Glasba ni le okras zabavljaške družbe, kot vsaka prava umetnost je tudi spodbujevalka duhovnega nemira. Zato ni vprašanje, kako naj se Slovenci glasbeno, pa tudi sicer, spremenijo, da bodo po meri današnjega sveta. Pomembno je, ali bodo ob divje spreminjajočem se svetu, usodno razpeti med vzhodom in zahodom, med globalno-univerzalnim in lastnim-posebnim znali ostati sebi zvesti.
Lojze Lebič, skladatelj
Petje je v najširšem pomenu časa in vsebine v zgodovini našega naroda nedvomno eden od osrednjih identifikacijski pojmov. Skupaj z glasbo pa je seveda tesno povezano z narodovo zgodovino in njenim kulturnim izročilom.
Če pogledamo podatke, ki se beležijo na JSKD (Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti), le-ti zgovorno napeljujejo na znano reklo, da smo Slovenci, in s tem seveda tudi Dolenjci, narod pevcev, saj v državi z dvema milijonoma prebivalcev deluje več kot 3000 zasedb, v katerih deluje več kot 60.000 ljubiteljskih ustvarjalcev, kar predstavlja malce čez tri odstotke prebivalstva. Žal nas pri tem nekoliko ovira točnost zgoraj navedenih številk, saj pri nas ni zborovskega združenja, ki bi lahko preštelo svoje članstvo, zato lahko podam le oceno števila zasedb glede na njihovo sodelovanje na preglednih revijah v organizaciji JSKD. Tako pri nas deluje okoli 1.300 odraslih društvenih pevskih zasedb, 1.100 šolskih zborov, 700 cerkvenih odraslih zborov, 700 cerkvenih otroških in mladinskih zborov.
Še bolj zgovoren pa je podatek, ki priča o še večjem številu vključenih v zborovsko petje, ki ga najdemo v zadnjem popisu Evropske zborovske zveze Europa Cantat iz leta 2015, kjer so število pevcev v posameznih državah izračunali na podlagi sodelovanja v anketi, kjer je imela Slovenija od vseh evropskih držav največji vzorec. V anketi so zajeli vse, ki so v letu dni pred popisom vsaj enkrat sodelovali v skupnem petju (torej ne samo v zborih), zato je številka res velika – 170.000 (veliko večja od našega, ki popisuje stalno članstvo v pevskih sestavih). Po podatkih evropske raziskave je v Evropi 37 000 000 prebivalcev, ki se ukvarja s petjem (4,5 % populacije), zborovska dejavnost pa je najbolj množična ljubiteljska kulturna dejavnost prav pri nas, saj je aktivnih v pevskih zasedbah dvakrat toliko, kot je evropsko povprečje.
Organiziranost in razvitost zborovskega petja in ljubiteljskih pevskih skupin pa nič ne zaostaja na območju Dolenjske, Bele krajine in Posavja, saj na tem delu po podatkih JSKD (koordinacija Dolenjska, Bela krajina in Posavje) deluje več kot 200 pevskih sestavov. V seštevek so zajeti otroški, mladinski in odrasli sestavi, predvsem pa tisti, ki se udeležujejo vsakoletnih preglednih pevskih revij. Zavest o samobitnosti skozi zborovsko ustvarjanje se je torej uresničevala skozi pretekli in sedanji čas tudi na tem delu naše države, nekoliko manj pa v širši slovenski in mednarodni prostor odseva kakovost tu nastalih zborovskih stvaritev.
