Gregor Macedoni, župan
Leto praznovanja 650-letnice je za Novim mestom. Jubilej je bil priložnost, da se mesto predstavi svetu in da dobi nekaj, kar mu bo ostalo. Ni nepomembno, kako na preteklost mesta in njene razvojne priložnosti gleda župan, ki ga čaka še dobršen del mandata, v katerem se bodo dogajale nekatere za mesto pomembne spremembe.
650-letnica mesta je bila za Novo mesto posebna priložnost. Kako jo vidite vi kot župan mesta, ki praznuje tako pomemben jubilej?
650-letnica je velika priložnost za začetek nove zgodbe, da nadgradimo tisto, kar je Novo mesto do tega trenutka že doseglo. A vendar sem ob začetku mandata ugotavljal, da smo v obdobju zadnjih deset let izpuščali priložnosti ter da je čas, da Novo mesto tudi na urbanem področju in na področju delovanja lokalne skupnosti naredi tako uspešne korake kot v gospodarstvu, tako kot se to spodobi za regionalno središče z bogato kulturno, športno, cerkveno in še kakšno drugo zgodovino.
Zgodovinar Stane Granda je obeleževanje 650-letnice mesta ocenil, da je bilo v primerjavi s 500- in 600-letnico neverjetno bedno, in, kar je še huje, neambiciozno. Imate odgovor na to trditev?
S to oceno se prav gotovo ne morem strinjati. Vsi, ki so bili to leto v mestu, so opazili, da se je precej dogajalo. Ne morem sicer govoriti o tem, kako je bilo ob 500- in 600-letnici, ker me v obeh primerih ni bilo zraven, je pa 650-letnica potekala na visoki ravni glede na to, koliko je bilo pripravljenega ob začetku mandata, praktično tik pred začetkom praznovanja. Strinjam se, da ni bilo velikih, ambicioznih projektov, ki bi posebno zaznamovali javni prostor in javne ustanove, a se je Novo mesto pokazalo ravno tam, kjer zadnje obdobje gradi svojo identiteto. Prav ob 650-letnici se je zaključila največja gospodarska investicija v zgodovini mesta, ko je Krka odprla obrat Notol 2, investicija, vredna 200 milijonov evrov. Tudi v novomeškem zdravstvenem kompleksu je kot po nekem naključju ravno po petdesetih letih prišlo do nove večje spremembe, do zaključka gradnje in odprtja urgentnega centra.
Pred letom je Granda prav v Rasti zapisal: »Prihodnost bo pokazala, ali smo bili ob zadnjih občinskih volitvah priča prelomu in ali se mestna oblast vrača mestu ter meščanom, ali bo mesto tudi na drugih področjih in tudi v zunanji podobi svojega središča pokazalo tisto izjemno kulturno ustvarjalnost in moč, ki jo kažejo nekateri njegovi posamezniki.« Menite, da bo to mestu uspelo?
Mislim, da razumem, kaj je gospod Granda hotel povedati s tem. Novo mesto prav gotovo glede statusa urbanega in regionalnega središča v zadnjih letih ni naredilo bistvenih preskokov. Mislim, da bomo v prihodnjih letih priložnosti, ki se nam bodo ponudile, znali bolje izkoristiti. Če ne drugje, se bomo zagotovo naslonili na politiko Evropske unije, ki bo v naslednjih letih dala mestom večji poudarek kot v preteklosti. Nova evropska finančna perspektiva prvič namenja denar za projekte urbanih središč, zato pričakujem, da bo Novo mesto doživelo pozitivne premike.
Na katerih področjih bo najlaže doseči te premike in kje bi bilo najbolj potrebno doseči konkreten napredek?
Mestnost definirajo predvsem infrastruktura in javni prostor ter vsebine. Na področju infrastrukture so najpomembnejši projekti ureditve mestnega jedra, ureditve pešpoti in kolesarskih poti, kar pa se tiče vsebine bomo podpirali vse dejavnosti tako na področju kulture in športa kot tudi sociale. To so dejavnosti, ki skupaj z ustrezno infrastrukturo oblikujejo duhovni prostor, ki definira mestnost Novega mesta.
Katere kulturne ustanove in dejavnosti vidite v ospredju glede mestotvornosti?
