko Kavšek in drugi. Največje uspehe je dosegla s sestrama Majo in Jasno Dokl, nosilkama medalj z balkanskih iger in udeleženk večjih tekmovanj. Največji uspeh je dosegla Jasna Dokl z nastopom na svetovnem prvenstvu leta 1979 v Fortworthu (ZDA), kjer je bila Ružica po sili razmer tudi sodnica. Jasna Dokl je na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta zmagovala ne samo v domovini, ampak tudi v tujini, bila udeleženka svetovnih in evropskih prvenstev, osvojila pet naslovov jugoslovanske prvakinje, leta 1979 pa je na sredozemskih igrah v Splitu osvojila zlato medaljo na gredi in srebrno na parterju, kar še danes velja za enega večjih uspehov slovenske ženske športne gimnastike.
Jasna Dokl se Ruže spominja tako: »V roke me je dobila, ko sem bila stara 5 let, in od takrat naprej je ves čas skrbela za mene, bila mi je kot druga mama. Ne vem, zakaj, ampak ko sva bili skupaj na tekmah (in res sva skupaj zelo veliko prepotovali), je ves čas bdela nad menoj, kot da jo je bilo strah, da se mi kaj zgodi. Tudi na primer, ko smo imeli tekmo v Kopru in ko so me prišli gledat starši, je vztrajala, da prenočujem poleg nje, ne pa s starši ali kolegicami. Nikoli nisem čisto dobro vedela, zakaj. Sicer pa smo bila dekleta takrat zelo navihana in smo ji večkrat kaj ponagajala. Vsi smo vedeli, na primer, da se je zelo bala miši. Bila je sicer stroga, čeprav ne morem ravno reči, da je bila moja trenerka. Bila je nekje med menedžerko in vodnico, bila je deklica za vse, skrbela je za sendviče, drese, finance, urnike … Zame ima neznanski pomen ravno v tem, da je dala skozi generacije mladih telovadcev in telovadk, v katerih je vzbudila občutek sokolske vrednote, za red in disciplino, in mnogi od njih so tudi zaradi tega v življenju pozneje veliko dosegli. Velikokrat je res dosegla nemogoče; konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let smo bile na primer v jugoslovanski ženski gimnastični reprezentanci kar tri Novomeščanke!« In še (zapis iz leta 2008): »Takšno odgovornost, tako na vajah kot na nastopih in potovanjih, bi težko zmogla katera od drugih žena. Vendar moramo Ružo vzeti kot celoto. V njej so njeno znanje, sposobnosti in kričanje.«
Maja Dokl jo je videla tako: »Je neponovljiva oseba z neznansko energijo. Je kot vino: starejša ko je, boljša je. Nanjo imam samo dobre spomine. Nas, telovadke, je vedno znala prepričati, da smo najboljše, in velikokrat je o tem prepričala tudi druge trenerje in sodnike. Silno energijo nam je vlivala v telo. Če je želela, nas je prepričala, da je luna zelena. To je zmogla samo ona. Kot sodnica svetovnega razreda in ugleda ni znala, in mislim, da še danes ne zna, nobenega tujega jezika, vendar se je vedno povsod sporazumela. Brez prevajalcev je obredla ves svet in povsod so razumeli, kaj želi. Ruža je enostavno maskota.«
Zadnja jugoslovanska državna prvakinja iz leta 1991 Leja Jurišič (Zelena jama) pa je o Ruži enostavno dejala: »Ona je bila res huda bejba. Z njo sva imeli res lep odnos, bila je poštena sodnica in nikoli ni bila zamerljiva.«
Za svoje delo je prejela veliko nagrad, leta 2002 je postala tudi naj meščanka Novega mesta. Svoje življenje je posvetila otrokom in mladini, čeprav ji v času največjih uspehov ženske novomeške gimnastike ni uspelo zagotoviti ustreznih pogojev za vadbo. Neustrezne razmere za vadbo so iz generacije v generacijo postajale večji problem, kot je postajal problem tudi profesionalni trenerski kader. Spomnim se, da je Maja Bučar trenirala in tekmovala popolnoma sama, a kljub temu še vedno dosegala izvrstne rezultate. (Danes je dr. Maja Bučar Pajek izredna profesorica na Fakulteti za šport, mednarodna sodnica, vodja izobraževalnega programa pri Gimnastični zvezi Slovenije in sploh ena ključnih osebnosti v slovenski ženski gimnastiki.) Ružica Kovačič se je ob trenerskem delu ukvarjala tudi s sojenjem, sodelovala na evropskih in na svetovnem prvenstvu, sodila na veliko mednarodnih tekmovanjih in bila predsednica strokovnega odbora Gimnastične zveze Jugoslavije. Pozneje se je ukvarjala z raznimi družbenimi dejavnostmi, ki so bile povezane pretežno z gimnastiko in s predšolskimi otroki, ki so imeli težave s telesno težo.
