V Novem mestu smo po dolgih petinšestdesetih letih končno doživeli prepotrebno prenovo Glavnega trga. Upravičeno ga uvrščamo med osrednje identitetne simbole mesta. Odraža preplet kulturne tradicije s sodobnimi urbanimi trendi. V njegovi podobi in rabi se odražata vitalnost mesta in ambicije njegovih prebivalcev. Žal pa Novo mesto nima sreče s prenovami osrednjih odprtih površin v mestu. Večina večjih slovenskih mest je celovite prenove ulic in trgov v zgodovinskih mestnih jedrih izvedla že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, te pa ponovno nadgradila s prenovami v devetdesetih in v prvem desetletju tega stoletja. Tudi v tem trenutku potekajo prenove ulic in trgov v Ajdovščini, Celju, Ljubljani in na Ptuju, v Novem mestu pa smo sprejeli strokovno in politično odločitev za prenovo šele po več desetletjih.[1]
Z nezavidljivim stanjem mesta se je soočil tudi novomeški rojak, arhitekt, urbanist in konservator Marjan Mušič. V enem izmed svojih zapisov potoži, da je Novo mesto dočakalo osvoboditev v precej zapuščenem in porušenem stanju. Novo mesto oceni kot gospodarsko in socialno zaostalo mesto, ki so ga med vojno dodatno prizadeli še bombni napadi. Obenem ugotavlja, da že v obdobju med obema svetovnima vojnama v mestu ni bilo prisotne nobene vizije razvoja, ki bi temeljila na realni analizi stanja, zato tudi ni bilo nobenih investicij, kar se je odražalo v izredno slabem stanju prometnic ter vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, primanjkovali so primerni prostori za izobraževanje, kulturne dejavnosti, zdravstvo in socialno varstvo (Mušič, 2002: 271).
Mušič je urbanistično, prometno in komunalno problematiko Novega mesta analiziral že leta 1939 v regulacijskih smernicah ter tedanje ugotovitve in osnovne usmeritve dokončno realiziral v letih 1950 do 1953 s prenovo Gorenjih ali Ljubljanskih vrat, današnje Rozmanove ulice in Glavnega trga. Že pred drugo svetovno vojno je opozarjal na potrebo po spoštljivem poseganju v mestno jedro ter kakovostnem načrtovanju novih mestnih sosesk. Nakazal je potrebo po izdelavi celovitega urbanističnega načrta za Novo mesto, ki bi moral obsegati predvsem ureditev prometa, Glavnega trga, komunalno prenovo, novi mestni predeli pa bi morali biti načrtovani po principu vrtnega naselja. Že tedaj je opozarjal na problem hitro rastočega tranzitnega prometa skozi mestno jedro, ki ga je reševal s predlogom nove obvoznice v območju Ragovega loga, intimnosti Glavnega trga pa bi ohranil s preusmeritvijo prometa na Florjanov trg in Sokolsko ulico. Že tedaj je opozoril tudi na nujnost ponovnega odpiranja arkad na Glavnem trgu (Mušič, 1939: 144‒146).