Razvejano drevo zborovske ljubiteljske ustvarjalnosti korenini daleč nazaj v zgodovino
Že relikti srednjeveške kulture, zgodovinski viri, nekateri kodeksi in umetnostna zapuščina dokazujejo življenje umetne péte glasbe polno tisočletje v preteklost. Redki pisni ostanki in najstarejši viri na Dolenjskem potrjujejo prisotnost koralnega petja v latinščini in razširjenost posvetne pesmi, ohranjeni kodeksi (Stiški rokopis, 1. pol. 15. stol.), kasnejši glasbeni viri (Kranjski antifonal, konec 15. stol.) in mnogi raznorodni glasbeni fragmenti govorijo o latinskem cerkvenem petju v samostanih in mestnih cerkvah. O petju po pravilih umetne glasbe, očitno večglasne, najdemo zapis kronista oglejske cerkvene iz leta 1486. Zgodovina ve za učenjaka Balthasarja Praspergiusa, ki je leta 1501 objavil latinsko razpravo o petju. Še pred njim na Dunaju poznajo novomeškega prošta Jurija Slatkonjo (1456–1522), glasbenika in humanista, ustanovitelja tamkajšnje dvorne kapele (današnji Dunajski dečki), tudi dunajskega škofa in vodjo cesarjevih glasbenikov.
Sredi 16. stoletja se Slovenci tudi pri petju srečajo s protestantizmom in s cerkveno pesmijo v slovenščini. Primož Trubar (1508–1586) je v prvih slovenskih knjigah in več pesmaricah ob verski prenovi s somišljeniki vabil vernike k petju v materinščini. Več pesmaric, cerkvenih knjig s spodbudami za glasbo in petje ter posredno prevedena Biblija (Jurij Dalmatin) ob jeziku in razvoju splošne omike nesporno dokazujejo tudi rojstvo nacionalno prebujene glasbe.(Faganel, 2016)
V konfliktu verske prenove in kasnejše protireformacije je iz verjetno današnje osrednje Slovenije v svet, zaneslo Jacobusa Handla – Gallusa (Jakob Petelin Gallus, 1550–1591), nespornega velikana evropske glasbe 16. stol., kapelnika, humanista in plodnega skladatelja, ki se je štel za Kranjca (Carniolus). Njegov velikanski tiskani opus motetov, maš in latinskih posvetnih pesmi je eden najbolj vitalnih in razvojno pomembnih stebrov renesančne glasbe. Po njem je v svet zgodnjebaročne glasbe nemškega tipa z zbirko motetov in cerkvenih koncertov vstopil prav tako ‘Carniolus’, Gabriel (Plavec) Plautzius (1612–1641) (Faganel, 2016).
Središča glasbene moči so v 17. stoletju na Slovenskem še naprej samostanska in mestna središča ter njihove šole, kjer sta glasba in petje pomembna. Osrednjo vlogo je imel od leta 1597 pri razvoju glasbe, neposredno tudi zborovske, ljubljanski Jezuitski kolegij, kjer so se tudi v glasbi izšolali vsi pomembnejši intelektualci in glasbeniki teh krajev. Vpliv jezuitskega izročila zaznamo v slovenski glasbi najmanj do konca 18. stoletja. Zborovska glasba poznega 17. in celotnega 18. stoletja je v veliki meri še naprej vezana na samostane, na mestne cerkve, kapele in šole. Izključno vokalno-inštrumentalna prihaja v slovenski prostor z migracijami glasbenikov, duhovnikov in redovnikov iz južnonemškega, češkega in italijanskega okolja ter samo v osnovnih obrisih odseva klasicizem raznovrstnih pojavnih oblik. Glasbeni in zgodovinski viri pričajo o izjemno razvejani pevski dejavnosti tudi pri nas v Novem mestu. Zgodovinsko razumljivo je, da zborovska oz. péta cerkvena glasba ob Trubarja naprej ni več slovenska, večina vidnejših glasbenikov teh časov pri nas ni slovenskega rodu, še manj njihov repertoar. (Jež, 1995)
O zares ‘slovenski’ zborovski glasbi, posredno o cerkveni pesmi, lahko ustvarjalno in poustvarjalno spet govorimo šele od srede 19. stoletja, ko je Gregor Rihar (1796–1863) – prvi je komponiral v slovenščini – predvsem z lastnimi skladbami utrdil vitalnost slovenske zborovske glasbe. Ob njej je sredi 19. stoletja zaživelo tudi meščansko muziciranje s petjem, kar je ob začetkih delovanja javnih glasbenih šol vplivalo tudi na razvoj zborovskega petja in komponiranja za zbor. Dodatna spodbuda za razvoj zborovske glasbe je tudi nacionalno samozavedanje in kulturno prebujenje narodov po letu 1848. Od takrat govorimo na Slovenskem o zborovski glasbi, ki ima slovensko besedilo, je nacionalno obarvana in tesno povezana z aktualnim pesništvom.
