Ko je pesnik Severin Šali ob izidu prve zbirke kratkih zgodb takrat še mladega, nadobudnega dolenjskega pisatelja Jožeta Dularja razpredal, kako ima reka Krka svojega pesnika in slikarja, Jožeta Cvelbarja in Božidarja Jakca, a da na svojega pisatelja še čaka, je zapisal: »Mislim, da bo to prav Jože Dular, doma na njenem bregu. S knjigo Ljudje ob Krki še ne. Z romanom, ki ga piše in sem ga del že prebral, Krka umira, pa raste njen lirik in epik.« Ni se zmotil. Jože Dular je z zbirkama kratkih zgodb Ljudje ob Krki (1942) in Na drugi strani Krke (1998) ter predvsem z romanoma Krka umira (1943) in Krka pa teče naprej (1983) spisal svojevrsten ep in svoji reki postavil spomenik. Na neki način našteta Dularjeva dela lahko primerjamo z mojstrovino Borisa A. Novaka, ki v prvem (pravem) slovenskem epu podobno kot Dular obračunava s svojo preteklostjo oziroma preteklostjo svojih prednikov in ljudi, ki so živeli v njegovih krajih pred njegovim časom.
Jože Dular se je rodil 24. februarja leta 1915 v Vavti vasi, umrl pa petinosemdeset let pozneje 31. januarja v Metliki, kjer je preživel večino svojega življenja. Študiral je v Novem mestu in Ljubljani, kjer je na vseučilišču končal slavistične študije, romanistiko in primerjalno književnost. Med vojno je bil profesor in urednik, po vojni pa od leta 1951 do 1981 let direktor Belokranjskega muzeja.
Pesniti je začel že v drugi gimnaziji. Prvo pesem je leta 1932 objavil v dijaškem listu Mentor, kmalu zatem pa je začel objavljati v književnih revijah Mladika in Dom in svet. Zanj je značilno prepletanje lirike in epike. Njegova pripoved je realistična, jezik pa izjemno bogat ter poln lokalnega in starega izrazja.
Ko je skoraj petdeset let po prvem izidu leta 1992 izšel ponatis romana Krka umira, je Tone Pavček o njem zapisal: »Še zelo mlad, v tistih letih, ki jim vsi povprek pravijo obetavna, je Jože Dular s svojim prvim večjim proznim delom požel, za mladost in čas, že kar pohujšljive pohvale.« Njegov prvi roman, napisan po nekaj krajših tekstih, Krka umira, je zazvenel med kritiki in bralci kot nenavadno zrelo in dobro epsko delo, kot lepa hvalnica kmetstvu in Dolenjski in njeni večni vodi – Krki, o romanu pa med drugim zapisal: »Vsebinsko in slogovno se je roman kar močno oddaljil od tedaj uveljavljene literarne smeri socialnega realizma Vorančevega in Kranjčevega kova pa tudi od drugega pola tedanje slovenske proze – od psihološko filozofskega modernega pripovedništva kakšnega Bartola, pristajal je v brazdah domačijsko kmetske povesti smeri Finžgarja in Jalna in se med tujimi vzorniki zgledoval pri mojstru te zvrsti pripovedništva, pri poljskem nobelovcu Reymontu.«
Skratka, Jože Dular tudi 75 let po izidu prvega in 35 let po izidu drugega romana, posvečenega reki Krki, kljub danes že precej arhaičnemu, a izjemno bogatemu jeziku, ostaja vreden branja. Zdi se tudi, da so njegove zgodbe, tako kot je nekdo izjavil za zgodbo romana Vinka Möderndorferja Druga preteklost, čeprav so plod pisateljeve domišljije, bolj resnične kot zgodovina.
