Ob rekah so si našla prostor številna mesta. Reke so bile nekoč še bolj kot danes vir, celo pogoj življenja in razvoja mest. Tudi Novo mesto si je izbralo majhen del obrečnega prostora, prostora ob reki Krki. Vzelo si ga je nekje sredi njene poti, kjer se Krka odloči odločno zavijugati, kot da bi želela poleniti svoj tok in podaljšati svoj stik z obdajajočim okoljem. Mesto je začelo rasti na dvignjenem, k soncu obrnjenem kamnitem pomolu, na tedaj varnejšem od obeh bregov.
Danes sta rečni in obrečni prostor z vidika prebivalstva predvsem prostora sprostitve, rekreacije, uživanja. Nekoč pa sta bila še marsikaj drugega. S svojo močjo je Krka poganjala mlinska kolesa, na njej so perice spirale umazanijo s perila, v njej so si meščani ujeli kak obrok, zajeli vodo za kuho ter se seveda v reki osvežili in očedili. Krka je bila tudi prometna pot z enega na drugi breg in celo iz kraja v kraj. Tudi obrambna vloga ji je bila nadeta. Vseskozi pa je reka Krka čudenja in občudovanja vreden mestni motiv, ki ni ušel niti najimenitnejšim umetnikom besed, barv, zvokov in celo okusov.
Mesto se je obrnilo stran od reke
A sobivanje mesta in reke ni bilo vedno prijetno. V drugi polovici dvajsetega stoletja, posebej od konca šestdesetih let do konca devetdesetih let, se je mesto obrnilo z obrazom stran od reke. To obdobje, ki ga izrazito označujeta hitra rast mestnega prebivalstva in pospešen razvoj grajenega mesta, še posebej pa njegove industrije z nemalo negativnimi učinki prav na reko, v širšem prostoru Krkinega povodja pa vse bolj kemizirano kmetijstvo, je reko umazalo, s tem pa jo tudi oddaljilo od ljudi.
In če je umik mesta in meščanov od reke trajal več deset let, bo vsaj v Novem mestu očitno tudi primikanje mestnega življenja nazaj k reki potekalo podoben kos časa. Sodobna družbena zavest in posledično zakonodaja sicer že dlje časa narekujeta spremembo odnosa do bistvenih elementov prostora, tudi do vodotokov. To je eden pomembnih razlogov, da je Krka v kemičnem, biološkem in fizikalnem pogledu iz leta v leto čistejša, vse privlačnejša, vse bolj zdrava. Tudi potapljači pri svojih vsakoletnih čistilnih akcijah v Krki najdejo vse manj človeške nesnage. Kopanje v reki, ki je bilo neko obdobje zaradi izrazite nečistoče vode praktično adrenalinski šport, počasi spet postaja del poletnega vsakdana.
Čistoča rečne vode je brez najmanjšega dvoma najpomembnejši cilj vseh prizadevanj v zvezi z reko, bistveno pomaga pri ohranjanju njene flore in favne. Vsaj na urbanih odsekih reke, kjer je zgoščeno prebivalstvo s svojimi raznovrstnimi potrebami in željami, pa to ni dovolj. Rečni in obrečni prostor mesta sta ambientalno vendarle najčudovitejša, najbolj pestra dela mesta. V Novem mestu to zaradi pestrosti morfologije in urbanega tkiva, ki se je skozi desetletja in celo stoletja nabralo ob reki, velja še bolj poudarjeno. Na okoli osem kilometrov dolgem novomeškem odseku reke Krke, kar seveda pomeni dvakrat toliko rečne obale, ki potrebuje nekaj skrbi, lahko reko zaznamo tako z drobnih obrečnih ravnic kot z višjih pečin, skozi krošnje drevja mestnih gozdov in tudi s travnate rečne loke.
Vzdolž Krke so se skozi leta nanizale tudi urbane, grajene strukture – stanovanjska naselja, proizvodni, trgovski in športno-rekreacijski predeli, prometne površine, celo drobna vrtičkarska okolja, ki jim prostor ob vodi posebej prija, pa vse do starega mestnega jedra, iz katerega je sodobno Novo mesto vzšlo.
A današnji stik Novega mesta z reko je še vedno izrazito trd, okoren, nedomiseln. Že par deset let se sicer govori o nujnosti spremembe odnosa mesta do reke, a maloštevilne izvedene ureditve, stare in posebej novejše, ki ležijo neposredno ob reki, so oblikovane brez posebne pozornosti do reke. Tu lahko pomislimo na staro mestno jedro, ki je vzdolž celega okljuka še danes brez obrečnega sprehajališča, ki je praktično osnovni, temeljni gradnik vsakega mesta ob reki oziroma vodi. Prav tako ni tu niti ene mestne čolnarne.
Lahko pomislimo tudi na obvodno stanovanjsko območje Plava laguna iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, tudi to je brez kakršnega koli kakovostnega stika z vodotokom. Lahko pogledamo trgovsko središče ob Portovalu, ta je celo z začetka tega stoletja, a se k reki obrača s tremi etažami parkirnih površin. Opomnimo na bolnišnični kompleks, ki tik ob reki še danes najde prostor le za zbiranje svojih smeti in parkiranje motornih vozil.