Zborovska ljubiteljska dejavnost je v drugi polovici 19. stol. pri nas dobila močno nacionalno vsebino v obliki čitalnic in v javnih prireditev. V tem času so nastajale tudi značilne zborovske skladbe slovenskih skladateljev, pisane večinoma za moške zbore imenovane »čitalniške«. Zanimivo je, da še danes mnogi moški sestavi posegajo po tovrstni glasbeni vsebini in literaturi. Ob prehodu stoletij so bili za njen razvoj pomembni skladatelji kot npr. Anton Foerster ali pa Novomeščan Hugolin Sattner (1851–1934), organist, skladatelj in učitelja petja na novomeški gimnaziji.
Prva svetovna vojna je nekoliko upočasnila nadaljnji razvoj, vendar je ustanovitev Akademskega moškega pevskega zbora (zborovodja France Marolt) spodbudila mnoge ljubiteljske zbore in mnoge skladatelje k pisanju izvirnih skladb in obdelav ljudskih. Kot navaja Faganel (1996) so v tem obdobju nastale skladbe najpomembnejših slovenskih skladateljev: Adamiča, Lajovca, Ravnika, Kogoja in Osterca. Veliko večino teh skladb so krstno izvedli prav ljubiteljski zbori. Od leta 1889 v Novem mestu ustvarja kapiteljski organist in zborovodja Ignacij Hladnik (1865–1932), izjemno plodovit skladatelj, zborovodjapri frančiškanih, na novomeški gimnaziji, grmski kmetijski šoli, dolenjskem pevskem društvu in društvu rokodelskih pomočnikov. Glasbo je poučeval tudi na glasbeni matici (predhodnica današnje Glasbene šole Marjana Kozine). Med drugim je bil tudi učitelj Marjana Kozine. Kot skladatelj je ustvaril številna vokalna dela – predvsem za mešane in moške zbore, samospeve, orgelska in klavirska ter vokalno-inštrumentalna dela (maše, rekvieme, kantate itd). Večino glasbenih del v latinskem jeziku je skladal za liturgične namene. (Zorko, 2014)
Druga svetovna vojna je bila tudi (zaradi kulturnega molka) za zborovsko ljubiteljstvo hud udarec. Čas po vojni pa beleži znano parolo v vsako tovarno pevski zbor, kar pripelje v naslednjih desetletjih do porasta novonastalih pevskih zborov, predvsem mešanih. Še danes delujoča in zelo uspešna pevska sestava sta npr. Mešani pevski zbor Krka in Mešani pevski zbor Revoz (nekdanji IMV). Oba sestava sta nastala v sedemdesetih letih preteklega stoletja na pobudo drobne peščice pevskih navdušencev, Krkin zbor nastane celo na pobudo prvega generalnega direktorja tovarne zdravil Borisa Andrijaniča. V krajših obdobjih delujeta pri nas še dva sestava Moški pevski zbor Gorjanci (v obdobju 1974–1979) in Mešani pevski zbor Pionir (v obdobju 1982–1995). Ta porast velja tudi za otroške in mladinske zbore v osnovnih šolah.
Po podatkih JSKD (Jagodic/Gobec, 2009) v začetku devetdesetih let število ljubiteljskih zborov usahne na najnižje število, istočasno pa se je dvigala izvedbena raven nekaterih zborov in izobrazbena struktura zborovodij. K temu sta veliko pripomogli tekmovanji v Zagorju ob Savi za otroške in mladinske zbore ter Naša pesemv Mariboru za vokalne skupine in odrasle zbore. Obe tekmovanji sta velik preizkus kvalitete za najboljše slovenske zbore.
