Zakaj festival, zakaj nagrada?
Mednarodni festival kratke zgodbe in pripovedovanja je, da bom kratka, kot se za naš festival spodobi, ena od priložnosti več, ko v Novem mestu gostimo domače in tuje vrhunske avtorje in avtorice pisane in govorjene besede. Poletje, ki ga zaključi Novo mesto short, če merim z vatli normalnega življenja, je pri nas obarvano pestro, mednarodno, s šarmom in šlifom. Kar si lahko privoščimo, z mojstri in mojstricami visoko kakovostne umetniške proizvodnje je to seveda veliko lažje in slajše delati. Zato so naši pogovori sproščena in kvalitetna kramljanja o ljudeh, knjigah, ustvarjanju, življenju, ki ga živimo. Vse to vendarle počnemo zato, da promoviramo branje, avtorje, knjige.
Predvsem pa s festivalom in nagrado novo mesto (kakopak tudi z našo redno produkcijo zbirk kratkih zgodb) želimo opozoriti na pomembnost kratke proze, izpostaviti avtorice in avtorje, ki si zaslužijo zapolniti novo mesto v zgodovini slovenske literature. Po nagradi fabula, zadnja je bila podeljena 2012, je v sicer lepem številu literarnih nagrad umanjkala nagrada za zbirko kratkih zgodb. Ostala je Arsova nagrada za kratko zgodbo. Kratka forma terja posebno mojstrstvo, kako, recimo, v bolj zgoščeni formi podati zgodbo vredno romana brez dramaturgije in ritma romana, tako rekoč na eks prepričljivo. Kratke zgodbe so na nek način, v primerjavi z romanom, otrok manjšega boga. Manj brane, manj prodaje, manj popularne. Toda jih ne gre podcenjevati. Kar nekaj domačih mojstrov in mojstric piše oboje, romane in kratko prozo. Izmenično. Mednarodno uveljavljeni avtorji, tako rekoč zvezde, so po seriji romanov uspešnic moledovale urednike za objavo kratkih zgodb, ki so jim na koncu celo popustili. Svetovne zvezde torej težje pridejo do objav zbirk kratkih zgodb. Pri nas je lažje, toda manj opazno in opevano.
Prav tako velja, tako čez palec, da v časih polnih bistroumnih nesmislov se tudi v literarnem svetu pojavljajo občasni oksimoroni. Recimo: ljudje manj berejo in kupujejo knjige, časa za knjige je manj, debelih knjig pa vse več. Več ljudi piše, kot bere in podobne neskladnosti. Sliši se idealno za kratke zgodbe, vendar ni. Če na hitro presekam, da me ne zanese pregloboko v posploševanje, bi misel strnila v: kalite se v kratki formi. Ta ni samo dobra vaja za romane, to je mojstrstvo samo po sebi.
Pojdimo po vrsti. Preden se, v normalnih časih, začne Novo mesto short, se mora prej zgoditi veliko nevidnega dela. Skoraj detektivsko se z žirijo lotimo iskanja vsega, kar sodi pod oznako zbirke kratkih zgodb. Čemu detektivski prijemi? Poglejmo, kaj je v poročilu o delu napisala žirija v sestavi Vanese Matajc, Mateja Bogataja, Žige Rusa in Ane Geršak, vsi so člani Društva slovenskih literarnih kritikov. »V letošnjem letu je žirija prebrala in pregledala nekaj več kot 50 knjig, ki so v sistemu COBISS uvrščene pod oznako kratka proza z letnico 2019. Poleg recenzijskih izvodov, ki so jih zagotovile založbe, je žirija tudi letos poiskala in ocenila tiste kratkoprozne izdaje, ki so bile v zadostni meri distribuirane v osrednjih splošnih knjižnicah in knjigarnah po Sloveniji. Tako kot vsako leto do zdaj se je izkazalo, da med naštetimi ni malo ponatisov, antologij ali žanrsko prekvalificiranih tekstov (na primer romanov, spominov in hibridnih žanrov), pa tudi težje dostopnih izvodov, ki se nahajajo le v dveh ali treh specializiranih knjižnicah. Delo žirije so letos ovirale tudi izredne razmere, saj so bile knjižnice zaradi pandemije dlje časa zaprte.V primerjavi s preteklimi leti se zdi, da so bile zbirke kratke proze z letnico 2019 tematsko in slogovno bolj dinamične in so večinoma presegle običajni osebnoizpovedni in memoarski okvir. Žirija zato ni imela lahkega dela, zbirke, ki so se prebile v četverico, pa odlikuje ravno samosvoj avtorski glas z izstopajočim formalnim, tematskim in/ali slogovnim pečatom« (iz poročila žirije). Pod pečatom ugotovitev so med nominirance uvrstili tri kratko prozne prvence: Plavalec Sergeja Curanovića (Cankarjeva založba), Dobro družbo Ane Svetel (LUD Literatura), Kozjeglavko Zarje Vršič (Cankarjeva založba) in Fugato prekaljene avtorice Veronike Simoniti (založba Litera), ki je za roman Ivana pred morjem letos prejela nagrado kresnik.
