Živimo v času, ko se ob vsemu tehnološkemu napredku zdi, da je navidezna resničnost postala pomembnejša od realnosti. V svojem vsakdanjiku zanemarjamo tiste vidike življenja, ki so nam še pred kratkim predstavljali osnove za naše norme in vrednote.
Tudi odnos do prostora se je z novim načinom življenja in bivanja spremenil. Ko so osnovne posameznikove potrebe po zavetju in varnosti zadovoljene, se pozornost preusmeri na raven socialnih omrežij in skupnih interesov, prostor pa vse bolj ostaja nekje v ozadju posameznikove in družbene zavesti. A prav javni prostor je tisti, ki ima priložnost, da tke nove vezi med posamezniki, saj omogoča različnim družbenim plastem srečevanje na različnih ravneh in razvijanje novih oblik so-delovanja hkrati. Tako lahko javni prostor na novo definira ne samo fizični aspekt naših življenj, temveč tudi doživljajskega. Prav zato je potrebno izkoristiti dane priložnosti in omogočiti vsem uporabnikom javnega prostora celostno prostorsko izkušnjo, seveda ob podpori stroke.
Tudi v Sloveniji se v zadnjih petnajstih letih kaže močna potreba po novem definiranju osrednjih javnih prostorov slovenskih mest -trgov, glede na spreminjajoče se potrebe njihovih prebivalcev in uporabnikov ter sodobnejši obravnavi historično bogatih mestnih jeder. Članek tako obravnava tri primere prenove, od tega dve, v medsebojno sorazmerno majhnem, a pomembnem časovnem intervalu, izvedeni prenovi središča Kranja in Slovenske ceste v Ljubljani ter prenovo Ajdovske Kastre, ki je še v teku.
Prvi in najstarejši primer prenove, mesto Kranj, je mesto bogato z zgodovino, zato je bilo vsakršno poseganje v njegov osrednji del občutljiva naloga. Projektna naloga nove ureditve Ljubljanskega urbanističnega zavoda iz leta 2009 je z namensko zadržanostjo in z veliko mero občutljivosti poudarila urbanistične prvine mesta. T. i. “utrinke iz preteklosti” mesta je prikazala in naglasila s subtilnimi posegi v različnih merilih in na različne načine.
Ključna vloga pri ureditvi Kranja, ki so jo izvedli l. 2013, je pripadla tlakovanju. Novo tlakovanje z granitnimi ploščami je nagovor že obstoječega tlaka, ki s celotno ureditvijo vzpostavlja hierarhijo prostorov in logično ločuje površine trgov in glavnih ulic od stranskih ulic. Granitno tlakovanje osrednjih mestnih prizorišč sledi geometriji in pomenskosti prostora, betonsko tlakovanje mostu in tlakovanje stranskih ulic pa smiselno nadaljuje z gradacijo tlakovanja. Na Glavnem trgu se tlakovanja še vsebinsko nadgradi: severni del trga z nakazanim zgodovinskim spominom, srednji del s talnim poudarkom mestnih palač in južni del z zgoščeno, v tlaku poudarjeno linijo, ki je poklon pesniku Prešernu.
Nove parkovne ureditve so umeščene tam, kjer se mesta dotakne narava. Ureditev javnega vrta ob gradu Kieselstein, prej zasebnega Vovkovega vrta, se osredotoča na prezentacijo starega obzidja z dodanim podestom iz kortena, ta pa poveže vrt s potjo ob grajskem zidu. Nove zelene površine z otroškim igriščem so predvidene na območju Pungerta, skupaj z “oživitvijo” starega sadovnjaka in novim razglediščem iz kortena, od koder naj bi opazovali arheološke ostanke obzidja. Na območju nekdanje Podrtine je namesto predvidenega objekta predlagana ureditev z vzorcem v tlaku in ozelenjenim volumnom, ki prikliče v spomin nekdanji stavbni volumen in tako ustvari še eno novo mestno prizorišče.