Preureditev Gorenjih ali Ljubljanskih vrat v spomenik NOB
Njegove predvojne analize in opozorila očitno niso padla na plodna tla pri povojni mestni oblasti, ki se je prvega večjega povojnega projekta v mestu lotila brez kakršnekoli strokovne analize in usmeritve. Mušiča so v prenovo Rozmanove ulice in Glavnega trga vključili dokaj pozno, šele leta 1950, ko so na območju Gorenjih ali Ljubljanskih vrat že potekala prva gradbena dela.[2]V enem izmed svojih zapiskov ugotavlja, da so v Novem mestu predolgo odlagali preusmeritev tranzitne ceste iz mesta, ker pa je bilo vedno več prometa, je postalo cestišče na današnji Rozmanovi ulici in v območju stare kresije ozko prometno grlo, ki ni več zadovoljevalo povojnih prometnih potreb, še zlasti, ker je skozi mesto tedaj potekala tudi osrednja prometnica med Ljubljano in Zagrebom. Kandijski most je bil namreč v tistih časih edina cestna povezava med levim in desnim bregom reke Krke, in to ne samo v mestu, temveč daleč naokoli, poleg tega pa je vojska zahtevala, da mora cestni profil omogočati tudi vožnjo tankov. Mušič se kot mestni arhitekt in konservator seveda ni mogel strinjati s tako grobim posegom v urbanistični kulturni spomenik. Žal pri tem ni bil uspešen, ker je bil kljub urbanistično argumentiram opozorilom leta 1950 izdelan projekt za modernizacijo prvotne srednjeveške ceste in predložen revizijski komisiji pri Svetu za gospodarstvo LRS v odobritev(Mušič, 1955: 74). Prav tako je bil preslišan tudi njegov predlog, da se umesti v prostor mestno obvoznico, je pa načrt vseboval izgradnjo avtomobilske ceste Bratstva in enotnosti, ki naj bi prevzela tranzitni promet (prav tam).[3]
Mušič je ob prevzemu projekta takole opisal stanje na gradbišču: »Nova regulacijska črta razširjene ceste se je v loku globoko zarezala v »Staro kresijo«, a tudi višinska kota preurejene ceste je bila določena za celih 0,95 pod niveleto na vrhu klanca« (Mušič, 1955: 74). Brez poprejšnjih študij in projekta so podrli obcestni trakt stare kresije, za preureditev ogroženega poslopja pa »na okraju na hitro izdelali načrt, ki je na primitiven način skušal rešiti konstruktivno in estetsko zamotan problem« (prav tam). Mušič je torej imel na razpolago le malo časa za izdelavo projektov, še zlasti, ker je bila prenova vezana na bližnji termin slavnostne proslave obletnice ustanovitve prvih slovenskih brigad. Na roko mu je šlo le dejstvo, da v Novem mestu še niso rešili spomeniške problematike. Sprva so nameravali spomenike NOB razpršiti po mestu, na koncu pa so le potrdili Mušičev načrt ureditve širšega območja Gorenjih vrat s poslopjem nekdanje kresije in Katarininega trga, v osrednji mestni spomenik NOB, ki ga danes poznamo pod imenom Spomeniški kompleks Na vratih (prav tam: 75‒76).[4]S tem so bila odprta vrata za izredno plodovito sodelovanje med vrhunskima slovenskima ustvarjalcema, kiparjem Jakobom Savinškom in arhitektom Marjanom Mušičem, ki sta ustvarila enega najkakovostnejših slovenskih mestnih prostorov z izredno likovno dorečenostjo, urbanistično pretehtanostjo in visokim estetskim nabojem (Golob, 2010).
Prenova se je v nadaljevanju usmerila na današnjo Rozmanovo ulico, ki je doživela številne arhitekturne in urbanistične spremembe. Nemško letalsko bombardiranje Novega mesta je leta 1943 prizadelo več hiš v spodnjem delu Rozmanove ulice, ki so jih po vojni porušili, s pusto socialistično arhitekturo pa so nadomestili le dve hiši na današnji Rozmanovi ulici 10. Na odločitev, da se ne nadomesti treh hiš v trikotniku med Rozmanovo in Kastelčevo ulico, je prav gotovo vplivala potreba po izgradnji nove tranzitne ceste od Gorenjih vrat do Kandijskega križišča. Hiši, ki sta stali v omenjenem trikotniku ob južni stranici Rozmanove ulice, sta namreč ustvarjali cestno ožino, ki je onemogočala motorni promet in gradnjo pločnikov. Ob Kastelčevi ulici so nato zgradili upravno poslopje podjetja Kremen, ostali prostor pa zasilno zasadili z drevesi in grmičevjem in je do danes ostal degradiran brez prave vsebine.[5]
Mušičevo prevrednotenje Glavnega trga
Leta 1951 se je prenova nadaljevala na Glavnem trgu, ki si ga je Marjan Mušič kljub prometnim zahtevam zamislil kot slavnostni atrij mesta.