Utemeljitve žirije za nominirance
Sergej Curanović: Plavalec
Zgodbe se dogajajo v različnih časih in prostorih, kljub temu je zbirka izrazito ubrana in etično zastavljena. Zgodbe prežijo na trenutek, ko postane strah do te mere otipljiv, da akterji vrnejo udarec ali neprimerno reagirajo z agresijo. Izpisane so v različnih pripovednih registrih in s spominom na pretekle literarne sloge, vendar je etični zastavek ves čas v ospredju kot tudi srhljiva atmosfera, ki jo spretno ustvarja in niansira. Ob tem literarna vsebina in motivika pogosto učinkujeta večpomensko in napeljujeta k vzporednemu branju, ki v opisanem dogajanju išče in najde močno simbolno dimenzijo.
Veronika Simoniti: Fugato
V značilnem preciznem, izbrušenem jeziku se Simoniti v zbirki Fugato spopada z različnimi projekcijami družbenih in osebnih strahov. Protagonistke in sem pa tja kakšen protagonist se znajdejo v svetu, ki jih je zapustil ali s katerim ne morejo več vzpostaviti pristnega stika, zato od njega bežijo drugam, največkrat v spomine, domišljijo ali globoko v svoje nezavedno. Tudi formalno je zbirka zastavljena premišljeno in zaokroženo, pri čemer končni tekst na subtilen način prevezuje preostale zgodbe v novo celoto, ki ni brez pikrega humorja.
Ana Svetel: Dobra družba
Zgodbe Dobre družbe, ki jih vse povezuje motiv neznancev na skupni vožnji, pred bralci razgrnejo množico junakov, nosilcev najrazličnejših identitet. Liki in razmerja med njimi so prikazani z raznolikimi pripovednimi glasovi in pristopi, s prepričljivim posnemanjem mnogih, še posebej narečnih govoric, najpogosteje pa tudi z lucidnim humorjem. Srečanja včasih privedejo do novih medosebnih vezi, drugič le še podčrtajo nerazumevanje, vselej pa nevsiljivo in prepričljivo izpostavijo vrsto družbenih in psiholoških poant.
Zarja Vršič: Kozjeglavka
Zgodbe Kozjeglavke so pretežno minimalistični zapisi, skozi katere avtorica z nekaj potezami poustvari vzdušje tistega ključnega trenutka, okrog katerega se vrti pripoved. Bolj kot sorodna tematika zgodbe v celoto povezuje zadušljiva atmosfera zatišja pred nevihto, ki jo avtorica preslikava na like. Slednji med sabo ali v sebi nosijo kompleksno mešanico čustev, ki se pogosto razreši v obliki jeze, vpitja in fizičnega nasilja. Kozjeglavke ni strah praznih mest, zgodbe, včasih bolj osnutki puščajo prostor bralski domišljiji in interpretaciji.
Festival!
Ko so nominiranci znani, objavimo, kdo so, zakaj so izbrani. Pogovori z vsemi pred festivalom so nekajkrat potekali v Ljubljani, v Vodnikovi domačiji. Zaradi promocije njih, festivala, nagrade. Izredno obiskani ti dogodki niso, nekaj razlogov sem orisala na začetku. Praviloma je več zanimanja za znane literarne obraze, čudi pa me, da umanjka radovednost ob novih obrazih in prvencih. V politiki, na teve ekranih, v ”show biznisu” novim obrazom namenimo veliko pozornosti, ne nujno pozitivne, pa vendar. Klub temu, da je za literarni prvenec potrebno več resnega dela, se le-ti težje prebijajo. Tudi zato delamo vse, kar pač delamo za njihovo vidnost.
