Vrh sem sna
prebodel s koncem
paradigem sanj,
v čast starih dni,
zevajočih iz por
ponošene kože
mumificiranega človečnjaka.
Kot otroku
ugrabljenih staršev
mi praskajoča zmrzal
objame zajezeno dušo.
Prezgodaj je za odhod,
prepozno za rešitev.
Jezero sanj
zapušča modre oči.
Prah postaja
mesto na otoku.
Pozabljam vse ljudi.
Na začetku se spet rodim,
zajamem prvi dih
ter za njim še mnogo njih.
Ves v snu,
vse do konca.
Objavljeno v:Poezija