K visoki ravni kvalitete slovenskega zborovstva so nedvomno prispevali Evropski simpozij za zborovsko glasbo, ki je bil v Ljubljani leta 1995, ter številne izobraževalne oblike v organizaciji Zveze kulturnih društev, po letu 1996 pa v organizaciji programske naslednice zveze, Javnega sklada za kulturne dejavnosti.
Danes lahko govorimo o odlični organiziranosti ljubiteljskih pevskih skupin, torej o taki, ki nam jo lahko zavidajo mnogi evropski narodi. Vsa prizadevanja so usmerjena v redne preglede stanja/kvalitete dosežkov vertikale vseh slovenskih zborov in k dvigu kvalitete poustvarjalnih dosežkov, kjer imajo organizatorji velike težave, saj kadrovske šole (za zborovodje) ne »izdelajo« dovolj in za prakso usposobljenih kadrov. Prav tako je s sedanjimi skladatelji, ki nekako ne ujamejo koraka s sedanjimi zborovskimi poustvarjalci. Programska orientacija najvidnejših slovenskih zborovodij je (pre)pogosto usmerjena samo na tujo literaturo, premalo pa se zavedajo svojih korenin, prav tako pa ne poznajo bogastva in kvalitete literature slovenskih skladateljev.
Ne glede na politične spremembe, ki jih je bilo v stopetdesetih letih kar nekaj, ostaja zborovsko ljubiteljstvo zvesto izročilu in želji po dokazovanju slovenske identitete. V času največjih političnih pritiskov je vedno preživelo in dokazalo, da slovenska pesem ne more utihniti ali celo umreti. (Gobec, 2010)
Umetniška sled zborovskih stvaritev
Več evropskih študij in raziskav (Singing Europe 2015, Francija) Slovenijo uvršča v sam svetovni kakovostni vrh vokalne glasbe in zborovskega petja ter ugotavlja visoko nadpovprečno pevsko udejstvovanje. Kvalitetno delo s pevci, dirigenti ter korepetitorji, povezave s skladatelji, učinkovita izobraževanja, pregledni sistem prireditev, selekcije, tekmovanj in vrednotenja pevskih dosežkov iz velike množičnosti seveda oblikujejo širok kvalitativni vrh, kar je nedvomno plod sistematičnega ukvarjanja z zborovsko glasbo v okviru JSKD, ki s svojimi 59 izpostavami spodbuja in spremlja to množično udejstvovanje, vrednoti njihove dosežke, pripravlja kvalitetna izobraževanja na lokalnem, regijskem in državnem nivoju in vseskozi strokovno spremlja nastope na treh ravneh: območni, regijski, državni in mednarodni ravni.Vse z namenom medsebojne primerjave skupin in vrednotenja dosežkov ter spodbujanje inovativnosti in ustvarjalnosti pevskih sestavov in skupin.
Številni zbori zelo radi posegajo po slovenski ljudski in umetni pesmi. Če pogledamo podatke, ki jih zelo dosledno beleži dolgoletni zborovodja Peter Cigler (op. osebni arhiv), se je v štirih desetletjih novomeških odraslih pevskih revij (obdobje med 1974 in 2018) zapelo blizu 1.800 skladb, krepko prek polovice so dela slovenskih skladateljev. Pričakovati bi bilo, da so na revijah največkrat zapete pesmi ljudske pesmi, a podatki kažejo ravno nasprotno.
Najbolj priljubljeni skladbi med odraslimi mešanimi zbori sta Rož, Podjuna, Zila skladatelja Pavla Kernjaka tej pa sledi ljudska Stoji, stoji mi polje v priredbi Marija Kogoja. Pri moških sestavih sta največkrat zapeti umetni skladbi Vasovalec skladatelja Emila Adamiča in Spomin na zimski večer Ferda Juvanca, pri ženskih sestavih, kjer je na voljo najmanj zborovske literature, pa je najbolj priljubljena ljudska pesem Roža na vrtu v priredbi skladatelja Viktorja Mihelčiča.
