Reka Krka ni le osrednji dolenjski vodotok, ampak s stališča varstva narave tudi hrbtenica dolenjske narave. Krka v zgornjem toku nima površinskih pritokov, napajajo jo le številni kraški izviri na rečnem obrežju z zaledjem v Grosupeljski kotlini, Suhi krajini in na Ribniško-kočevskem polju. Zaradi zakraselega površja se voda na tem območju intenzivno pretaka podzemno, zato je območje ob zgornjem toku Krke dobilo ime Suha krajina. Rečna mreža se gosto razveja v srednjem in spodnjem toku in oživlja ter povezuje celotno Dolenjsko. Voda je vir življenja, rečni ekosistem Krke s pripadajočimi mokrišči pa pravi biodiverzitetni »hot spot« jugovzhodne Slovenije.
Če govorimo o živem svetu reke Krke, potem najprej pomislimo na ribe, ki so na čelu s sulcem verjetno najbolj prepoznaven del žive narave Krke. Vendar bogastvo rib ne bi moglo obstajati brez močno razvite prehranske osnove, ki jo v rečnem ekosistemu predstavlja pestra vrstna sestava vodnih rastlin, drobnih nevretenčarjev, vodnih žuželk mehkužcev, dvoživk in ne nazadnje tudi krovnih plenilcev, kot so vidra in nekatere vrste ribojedih ptic, s katerimi je narava sklenila razvejano prehranjevalno verigo.
Kljub pomenu vodnega življa pa o njem vemo razmeroma malo. Še največ podatkov je na razpolago o ribah, ostale vrste so slabo raziskane, predvsem pa nam manjka ključen podatek: kaj se danes z živim svetom (biocenozo) reke Krke dogaja. Rečni ekosistem je v zadnjem obdobju na velikih preizkušnjah, ki jih prinašajo različni antropogeni pritiski in hitre podnebne spremembe. Zato bomo v nadaljevanju predstavili nekatere pomembnejše živalske skupine, o katerih je dostopnih več podatkov ali pa so s stališča varstva narave tudi bolj ogrožene in izstopajoče.
Reka kot življenjski prostor
Če hočemo razumeti živi svet, moramo najprej pojasniti nekatere izstopajoče hidrološke značilnosti rečnega ekosistema. Kot prvo, Krka je hidrološko izredno muhasta in nepredvidljiva reka z velikim sezonskim nihanjem vodnih količin. Za lažje razumevanje, o kakšnih hidroloških preskokih govorimo, poglejmo primer vodomerne postaje v Podbočju: srednji letni pretok znaša 55,1 m³/s, najbolj sušno je bil leto 2011, ko je povprečje srednjega letnega pretoka znašalo samo 26,4 m³/s, povprečje najmanjšega letnega pretoka pa le 12,9 m³/s. Ob povodnji se lahko pretok v reki poveča tudi za sedemkrat (do 350 m³/s). Opozorilni pretok Krke znaša 200 m³/s, ko ga preseže, se razlije po območju vsakoletnih poplav. Ob izrazitih nizkih pretokih se v Krki pretaka vsega 3 m³/s vode na Dvoru oziroma slabih 10 m³/s v Podbočju (Hidrološki arhiv, 2017).
Analiza pretokov vodomerne postaje v Podbočju po letu 1929 kaže več zaskrbljujočih trendov. Razviden je upadajoč trend srednjih letnih pretokov (Qs), kar kaže na to, da se letna količina vode zmanjšuje. Znižujejo se tudi najnižji letni pretoki (Qnp).
Opazen je tudi premik primarnega viška pretokov v jesen in upad spomladanskega viška zaradi zmanjšanja spomladanskih visokih voda, prav tako pa tudi zmanjšanje poletnega nižka. Trajanje snežne odeje in njeno tanjšanje prav tako znižujeta spomladanske pretoke v korist jesenskim (Frantar, 2005).
Dodatno skrb povzroča naraščanje srednjih letnih temperatur vode (Tvs), ki so posledica splošnega naraščanja temperature zraka. Podatki za vodomerno postajo Podbočje kažejo jasen trend rasti srednje letne temperature vode, ki se je po letu 1950 dvignila za okoli 1,5 °C. Še bolj izrazit je dvig srednje letne temperature zraka, okoli 2 °C (Vodenik s sod., 2008). Temperatura zraka v vodnem krogu vpliva na izhlapevanje, več izhlapevanja pa pomeni manj odtoka, zato narašča delež rek, ki imajo poleti primanjkljaj vode.