»Prvi pogoj pri obravnavanju trga je to, da z novimi dopolnitvami ne odmre vtis celote. Zato je pravilno obravnavan cestni tlak, ki se prek rahlih kotanj na obeh straneh veže z drugimi površinami, medtem ko naj za višino robnika dvignjeni pločnik čimbolj spremlja obrise poslopij. Funkcija tržnih površin je podana s strukturo gradiva, ki ima hkrati tudi svoj estetski poudarek: cesta z granitnimi kockami, pločnik s tlakom, pripravljenim iz rečnega prodca, druge površine pa s penetrirano peščeno utrditvijo. Tlak iz rečnega prodca, ki je izgubil na svojem dobrem glasu zaradi slabega izdelka, je vendarle poleg kamnitih plošč še najboljša rešitev v historičnem urbanističnem okolju. Tak tlak namreč more na določenih poudarjenih mestih dobiti monumentalnejšo obravnavo v obliki dekorativne risbe, podane v raznobarvnem gradivu. Taka, v kamen prenesena slavnostna preproga je predvidena pred mestno hišo, okrog vodnjaka in spominskega stebra« (Mušič, 2002: 150).
Slavnostno preprogo so nato izvedli le pred mestno hišo, tlak iz rečnega proda pa je začel hitro propadati, tudi zaradi zimskega zmrzovanja in soljenja pločnikov. Občina je zaradi finančnih, tehnoloških in praktičnih razlogov poškodovane dele prodnatega tlaka vedno pogosteje nadomeščala z asfaltom in betonom, zaradi česar smo bili priča zelo neenotnemu videzu tlakov na Glavnem trgu s kopico zasilnih popravil iz različnih materialov. Kmalu po prenovi Glavnega trga so se spremembe zgodile tudi na območju utrjenih peščenih površin, saj je bilo njihovo vzdrževanje zaradi povečanega prometa vedno težje, zato so jih sčasoma asfaltirali.
Drevesa so pomemben Mušičev gradnik prostora, ker pa so sčasoma prerasla prvotno mišljeno višino, so porušila temeljno idejo arhitekta o arhitekturni in likovni ureditvi Glavnega trga. Mušič je namreč zelo opozarjal, da je pri zelenju potrebna previdnost.
»Lahko je namreč zelenje zelo koristno, a z njim je tudi kaj lahko mogoče uničiti dragoceno prostornino trga. Namestitev dreves neposredno v utrjene površine s kamnito obrobo mora imeti svojo arhitektonsko zakonitost, spremljati mora izraz arhitekture, ga tu pa tam nevtralizirati, posebno pri tistih stavbah, ki so v nasprotju z okoljem, a ponekod ga celo poudarjati. Spodnji del trga naj ima enakomeren ritem zelenja (drevesa v vrstah), na zgornjem delu pa naj se zgosti na določenih mestih, tam, kjer so arhitekturni in plastični dodatki. Tako na primer pred mestno hišo, ob kateri so predvideni na vsaki strani po trije piramidni topoli ali akacije. Dovolj gosti zastor drevja bo tudi koristno ublažil vtis tuje, neokusne arhitekture rotovža in jo vizualno odmaknil nekoliko v ozadje« (Mušič, 2000: 150).