Da bi prenovljena in na novo vzpostavljena mestna prizorišča zares zaživela, so se avtorji projekta odločili tudi za novo prometno ureditev starega jedra. Motorni promet je bil, z izjemami, izločen iz starega dela, parkirišča pa so bila umeščena le na robovih ob vstopih v mesto.
Ureditev javnih površin je bila izpeljana, vendar ne v celoti, predvsem na račun prometne ureditve. Izvedeno je bilo pretlakovanje mestnega jedra, prav tako zasaditve, ureditev komunalne infrastrukture ter vzpostavitev prostorov, ki sedaj delujejo kot zaključeni javni prostori oz. prizorišča. A se slednji, predvsem ureditve Podrtine in Trubarjevega trga, zaradi avtomobilov na območju vendarle niso v celoti udejanili tako, kot je predvidila projektna rešitev.
Tudi Slovenska cesta je bila l. 2012 zasnovana kot prostor skupne rabe, ki kljub veliki frekvenci avtobusnega prometa in pešcev postavlja uporabnike v enakovreden položaj pri uporabi prostora. Pešci, kolesarji in javni promet imajo tako prednost pri premikanju skozi srce mesta.
Predvidenih posegov se je projektna skupina v sestavi Dekleva Gregorič arhitekti, Katušič Kocbek arhitekti, Sadar + Vuga, Scapelab in Studi Krištof lotila celostno. S prenovo osrednjega dela Slovenske ceste, med Šubičevo ulico in Gosposvetsko ulico, se je nekdanja štiripasovnica spremenila v osrednji javni prostor. Tako je cesta sedaj razdeljena na tri dele: na 7 m široko betonsko vozno površino, ki je namenjena avtobusnemu prometu, dostavi, dostopu stanovalcev na območju, gostom hotela Slon in vozilom Pošte Slovenije; in na tlakovane vzhodne in zahodne površine območja, ki so prednostno namenjene pešcem in kolesarjem. Na prenovljenem območju so taktilne oznake za slepe in slabovidne, ki vodijo do glavnih prestopnih točk. Robniki so na prehodu z največjo gostoto pešcev med Čopovo in Cankarjevo cesto izravnani. Prehod pri stiku s Čopovo ulico je opremljen s talnimi svetlobnimi napravami kot dodatno opozorilo za vse udeležence v prometu.
Bolj razgiban značaj daje ulici nov drevored na vzhodnem pasu območja in predstavlja enega izmed glavnih elementov nove ureditve. Sklenjen drevored 63 dreves vrste mali jesen povezuje danes raznoliko arhitekturno podobo ulice in ji dodaja zeleni pečat, s čimer novo urejen prostor pridobiva edinstveno in v vsakem pogledu prepoznavno identiteto.
Enotno oblikova urbana oprema vzdolž ulice in novo urejena avtobusna postajališča s peroni in novimi nadstrešnicami, dvignjenimi nad nivo vozišča še dodatno prispevajo k enotnemu videzu ulice. Na novo pridobljenih površinah pa je urejena tudi dodatna osvetljava.
Osrednji del Slovenske ceste je bil v celoti prenovljen l. 2015, prenova pa se je vse do danes nadaljevala tudi na severni in južni del ulice. V letu 2006 je bil spremenjen odsek med Šubičevo in Aškerčevo cesto, ki je sedaj urejen kot tri-pasovna cesta z obojestranskimi kolesarskimi stezami in hodniki za pešce. Spremenjen vozni režim je v območje umestil dodaten vozni pas v smeri sever-jug, ki je namenjen samo vozilom javnega potniškega prometa. Z ukinitvijo enega prometnega pasu (v smeri jug-sever) so bile pridobljene prepotrebne dodatne površine za pešce in kolesarje. Urejena je kontinuirana kolesarska steza v obe smeri, na območju Šumija so v koritih zasajena nova drevesa. Severni del pa je z letošnjo jesenjo na odseku od Gosposvetske do Trdinove ulice pridobil na novo urejen in razširjen pločnik ter kolesarsko stezo. Avtobusno postajališče je z Bavarskega dvora prestavljeno bližje mestnemu jedru.