Graf: Meritve hidrološke postaje Podbočje (pretoki [m³/s] in temperatura [°C]).
Qs: Srednjih letni pretoki – Qnp: najmanjših letni pretoki – Tvs: srednja letna temperatura vode. [Vir podatkov ARSO]
Ugotovitve kažejo, da letna količina padavin v Sloveniji še ne upada, se pa spreminja njihova sezonskost, saj je vse več padavin jeseni v primerjavi s preostalim delom leta. Beležimo tudi vse pogostejše poletne suše ter krajša in krajevno razporejena obdobja intenzivnih padavin (Kobold, 2007, Kobold s sod., 2012).
Zmanjšanje rečnih pretokov in pojav hidroloških suš lahko vplivata na zalogo vode v podtalnici, posledično pa na vodooskrbo, kmetijsko rabo, hidroenergetsko dejavnost, še najbolj pa na živi svet vodnih ekosistemov. Krka tu ni nobena izjema, žal pa je treba podnebnim spremembam prišteti še vrsto drugih antropogenih dejavnikov, ki prispevajo k vse bolj neugodnemu stanju živega sveta Krke.
Kakovost rečne vode
Reka Krka je vključena v državni monitoring površinskih voda, ki poteka skladno z evropsko in slovensko okoljsko zakonodajo. Monitoring kemijskega in ekološkega stanja površinskih voda poteka na merilnih mestih Soteska, Otočec in Krška vas. V zadnjih letih je bilo na vseh merilnih mestih zabeleženo dobro kemijsko stanje. Enaka je ocena ekološkega stanja, ki vključuje biološke in splošno kemijsko-fizikalne elemente kakovosti, glede na posebna onesnaževala pa je Krka v zelo dobrem stanju (Ivanušič, 2016).
Monitoring kakovosti voda za življenje sladkovodnih vrst rib poteka od leta 2005. Salmonidni odsek v zgornjem toku ima merilno mesto pri Srebrničah, ciprinidni odsek v spodnjem toku pa pri Krški vasi. Kakovost je na obeh odsekih od leta 2008 ustrezna, saj nobeden od parametrov ne presega mejnih vrednosti (Ivanušič, 2016). Zaskrbljujoče pa je, da so rezultati analiz kakovosti voda za življenje sladkovodnih vrst rib v letu 2012 pokazali, da so vrednosti za Krko (mesti vzorčenja Srebrniče in Podbočje) pod mejnimi vrednostmi, vendar še vedno nad priporočenimi vrednostmi. Težavo so predstavljali presežki nitritov in amonija, leta 2014 pa samo nitritov v salmonidnem odseku do Novega mesta.
Monitoring kakovosti kopalnih voda se spremlja v kopalni sezoni na merilnih mestih v Žužemberku in Straži. Na omenjenih kopališčih je bila Krka v zadnjih petih letih primerna za kopanje, v letu 2015 tudi vsa večja kopališč v spodnjem toku, vendar pa se rečna voda ne sme uporabljati za pitje ali pripravo hrane (Ivanušič, 2016 ).
Ekološke katastrofe
Čeprav monitoringi kažejo dobro stanje, bi nas morali skrbeti nizki poletni vodostaji, ko se poveča obremenjenost vode s hranili, z njo pa rast alg in drugih vodnih rastlin. Vse to kaže na še vedno prisotno problematiko komunalnih odpadnih vod in nitratov iz kmetijskih virov, kar lahko pripelje do lokalnih ekoloških katastrof. Takšni smo bili priča avgusta leta 2013 na odseku pri Kostanjevici na Krki, kjer je prišlo do množičnega pogina talnih organizmov. Visoke temperature, ki so pregrele rečno vodo, so pospešile procesa gnitja in razvoja bakterij, ki so velik porabnik kisika. Anoksično stanje je bilo najbolj izrazito pri tleh, kjer so procesi gnitja prevladujoči. V talnem sedimentu je zato poginila večina školjk, polžev in verjetno tudi drugih nevretenčarjev. Ti se zaradi sesilnega načina življenja v zaostrenih razmerah ne morejo odseliti tako kot ribe, ki so hudo uro preživele (Hudoklin, 2013).
