V kaotičnem svetu, ki zastavlja vedno nova vprašanja, daje pa zelo malo odgovorov, hoče človek za vsako ceno poiskati razloge, vzroke in predvsem smisel vsega. Zato ni nič čudnega, da ga že zelo dolgo navdušujejo zagonetne zgodbe, ki se prek namigov počasi razrešujejo, dokler končno ne pridejo do epiloga, v katerem je zadoščeno pravici. Ko željo po nadzoru povežemo še z neusahljivo radovednostjo, dobimo popolne bralce kriminalk.
Če rečemo, da je kriminalka na Slovenskem precej zaspan žanr, ji ne naredimo krivice – prvo kriminalno povest smo sicer res dobili že leta 1874, vendar se žanr ni razbohotil, izhajale so posamezne knjige, sploh pa jim čas kar do 70. let dvajsetega stoletja ni bil naklonjen. Za primerjavo: že med letoma 1887 in 1927 je Arthur Conan Doyle izdajal noro popularnega Sherlocka Holmesa, prav tako izjemno brane kriminalke Agathe Christie pa so začele izhajati leta 1920. Vseeno pa ni res, da so slovenski pisatelji in pisateljice šele v zadnjem času začeli bolj resno brusiti nože in nabijati pištole. Odličen primer je Avgust Demšar, ki je svojo prvo kriminalko Olje na balkonu (založba Sanje) izdal leta 2007 in ustvaril prvo pravo serijo slovenskih kriminalk, do danes pa je bil kar štirikrat v deseterici za nagrado kresnik. Za nastanek prve ga je spodbudil »srd nad neko resnično zanič, abotno detektivsko zgodbo in posledično temu radovednost, ali je res tako težko narediti obrtno korekten žanrski izdelek, ki bi – če nič drugega – vsaj ne žalil bralčevega intelekta«, kakor je povedal leta 2009 v Buklinem intervjuju, danes pa se podpisuje že pod deveto.
Res pa je, da so v zadnjem času kriminalke bolj resno začele svoj pohod, nov mejnik zanje je bila uvrstitev Jezera Tadeja Goloba (založba Goga, 2016) v finalno peterico za nagrado kresnik, po knjigi naj bi se snemala TV serija, v pripravi pa je že tudi drugi del z delovnim naslovom Klošar?. Zaradi tako dobrega sprejema so postali sedaj tudi drugi avtorji in avtorice »pogumnejši« in bolj odprti, v žanru pa so prepoznali nekakšen poligon, kjer se lahko preizkušajo v zastavljanju ugank, raziskovanju skrivnosti, ustvarjanju značajsko presenetljivih preiskovalcev in temačnega vzdušja.
Začetek letošnjega leta je tako postregel z dvema odličnima kriminalkama, sredi poletne pripeke pa je čisto sveže umore prinesla še tretja. Na natečaju za nagrado modra ptica, ki ga od leta 2012 podeljuje založniška skupina Mladinska knjiga za najboljšo še neobjavljeno izvirno književno delo, je letos slavila novinarka Mojca Širok s svojim literarnim prvencem Pogodba, ki je izšel v februarju.Mirt Komel je aprila pri novomeški založbi Goga izdal enigmatično naslovljeno Medsočje, sicer njegovo drugo knjigo po dobro sprejetem prvencu Pianistov dotik (založba Goga, 2015), ki je bil uvrščen tudi v peterico za kresnika. Ob bok obema »novincema« pa je v začetku avgusta stopil še prekaljeni Avgust Demšar, pri mariborski založbi Pivec je izdal Otok, z že deveto knjigo iz serije Primeri inšpektorja Vrenka, ki naj bi prav tako dobila svojo TV serijo. Vrata v svet fiktivnega kriminala se torej na široko odpirajo – tudi z ostalimi slovenskimi kriminalkami, ki so zaradi prostorske stiske izpadle iz članka, recimo napetih 720 utripov srca Jake Tomca (založba Manični poet, 2017). Od posameznega bralca pa je odvisno, katera izmed obravnavanih treh ga bo najbolj prepričala. Poleg žanra imajo knjige med sabo kar nekaj skupnih točk, še bolj zanimivo pa je opazovati, kje se razhajajo in na kako različne načine se lotevajo teme.