Tudi projektna naloga ureditve odprtih javnih površin na območju Kastre v Ajdovščini zajema predvsem ureditev glavnega – Lavričevega trga in dostopnih poti na trg. Predlog arhitektov iz biroja Ravnikar Potokar je bil izbran na javnem natečaju l. 2017. Dela, ki naj bi bila končana do konca avgusta letos, pa so se v zgodovinski bogati Ajdovščini zaradi novih arheoloških najdb zavlekla in naj bi bila končana predvidoma do konca marca l. 2019.
Tudi za prenovo ajdovske Kastre se zdi, da je bilo njenim snovalcem najpomembnejše vodilo, da bi z novo ureditvijo starega mestnega jedra dosegli, da bi imeli prednost uporabe mesta prebivalci in ne obiskovalci z avtomobili. Zato tudi njena zasnova sledi načelu prostora skupne rabe. Promet naj bi usmerjeno postopno zmanjševali z enosmerno ureditvijo, končni cilj pa je popolna ukinitev prometa in uvedba ulice skupne rabe. Mestno jedro bi tako postalo prostor brez avtomobilov, z urejenim javnim prometom, pri čemer bi lahko ostali posegi v mestno tkivo res zaživeli do popolnosti.
Sistem novega tlakovanja z avtohtonim kamnom repenom bi tako še bolj očitno povzel antično mrežo Kastre. Tlakovanje je namreč zasnovano na dolžini polovičnega rimskega dvojnega koraka in določa osnovni gradnik tlakovane mreže, spreminjanje velikosti posameznih kosov lokalnega kamna pa naznačuje bodisi antične ostaline pod površjem, ambiente manjših mestnih prostorov ali pa urbano opremo, dimenzionirano z večjimi modularnimi kosi kamna. Tako klopi, spominska obeležja, vodni motiv, kamnita maketa mesta, pergole, pitnik enostavno in učinkovito prispevajo k enotnemu značaju prostora, značilnega za Primorsko.
Arhitekti so v zasnovi ureditve umestili tudi vodni element, tako značilen, a hkrati večkrat spregledan element v slovenskem prostoru. Trije novi, manjši vodni bazeni so vmeščeni znotraj dvorišča nekdanjega baročnega dvorca. S svojo kamnito zasnovo presežejo vtis prepogosto videne ornamentalike v prostoru -zamejeni so z dvignjenimi kamnitimi bloki, ki so uporabni tudi kot klopi. Tako se mimoidoči lahko ustavi, posedi in prisluhne neprestanemu pretoku vode znotraj bazenov, ki nagovarja bližino izvira lokalnega vodotoka Hublja ter hkrati na svoji površini odseva ambient, v katerem se uporabnik nahaja.
Zaradi težnje po odprti zasnovi Lavričevega trga, obstoječa in nova drevesa zgolj dopolnjujejo novo ureditev v vertikalni smeri, pergole, zazelenjene s tremi vrstami avtohtonih trt, pa kot nov horizontalen element dodatno poudarjajo mestna prizorišča. Preprosta konzolna stenska svetila in svetila v pergolah omogočajo enostavno in subtilno osvtelitev, pri čemer se z načinom umestitve svetlobnih virov ustvarijo specifični mikroambienti. Skupaj z elementi urbane opreme na robu trga in specifičnim tlakovanjem se tako omogoči različne rabe in doživetja prostora.
Vsi izbrani primeri prenov starih mestnih jeder jasno odražajo potrebo po redefiniranju osrednjih slovenskih mestnih prostorov glede na naš spremenjen vsakdanjik. Težnja vseh sodobnih mest je, da sledijo toku časa, s tem pa tudi razvoju svojih osrednjih javnih prostorov -trgov.