Poudariti je treba, da tudi vsa slovenska regijska in državna tekmovanja za odrasle, otroške in mladinske zbore v obvezni spored tekmovanja redno uvrščajo vsaj eno slovensko ljudsko in slovensko umetno pesem.
Dosledno pa slovenski ljudski pesmi v izvirni obliki prepevanja, ki jo izvajamo na točno določen način in za katero veljajo drugačne zakonitosti kot za zborovsko prepevanje, sledijo številni ljudski pevci in godci ljudskih viž, ki delujejo v sklopu samostojnih kulturnih društev ali v folklornih skupinah. Strokovni spremljevalci vsakoletnih srečanj folklornih skupin in srečanj ljudskih pevcev in godcev nastopajoče vse bolj spodbujajo tudi k novim interpretacijam, priredbam ljudskih pesmi. Novi in zanimivi načini poustvarjanja glasbenega izročila ter interpretacija na svež način z avtorskim pristopom pa je vse bolj priljubljena med mlajšimi pevci, kar je za obstoj slovenske ljudske pesmi ključnega pomena. Če se navežem na ime državne prireditve mladih poustvarjalcev ljudske pesmi Ljudska je kul!
Organiziranost in razširjenost zborovskega petja in ljubiteljskih pevskih skupin nikakor ne zaostaja v regiji Dolenjska, Bela krajina in Posavje. Na tem območju po podatkih izpostav znotraj regijske koordinacije JSKD deluje več kot 200 pevskih sestavov (otroški, mladinski, odrasli). V seštevek so zajeti pevski zbori, ki se udeležujejo vsakoletnih pevskih revij. Prva pevska srečanja/revije so se v Sloveniji začela 1962 takrat pod imenom Srečanje jugoslovanskih amaterskih zborov. V regiji pa beležimo prve pevske revije v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja. V Novem mestu je bila prva pevska revija 1974 sprva v skromnih začetkih, saj je na reviji nastopilo pet domačih sestavov in en gostujoči, danes pa na odrasli reviji v Novem mestu prepeva tudi do dvajset pevskih sestavov. Množičnosti se nam torej ni bati, bolj kot to, pa je vprašanje doseganja kakovosti posameznih sestavov.
Ali je potemtakem Naša pesem še naša?
Naša pesem je bienalno državno tekmovanje odraslih pevskih zborov in malih pevskih skupin na najvišji ravni, na katerem nastopi približno dvajset izbranih odraslih pevskih zasedb. Pevci smejo v zboru sodelovati le ljubiteljsko (nepoklicno), zborovodje pa so lahko poklicni glasbeniki. Zbore ocenjuje mednarodna žirija po standardih, ki veljajo za zahtevna mednarodna tekmovanja.
Naše največje slovensko tekmovanje je izjemnega pomena za ohranjanje in razvoj kakovosti zborovskega petja, in le-ta nas uvršča v sam evropski vrh, pri čemer ni nezanemarljivo dejstvo, da je bil za vse v tujini že uveljavljene slovenske zasedbe prav nastop na Naši pesmi ključen za njihovo kasnejšo mednarodno uveljavitev.
Regijski nivo v naši regiji v zadnjem obdobju dosegajo zbori: Mešani pevski zbor Pomlad, Mešani pevski zbor Krka, Mešani pevski zbor Revoz, Mešani pevski zbor Kres, Mešani pevski zbor Matije Tomca, Mešani pevski zbor Viva Brežice, Mešani pevski zbor Zvon, Mlajši mešani pevski zbor KUD Orel Semič, Vokalna skupina Dominus, Vokalna skupina Solzice, Vokalna skupina Coronas, Vokalna skupina Vilinke, Vokalnih pet, Bučka, Vokalna skupina Mezzo, Septet Fortuna, Oktet Lipa, Oktet Jurij Dalmatin, Oktet Konda, Moški pevski zbor Kapele, Moški zbor Orkestraža, Ženski pevski zbor Zimzelen in med mlajšimi sestavi Mešani pevski zbor Gimnazija Brežice.
