Andraž Rožman
Andraž Rožman je vso svojo poklicno pot povezan z novinarstvom, v katerem sta ga od nekdaj najbolj privlačila reportaža in intervju, predvsem pa zgodbe ljudi, katerih glas ni slišan. Dela na Dnevniku, kjer je bil zaposlen v športni in ljubljanski redakciji. Objavljal je tudi v drugih rubrikah in Dnevnikovem Objektivu. S prvencem Trije spomini (Goga, 2019) je zakorakal še na literarno področje. V njem skozi zgodbo pesnika in založnika Mohamada Al Munema in njunega prijateljstva obravnava vojno v Siriji, palestinsko vprašanje in azilni sistem v Evropi. Trije spomini, ki so preplet več žanrov in jih je zato težko žanrsko opredeliti, so bili nominiran za nagrado kresnik, roman leta, ki ga podeljuje časopisna hiša Delo. Tudi sicer je dokumentarni roman požel številne pozitivne kritike. Po njem so člani društva Novi dijak uprizorili predstavo, zgodba iz knjige je bila navdih za osemminutni dokumentarni film režiserke Jasne Hribernik, v delu pa je scenarij za daljši film po knjigi.
Rožman je zdaj sredi pisanja novega romana, v katerem se ukvarja s psihičnimi stiskami, zato se veliko druži z ljudmi z izkušnjami s psihiatrije in posluša njihove zgodbe. Pravi, da želi skozi drugega razumeti sebe in skozi sebe drugega. To želi početi predvsem skupaj z ljudmi, ki jih je sistem pustil na cedilu. Pisanje o težkih temah ne čuti le kot odgovornost, od katere ne more gledati stran kot pisatelj in novinar, ampak tudi kot človek – državljan. Meni, da je soočanje s temami, kot so begunstvo, izbris, psihiatrija, izkoriščanje delavcev, odgovornost tako vsakega posameznika v družbi kot družbe v celoti. Zato si želi te zgodbe pobližje spoznavati tudi v prihodnje ter s pisanjem o njih drugim in sebi nastavljati ogledalo.
Nekaj mesecev kasneje
12. avgust
»Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!«
Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s tega hriba Hagana obkolila palestinske prebivalce, streljala na njih, jim rušila hiše in jih prisilila v beg proti morju. Ljudje so čakali na pomolu, da se bodo vkrcali na ladje, odpluli proti Aki na drugi strani zaliva in se odpeljali naprej v Libanon, Sirijo. Med begunci so bili Mohamadov oče Sulejman, mama Samera, ded Daud, babica Bagdad, teta Labiba… Dvaindvajsetega aprila 1948 si niso mislili, da nikoli več ne bodo stopili na to zemljo. Niso vedeli, da njihovi otroci in vnuki ne bodo nikdar videli Hajfe.
Strmo je pobočje hriba Carmel. Po dveh neusmiljenih stopniščih navzdol in čez dve cesti z najmodernejšimi semaforji prisopiham na ulico Wadi Salib. Iščem hišno številko 16. Ko mi je Mohamadova sestra nekaj minut pred tem sporočila, da je našla orumenel Daudov dokument s tem naslovom, sem bil prepričan, da sem to hišo že videl. Zmota. Tam je številka 17, pa druge številke. In park s palmami, natančno pokošeno travo in ploščadjo. Tam je gradbišče, na njem rastejo stanovanja, in v ozadju monstrum – ne vem koliko nadstropna stavba v steklu, ki zgleda kot velikanska vesoljska ladja s špičastim vrhom. Tam je mošeja. In tam pri morju so rdeče-beli žerjavi. Le številke 16 ni. A ena od teh hiš mora biti prava. Poraja se mi kup vprašanj.
Je hiša porušena? So sionisti po nakbi ulico razkosali, kot so naredili z bližnjim pokopališčem, in ima zdaj hiša drug naslov? So spremenili le hišne številke?
Odpravim se proti sosednji soseski. Wadi Nisnas. Zdaj tu biva večina palestinskega prebivalstva. Moram poklicati Mohamada. Najraje ga ne bi. Sprašujem se, ali sem mu prekmalu povedal za hišo. Moral bi počakati, da se zares prepričam, ne pa da sem se predal evforiji in mu sporočil na pol preverjeno informacijo.