Mušič je na trgu zasadil drevesa, ki jih prej ni bilo. Zgolj z zgodovinskega vrednotenja Glavnega trga so drevesa na Glavnem trgu sporna. Po drugi strani pa pri Mušičevi ureditvi Glavnega trga ne moremo več zanemariti časovne in vrednotne dimenzije. Drevesa so se generacijam Novomeščanov vrasla v spomin, zato bi morebitna popolna odstranitev dreves pri ljudeh zbudila določen odpor in zgražanje. Dejstvo pa je, da stanje dreves na Glavnem trgu pred aktualno prenovo ni bilo več zadovoljivo. Drevesa so bodisi prerasla prvotno mišljene višine in obsege krošenj bodisi so bila odstranjena oz. nadomeščena z neprimernimi vrstami. Prvotno zasajeni topoli so s simetrično zasaditvijo in s svojimi ozkimi in visokimi krošnjami poudarjali centralni motiv Glavnega trga. Ob koncu osemdesetih let 20. stoletja so bili topoli odstranjeni in nadomeščeni z neprimernimi koprivovci, katerih krošnje so se zaradi neustreznega obrezovanja bujno razrasle. Pri Kettejevemu vodnjaku so od prvotne zasaditve dreves ostala le še tri drevesa, en poljski javor in dva koprivovca, v izteku Glavnega trga na Rozmanovo ulico pa še vedno raste tudi mogočni javor. V sklopu aktualne prenove Glavnega trga so bili v spodnjem delu trga javorji nadomeščeni s primernejšimi gabri, ob spomeniku obešenima partizanoma sta po novem posajeni japonski češnji, pred blagovnico Müller pa so zasadili stebrasti hrast. S to drevesno vrsto bodo v prihodnosti nadomestili tudi neustrezne koprivovce pred mestno hišo.
Če si je Mušič v Spomeniškem kompleksu Na vratih zamislil panteon za svobodo zaslužnih tvorcev, naj bi na Glavnem trgu dobili prostor za mesto pomembni kulturni ustvarjalci. Mušič si je pred mestno hišo zamislil galerijo šestih herm in je predlagal doprsne kipe Janeza Trdine, Dragotina Ketteja, Mirana Jarca, Ivana Vrhovca in Ferdinanda Seidla, medtem ko se do lika za šesto hermo ni opredelil (Mušič, 2002: 150). Žal so tedaj postavili le hermi Trdine in Ketteja, ki ju je izdelal kipar Jakob Savinšek. Po Mušičevih načrtih so leta 1952 nasproti mestne hiše postavili spominski steber v spomin na obešena partizana ter leta 1955 še Kettejev vodnjak v zgornjem delu trga. Mušič je leta 1955 prejel Trdinovo nagrado tako za uspešno prenovo Rozmanove ulice in Glavnega trga kot za prizadevno urbanistično delo v Novem mestu (Marko Mušič, 2002: 48, glej tudi Dolenjski list, 1955, 6 (29): 8).
Na novo odkriti arkadni hodniki
V letu, ko je Mestna občina Novo mesto pristopila k prenovi Glavnega trga, je potrebno ovrednotiti tudi prispevek bratov Danila in Marijana Lapajneta pri rekonstrukciji arkadnih hodnikov na Glavnem trgu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Osrednji mestni trg je bil v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja obnovljen po načrtih novomeškega rojaka Marjana Mušiča. O prenovi je obširno pisal avtor sam, ohranjen je tudi arhitektov osebni arhiv, obsežno gradbiščno in drugo dokumentacijo o prenovi Spomeniškega kompleksa Na vratih hrani novomeška enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana, še vedno pa pogrešamo gradbiščno in drugo spremljajočo dokumentacijo o Mušičevi prenovi Glavnega trga. Mušičevo avtorstvo prenove Glavnega trga in spomeniškega območja Na vratih ni bilo nikoli sporno, nezadovoljivo pa je bila pojasnjena njegova dejanska vloga pri odpiranju in obnovi arkadnih hodnikov na Glavnem trgu. Arkadni hodniki so bili namreč v času Mušičeve prenove Glavnega trga še vedno zazidani.