Druga huda ura v zadnjem obdobju se je zgodila med letoma 2006 in 2008, ko so na rečnem odseku pod Novim mestom v vodi odkrili presežene vrednosti tributilkositrovih spojin, ki so bile kar 60-krat višje od dovoljenih. Biocidi so se v Krko iztekali iz poskusne proizvodnje novomeške tovarne (Vode v Sloveniji …, 2010). Zaskrbljujoče pa je, da kljub zaznanemu onesnaženju izvajalec monitoringa ni opozoril javnosti (ribiči) na problematične substance, ki so prehajale tudi v žive organizme.
Poseben problem reke Krke je tudi t. i. cvetenje, ki se pojavi vsako leto ob poletnem nizkem vodostaju. Povzročajo ga v vodnem okolju lebdeče alge. Glede na hranila in temperaturo vode se lahko pojavljajo različne vrste. Zadnje raziskave so pokazale prisotnost enocelične mikroskopsko majhne kremenaste alge Cyclotella sp. Značilnost kremenastih alg so silikatne, s kremenom prepojene dvodelne celične stene. Razmnožujejo se nespolno, tako da se lupinica razmakne na dva dela, vsaka polovica si zgradi manjšo polovico. Voda je v zgornjem toku olivno ali sivozelene barve. V spodnjem toku se koncentracija alg povečuje, voda pa posledično postaja umazano rdečkaste do rumenkasto rjave barve. Število alg se najbolj poveča pred Kostanjevico, kjer so razmere po navadi tudi najslabše. Na intenziteto cvetenja pomembno vplivata temperatura vode in delež organskih snovi. Naravni pojav so opisovali že v Valvasorjevih časih, vendar še zdaj ni jasno, kaj ga sproži. Cvetenje reke Krke ni nevarno za zdravje ljudi, saj kremenaste alge niso strupene in ne povzročajo obolenj niti poškodb (Šavelj, 2016).
Krka, edina lehnjakotvorna reka v Sloveniji
Posebnost Krke je lehnjak, močno porozna, lahka in luknjičava karbonatna kamnina. Njegov nastanek je izredno občutljiv naravni proces, pri katerem mora biti uglašena vrsta dejavnikov. Osnovni pogoj za nastanek lehnjaka je raztapljanje karbonatnih kamnin, ki podzemno vodo obogatijo s kalcijevim karbonatom (CaCO₃), »raztopljenim apnencem«. Drugi dejavnik je presnova vodnih rastlin, ki porabljajo CO₂za fotosintezo, s čimer se zmanjša njegov parcialni tlak in povzroča izločanje raztopljenega apnenca iz vode. Pri tem imajo pomembno vlogo vodni mahovi, na katere se useda obarjeni apnenec. Rastlina v apnenem oklepu odmre, kamnina pa je zato luknjičava. Lehnjak se dejavno izloča pod odseki, kjer se rečna voda meša z izviri, ki pritekajo iz dolomitnih predelov na levem bregu. Dotoki močnejših kraških izvirov, kot sta Šica in Tominčev studenec, izločanje lehnjaka na krajšem odseku ustavijo (Hudoklin, 2003). Ugoden dejavnik je tudi neprodonosnost, saj bi v nasprotnem primeru prod erodiral krhke lehnjakove strukture.
Lehnjak se odlaga na odseku od Marinče vasi pri Zagradcu pa vse do ravninskega dela reke pod Otočcem. Največji kompleksi lehnjakovih tvorb nastajajo pod Zagradcem, v Praprečah pod Žužemberkom, na Dvoru, pod Podgozdom in seveda na Otočcu. V zgornjem delu toka so to značilne do nekaj metrov visoke lehnjakove pregrade, medtem ko se v srednjem toku lehnjak izloča v obliki obsežnih talnih podvodnih pragov, plitvo pod površjem. Na višjih lehnjakovih pregradah so nastale zajezitve za mline in žage, ki so še bolj pospešile izločanje lehnjaka.
Nekdaj so lehnjak lomili in žagali iz pregrad za gradbene potrebe. Za enkrat proces nastajanja lehnjaka ni ogrožen. Kritične razmere lahko nastanejo v primeru padca kakovosti rečne vode ali ob prevelikem odvzemu na posameznih pregradah, s katerimi bi se podaljšala že tako pogosta sušna obdobja, ko so lehnjakove strukture z izsušitvijo izpostavljene mehanskim poškodbam, vodni eroziji in propadanju. Neugoden je lahko tudi povečan pritisk čolnarjenja, še zlasti raftov v času nizkih vodostajev, s katerimi se fizično odnašajo rastne površine, vključno z mahovi.