»Oprosti, ni mi je še uspelo najti. Ampak sem zelo blizu. Zdaj vem, na kateri ulici je. Nekaj hiš imam v mislih, morda jih je deset. Ena od teh bi lahko bila tvoja.«
»Ne skrbi. Le pusti tam šal moje mame.«
»Bom.«
Preden sem odšel na pot, je Mohamad v bar Shakira prinesel šal iz bombaža. Lepo ohranjen. Zelen, bordo, moder in z različnimi vzorci. Želel je, da nekaj njegovega pustim v Hajfi. Vprašal sem ga, kakšna je zgodba šala. Z obraza sem mu prebral, da trenutek ni bil pravi za odgovor. »Ti povem, ko se vrneš.«
Nadaljujem s hojo skozi Wadi Nisnas.Prispem do Bahajskih vrtov in se obrnem k severu, še malo hodim proti morju, da pridem do Fattousha. Do restavracije z razkošnim vrtom, čudovito palestinsko hrano in kavo s kardomom.
Za eno od lesenih miz počakam palestinskega aktivista Jafarja Faraha. Nisem prvi, ki sem prišel v Hajfo iskati hišo. Mož z gostimi lasmi in košatimi brki ve, na koga se je potrebno obrniti ob takšnih vprašanjih. Našteva ljudi, ki naj jih pokličem.
Vodi me do svojega avtomobila. V GPS vtipka ‘Wadi Salib Street 16‘. Naprava najde naslov in naju vodi vzhodno ob pristanišču proti ulici, ki jo že poznam. Prepričan sem, da sem le še korak od najdbe. Približujeva se številki 16. Ženski glas oznani: cilj je na vaši desni. Pogledam na desno. A vidim le park. Tisti park s palmami, ploščadjo in skorajda angleško travo. Je hiša stala na tem mestu in je porušena? Mogoče. Vendar bi raje kot navigaciji zaupal ekspertom. Z nekaterimi načrtujem sestanke.
13. avgust
Kličem ljudi, ki mi jih je predlagal Jafar. Walid Karkabe pokaže precej zanimanja za zgodbo. Ima dostop do arhivov. Obljubi mi, da bo pogledal stare zemljevide. In dobivam nove informacije od Mohamadove sestre. Na dokumentu, ki ga je našla, morda ni zapisan naslov domače hiše, ampak Daudove brivnice. Tako sklenem po pogovoru z njo. Ne vem, ali želim predvsem prepričevati samega sebe, da je še vedno upanje, ali je njeno razlago res mogoče tako interpretirati. Zaplet lahko razvozlam le tako, da dokument vidim. Poslala mi ga bo. Le malo moram počakati.
Informacije me utrudijo. Zatečem se v Fattoush k humusu in labneju. Težka glava, težke roke in noge. Nočem se več premikati. Zakaj sem sploh prišel sem? Mohamad si je sam narisal sliko hiše, soseske in ulice Wadi Salib, dedove brivnice, dobrodušne Judinje Rahel… Zdaj mu bom pa jaz uničil iluzijo. Kot so sionisti uničili palestinske hiše. Saj mi je rekel, da si je moral svobodo zamišljati, da je lahko preživel. In jaz mu bom poteptal zamisel. Je huje izgubiti hišo ali iluzijo? Je bolje poznati resnico ali verjeti? Mohamad ni vernik, tudi jaz nisem. Torej je odgovor na dlani. Ampak resnica je težja od vere.
14. avgust
Pokliče me Walid. »Hišne številke 16 ni več.« Zdaj na istem mestu gradijo 180 stanovanj, na gradbišču poleg parka. Pošlje mi zemljevid in označen prostor, na katerem je bila hiša. Imam dokaz. Ni je več. Ne vem le, ali hiše ali brivnice. Vem pa, da je bilo poleg hiše stopnišče, ki je vodilo po pobočju hriba Carmel. In da je bil zraven brivnice bar – Radio cafe. Poklicati moram Mohamada.
»Upam, da nisi preveč žalosten.«
»Vesel sem.«
»Vesel?