Zaradi potrebe po dodatnih površinah so v 19. stoletju zazidali arkadne hodnike in s tem razširili trgovske lokale. Mestni trgovci so bili vse do svetovne gospodarske krize v dvajsetih letih prejšnjega stoletja namreč tudi posredniki med okoliškimi kmeti in meščani pri prodaji živil. Z gospodarsko krizo pa ti svojih pridelkov niso več prodajali trgovcem, temveč so jih sami prodajali meščanom na domu oziroma na stojnicah na Glavnem trgu. Po drugi svetovni vojni je dolgo časa vsega primanjkovalo, nova oblast je ukinila zasebno trgovino in nacionalizirala trgovske in druge lokale. To je pripomoglo tudi k lažjemu razmišljanju ne samo po ponovnem odpiranju zazidanih arkadnih hodnikov, temveč tudi pozidavi novih. Očitno je bil Marjan Mušič le idejni oče prenove arkadnih hodnikov, za realizacijo ideje pa sta zaslužna predvsem Danilo Lapajne, ki je bil krajši čas tudi Mušičev asistent na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, in njegov mlajši brat Marijan. Politika urejanja mestnega jedra in odpiranja arkadnih hodnikov je bila nato leta 1965 uradno sprejeta tudi v občinskih prostorskih dokumentih, kot sta »Urbanistični načrt Novega mesta« in »Ureditev centra Novega mesta«. Marijan Mušič je po naročilu Dolenjskega muzeja že v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja izvedel raziskavo in dokumentiranje tedaj še zazidanih arkad. Sočasno je bil izdelan tudi fasadni izris vseh objektov Glavnega trga in Rozmanove ulice s predlogom rekonstrukcije arkadnih hodnikov. Po načrtih Marijana Lapajneta je bil odprt in delno rekonstruiran arkadni hodnik Koncilijeve hiše na Glavnem trgu 6, v kateri danes deluje Knjigarna Goga. Avtorica obnove arkadnega hodnika na sosednjem objektu Glavni trg 5 je bila Zdenka Hribernik ob prenovi hiše za trgovino Novotekst, medtem ko avtor prenove arkadnega hodnika z značilnim zalomom arkadnih lokov na Kopačevi hiši, Glavni trg 4, še ni znan. Avtor prenove ostalih arkadnih hodnikov v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Danilo Lapajne, ki pa ni odpiral le do tedaj zazidanih arkadnih hodnikov, temveč je tudi gradil nove po vzoru zgodovinskih na objektih, na katerih jih do tedaj ni bilo, npr. v Goleževi hiši na Rozmanovi ulici 1[6]in v nekdanji Ribji restavraciji na Dilančevi ulici 1, v kateri je danes Hostel Situla. Ločne odprtine arkadnih hodnikov je ponovil tudi v členitvi izložbenih oken nekdanje trgovine Avto deli na Fichtenavovi hiši, Glavni trg 2 (Golob, 2018: 7‒8).
Glavni trg in Rozmanova ulica sta leta 1978 pričakala delegate 22. skupščine Stalne konference mest Jugoslavije z obnovljenimi fasadami. Osrednji mestni trg in ulica sta novo barvno podobo dobila na osnovi barvne študije fasad, ki jo je tega leta izdelal akademski slikar Lado Pengov po naročilu Marjana Simiča, takratnega predsednika Skupščine občine Novo mesto. Avtor je z raziskavami barvnih plasti na fasadah številnih objektov na Glavnem trgu ugotovil, da je bilo beljenje fasad v preteklosti izvedeno pogosto brez strokovnega pomisleka in si pri tem postavil večno strokovno vprašanje, kako na eni strani varovati zgodovinski spomin, po drugi pa uskladiti barvne prehode med posameznimi fasadami. Pengov se je pri določanju nove barvne podobe Glavnega trga in Rozmanove ulice trudil, da je z barvami ohranjal določen red in ritem tako posameznih hiš kot stavbnih skupin in da so se barvni odtenki fasad povezali v logične barvne nianse (Pengov, 1978). Barvna obnova fasad je bila na žalost izvedena s težkimi in gostimi akrilnimi barvami, ki so pravo nasprotje mehkobnim in prosojnim apnenim beležem.