Državnega tekmovanja Naša pesem pa so se v zadnjem desetletju večkrat udeležili le trije sestavi iz celotne regije Dolenjske, Bela krajine in Posavja: Mešani pevski zbor Pomlad, Novo mesto, Mešani pevski zbor Viva, Brežice in Vokalna skupina Solzice, Brežice. Če zajamemo daljšo časovnico, lahko prištejemo še sestave: Moški pevski zbor Dušan Jereb, Novo mesto (’70), Komorni zbor Trebnje (’92), Mešani pevski zbor Revoz (’95) in Mešani pevski zbor Novo mesto (’05).
Preizkusni kamen za najmlajše pevce leži v Zagorju ob Savi
Čez podoben preizkusni kamen gredo tudi otroški in mladinski sestavi v naši regiji. Kot pravi dr. Inge Breznik, svetovalka za glasbo na Zavodu za šolstvo, imamo v Sloveniji 1300 šolskih zborov. Če v vsakem zboru poje 30 do 40 otrok, potem ugotovimo, da pri nas prepeva približno 40.000 otrok, zato so vsekakor tisti, ki pridejo na oder državne revije v Zagorju ob Savi, prava slovenska pevska elita, ki šteje blizu 2000 pevcev.
Regijski nivo v zadnjem obdobju po mnenju strokovnih spremljevalcev območnih revij dosegajo otroški zbori, ki delujejo pod okriljem osnovnih šol: Grm, Center, Bršljin, Brusnice iz Novega mesta, Šentjernej, Trebnje, Mirna, dr. Pavel Lunaček, Šentrupert, Mirana Jarca, Črnomelj, dr. Jože Toporišič, Dobova, Artiče, Šentjanž, Krmelj, Boštanj, Podružnična šola Kapele in otroški pevski zbor Glasbene šole Črnomelj med mladinskimi sestavi pa regijski nivo dosegajo zbori osnovnih šol: Grm, Center, Novo mesto, Brežice, dr. Jože Toporišič, Dobova, Belokranjskega odreda Semič, Mirana Jarca, Črnomelj, Loka, Črnomelj. Tudi med otroškimi in mladinskimi zbori jih je le peščica, ki dosega državni nivo in se nato prijavi na državno tekmovanje v Zagorju ob Savi.
Potrebujemo nove izzive za prihodnost
Morda bi na tem mestu veljalo omeniti poseben netekmovalni dogodek, ki ga pripravlja JSKD (prvič leta 2011) z naslovom Potujoča muzika. Na njem dobi enkratno možnost nastopa v Cankarjevem domu 15 izbranih mladinskih zborov Slovenije, ki so se v zadnjih dveh letih izkazali na regijski in državni ravni. Ti zbori precej pripomorejo k razvoju zborovske dejavnost in so most do odličnih dosežkov odraslih zborov. Skupaj na velikem odru osrednje slovenske kulturne ustanove zapoje približno 500 pevcev. Posebno pozornost se namenja tudi programu, ki je v celoti sestavljen iz del slovenskih skladateljev, kar je posledično privedlo tudi do nastajanja novih skladb mladih slovenskih skladateljev in tekstopiscev. Koncert je mlade pevce povezal za protiutež čedalje bolj zahtevnim tekmovalnim prireditvam ter jim omogočil množično skupinsko aktivnost tudi kot protiutež čedalje bolj prevladujoči individualizaciji. Koncerta Potujoče muzike so se v obdobju med 2011 in 2018 udeležili naši mladi pevci, ki prihajajo iz osnovnih šol Grm, Novo mesto, Artiče in Brežice.