Pogodba Mojce Širok je dvignila veliko prahu v medijih, ker gre za avtorico, ki že dolgo časa deluje kot novinarka RTV Slovenija, kar trinajst let pa je bila dopisnica iz Italije in Vatikana, od koder je poročala tudi o sicilijanski mafiji. Zato je bilo pričakovano, da bo (že pred izidom nagrajena) knjiga spretno združila njene izkušnje in fikcijo, kar se je tudi uresničilo. Zgodba romana se odvije v samo treh dneh, a dogajanja in zapletov ne manjka. Prvo truplo najdejo razmesarjeno v luksuzni vili v bogataški četrti, izkaže se, da gre za elitnega odvetnika Giovannija Cristofora, ki je bil osumljen pranja denarja. V zaporniški celici najdejo mrtvega Pasquala Laurio, ostarelega mafijskega šefa, vodjo najmočnejše mafijske družine na Siciliji, potem pa se isto noč na avtocesti zgodi še sumljiva prometna nesreča, v kateri umre neidentificiran moški, njegovo glavo pa najdejo kar tri kilometre stran. Izkušena novinarka Flaminia tri naključne dogodke hitro poveže med sabo, zato želi zadevi priti do dna, pa naj stane, kar hoče. S primerom se hkrati ukvarja tudi rimska protimafijska enota, vendar pa sledi in priče sproti izginjajo. Vedno bolj jasno postaja, kako močna je mafija, kako vpletena je v italijansko družbo in kako daleč sežejo njene lovke. Razkrivanje postaja vedno bolj nevarno za vse preiskovalce in njihove bližnje, srhljivo in napeto vzdušje pa se stopnjuje prav do zadnje strani.
Medsočje Mirta Komela je roman, ki od vseh treh najbolj izstopa iz žanrskih okvirjev. Formalno gledano namreč ne gre samo za kriminalko, ampak za mešanico elementov detektivskega, psihološkega, grozljivega in tudi filozofskega romana. Edini je pisan v dnevniških zapisih, kar je za kriminalke na splošno zelo redko, pod njih pa se podpisuje fiktivni junak, novinar Erik Tlomm. S postmodernimi elementi knjige v knjigi se spogleduje začetno »uredniško pojasnilo«, ki ga je spisal neki »Mirko Melt«, v njem pa razloži, da gre za »tipkopis, najden v od potresa porušenem Medsočju«, s čimer že takoj na začetku zamaje naše zaupanje v pripovedovalca – gre za zasebne zapise, ki so lahko izmišljeni, prirejeni, spremenjeni ali pa celo lažnivi. Poleg tega pa Tlomm že na začetku pove, da je doživel živčni zlom in da se je v Medsočje preselil zato, ker mu je zdravnik predlagal pobeg iz mesta, da si bi malo odpočil. Tlomm počasi raziskuje neznano mesto in spoznava navade prebivalcev, med katerimi seveda ne manjka veljakov, vsiljivih in radovednih gospa, mestnih posebnežev in ostalih nenavadnih pojav. Po vzoru romantičnih pesnikov hodi na dolge razmišljujoče sprehode, ponoči pa ga pogosto mučijo strašljive sanje, polne simbolike, ki jo poskuša sproti razjasniti. Poleg tega v bližnjem gozdu naleti na čudne kipe in nasploh ugotavlja, da je za kulisami mesta veliko več, kot daje slutiti prvi pogled. Ob obisku slaščičarne se mu prikupi županova hči Magdalena, prava mestna lepotica, ki mu pozornost začne vračati, vendar pa jo Erik na svojo grozo kmalu najde kruto umorjeno. Njena smrt ga obsede, zato začne sodelovati s skrivnostno preiskovalko Dante D., ki je bila v Medsočje poklicana, da bi pomagala razrešiti brutalen umor. Erik je vedno manj prepričan vase in svoje sposobnosti, kar vodi preiskavo v neslutene smeri, grozeče vzdušje pa se izpolni v šokantnem koncu.