Celo najnovejši med mestnimi mostovi, namreč pešaški most med Loko in Portovalom, star komaj petnajst let, je izveden z zaprtimi stranicami, ki vsaj najmanjšim in najmlajšim zapirajo vabljiv pogled vzdolž reke. Nekatera obvodna sprehajališča, denimo Julijino in Grmsko, nimajo niti tabel s poimenovanjem, kaj šele urejen usmerjevalni sistem. Podobnih podob je še veliko.
Mesto ima vseeno rado svojo reko
Misliti, da Novo mesto ne misli na reko in da ne ljubi reke, bi vsemu povedanemu in mnogemu še neizrečenemu bilo vendarle napak. Sicer redka sprehajališča ob Krki in pritokih so mnogim meščanom najljubša. Z reko povezani prireditvi Skoki v Krko in Noč na Krki sta med najbolj obiskanimi vsakoletnimi mestnimi dogodki. Mnogi pisani supi zadnja leta prijazno obarvajo gladino reke in razgibajo rekreativce.
Pumpnca, prostor družbene kritike, si je našla prostor prav ob Krki in zna to tudi izraziti. S Krkinih bregov ribiči ulovijo svoje najljubše trofeje. Pred ducatom let je imel svojo krstno vožnjo po rečni gladini Rudolfovo splav in od takrat je prepeljal na tisoče od reke očaranih turistov. Nekaj pozneje je bil urejen manjši prostor za piknike ob reki v Portovalu. Krko pa že precej let neguje tudi eden največjih projektov mesta in eden ključnih projektov tudi za reko Krko – urejanje sodobnega sistema odvajanja in čiščenja odpadne vode. Skoraj vse to in podobno pa poteka zgolj sporadično in za takšno mesto in za ta čas mnogo prepočasi.
Mesto ob reki potrebuje mnogo več. Oživiti mora nekatere nekdanje kakovostne, z današnjim časom še skladne minule ureditve in si zamisliti še marsikaj novega, kar bo skrbelo za prostor v, na in ob reki ter meščane k reki tudi privabljalo. Pred desetletji je Novo mesto imelo svoj veslaški klub. Že dolgo ga nima več. Pred desetletji je imelo Novo mesto svoje rečno kopališče. Danes ga nima. Pred desetletji je imelo Novo mesto ob reki denimo balinišče. Zdaj stoji zanemarjeno in osamljeno. Vendar idej za nove obvodne in podobne ureditve ni treba jemati le iz dolge mestne preteklosti. Vzorov za oblikovanje privlačnega, prijetnega, celo sonaravno urejenega obvodnega prostora po svetu prav mrgoli. Številna mesta so svoje nekoč tudi pozabljene reke, nekatere so v preteklosti celo skrili v podzemne kanale, odprli mestu oziroma ljudem, iz njih so naredili območja, kjer se ljudje srečujejo, družijo, ustvarjajo, razgibavajo, uživajo. Očistili so reke nesnage in obenem mesto zavarovali pred poplavami. Ob vodotokih so uredili bolj ali manj široke zelene pasove, jih opremili s potmi in klopmi, a tudi z ležalniki, morda celo z lučmi, namestili so športna orodja in seveda domiselna igrala za otroke pa tudi za starejše, uredili so male odre za skupinsko vadbo in tudi večje za obvodne prireditve, povezali so bregove z atraktivnimi mostovi, ponekod pa celo z adrenalinskimi »zip linei«, uredili so čolnarne ter ponudili čolne in druge plavajoče reči, okrasili so obvodni prostor z umetniškimi deli in drevjem ter povrhu še s cvetjem.
Novomeški urbanistični načrti
Nekaj idej je vsajenih tudi v novomeške urbanistične načrte. A na papirju mnoge čakajo že leta in celo desetletja. Poleg dveh cestnih mostov na mestni periferiji naj bi dobili še kar pet mostov le za pešce in kolesarje – med Irčo vasjo in Grobljami, med Bršljinom in Portovalom, dva med mestnim jedrom in Kandijo ter enega med Plavo laguno in Ragovim logom. Uredili naj bi sprehajalne poti vzdolž Krke in Težke vode. Uredili naj bi pristanišče za rečna plovila in zanje tudi več vstopno-izstopnih mest. Uredili naj bi rečni bazen. Zgradili naj bi čolnarno za športne čolne. In tako dalje. A že predolga leta je vse to le narisano in napisano na papirju in prav nič še v uporabi.
Ključni problem Novega mesta pri oblikovanju lastnega odnosa do reke pač ni odsotnost želje ali nezmožnost oblikovanja tvornih idej. To ne, pač pa je problem očitna upravljavska nezmožnost, nezmožnost kontinuirane gradnje lepega odnosa mesta z reko, ki bi ne bila odvisna od navdahnjenih posameznikov, temveč bi bila trden del mestnega sistema, sistema, ki bi stalno in celovito skrbel za najlepšega med mestnimi prostori.