Tovrstna sodelovanja vsekakor potrebujejo motivirane pevce, glasbene pedagoge z glasbenim znanjem, ki imajo seveda tudi vso potrebno podporo v vodstvu šole. Navkljub temu, da imamo glasbeno vzgojo in petje v zboru vgrajeno v sistem šolske pa tudi predšolske vzgoje in izobraževanja, je uresničitev cilja veliko lažja, če je spodbuda v dejanjih in ne samo na papirju. Če se po vertikali spustimo še nižje, pridemo do najmlajših pevcev, ki prepevajo že v vrtcih. Danes deluje kar nekaj zelo uspešnih predšolskih pevskih sestavov, ki se redno udeležujejo pevskih revij. V Novem mestu je bil eden prvih Glasbeni vrtec Rauch (danes Zasebni vrtec Ringa Raja, Novo mesto), ki se je pevskih revij začel udeleževati že sredi devetdesetih let. Vsekakor porast števila tovrstnih sestavov organizatorje nagovarja k uvedbi samostojne predšolske revije, ki bi za namen imela seveda izključno spodbude in spremljanja.
Vsaka uspešna dejavnost potrebuje (rado)vednost in navdušenje pri sprejemanju novih izzivov. Znanja in ideje so v času medijske dostopnosti na voljo na vsakem koraku. Na nas pa je, ali bomo ustvarjalci ali zgolj sledilci novim, včasih pretirano všečnim trendom. Pot, ki zagotavlja uspešnost, tlakuje glasbeno izobražen pevec, strokovno podkovani zborovodja, zbori pa potrebujejo nove ideje za popestritev svojega sporeda, izvirne glasbene pristope, ne nazadnje tudi znanja za uspešnejši način komunikacije z občinstvom.
Pri tem pa moramo zelo resno vzeti razmislek akademika Lojzeta Lebiča, ki nas opominja na naš izvor in na našo usodo, kot pravi, da je za nas v tem izpostavljenem trenutku zgodovine pomembna budnost – ostro presojanje, trezno opazovanje sedanjosti in premišljen pogled v prihodnost. Toliko bolj, ker današnji postmoderni čas zarisovanju take samopodobe ni naklonjen. Smo sredi ‘trka kultur’, tudi glasbenih; umetnostne, zunajumetnostne; izvirne, komercialno predelane; v veliki evropski preteklosti utemeljene in sprotno medijsko zmanipulirane. Vse premalo pa se zavedamo, da je vredna tista, ki prihaja iz spomina in zgodovinske zavesti. Sanje o skupni svetovni glasbi vodijo v globalno praznino. Svetu je treba pokazati, da obstaja in ostaja tudi slovenska ustvarjalnost.
Čas je vsekakor zborovstvu naklonjen, za skladatelje spodbuden – nekateri med njimi so namreč tudi aktivni dirigenti – saj jim pisana kakovostna piramida raznovrstnih zborov vseh sestavov ponuja veliko prostora za razvoj navdiha, tistega bolj tradicionalnega, skladateljsko izčiščenega ali radovedno iščočega, za čutenje bodočega izvajalca, za kompromise med idejo, možnostjo in realnostjo, za uglašeno razmerje med všečnostjo in poglobljenim razmislekom. S podobnimi vprašanji poustvarjalne estetike, stroke in umetniške odgovornosti pa se soočajo tudi izvajalci, zbori vseh vrst in njihovi dirigenti. Priložnosti torej ne manjka. Dovolj besed. Naj se slišita glasba in petje!
Viri:
Mihela Jagodic / Mitja Gobec / Naši zbori, 2010-2016/ www.jskd.si.
Tomaž Faganel, Naši zbori, 2016.
Jakob Jež, Slovenska zborovska stvaritev, 1995.
IFCM – Bulletin, Choral Music in Slovenia, 2012.
Kulturna prepletanja, JSKD, 2011.
JSKD/Območna izpostava Novo mesto, arhiv.
JSKD/Koordinacija Dolenjska, Bela krajina in Posavje, arhiv.
Peter Cigler, osebni arhiv.