Otok Avgusta Demšarja je torej že deveti po vrsti, v katerem nastopa višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, družbo pa mu tokrat delata tudi višja kriminalistka Nika Lavrič in kriminalistični inšpektor Miloš. Roman je klasična detektivka whodunit, kar pomeni, da je predstavljenih mnogo dokazov in še več likov, preiskovalci pa morajo ugotoviti, kdo izmed njih je imel motiv in priložnost za zločin. Prvi del knjige se odigra na idiličnem Otoku, kamor je povabljena tudi Nika s svojo partnerko. V svoji čudoviti hiši na osamljenem delu otoka ju gostita Pavlina in Paul, pridružita pa se jim še zagrenjena zakonca Ana in Boris ter sveže zaljubljena Manja in Jaroslav. Druženje na zakotni plaži je čisto prijetno, dokler v vodi ne zagledajo trupla Pavlininega brata Luke. Tu se roman poigra še s podžanrom »skrivnosti zaklenjene sobe«, saj imajo vsi, ki so imeli priložnost, tudi alibi. Dopust se konča v zelo čudnem, tesnobnem vzdušju, Nika pa na vse skupaj pozabi, dokler ne začnejo v Dravi odkrivati trupel, ki kažejo na to, da je bila Lukova smrt, takrat sicer označena za nesrečo, verjetno del nečesa večjega. Nika mora tako skupaj z Vrenkom podoživeti nesrečne počitnice in priti celotni zadevi do dna, čeprav naleti na veliko slepih ulic. Primer se začne vedno bolj zapletati, najdejo še eno truplo, zgodi pa se tudi veliko sumljivih dogodkov, ki pa nikakor nočejo razkriti celotne slike. Na neki točki se zdi, da bi lahko bil storilec kdorkoli z Otoka, na koncu pa se zamotana uganka razreši na čisto nepričakovan način.
Čeprav gre za kriminalke, je samo v Otoku v ospredju detektiv (oziroma dva). Prvo polovico knjige prevladuje Nika, ki je zelo dobra opazovalka in ljudi hitro ter natančno značajsko oceni, v drugi polovici pa se ji pridruži Vrenko, ki je pravi model detektiva; zanaša se na svoje čute, sposoben je natančne in preudarne dedukcije, nobena podrobnost mu ne uide. Pri tem spominja na Sherlocka Holmesa, a brez nadutosti. Oba detektiva sta značajsko izdelana, saj ju tu ne srečamo prvič, zato je Demšar v tem pogledu gotovo v prednosti. Medsočje se ponaša z Erikom, novinarjem krhkega duševnega stanja, ki se v preiskovalca spremeni na lastno pest. Lahko bi rekli, da gre tudi tu za preiskovalno dvojico (Erik in Dante D.), a nikakor ni tako utečena in profesionalna kot tista iz Otoka. Erik je sicer predvsem kompleksen in večplasten lik, njegova večstranska razmišljanja in preudarjanja pa k temu občutku še pripomorejo. Pogodbapa v ospredju nima enega akterja, še najbolj se osrednji osebi približa novinarka Flaminia, ki je ravno pravšnja za ta žanr – gre za ranjeno preiskovalko z grozovito travmo, kar spomni na Harryja Holea Joja Nesba. Njena moralna oporečnost pa jo dela še bolj človeško, se pa vseeno z njo ne moremo močno poistovetiti, ker preprosto zavzema premajhen delež knjige. Dobimo pa zato po drugi strani najbolj celosten pogled na situacijo.
Romani se presenetljivo odločijo za vse možne lokacije – izmišljeno, domačo in tujo. Izmišljene lokacije v kriminalnem žanru niso tako pogoste (avtorjem uspešnic namreč pomaga pri prodaji in ustvarjanju mita o nekem detektivu, če si lahko bralci ali gledalci na lastne oči ogledajo prizorišče zločinov, dober primer tega je majhna švedska vasica Fjällbacka, kjer se večinoma dogajajo kriminalke Camille Läckberg). Dobro pa je, da dobi izmišljeno mesto dovolj lastnih značilnosti, da ga lahko bralec zares doživi in vidi pred očmi, kar je Komelu tudi uspelo. Medsočje sicer locira ob reki Soči na severnem Primorskem, »nekdaj živahen kraj in eden izmed biserov na ogrlici Soške doline [pa] je danes porušen in zapuščen,« Erik pa ga opisuje z veliko občutka, poleg opisov mesta, posameznih ulic, cerkve, ostalih zgradb in svoje hiše pa opazi celo notranjo opremo, opisuje celo jedilnike (na primer čokosadno tortico v lokalni slaščičarni), pa tudi okoliško naravo, recimo bližnji gozd in pogled na Sočo. Delno izmišljen kraj si tokrat privošči tudi Demšar, gre namreč za naslovni Otok, in tudi on ga natančno opiše, dodan je celo zemljevid, a tu ne gre za poetične opise, ki bi slikali vzdušje. Demšarju je v prvi vrsti pomembna funkcionalnost, da si torej bralec z lahkoto predstavlja, kje je bilo najdeno truplo, kje bivajo dopustniki, kam pripelje trajekt … Drugi del knjige pa se tradicionalno odvija v Mariboru, in če smo že pri ogledu fiktivnih prizorišč – tudi na podlagi primerov inšpektorja Vrenka je bil organiziran sprehod za navdušence. Pogodba se dogaja v Italiji, večinoma v Rimu, ker pa je dogajanje bliskovito in ga je ogromno, je zelo malo prostora za opise mesta ali pa za njegovo boljšo karakterizacijo. To je čisto razumljivo, saj za dejanske lokacije bralcu ni treba vklopiti domišljije, zadostujeta že spomin in/ali internet.
