»Dolenjska! Zemlja gričev, vinogradov, starih gradov in stare slave … Nje lepota ni veličastna, kot tam, kjer pno se v višave okamenele solze naših gora. Tiha in prisrčna je. Najlepša ob Krki. Krka – srebrni pas Dolenjske! Izvirajoča v kotu trikotnika, ki je dal ogelnike naši književnosti: Trubarja, Levstika, Jurčiča, Stritarja, kvartet slovenske besede. Beži mimo Žužemberka in Soteske, stisnjena v skalno strugo, da se blizu Toplic sprosti v ravnino in zavije k severu Savi v naročje. Tu se šele prične vladarska veličastnost dolenjske reke. Objame Novo mesto, naš mali Heidelberg, pozdravljena od Marije in goric na Trški gori, dere pojoča mimo Otočca in Struge, gradov, ki sta navdihnila Tavčarja, pa se kmalu umiri v prostranosti šentjernejskega in krškega polja …« Tako je dolino reke Krke leta 1942 v uvodu k zbirki kratkih zgodb Ljudje ob Krki Jožeta Dularja zapisal pesnik in tedanji urednik Slovenčeve knjižnice Severin Šali.
Temu morda ni treba nič dodati. Ali pač. Veliko je temu dodal pisatelj in zgodovinar Jože Dular, ki je Krki in predvsem krajem okoli rojstne Vavte vasi poleg omenjene knjige posvetil še romana Krka umira, katerega odlomek tokrat objavljamo v literarnem delu naše revije, in Krka pa teče naprej ter v še eni zbirki kratkih zgodb Na drugi strani Krke. Vsak svoj kamenček v mozaiku našega zavedanja neke zelene reke, zgodbe reke Krke, pa so tokrat prispevali tudi avtorji tematskih prispevkov o Krki, njenem rastlinskem in živalskem svetu, njenih brežinah, mlinih, sprehajalnih poteh in odnosu meščanov do nje. Poseben svet odkriva naš tokratni intervjuvanec Borut Javornik, nekdanji vrhunski kanuist in olimpijec, ki danes živi s Krko in od nje na drugačen način kot njegovi predniki, krški mlinarji in žagarji.
Če tu ne bi tekla Krka, ne bi bilo Novega mesta in nad njim ne ostankov prazgodovinskih prebivalcev, ne bi bilo Žužemberka, Dvora in Kostanjevice in še marsikaterega naselja ne, ali pa ta naselja ne bi bila takšna, kot so.
Če je nekoč v preteklosti Krka določala življenje naselij in njihovih prebivalcev, v sodobnem svetu oni določajo življenje reke, jo uporabljajo, izrabljajo in zlorabljajo, ob njej gradijo in podirajo mline in žage, jo spreminjajo v odtočni kanal in čistijo, vanjo vlagajo in v njej lovijo ribe, ob njej gradijo kopališča in nanje, če je voda v njej umazana, pozabijo, preganjajo in vanjo znova vabijo njene naravne prebivalce, ob njej gradijo svoja prebivališča in bentijo, ko jim jih ob poplavah zalije, gradijo mostove, si lastijo njene bregove, čeprav do tega nimajo nobene pravice, si jo želijo imeti vklenjeno v škarpe, ji namenjajo pesmi in romane.
Krka je industrijska reka. Morda ne kaže takega videza. Videti je zelo naravna. Pa ni, pravi Borut Javornik, je le preplet lepe narave in industrijske reke, reke, ki jo je človek stoletja silil, da je gnala kolesa mlinov in žag, dajala vodo za železarno in pozneje še za kaj drugega. Pa vendar ni le industrijska reka. Je reka, v katero človeku le ni uspelo preveč poseči, jo preveč in nepopravljivo spremeniti. Davorin Gazvoda je pred leti na simpoziju o bregovih reke Krke v Novem mestu izjavil, da imamo srečo, da njenih bregov Novomeščani nikoli niso urejali. Vsaj resno se nikoli niso lotili tega, z izjemo tistih, ki so si njene bregove prisvojili in obnje umestili tudi kaj, kar tja niti približno ne sodi, someščanom pa ugrabili sicer z zakonom predpisano pravico do prehoda.
Bomo v prihodnosti znali bolje poskrbeti za svojo reko, bomo do nje bolj prijazni, kot so bili naši predniki? Ne kaže slabo. Čistilne naprave in Natura 2000 delujejo, drugačen, boljši odnos človeka do narave tudi, svoje pa morajo dodati tudi lokalne oblasti z vztrajanjem v namenu, da se nasilneže, ki so si drznili poseči v rečni prostor, do katerega niso imeli in nimajo pravice, preženejo od tam, da ob reki ne dovolijo novih neprimernih in nesmiselnih gradenj, kakršna je bila kandijski Vagon, in da po drugi strani spodbudijo dejavnosti, ki ob reko in na reko sodijo ter ji vračajo življenje.