Jamske živali
Posebnost kraških pritokov Krke v zgornjem toku je bogastvo jamskih vodnih živali. Že zaledje izvira Krke, ki sega do ponorov Šice na Radenskem polju, je s sedmimi kopenskimi in 31 vodnimi vrstami jamskih živali med 20 najbogatejšim na svetu (Sket, 2000). V zgornjem toku vsak izvir ponuja svojo različico jamskih vodnih živali. Najbolj znamenita med njimi je človeška ribica, ki poseljuje široko zaledje podzemskih pritokov, vse do Radenskega polja, Luč, Dobrepolja ter Ribniško-kočevskega polja. Ob Krki je bila potrjena v več izvirih od Krške jame do studencev pri Vavti vasi.
Človeška ribica je krovni jamski plenilec, ki sobiva s številnimi vodnimi vrstami, s katerimi se tudi prehranjuje. V suhokrajinskem podzemskem porečju Krke je bilo najdenih več endemičnih, lokalno razširjenih jamskih vrst. Med nižjimi vodnimi raki velja izpostaviti naslednje vrste: krški vodni osliček (Asellus aquaticus cyclobranchialis), dolenjski jamski osliček (Proasellus slovenicus), jamska kozica (Troglocaris anophtalmus), gladki jamski ježek (Monolisttra racovitzai karamani) in trnasti jamski ježek (Monolistra spinosa). Iz rodu postranic bi izpostavili Niphargus stenopus, med vodnimi polži pa le od tu znano krčico (Kerkia kusceri) (Izvir Krke, 2000).
Človeška ribica je pokazatelj čiste podzemske vode. Ključne grožnje lahko predstavljajo nitrati, pesticidi, težke kovine in drugi onesnaževalci. Ocenjujemo sicer, da je stanje krške populacije še ugodno, skrbeti pa nas morajo nekateri podatki državnega monitoringa. Izpostavljamo visoke vrednosti pesticidov, občasno zabeležene v izviru Krke in Temenice (Vode v Sloveniji, 2010). Obdobno so organsko obremenjeni s toksičnimi nitrati tudi nekateri kraški pritoki, npr. Radešca, Temenica in Vrhovski studenec nad Žužemberkom (Hudoklin, 2011).
Raki jelševci, pozabljena preteklost
V 19. stoletju je Krka slovela po potočnih rakih jelševcih (Astacus astacus), ki so jih izvažali po vsej tedanji Avstro-Ogrski. Veljalo je, da so imeli krški raki častno mesto na cesarskih mizah. Samo največji trgovec Avsec iz Krškega jih je iz spodnjega toka letno prodal najmanj 50 000 (Šulgaj, 1937). Slavna leta so se končala s prihodom račje kuge, ki jo povzroča gliva Aphanomyces astaci. V Evropo je bila vnesena s severnoameriško vrsto signalnega raka (Pacifastacus leniusulus) leta 1860 (Bertok in sod., 2003). Reko Krko je bolezen dosegla 1880, po njej si račja populacija ni nikoli več opomogla, kljub načrtnim vlaganjem. Račji kugi navkljub so ostale manjše izolirane populacije potočnega raka v nekaterih pritokih Krke na območju Krakovskega gozda (Govedič ustno, 2018). Te populacije niso pokazale potenciala širitve v Krko, prav tako ne njegov manjši sorodnik koščak (Austropotamobius torrentium), ki ostaja prevladujoč v povirju pritokov Krke v Krškem hribovju in Gorjancih.
Presenečajo nas navedbe tedanjega ribiškega strokovnjaka Šulgaja, da je bila izdatnost rakov v Krki naravnost neizčrpna. »Lovili so jih, kolikor so jih le mogli, ne da bi se kaj poznalo,« je zapisal. Lov na rake je torej »donašal lep denar v deželo«, rakov pa je bilo dovolj za vse, tudi za tatove. Iz navedbe, da so na 8 km dolgem odseku med Sotesko in Stavčo vasjo letno odlovili pribl. 10 000 rakov za izvoz, lahko izračunamo, da je bil na vsake 1,25 m rečne struge doma en kapitalen osebek.