»Ja. Ker je moj glas zdaj v Palestini.«
»Tvoj glas?«
»Ja. Zdaj, ko se pogovarjam s tabo, se moj glas sliši iz slušalke v Hajfo.«
16. avgust
Dobim se z Majidom Khamro, o zgodovini Hajfe je napisal knjigo. Odpelje me h gradbišču. »Tu ni bilo brivnice,« reče prepričljivo. Pomigne mi z roko, naj mu sledim. Narediva nekaj deset metrov proti jugovzhodu in prečkava cesto. Po ulici Omar el-Khatab greva navzdol, zavijeva levo. Hodiva mimo stavb, kjer je zdaj boljši trg, nekoč pa so bile tu palestinske trgovinice. Vidiva minaret in za njim stekleni monstrum. Po nekaj deset metrih se Majid ustavi in obrne na levo. »Tukaj je bila brivnica.« Z roko pokaže proti pritličnim vratom z aluminijasto roleto na vogalu dvonadstropne hiše iz arabskega kamna. »Še nekaj let nazaj je nad vrati pisalo Al Itihad, Enotnost.« Tako se je najbrž imenovala Daudova brivnica. »Tu zraven je bil Radio cafe.«
Mislim, da imam odgovor. Hiša je bila tam, kjer danes rastejo stanovanja, brivnice pa še niso podrli. Od veselja bi Majida najraje objel. Hiše ni več, a je brivnica in imam odgovor. Pot ni bila zaman.
Zadnji dokaz. Prejmem elektronsko pošto Mohamadove sestre. Našla je dokument iz leta 1943, na katerem piše, da je Daudov domači naslov Wadi Salib 16. Zdaj je dokončno. Hiše ni več. Stavba, v kateri je bila brivnica, še stoji.
Počakam, da se dan približa večeru, ko se Wadi Salib in okoliške ulice izpraznijo. Vzamem vrečko s šalom. Spet grem navzdol po dveh stopniščih in čez dve cesti z modernimi semaforji. Hodim okrog parka. Spremlja me vonj po limonini travi in rožmarinu. Mimo oljk in palm prispem do gradbišča.
V tem betonu ne morem pustiti šala. Odidem naprej proti otomanskim hišam. Izberem si stopnišče z obokom na dnu in hišo ob njem. Na pol porušeno, brez strehe, a z lepimi loki nad vrati in prostorom, kjer bi lahko bilo dvorišče. Vzamem si čas. Ogledujem si vrečko s šalom. Zaželim si, da bi se zgodba šala nadaljevala. Pripotoval je iz Sirije v Slovenijo in zdaj je spet na Bližnjem vzhodu, tam, kjer sta Mohamdova starša odraščala. Morda ga bo kdo našel, ga uporabljal ali podaril. Morda bo na tem mestu čakal, dokler ne bodo porušili hiše in ga skupaj s kamnom odpeljali na odpad. Ali pa ga bo kakšen delavec še pravočasno opazil in ga odnesel ženi ali hčerki. Kakorkoli, del družine bo ostal pri Mohamadovih koreninah, tam, kamor sam ne more iti.
Odidem nazaj proti gradbišču. Predstavljam si, kako je živel Daud. Zarana je poljubil Bagdad, Labibo in Sulejmana, zaprl vrata na Wadi Salib 16 in se odpravil na delo. Ko je stopil na cesto, je mimo prišla soseda Rahel. Izmenjala sta si nasmeške in se na hitro dogovorila, kdaj bo Rahel lahko popazila na Sulejmana. Pogledam proti morju, nekaj sto metrov v daljavo, kjer je bil nekoč privezan Daudov čoln. Zazdi se mi, da grem po njegovih stopinjah, ko se po ulici Omar el-Khatabi približujem brivnici. Preden je odprl ruleto na vratih, je odšel v Radio cafe na kavo s kardamomom. Potem je pripravil salon za stranke in med tem o vsakodnevnih dogodkih razpravljal z lastniki sosednjih prodajaln. Kaj so se pogovarjali 20. aprila 1948? So že vedeli, da bodo čez dan, dva pregnani iz mesta? In kako jim je uspelo pobegniti pred nasiljem Hagane? Z otroki in vso prtljago.