Mušičeva prenova in današnji družbeni pomen Glavnega trga
Osrednji mestni trg je imel do Mušičeve prenove v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja dvojno namembnost. Po njem je potekal lokalni in tranzitni promet, obenem pa je bil odprti manifestacijski prostor za izkazovanje in utrjevanje verskih, državljanskih in meščanskih vrednot. Na njem so se odvijala politična zborovanja, parade, procesije, proslave in druge prireditve, med obema vojnama, zlasti v času svetovne gospodarske krize, pa je bil tudi mestna tržnica.[7]Prva in do današnje edina celovita povojna prenova Glavnega trga je nadaljevala politiko ohranjanja osrednje prometnice skozi mestno jedro s sočasno vzpostavitvijo kar največjega števila parkirnih mest. Arhitekt Marjan Mušič je kljub temu želel utilitarno prenovljenemu Glavnemu trgu vdahniti določene arhitekturne in spomeniške poudarke, vendar jim je zaradi izrazitih prometnih zahtev lahko namenil prostor le na robovih trga.
Arhitekturno dovršene rešitve z visoko likovno izraznostjo so se sčasoma utopile v avtomobilski pločevini. Pešec je postopoma izgubil domovinsko pravico zadrževanja na Glavnem trgu, še več, dobesedno je bil potisnjen na rob trga. Še dodatno težavo so povzročila drevesa, ki so prerasla prvotno mišljene višine in so s svojimi košatimi krošnjami vedno bolj negativno vplivale na enotno in celovito dojemanje osrednjega mestnega trga. Trg je postajal vedno bolj vizualno, strukturno in funkcionalno razdrobljen na posamezne ambiente, ki so izničili njegovo zgodovinsko pogojeno enotnost in preglednost. Glavna zasluga arhitekta in kakovost njegove rešitve je predvsem v njegovem uspehu, da je prvotno mišljeno grobo, zgolj funkcionalno prenovo Glavnega trga v osrednjo prometno žilo mesta nadgradil z vrsto arhitekturnih in likovnih rešitev. Vendar ravno zaradi negativnega vpliva motorizacije Glavnega trga in preveč razraščenih dreves je rešitev dosegla manjši učinek, kot je njegova prenova Spomeniškega kompleksa Na vratih. Pa vendarle, Mušič je v svojem času obnovil trg v skladu s svojimi ustvarjalnimi preferencami, nevedoč, da bo njegova prenova aktualna tudi današnjemu rodu, ki mu vrednostno ustreza njegova ambientalna prenova trga. Ta namreč omogoča pestro paleto rab in socialnih povezav. Na trgu je mogoče tako v senci dreves ustvariti intimne prostore za druženje in preživljanje prostega časa, po drugi strani pa trg v trenutku prilagoditi množičnim kulturnim, športnim in razvedrilnim dogodkom, sejmom ipd. Nove urbane trende in Mušičeve rešitve je upošteval tudi konservatorski načrt, po katerem se izvaja današnja prenova Glavnega trga.
Viri in literatura
Dolenjski list. 1952. Spominski steber na Glavnem trgu. 3 (28): 4.
Gabrič, Aleš. 2015. Mesto dveh hitrosti. V: Novo mesto 1965‒2015. Zbornik ob 650–letnici Novega mesta, Mitja Simič in Jelka Ciglenečki, ur.. Novo mesto: Društvo Novo mesto, 14‒37.
Golob, Tomaž. 2010. Javni spomeniki kot del mestnega vsakdana. Park, 13 (7): 13‒15.
Golob, Tomaž. 2018. Glavni trg. Videz in pomen arkadnih hodnikov skozi čas. Izziv: Glasilo Društva Novo mesto, 17 (1): 7‒8.