Potočni raki so bili po biomasi ključna vrsta tedanjega rečnega ekosistema, saj so bili poleg odraslih osebkov, ki spolno dozorijo šele v četrtem letu, v večjem številu prisotni še mladostni osebki. Rečni ekosistem z raki je očitno povsem drugače deloval, prehranjevalne verige so imele druge zakonitosti. Stabilna in močna je morala biti tudi biološka produktivnost alg, mahov in še zlasti nevretenčarjev, kot so drobne postranice, vodni polži, ličinke vodnih žuželk, da ne govorimo o kakovosti rečne vode.
Ribe, bogastvo Krke
Reka Krka je med najbogatejšimi rekami v Sloveniji po pestrosti ribjih vrst. V njej živi 52 vrst rib in ena vrsta piškurja, med katerimi je 9 neavtohtonih (Ivanc in sod., 2016). V 94 km dolgem toku se izmenjujejo populacije postrvjih vrst, ki prevladujejo v zgornjem toku, s ciprinidnimi, ki postopno prevladajo v spodnjem, počasnejšem toku. Najpomembnejši deli habitata so drstišča. V zgornjem toku so pod lehnjakovimi pragovi in jezovi, v srednjem toku so to izlivni odseki vodnatih pritokov, v spodnjem toku pa je celoten izlivni del do Krške vasi eno samo drstišče za ribe iz Save. S stališča ribolova so najbolj zanimive potočna postrv (Salmo trutta. m. fario), sulec (Hucho hucho) in platnica (Rutilus virgo), v ulovu pa prevladujeta šarenka (Oncorhynchus mykiss) in krap (Cyprinus carpio) (Ivanc in sod., 2016).
Iz podatkov o športnem ribolovu je bilo že leta 1992 (Povž, 1992) razvidno močno upadanje platnice podusti (Chondrostoma nasus), sulca, potočne postrvi in lipana (Thymallus thymallus). Populacije ostajajo na zadovoljivi ravni zgolj zaradi vsakoletnega vlaganja velikih količin ribjih mladic v ribolovne vode. Analiza ulova po letu 1986 v zadnjih ribiškogojitvenih načrtih (Ivanc in sod. 2016) kaže, da se problematika upadanja nadaljuje.
Podobni trendi (v obdobju 1986–2007) so bili ugotovljeni tudi v drugih slovenskih rekah. Po podatkih Zavoda za ribištvo Slovenije se je populacija lipana zmanjšala za kar 90 %, potočne postrvi pa za 73 %, slabo kaže tudi platnici in podusti. Sprva je bil velik del krivde pripisan kormoranu (Phalacrocorax carbo), ki se je v večjih jatah, tudi na Krki, začel pojavljati konec prejšnjega stoletja. Plenjenje velikega kormorana je zagotovo eden izmed razlogov upada populacije lipana in podusti. Ne moremo pa trditi, da je njegovo plenjenje edini razlog za njihov upad (Dolgoročni …, 2017).
Z gotovostjo ne moremo določiti, kateri je glavni razlog za upadanje ribjih populacij. Lahko pa trdimo, da gre za kombinacijo naravnega in antropogenega dejavnika. Med bolj pomembnimi vzroki bi izpostavili izgubo habitata in morfološke spremembe vodotoka ter poslabšanje kakovosti vode. Velike obremenitve rečne vode so bile v porečju Krke pogoste v prejšnjem stoletju, pred izgradnjo kanalizacijskih sistemov in čistilnih naprav. Tudi danes so občasno, predvsem v času nižjih vodostajev, zaznane kritične obremenitve z onesnaženji, bodisi zaradi slabo delujočih čistilnih naprav ali nelegalnih izpustov, večkrat zabeleženih predvsem na pritokih, kot so Temenica, Radešca, Sušica, Toplica in Šajser, ki zmanjšujejo kakovost rečne vode in se večkrat končajo tudi s pomori rib.
Eden ključnih vzrokov za upad potočne postrvi je izginotje avtohtone divje linije postrvi. V 20. stoletju so jo namreč z vlaganjem postopno nadomestili križanci atlantske domestificirane linije, vzgojene v ribogojnicah, ki je na lokalne razmere slabše prilagojena. Dodaten pritisk v habitatu verjetno predstavlja tudi konkurenčna šarenka, neavtohtona vrsta ameriškega porekla, ki so jo konec prejšnjega stoletja začeli množično uporabljati za dopolnilna poribljavanja (pod trnek) v ribolovne revirje.