Vsem prenovam je skupno ukvarjanje s tlakom, zasaditvami ter zgodovinskimi obeležji, na njim lasten, najbolj primeren način. V Kranju so z enovitim tlakom ustvarili peščeve površine, ki so bile prej drugorazrednega pomena v prostoru. Nekdaj zasebni vrtovi so sedaj urejeni v dostopne javne prostore, kar poveča stik mesta s srednjeveško ostalino in ustvari nov mestni prostor -prizorišče. Tudi novo tlakovanje Slovenske ceste v Ljubljani in zasaditev drevoreda sta omogočila razširitev in oblikovanje novega uličnega prostora, namenjenega najšibkejšim v prometu, s tem pa se je omogočila razširitev programov in možnosti uporabe prostora vsem prebivalcem oz. obiskovalcem. V Ajdovščini so arhitekti z zadržanimi, a odločnimi potezami pristopili k prenovi zgodovinsko bogatega mestnega jedra. Novo tlakovanje, ozelenitev, vodni element, osvetlitev, predvsem pa sprememba prometnega režima tako delujejo uigrano z identiteto starega mestnega jedra, Lavričev trg pa postane osrednji del komunikacijskega sistema mesta in generator novega, sodobnega mestnega življenja.
A največja želja prav vseh posegov je vsekakor želja po potenciranju socialnih interakcij uporabnikov prostora, pri čemer vračajo glavno vlogo mestnih akterjev pešcem in kolesarjem. Za to potrebni novi prometni režimi so največkrat, vsaj v začetnih fazah, sprejeti z neodobravanjem in celo odporom javnosti.
Tako niso prav vsa mestna prizorišča, predvidena v novi ureditvi starega jedra Kranja, zaživela na način, kot je bil predviden. Velik razlog za to avtorji pripisujejo dejstvu, da so na nekaterih območjih, kot je Trubarjev trg, stoječi promet in parkirne površine ostali. Po drugi strani bi lahko tudi rekli, da brez možnosti novih programskih nastavkov znotraj ureditve, tudi te izgubijo prvotni namen. Brez ljudi, tudi prostora ni. In če se prejšnje mestne vsebine selijo v nakupovalna središča na obrobja mest, potem bi se logično moralo zastaviti vprašanje, katere so tiste vsebine, ki bi prebivalce in obiskovalce znova povabile v samo osrčje mesta in odvzele do sedaj tako pomembno vlogo avtomobilom. Kranjčani pravijo, da je Kranj mesto kulture. Mogoče je prav kultura tisti vsebinski nastavek, ki bi Kranju in najverjetneje tudi ostalim mestom, omogočil, da ljudje, ki vstopajo v javni prostor, tam tudi ostanejo. Pomebnost vsebine, predvsem kulturne, se v kranjskem primeru kaže v zadnjem času uspešnih prenovah Layerjeve hiše -hiše umetnikov, stolpa Škrlavca kot novega kulturnega prizorišča ter bivše zgradbe Globusa, kjer so v novi del objekta umestili Osrednjo knjžnico Kranj.
Tudi v Ljubljani se je prenova Slovenske cesta srečala z začetnim negodovanjem meščanov. A prej na rob potisnjena pešec in kolesar sta postala najpomembnejša akterja na prizorišču največje ljubljanske ulice. S tem pa tudi generatorja največjih socioloških sprememb v samem javnem prostor, ki so močno opazne že danes. Prostor je poln ljudi, vrveža. Prečno in vzdolžno prehajanje sta udobna in že tako samoumevna, da se vsa pozornost preusmeri v okolico: mimoidoče, kolesarje, mlade, stare, to ali ono izložbo in seveda, prostor, kjer boš spil popoldansko kavo, česar si prej prebivalec mesta ni mogel misliti. Prenova Slovenske ceste je sorazmerno mlada, pa vendar se zdi, kot da je prejšnja ureditev nek zbledel spomin iz daljne, hrupa in smoga polne preteklosti.
