V ODSOTNOSTI NEČESA
Stenam rastejo ušesa,
sliši se prelet mrčesa,
je že tako,
ne marajo slovesa,
ne, stene ne marajo slovesa.
V odsevu tujega očesa
preplet njegovega telesa,
je že tako,
ne prenesejo slovesa, ne.
Potovanje iz preteklosti
se odvija spet in spet,
v labirintu minevanja
ni več upanja.
Stenam zrasla so ušesa,
obračajo časa kolesa,
je že tako,
ne marajo slovesa,
ne, stene ne marajo slovesa.
Objema ranjena drevesa,
ki vzklila so prav iz ničesar,
je že tako,
ne prenesejo slovesa, ne.
Mah prerasel je ušesa,
kazalcev ura se otresa,
je že tako,
ne marajo slovesa,
ne, ljudje ne marajo slovesa.
Na veji starega drevesa
ptica brez enega peresa,
je že tako,
ptice ne marajo slovesa, ne.
NE RECI NIČ
Menjaš svojo noč za moj dan,
morda bo bolje, če bo kar prespan,
ne reci nič, odpelji me na svojo stran.
Vzemi liriki patetiko,
vrni mistiki romantiko,
odpelji me daleč tja na svojo stran.
Rada bi, da bi bilo,
kot vem, da bi lahko bilo,
odpelji me drugam.
Ne reci nič, povej vse,
s pogledom reci hočem še,
ne odhajaj stran.
Vzemi liriki patetiko,
vrni mistiki romantiko,
ne reci nič, odpelji me na svojo stran.
SENCE IN PRAH
Ideali, kaj je sploh to?
Sarkofagi, kje je že to!
V hiši cvetja leži telo,
čigar duša beži v temo.
Je meso zato, da poje ga kamen?
Je zlato zato, da prekrije plesen?
Pravzaprav nas je strah
postati sence in prah.
Vrednote pozabljene so,
padim dušam sodi nebo.
Vlada pravo, vlada denar,
več ničesar ne dobiš v dar.
Je drevo zato, da rodi nov list?
Je telo zato, da ta čas očisti?
Pravzaprav nas je strah
postati sence in …
Je meso zato, da poje ga kamen?
Je drevo zato, da odvrže list?
Pravzaprav ni nas strah,
smo le sence in prah.
NESLIŠNA
Nevidne so vse misli,
ki dihajo te.
Neslišni so koraki,
ki nosijo te.
So kot sanje,
kadar legaš vanje.
Neskončna je tišina –
kot dveh bližina.
Prekratki so trenutki –
kot dveh občutki.
So kot sanje,
kadar gledam vanje.
Kadar gledam v tvoje vse,
vem, zakaj te hočemše,
kadar gledam v prazno v dežju,
ko me gledaš, blazno, v polsnu.
Nevedne so te niti,
ki vlečejo te.
Nesmiselni vtisi –
kot dveh obrisi.
So kot sanje,
kadar gledam vanje.