V primeru platnice in podusti ribiči opozarjajo tudi na problematiko povišanih temperatur in organsko obremenjenost, s čimer se spodbuja povečan razrast alg in makrofitov (Ivanc in sod., 2016). Nekatera drstišča so obdobno tako preraščena, da ribe ne prepoznajo substrata, peščenega ali prodnega dna, kamor bi odlagale ikre. Ocenjujemo, da velik del nitratov in fosfatov, ki pospešujejo rast vodnih rastlin, v vodo prihaja zaradi neustrezne rabe gnojil na kmetijskih površinah.
Problem so tudi zajezitve brez ustreznih ribjih prehodov, ki povzročajo fragmentacijo habitatov in otežujejo migracije, kar se dogaja predvsem v primeru sulca, platnice in podusti. Na reki Krki s stališča neprehodnosti izpostavimo jeza na Dvoru, v Soteski, Zajčev in Seidlov jez v Novem mestu in jez v Mačkovcu, ki so za ribe neprehodni, tudi ob povečanih pretokih vode (Ivanc in sod., 2016).
Večjih destruktivnih posegov v ribja drstišča, počivališča in skrivališča na Krki ne zasledimo, zato pa je treba opozoriti na načrtovano hidroelektrarno Mokrice. Akumulacijsko jezero bo seglo v izlivni del Krke do jezu v Krški vasi, zato bodo prizadeta drstišča. Med vrstami je največja skrb posvečena že zdaj redkim reofilnim vrstam, kot so zvezdogled (Romanogobio uranoscopus), upiravec (Zingel streber) in kesslerjev globoček (Romanogobio kessleri), ki bodo v na novo nastalih pogojih akumulacije zelo prizadete (Okoljsko poročilo …, 2012). Pogosto smo priča nepravilnemu čiščenju zarasti ob rečni strugi, s katerim se krči njen večfunkcionalni pomen. V pri vrsti je zarast nujna, saj zagotavlja ribam skrivališča pred plenilci in tekmeci za hrano ter zavetišča v obdobju visokih voda. Prav tako utrjuje brežine, zmanjšuje vnos hranil s kmetijskih površin in preprečuje pregrevanje vode.
Vpogled v ribiške gojitvene načrte kaže še eno zanimivo dejstvo, da je skorajda celoten ulov odvisen od vložka rib. Z drugimi besedami, predmet ulova so v večji meri vložene ribe. V tem drastično izstopa zgornji tok Krke, ker se za zadovoljevanje potrebe po ribolovu vlaga enormne količine šarenke za pod trnek, prav tako potočne postrvi, v spodnjem toku pa krapa.
Vodni sesalci
Bobri (Castor fiber) so bili v porečju Krke tako kot v ostalih delih današnje Slovenije iztrebljeni verjetno že sredi 18. stoletja (Kryštufek, 2006). Pokončal jih je prekomeren lov. Njihova rekolonizacija v evropskem merilu se je začela po drugi svetovni vojni. K nam so se vrnili leta 1998 kot posledica naselitve bobrov ob Savi in Dravi na Hrvaškem leta 1996. Ključni dejavniki za njegovo razširjenost v tem predelu so pestra obrežna vegetacija, bogata zeliščna plast in umirjen vodni tok. Po letu 2003 so se razširili v zgornji tok, po letu 2010 pa tudi v večino pritokov. Populacija je še vedno v porastu, inventarizacija v porečju Krke leta 2016 je pokazala, da je tu prisotnih najmanj 65 družin s 168 do 392 osebki (Juršič in sod., 2017).
Bober postaja ena ključnih vrst rečnega ekosistema Krke. Opazno spreminja značaj obrežij s podiranjem drevja, obžiranjem grmovja, ustvarjanjem brlogov, bobrišč, stečin in gradnjo jezov na pritokih. S tem posledično izboljšuje habitate za vodni živelj in povečuje vrstno pestrost ter stabilnost ekosistema. Njegova dejavnost s stališča obrežnih lastnikov ni vedno dobro sprejeta, predvsem zaradi škod na obrežnih njivah in sadovnjakih. Zaradi nerazumevanja njegove vloge v naravi smo ga v preteklosti že iztrebili, tokrat pa bomo morali sprejeti izziv sobivanja. Živeti z bobrom namreč pomeni ohranjati večjo stopnjo naravnih procesov v obrežnem prostoru, hkrati pa tudi spremeniti pogled na ranjene rečne ekosisteme in mokrišča.