Festival Novo mesto short se začne s pogovori z nominiranci. Letos so pogovore z njimi vodili Mojca Kumerdej, Suzana Tratnik, naša prva nagrajenka, in Boštjan Gorenc Pižama. Spet neprekosljivi mojstrici in mojster pisanja. Na festivalu sledi potem pogovor na temo dneva in pripovedovalski večer. Letos je bila osrednja tema azil. Tudi zato, ker smo letos izdali prevod dela Veliborja Čolića Priročnik za izgnance, odličen prevod je delo Ane Barič Moder. Prevedla je tudi prvo Čolićevo delo pri nas Sarajevski omnibus.Velibor Čolič in Ahmed Burić, letos smo izdali prevod njegovega dela Ti je smešno, da mi je ime Donald?,v prav tako odličnem prevodu Lili Potpara, sta bila avgusta gosta literarne rezidence v Novem mestu. Na pogovor in pripovedovalski večer smo vabili ustvarjalce, ki pišejo v jeziku, ki ni njihov materni jezik ali pa ustvarjajo v tujejezičnem okolju. Na pogovoru so sodelovali Velibor Čolić, Lidija Dimkovska, Ahmed Burić in Svetlana Slapšak. Vodila ga je Saša Banjanac Lubej. Pogovor je tekel o jezikovnih in vseh ostalih mejah. Sledil je pripovedovalski večer, kjer so Velibor Čolić, Lidija Dimkovska in Carlos Pascual pripovedovali zgodbe o azilu. Pripovedovanje zgodb, najbolj osnovno družabno orodje, je tu od nekdaj. Pripovedovanje ob ognju, zgodbe, ki so jih pripovedovali stari in brali naši starši, spomini nanje, so tisto, kar oblikuje naša življenja. Če smo s festivalom, predvsem nagrado novo mesto, unikatni v domačem okolju, z obujanjem pripovedovanja sledimo obstoječim dobrim praksam. Nemara odkrivanje tople vode, toda na naš kvaliteten in žmohten način. Zgodbe gostov so nas letos, v zaprtem svetu, na dvorišču grmskega gradu razpihale po svetu in življenju drugih. Nikamor nam ni bilo potrebno odpotovati, pa vendar smo bili na prepihu geografije in zgodovine. Prav daleč ni treba, da ugotovimo, kako so begunci vseskozi med nami, v naših DNK-jih in da je azil ena od večnih tem človeštva.
Festival smo, kot vedno, zaključili s podelitvijo nagrade. Ta je tudi finančna in od večine nas loči tudi to, da so žirantje honorirani za delo. Če lahko na kaj računamo, je to prav gotovo dejstvo, da nas naša žirija vedno preseneti. Njihov pogled in izbor ne sledi pričakovanemu, ustaljenemu. Pogumno in radikalno sprejemajo odločitve o zmagovalcih. Do sedaj so to bile izvrstne avtorice Suzana Tratnik (2017), Eva Markun (2018) in Vesna Lemaić (2019). Letos je šla nagrada Sergeju Curanoviću za prvenec Plavalec.
Zakaj Plavalec?
»Plavalec Sergeja Curanovića preseneča z izčiščenim, ritmično enakomernim pripovednim tonom in zgodbami, ki se ognejo predvidljivim razpletom. Detajliran, počasen pripovedni razvoj dogajanj naseljuje zmuzljiva simbolika, ki sugestivno povezuje tematike pripovedi in se upira jasnim pomenskim sistemom. Šesterico besedil odlikuje konsistentnost tona, vzdušja in občutka skoraj srhljive samotnosti pripovednih oseb. Liki se prepuščajo nemirnemu toku lastnih misli, odtujeni so od sveta in od sebe, ujeti v imenske začetnice. Čeprav so si podobni, njihovi različni konteksti poudarijo vsakič nove vidike njihove psihološke globine. Curanović zgodbe izpisuje v romaneskni razsežnosti, obenem pa ohranja zaokroženost kratke forme. Tisto, kar zgodbe povezuje v koherentno celoto, je konsistentno izpeljana tema odmika od lastne zavesti.Pripovedovalci opisujejo svet, kot bi ga videli prvič, oddaljeno, zabrisano, z varne razdalje zunanjih opazovalcev. Plavalec je zgovoren v svoji diskretnosti ter lovi ravnotežje med skritim in razkritim, med umišljenim in izkušenim. Obstane vmes. Kot lik iz zgodbe Zaklonišče, ki se je odrekel »obema težnjama človeškega bitja, želji po življenju in želji po smislu«; a »odpoveš se lahko kvečjemu eni in še to le zato, da bi rešil drugo,« se glasi polna utemeljitev žirije.
Nasvidenje naslednje leto
Nadaljevali bomo s festivalom in nagrado. Da se utrdi, usede v zavest, širi glas. Da promoviramo festival, nagrado, pripovedovanje. Pisanje kratkih zgodb. Zahvaljujoč sredstvom progama Creative Europe, Javni agenciji za knjigo RS, Mestni občini Novo mesto in vsem ostalim partnerjem lahko delamo dobro in veliko. Tudi zaradi fantastične novomeške publike. Naslednje leto bo tema pogovora in pripovedovanja meje. Več kot jih je, bolj lahko spodbudijo ustvarjanje, domišljijo in odpirajo predsodke, navade in meje v glavah.