Jarc, Janko. 1952. Ureditev Gorenjih ali Ljubljanskih vrat. Dolenjski list, 3 (26):4.
Konservatorski načrt za namen prenove Glavnega trga, Rozmanove ulice in kandijskega križišča v zgodovinskem jedru Novega mesta. 2014. Tomaž Golob, vodja projekta, št. 09/2014KN. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center.
Konservatorski program za prenovo tržnice. 2009. Tomaž Golob, nosilec naloge, št. NM-95/2000-TG. Novo mesto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto.
Mušič, Marjan. 1939. Regulacijske smernice Novega mesta. Kronika slovenskih mest, 6 (3): 143-147.
Mušič, Marjan. 1955. Preureditvena dela v Novem mestu v pogledu regeneracije historičnih mestnih jeder. Varstvo spomenikov, 5 (1953‒1954): 67‒83.
Mušič, Marjan. 2002. O ureditvi Novomeškega Glavnega trga. V: Arhitektura za vse čase: Novo mesto in Dolenjska, Marko Mušič, ur.. Ljubljana: Marko Mušič in Atelje Marko Mušič, 147‒152.
Mušič, Marko. 2002. Urejanje Gorenjih ali Ljubljanskih vrat v Novem mestu (1950‒1953). V: Arhitektura za vse čase: Novo mesto in Dolenjska, Marko Mušič, ur.. Ljubljana: Marko Mušič in Atelje Marko Mušič, 37‒66.
Pengov, Lado. 1978. Barvna študija fasad na Glavnem trgu in Rozmanovi ulici. Tipkopis. Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto.
[1]Vzrok za omenjeno neodločenost za prenovo lahko iščemo v opaznem identitetnim razkoraku med kulturnim pomenom in velikim gospodarskim razvojem Novega mesta v zadnjih desetletjih, ki še vedno ni zadovoljivo presežen (Gabrič, 2015: 15‒25).
[2]Radikalni predlog odstranitve obcestnega trakta stare kresije in razširitve ceste za dvosmerni promet je podal arhitekt Marjan Tepina, Marjan Mušič, tedaj že profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, pa je idejo arhitekturno nadgradil in prelevil v načrte, za katere ni prejel nobenega honorarja (Jarc, 1952: 4).
[3]Hitra cesta Bratstva in enotnosti je bila zgrajena mimo Novega mesta leta 1958.
[4]Mušič se je za uspešno izvedbo projekta posebej zahvalil predstavnikom tedanjega vodstva, Jožetu Borštnerju, Francu Kolarju in Borisu Andrijaniču, ravnatelju Dolenjskega muzeja in zaupniku spomeniškega varstva LRS, Janku Jarcu, ter študentom arhitekture, Milošu in Danilu Lapajnetu ter Vladimirju Mušiču (Mušič, 1955: 75).
[5]Za potrebe prenove v prejšnjem poglavju obravnavanega prostora je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto dne 30. 5. 1997 (št. SPD-240/97-TG) izdelal morfološko analizo stavbnega otoka med Rozmanovo, Kastelčevo in Prešernovim trgom. Mestna občina Novo mesto je nato izvedla javni natečaj za arhitekturno in urbanistično rešitev omenjenega prostora, na podlagi katerega je bil sprejet Ureditveni načrt (Uradni list RS, št. 3/01, 86/07).
[6]Idejo o prevotlitvi Goleževe hiše je podal že Mušič ob rekonstrukciji Rozmanove ulice zaradi novih prometnih zahtev, podhod v pritličju objekta Rozmanova 3 pa je bil izveden leta 1969 po načrtu Marijana Lapajneta (Golob, 2018: 7‒8).
[7]Mušič je tržnico po vojni preselil na današnjo lokacijo, na kateri je do leta 1943 stala pritlična hiša, v kateri je bila do leta 1901 gostilna Pri Kosu (Konservatorski program za prenovo tržnice, 2009:13).