Bodoči ajdovski trg naj bi z novo ureditvijo postal prostor skupne rabe, pri čemer bi dal prednost pešcem in kolesarjem in bolje povezal vitalne mestne funkcije ter s tem postal pospeševalec sprememb v osrčju mesta, te pa naj bi bile v prvi vrsti namenjene prebivalcem in uporabnikom Ajdovske Kastre in ne dnevnim obiskovalcem, ki se v mesto pripeljejo z avtomobili. Tudi v Ajdovščini se je predlog srečal z negodovanjem prebivalcem, vendar naj bi prometna ureditev na območju starega mestnega jedra postopno zmanjševala promet in tako prepričala meščane, da je zadani cilj mest brez avtomobilov pravzaprav najboljši za vse.
Živimo v času globalizacije in kapitalizma, za katerega se zdi, da se vrednost prostora meri le skozi finančno korist, pri čemer so uporabniki v želji po pridobitvi te koristi, manipulirani. Veliko aktivnosti je bilo v zadnjih letih preseljeno z javnega prostora na prostore potrošnje (nakupovalni centri, tematski parki itd.).
Tudi Novo mesto si deli zgodovino ostalih, tako slovenskih kot tudi evropskih mest. Vsebin, ki so bile v nekih drugih časih generator in gonilo aktivnosti na Glavnem trgu, že zdavnaj ni več. Nekatere so zaradi spremenjenih življenjskih navad vseh nas postale nepotrebne in preprosto izginile. Nekatere so se preselile na obrobja, v generične prostore nakupovalnih centrov, ki ponudi vse na enem mestu, samo občutka mesta ne. Tako se za zaprtimi vrati nakupovalnih središč, posejanih na obrobju, kaj kmalu lahko vprašamo, če nismo morda v Kočevju, Celju, Ljubljani. Zato je prav prenova srčike Novega mesta priložnost, da se mesto v očeh meščanov in obiskovalcev definira na novo in na prvo mesto postavi človeka. Naloga ni zahtevna. Omogočiti zvezno, nemoteno prehajanje in zadrževanje na trgu predvsem s pametno prometno ureditvijo, dopolnjeno z novimi posegi tlakovanja in zazelenitvijo ter z razporeditvijo urbane opreme, ki dopolni podobo mestnega prizorišča in hkrati uporabniku ponudi mesto, da postane in doživi. Javni prostor namreč ne izginja in je v vsakdanjiku posameznika neizbežno prisoten. Naš vsakdanjik je določen z našimi vsakdanjimi aktivnostmi, t. i. rutino. Uporabniki prostora tako po prostoru še vedno hodijo in doživljajo raznovrstna srečanja z grajenim okoljem. Na ravni parterja se srečujejo vsi udeleženci in ta mesta stikov postanejo prostori raznovrstnih aktivnosti in novih vsebin, pomembnih za gradnjo mesta in družbe.
Dober javni prostor je tisti prostor, ki zadovoljuje potrebe različnih akterjev, v različnih časovnih intervalih, ki omogoča mobilnost in fleksibilnost uporabnikov in razvija zanimivo svojskost. S tem prebivalca prepriča, da se na njegovem prostoru zadrži dalj časa in vzpostavi dialog z drugimi uporabniki. Tako se stke tudi mreža javnega življenja, ki vključuje različne dele družbe. Prav to naj bi bilo najpomembnejše vodilo pri preoblikovanju starih mestnih jeder v sodobne osrednje prostore mest.
Mesta so produkti zgodovine na vseh nivojih; fizičnem, kulturnem in sociološkem. A hkrati so tudi družbeni produkti, saj današnja družba skozi dialog vseh deležnikov v prostoru odloči, da je mesto. Upajmo, da se bodo tudi slovenska mesta, skupaj z Novim mestom, znala dogovoriti, kako mestna pravzaprav zares so.