Novomeška gimnastika nekoč in danes
Če ne bi imela novomeška gimnastika svoje »Ruže«, bi si jo morala preprosto izmisliti. Društvo, ki je nekdaj nosilo ime TVD Partizan Novo mesto, tudi danes uspešno deluje, in sicer kot Gimnastično društvo Novo mesto, ki z več kot 60-letno tradicijo delovanja na področju množične gibalne kulture ter splošne in tekmovalne gimnastike ohranja in krepi izjemno tradicijo gimnastike v mestu ob Krki. Novomeški tiskar in založnik Janez Krajec ter prvi starosta sokola dr. Fran Rozina sta dala pobudo za ustanovitev Dolenjskega sokola, iz katerega je leta 1887 izšel Novomeški sokol, ki ga štejemo kot začetnika in pobudnika organizirane telesne kulture na širšem dolenjskem območju. Najboljša telovadca tistega časa sta bila vsem poznani Leon Štukelj, ki ima s trikratnim naslovom olimpijskega zmagovalca rekord med Slovenci, in malo manj znana Erna Jevšek. Po drugi svetovni vojni je nastal TVD Partizan Novo mesto in postal nosilec telesno kulturne dejavnosti v regiji. S prihodom Ružice Kovačič je v društvu zrasel nov rod novomeških telovadk, ki so konec 70. let 20. stoletja veljale za najboljšo žensko gimnastično ekipo v Jugoslaviji. Gimnastika je tako po zaslugi Jasne Dokl in Leona Štuklja tudi najbolj trofejen novomeški šport, medtem ko se Novo mesto vzpostavlja kot regijsko gimnastično središče, k čemur je precej prispevala nova gimnastična dvorana, v kateri so pogoji za trening postali mnogo boljši. Leta 2004 se je namreč začela adaptacija kletne etaže Športne dvorane Leona Štuklja in njene preureditve v gimnastično dvorano, medtem ko so se treningi tam začeli leta 2008. Od takrat je interes za športno gimnastiko v Novem mestu in okolici vsako leto večji, ob čemer se je povečalo število vadečih in občutno dvignila tudi kakovostna raven telovadk, telovadcev in njihovih trenerjev. Gimnastično društvo Novo mesto je danes edino društvo v ožji regiji, ki se ukvarja z eno od osnovnih gibalnih dejavnosti – gimnastiko. V letu 2017 je v vseh društvenih programih, ki so razdeljeni v pet različnih sklopov, vpisanih skoraj 300 telovadk in telovadcev.
Izbor strokovne vodje Vesne Stavrev, nekdanje vrhunske telovadke in državne reprezentantke, 14 strokovnih delavcev trenerskega tipa in pet usposobljenih sodnikov dokazujejo, da je klub zastavljen na visokih profesionalnih in organizacijskih standardih, za kar skrbita osemčlanski upravni odbor in njegov predsednik Aljaž Žagar. Društvo se s svojimi programi predstavlja na lokalnih prireditvah in gimnastičnih tekmovanjih na državni in mednarodni ravni, medtem ko svojo prepoznavnost gradi tudi z organizacijo odmevnih gimnastičnih tekmovanj. Z delom so prišli tudi prvi uspehi; osvojili so nekaj naslovov državnih prvakov (od najmlajših in vse do članske kategorije), medtem ko so leta 2015, po več kot 30 letih, z nastopom Luke Bojanca na evropskem mladinskem prvenstvu dočakali tudi prvi nastop novomeškega telovadca na velikem tekmovanju. Luka Bojanc je večkratni državni prvak in član slovenske članske reprezentance, za katerim prihaja vrsta mladih telovadk in telovadcev, ki bodo tudi v prihodnje skrbeli za ugled novomeške športne gimnastike.
Pomemben kamen k ugledu novomeške športne gimnastike je pripela prav ona – Ružica Kovačič, ena in edina. S svojo izjemno močno pojavo je navdihnila tudi mene, ob čemer se ni nikoli spraševala o tem, da je kakor koli drugače na svetu zgolj zato, ker je – ženska. In morda ji je ravno zato tudi uspevalo, saj je delovala kot tank. Tank pa je moškega spola.
Viri:
Mavrič, Mojca: ŽIVLJENJEPISI SLOVENSKIH VRHUNSKIH TRENERJEV IN SODNIC V ŽENSKI ŠPORTNI GIMNASTIKI, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Športno treniranje, Športna gimnastika, MENTOR: dr. Ivan Čuk, SOMENTOR: mag. Toni Bolković, RECENZENT: dr. Tomaž Pavlin, Ljubljana, 2008.
Žagar, Aljaž: Dokument o zgodovini in delovanju Gimnastičnega društva Novo mesto, Novo mesto, 2017.
Dodatni viri: Pogovor z Lejo Jurišič 17. 10. 2017 (Ljubljana), Jasno Dokl Osolnik 4. 11. 2017 (Novo mesto) in Igorjem Vidmarjem 9. 11. 2017.
Spletni viri: spletna stran Gimnastične zveze Slovenije http://www.gimnasticna-zveza.si/ in Gimnastičnega društva Novo mesto http://gimnastika-nm.si/o-nas/
