Simbioza ali paradoks
Kultura je zanimiva večpomenka, ki se pojavlja v številnih kontekstih. H kulturi uvrščamo različne produkte posameznikov in skupin, lahko je to umetnost, znanost, tehnika, moralni sistemi, značilna vedenja in navade. Je nekaj, s čimer se vsaka družba ponaša. »Ustvarjalno in kreativno razmišljanje je namreč gibalo vsakega uspešnega gospodarskega, javnega ali društvenega kolektiva,« zapiše Klavdija Kotar v svojem prispevku o ljubiteljski kulturi. Kadar jo povežemo s trgom, pa takoj dobi neko konotacijo in privzdignjeno obrv. Kulturo gojimo, se v njej udejstvujemo in jo živimo v gledališčih, muzejih, galerijah. Trg pa ima v ekonomiji dva pomena, pojavlja se kot tržnica in tržišče. Pojem v sebi skriva transakcijo, srečati se morajo kupci in prodajalci. V nas takoj nastopi bojazen, da bo kultura postala produkt in bo izgubila svoj prvotni namen in bo postala samo blago.
Številka, ki je pred vami, prinaša številne raznovrstne razmisleke, predvsem pa želi spodbuditi diskusije in razmišljanja.
Predstavlja se nam nagrajena krajinska arhitektka Jelka Hudoklin, ki jo odlikuje izjemen odnos do narave in do zelenih elementov urbanega okolja. V intervjuju razmišlja o urbanističnih posegih v okolje ter odvisnosti od kapitala in želja različnih posameznikov ali interesnih skupin. Mitja Simič razmišlja o odnosu do kulturne dediščine, ki je tudi nekako ujetnica trga. Le-ta jo lahko reši, hkrati pa tudi pogubi. Stavbe lahko ponovno zaživijo ali pa za vedno izginejo. Da se dediščina lahko tudi ustrezno trži, nam dokazujejo muzeji na prostem, ki skrbijo za ohranjanje tako materialne kot nesnovne lokalne kulturne dediščine. Kustosinja za etnologijo Alenka Lamovšek v svojem članku pokaže nekaj modelov dobrih praks. Takšen primer je Dežela kozolcev v Šentrupertu.
Poseben način ohranjanja dediščine je gotovo tudi restavriranje. Svoje poslanstvo so predstavili umetniki svojega področja: Tadeja Trajkovski, Mitja Simič, Iztok Hotko, Robert Koračin, Miha Jakobčič, Zdenka Salmič Pungerčar in Tanja Mesojedec.
Različni kulturniki, kot sta tudi Andreja Kopač in Gregor Luštek, so gotovo veseli, da delujejo številne rezidence, ki bogatijo njih in pa tudi okolje, v katerega pridejo. Naj živijo tudi takšne oblike umetniškega turizma, saj spodbujajo kolektivnost in izmenjavo izkušenj, pogledov. Tudi v Novem mestu imamo literarno rezidenco, ki pripelje številne uspešne umetnike v naše okolje. V literarnem delu se nam predstavita srbski pisatelj Zvonko Karanović in Antonela Marušić, ki ustvarja pod psevdonimom Nora Verde.
Svojo pisateljsko pot je Igorju Vidmarju predstavil Damijan Šinigoj, ki je za delo Kjer veter spi prejel nagrado večernica. Pravi, da bi želel, da bi bila njegova prva asociacija na besedno zvezo kultura na trguprireditve na Glavnem trgu, a je takoj pomislil na prekarce na drugačnem trgu.
Robert Lozar in Tomaž Koncilija sta razmišljala o likovni umetnosti in glasbi na trgu. Drug brez drugega ne morejo, a v tem odnosu se skrivajo številni izzivi. Tomaž Koncilija je svoj članek začel z naslednjo mislijo. »Slovenska glasba se je v današnjem globaliziranem svetu znašla v nezavidljivem položaju. Slovenski glasbeni trg preplavlja tuja glasbena produkcija, za katero stojijo multinacionalke, ki v danih, zaradi tehnološkega razvoja hitro spreminjajočih se razmerah, ki jim zakonodaja ne uspe slediti, počasi, a vztrajno požirajo naše »male ribe«.«
Prodaja del omogoča preživetje in nadaljnje delo tudi slikarki Joni Zakonjšek, ki jo pobližje spoznamo prek njenih likovnih del in intervjuja. Pravi, da živi od svojega dela po naravnem toku. Natalija Zanoški predstavi ustvarjalce, ki želijo presegati pričakovanja naročnikov, od katerih so na določen način odvisni. To so 3D-umetnik Dušan Vukčevič, oblikovalec Jurij Kocuvan in ilustrator Predrag Dobrijević.
Literarni del prinaša veliko odličnega branja. Vabljeni ste k branju Mojce Kumerdej, Gorana Vojnovića, Mihe Mazzinija, Emila Hakla in ostalih izvrstnih avtorjev.
V kulturi si torej želimo ozaveščenih potrošnikov, ki bodo znali pravo umetnost kupiti in ji dati veljavo, hkrati pa bodo znali prepoznati tisto, kar je skomercializirano in popularizirano. Slovenci smo pogosto premalo pripravljeni odšteti za svojo kulturo in ohranjanje svoje dediščine, ki pa je naš temelj. Cenimo domače, kar bo spodbuda tudi za prihodnje generacije.
