V Sloveniji ni zelo veliko dobrih jamarskih fotografov. Če dobro pomislim, jih je morebiti za prste ene roke. Roke ljubiteljskega mizarja z dolgoletno prakso! Pravzaprav poznam le dva, ki spadata v to kategorijo, eden od njiju je Tomaž.
Zakaj jih je tako malo? Ker moraš za dobrega jamarskega fotografa izpolniti najmanj dva zelo zahtevna pogoja – biti moraš dober fotograf in biti moraš dober jamar.
Tomaž je dober fotograf že leta, kar ga poznam, tu nisem imel kaj dosti prstov vmes, da je postal jamar, si pa lastim malce zaslug. Sem veselo po podzemlju pohajkoval, in ker sva prijatelja, ga je nekoč premamila radovednost. Kaj me žene v svet, ki ga vidi in obišče le peščica ljudi. Nekajkrat se mi je pridružil in ga je “zagrabilo”. Tako močno, da ni postal le dober jamar, ampak smo ga tudi jamarski reševalci sprejeli medse!
In ker je bil dober fotograf in ker je postal dober jamar, je bil korak do dobrega jamarskega fotografa nekako logičen …
Moram priznati, da se spustiti z njim v podzemlje, ko ima s sabo fotografski aparat in bliskavice, ni najbolj enostavno opravilo na svetu. Nešteto ur preždeti, kje na mokrem, blatnem, hladnem prostoru, viseti na vrvi ali se riniti v nemogoče ožine, da bo dobil posnetek, je skoraj vedno zelo naporno. Ko ti od mraza šklepetajo zobje, se vprašaš, le kako si se spet pustil nasmoliti, da si šel za asistenta jamarskemu fotografu. Dokler v tvoj poštni nabiralnik ne priletijo njegove fotografije, seveda. Ko se vse za nazaj in za naprej večkratno poplača. Ko v njegovih fotografijah zagledaš povsem nov svet, svet, ki ti je, čeprav si jamar, neviden. Skrit.
Ja, lepo je imeti v svoji družbi dobrega fotografa. Lažje razložim prijateljem, znancem, sorodnikom, ki v jame ne bi šli za noben denar, zakaj rinem tja. Le Tomaževe fotografije pokažem …