Vidra (Lutra lutra) je vrhunska plenilska vrsta v rečnem ekosistemu, ki je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja v Krki in pritokih skorajda iztrebljena. Pritisk ribičev in lovcev na to ribojedo vrsto se je umiril po lovopustu leta 1973, ko se je začelo stanje enega bolj ogroženih evropskih sesalcev postopno izboljševati. Terenska opažanja kažejo, da je njena populacija danes v porečju vnovič vitalna.
S prihodom bobra pa se je skorajda poslovila pižmovka (Ondatra zibethicus), vodni glodavec, ki se je po rečju Krke kot invazivna vrsta razširil po letu 1950. Vzrok za upad številčnosti bi lahko bil v pojavu bolezni ali zajedavcev, vendar pravega vzroka ne poznamo. Eden izmed možnih vzrokov bi bila okuženost z metljajem. Po navedbah lovcev naj bi nekatere od uplenjenih pižmovk imele opazne spremembe na jetrih (Kumelj, 2018).
Ptice
Reka Krka z obrežji je pester habitat ptic. Prek leta je mogoče ob njej opazovati več kot 30 vrst ptic, ki tu gnezdijo ali prezimujejo. Najpogosteje opazovane vrste so raca mlakarica (Anas platyrhynchos), mali ponirek (Tachybaptus ruficollis), zelenonoga tukalica (Gallinula chloropus) in siva čaplja (Ardea cinerea). V zgornjem toku je na lehnjakovih pragovih pogost povodni kos, spodnji tok Krke pa se ponaša z največjo gnezditveno gostoto vodomca (Alcedo atthis) v Sloveniji. V popisu leta 2014 je bilo nizvodno od Otočca zabeleženih 26 parov, z linearno gostoto 0,6 para/km reke (Denac in sod., 2014). Največ erodiranih sten, primernih za gnezdenje vodomca, je v okolici Otočca, kjer se pojavljata še dva redka gnezdilca – kvakač (Nycticorax nycticorax) in čopasti ponirek (Podiceps cristatus).
Pozimi se vrstna pestrost zmanjša, poveča pa se številčnost mlakarice, labodov grbcev (Cygnus olor), črnih lisk (Fulica atra) in velikega kormorana (Phalacrocorax carbo). V slovenskem merilu so izstopajoče prezimujoče populacije malega ponirka in zelenonoge tukalice. Reka Krka je pomembna selitvena pot, ob kateri lahko pogosto spremljamo jate gosi, prib (Vanellus vanellus) in žerjavov pa tudi drugih redkih preletnikov.
Posebna ptičja zgodba Krke je labod grbec (Cygnus olor). Prva para sta bila prinesena na Otočec iz Švice leta 1986. Z naravnim doseljevanjem in hitrim razmnoževanjem beležimo stalno rast populacije. Leta 2013 jih je bilo v gnezdilnem obdobju zabeleženih od 160 do 220, v času prezimovanja pa do zdaj največje število 530 osebkov (Hudoklin, 2014). Velike jate, ki rade posedajo na žitnih njivah, so vse bolj konfliktne. Ob dejstvu, da ptica dnevno zaužije od 3 do 4 kg vodne vegetacije, ob tem pa izkorenini in pomendra še dodatnih 13 kg vodnih rastlin, velike jate labodov gotovo niso balzam za že tako občutljiv rečni ekosistem. Populacija labodov na Krki očitno še ni dosegla nosilne zmogljivosti ekosistema, zato sta pričakovani njena nadaljnja rast in posledična konfliktnost.
Pogrešamo podatke o vodnih rastlinah in vodnih nevretenčarjih
Voden rastline, alge in nevretenčarji so nedvomno pomembna podstat delovanja vodnega ekosistema, hkrati pa so predvsem zadnji izredno občutljivi na onesnaženje. Eden redkih popisov vodnih rastlin (Vrhovšek in sod., 1996) izpostavlja 72 vrst alg, najpogostejše med njimi so kremenaste (46 vrst), v manjši meri pa zelene alge in cianobakterije. Kvantitativno najpomembnejše vrste, ki nastopajo v združbah, povezanih s tvorbo lehnjaka, so Vaucheria sp. Melorisa varians, Oedogonuim sp. Cladophora sp. in Spirogyra sp.