Grem proti zahodu, nekoliko navkreber po ulici, ki se je nekoč imenovala Stanton Street. Pridem do štirinadstropne ovalne stavbe, ene največjih in najbolj poznanih ohranjenih palestinskih zgradb v mestu. Stanton Street 83.Tja je Daud hodil k zdravniku, k doktorju Kemalu. Zagledam se proti pokopališču, le nekaj metrov oddaljenem od ordinacije. Vidim podrte nagrobnike, zapuščene grobove, neukročeno razrast trave in cesto, ki je pokopališče razkosala na dva dela. Tu bi bil Daud pokopan, pa Bagdad, Sulejman in Labiba. Ob zgornji polovici pokopališča se odpravim nazaj v smeri brivnice proti mošeji. Naredim krog, v katerem se je Daud gibal skozi dan.
Odidem še do palme. Izberem si eno v parku pri gradbišču in jo poljubim. Storim, kot mi je naročil Mohamad.
»Sulejman te pozdravlja. In Daud. Mohamad. Samera. Bagdad. Labiba…«
1. september
Mohamad si z roko prekriva spodnji del obraza in brez besed zre v računalnik. Gleda, kako sem stal na stopnišču v Hajfi in vrgel šal v zapuščeno hišo.
»Je v redu?« vprašam.
Še pomolči.
»Kaj bi povedal?«
Roko odmakne z ust. Obraz se mu razjasni.
»Zdaj bi bil rad ob mami.«
Odšla sva na balkon na cigareto.
»Dal sem ti šal svoje mame, da si ga odnesel v Hajfo. To so moji geni. In tam je nova hiša. Stare ni več. Korak za korakom se vse konča. Konec. Ko sem videl, kako si vrgel šal v hišo, sem hotel stegniti roko in ga ujeti.«
Na mizico postavim olivno milo in vrečko zmletega kardamoma iz Nablusa in leseno desko z Darviševim citatom, ki sem jo kupil v Ramali.
»Mahmud Darviš je govoril, da je domovina spomin. Se strinjaš?« ga vprašam.
»Odgovor je v knjigi Parfum Patricka Süskinda. Spomin je vonj. Ko zmešaš vse to, kar imava na mizi, nastane nov vonj, nov spomin. Spominjam se vonja maminega šala.«
»Se spomniš, kako ti ga je mama dala?«
»Ko je umrla, sem jo prijel za še toplo roko. Okoli vratu je imela šal. Vzel sem ga in odšel. Nisem jokal.«
Spravil ga je v omaro. In si ga včasih ovil okoli vratu, v Siriji, Sloveniji in na poti. Ko so bile noči med čakanjem na azil v Ljubljani turobne in je imel občutek, da se svet okoli njega zapira, ga je uporabil namesto odeje.
»Tekstura tega šala je na otip podobna koži moje mame. Mehka je. Postajam vesel.«
»Ampak šala nimaš več.«
»Ah… Pomembno je, da je šel iz Sirije. Nočem, da moji spomini ostanejo pri Asadu.«
In zdaj je šal v Palestini. Palestina pa v Mohamadovemu doživljanju ni več, kar je bila. »Med vojno se je moj spomin poškodoval. Porušena mesta in ubiti ljudje. Zdaj je to moj spomin. Sirija. Prej je bil Palestina. Ta spomin je name prenesel oče, na njega pa njegov oče. A v Alepu poznam vsak kamen. To je zdaj moj spomin.«
V resnici nima le enega spomina, ampak tri. »Imam tri domovine, tri ljudstva in tri spomine. Včasih se vsi trije prepletajo, včasih ne. Zgodi se, da eden bolj živi kot druga dva. Ko si bil v Palestini, je oživel ta del spomina. Moj občutek je bil s tabo. Ti si bil tam in jaz tukaj. Noro.«
Kadar govoriva o spominu, se ne moreva izogniti tistemu, ki ga še nimava.
»Veš, pisal sem o tebi,« je nadaljeval Mohamad.
»Res?«
»Pisal sem, da si ptič. Usedel si se na letalo, odletel in priletel nazaj.«
»Ti pa leteti ne moreš.«
»Leteti. Radi bi letel. Kamorkoli bi si zaželel. Morda bi se vrnil, morda ne. Ampak rad bi poskusil.«
»Ne veš, kje bi najraje obstal?
»Ne morem napovedati, kakšna bo prihodnost. Vendar nekaj vem. Če bom šel v Palestino, se bom hitro želel vrniti. Če bom šel v Sirijo, pa ne vem. Ne vem.«