Vse tri knjige zadostijo žanru: pri vseh gre za umor ali celo vrsto umorov, na neki točki pride do preobrata, ki pripomore k razkritju, vsi vpeljujejo ogromno stranskih likov, ki služijo za osumljence in priče, vsi se poslužujejo zasliševanja in brskanja za informacijami … Hkrati pa je veliko razlik v načinu, kako preiskovalec pride do končne ugotovitve. Pogodba se najbolj naslanja na novinarsko raziskovalno delo, v knjigo je vključenih tudi ogromno časopisnih člankov, kar daje občutek večje avtentičnosti. Tudi v Medsočjunajdemo nekaj Erikovih člankov, toda poudarek je na intervjuvanju domačinov in opazovanju okolja, njegova zvedavost na trenutke spomni na prikupno gospodično Marple, saj se tako kot ona vpleta v odnose, jih analizira in išče svoje odgovore. To je čisto drugačen pristop od Otoka, kjer vse sloni na dobrem starem policijskem delu. Demšar jasno opiše delovno okolje, strukturo enote, forenzične postopke, poteke zaslišanj, zasede, iskanje dokazov ipd. Ne glede na razlike pa pot vse tri vodi v temačno preteklost, kjer se skrivajo odgovori na (skoraj) vsa vprašanja.
Gre za premeteno spisane knjige, ki nam prav do konca ne pustijo zajeti zraka, zato napačne odločitve – razen te, da jih ne boste vzeli v roke – praktično ni. S tem pa se seznam nikakor ne konča, ampak šele dobro začne. Kogar bo najbolj navdušila Pogodba, se lahko ozre čez mejo še za raziskovalno Gomoro Roberta Saviana (založba Mladinska knjiga, 2009), priporočam pa tudi vohunske trilerje Johna le Carréja, izvirno trilogijo Millennium Stiega Larssona,Romarja Terryja Hayesa (založba Učila, 2015) in serijo o Nielsu Oxenu Jensa Henrika Jensna. Med najnovejšimi pa je treba izpostaviti knjigo The President is Missing, pod katero se podpisujeta mojster žanra James Patterson in Bill Clinton. Kdor se najbolj najde v Medsočju, naj poseže po psiholoških kriminalkah, ena izmed boljših je Zlovešči otok Dennisa Lehaneja (založba Mladinska knjiga, 2011), pa tudi Ubij se zame Michaela Robothama (založba Učila, 2017). Priporočam tudi manj konvencionalne kriminalke, ki pogosto prestopajo okvirje žanra in se ne bojijo eksperimentov, na primer Skrivno zgodovino Donne Tartt (Cankarjeva založba, 2016), še en odličen triler v pismih pa je Pogovoriti se morava o Kevinu Lionel Shriver (založba Učila, 2014). Škodil pa ne bo tudi ogled serije Twin Peaks, ki jo avtor navaja za velik navdih. Kogar pa bo najbolj pritegnil Otok, naj se ozira za klasičnimi kriminalkami s karizmatičnim detektivom ali detektivko, od novejših je takšna recimo serija o Cormoranu Strikeu Roberta Galbraitha (oziroma J. K. Rowling). Zelo bogat je tudi podžanr zaklenjene sobe, kjer izstopata stari klasiki Skrivnost rumene sobe Gastona Lerouxa (založba Karantanija, 1997) in Umor na Orient ekspresu Agathe Christie (založba Mladinska knjiga, 1977). Seveda pa je najprej obvezno branje za vse, ki še niste, celotna serija primerov inšpektorja Vrenka. Pa naj vam tekne!