Malo je znanega tudi o vodnih rastlinah (makrofiti). Te v polni meri preraščajo Krko predvsem v času poletnih nizkih vodostajev in povečane organske onesnaženosti. Navadni rogolist (Ceratophyllum demersum) in plavajoči dristavec (Potamogeton natans) npr. pri Dobravi povsem prekrijeta vodno površino. V spodnjem prevladujejo predvsem vrste iz rodov Rannuculus, Myriophyllum in Potamogeton (Devetak in sod., 1977). Na odsekih z intenzivno rastjo lehnjaka sta pomembna vodna mahova Fontinalis antypyretica in Cynclidotus fontinalis (Vrhovšek in sod., 1996).
Kritično moramo pogledati tudi na rečno obrežje, še zlasti v spodnjem toku, kjer je opazno hitro širjenje več invazivnih rastlin. Vrste, kot so japonski dresnik (Fallopia japonica), rudbekija (Rudbeckia sp.), orjaška zlata rozga (Solidago gigantea) in oljna bučka (Echinocystis lobata), v poznem poletju mestoma povsem prerastejo rečna obrežja.
Še manj zanesljivih podatkov je o vodnih nevretenčarjih. Med njimi je pomembnih več vrst polžev, školjk in ličink mladoletnic, ki vstopajo v proces nastajanja lehnjaka, druge pa tudi v zapletene prehranske verige vretenčarjev na čelu z ribami in ne nazadnje tudi izginulih rakov.
Varstveni status Krke
Naravovarstvena prizadevanja za varstvo reke Krke segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je z industrializacijo začelo izrazitejše onesnaževanje Krke, na obrežju pa pospešena gradnja vikendov. Novomeška občina, ki je takrat obsegala večinski del porečja, je leta 1969 na predlog Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana sprejela Odlok o razglasitvi posameznih območij za varovana (Skupščinski Dolenjski list, št. 21/69).
Že leta 1972 je bil sprejet odločnejši akt: Odlok o varstvu reke Krke, njenih pritokov in bregov (Skupščinski Dolenjski list, št. 21/72). Kljub zadovoljivi zakonski osnovi reke ni uspelo učinkovito zavarovati pred onesnaženjem in neprimernimi posegi. Ob zaznavanju okoljskih problemov v celotnem porečju je bil leta 1988 podpisan celo družbeni dogovor o varstvu reke Krke in njenih pritokov na območju tangentnih občin, ki pa ni nikoli zaživel. V okviru sprememb srednjeročnih in dolgoročnih načrtov sta leta 1989 pristojna Zavoda za naravno in kulturno dediščino iz Ljubljane in Novega mesta predlagala, da se reka zavaruje kot naravni spomenik, zgornji tok Krke in okolica Otočca pa kot krajinska parka (Hudoklin, 1996).
Do zavarovanj tako na državni kot občinski ravni ni prišlo, ker družbene razmere tako kot danes še vedno niso naklonjene zavarovanim območjem narave. Konkretnejši premiki so se zgodili šele z vstopom v Evropsko unijo leta 2004. Reka Krka je pridobila status naravne vrednote, varstveno najbolj učinkovita pa je bila vključitev reke Krke s pritoki v evropsko ekološko omrežje Natura 2000. Med 26 kvalifikacijskimi vrstami, ki jim moramo zagotavljati ugodno stanje, je kar 14 vrst rib na čelu s sulcem in platnico, izpostaviti velja še človeško ribico, raka koščaka, močvirsko sklednico ter vidro in bobra. V okviru habitatnega tipa Vodotoki v nižinskem in montanskem pasu z vodno vegetacijo zvez Ranunculion fluitantis in Callitricho-Batrachion je obravnavan tudi lehnjak. Območja Natura 2000 so se kot orodja varstva narave izkazala kot izjemno učinkovita predvsem zato, ker je v primeru posegov in načrtov treba izvesti presoje vplivov in posledično izvesti omilitvene in izravnalne ukrepe, nespoštovanje direktiv pa je finančno sankcionirano.
Zaključek: Reka Krka je nesporna hrbtenica dolenjske narave.