Novo mesto ima kot tudi marsikatero drugo srednje veliko mesto v Sloveniji težavo z usmerjenostjo v lastno samozadostnost, v samozadovoljstvo. Moj cilj je, da poiščemo tiste vsebine, s katerimi se lahko postavimo tudi širše, da z njimi postanemo prepoznavni tako v slovenskem kot tudi mednarodnem prostoru. Če smo iskreni, moramo priznati, da take kulturne produkcije ni veliko, zato sem tudi toliko bolj vesel, da so ob 650-letnici mesta tudi naše kulturne ustanove, kot je na primer Kulturni center Janeza Trdine, znale poiskati posameznike, ki imajo korenine v Novem mestu in so danes prepoznavni in pomembni ustvarjalci v drugih okoljih. Vnovič pa moramo premisliti, kako bomo kulturno produkcijo, ki smo jo že imeli, na primer na področju glasbe oziroma natančneje jazza, ali pa na področju fotografije, spet pripeljali na visoko raven, na kateri smo bili že pred leti. Ta trenutek je v slovenskem prostoru zelo prepoznaven predvsem Anton Podbevšek Teater, v slovenskem založniškem prostoru ima svoje mesto tudi založba Goga, nedvomno smo lahko ponosni tudi na novomeško knjižnico in njen domoznanski oddelek, ki je tretja najpomembnejša slovenska knjižnica, in ne nazadnje, ne smem pozabiti na Dolenjski muzej z arheološko dejavnostjo, s katero je Novo mesto zelo pomembno v mednarodnem okolju.
Vse kaže, da bomo dobili tudi arheološki park. Ideja je naletela na splošno odobravanje v mestu, a zdelo se je, kot da nismo bili prepričani v to, da nam bo uspelo to idejo tudi uresničiti. Kaj bomo mesto in meščani s tem parkom pridobili?
Arheološki park bi lahko po mojem mnenju združil dve ravni ali pa še več, da bo to del javnega in življenjskega prostora, namenjen meščanom, po drugi strani pa bo zgodovino mesta in vse, kar se je tu dogajalo v obdobju halštata, prikazano tudi obiskovalcem. Verjamem, da je lahko kombinacija parka, ki je namenjen meščanom, in parka, ki je namenjen obiskovalcem, pravi način za prikaz življenja pred dva do tri tisoč leti.
Govorimo o priložnosti za mesto. Kaj vse lahko mesto še dobi s tem parkom v širšem smislu?
Arheološki park je prav gotovo vsebina, ki lahko nekoga pripelje v Novo mesto. To je nekaj, kar bi lahko bil temelj razvoja turizma v mestu. Halštat je bilo tisto obdobje, v katerem je bilo Novo mesto oziroma tedanje naselje na tem mestu celo pomembnejše, kot je danes z vso svojo gospodarsko uspešnostjo. Tu lahko potegnemo vzporednice, in to predstavimo kot identiteto mesta, kar smo na neki način že naredili z nazivom mesto situl.
Založba Goga je na neki način vaš otrok, ki se vam je rodil še v študentskih letih. Danes Goga ni le založba in se ne ukvarja le z literaturo, ampak je postala pomemben producent različnih kulturnih dogodkov v mestu. Ob tem se poraja občutek, da je njegovo prvotno poslanstvo, dati domačim in predvsem mladim ustvarjalcem priložnost objaviti svoja literarna dela, postavljeno nekoliko na stran.
Danes je dober kulturni producent na neki način prisiljen svojo dejavnost uveljavljati vsaj na nacionalni in širše, na mednarodni ravni. Ta merila mora upoštevati tudi založba Goga, stremeti mora h kakovosti, je pa prav, da se nikoli ne pozabi korenin in tega, od kod prihaja. Še pred kakšnimi sedmimi, osmimi leti je bila Goga znana kot valilnica uspešnih mladih slovenskih avtorjev. Tu so našli svoje zavetje Nejc Gazvoda, Matjaž Brulc, Stanka Hrastelj, Katja Plut. Verjamem, da se bo znova pojavila kakšna močna generacija, in upam, da bodo v založbi Goga prepoznali njihov potencial in da bodo svoja prva dela izdali pri naši, novomeški založbi, kar sicer ni samoumevno, je pa to, kot rečeno, eno od poslanstev založbe.
Je mesto izkoristilo vse tiste ideje, ki ste jih skupaj z vrstniki dali mestu, potem ko ste ustanovili Društvo novomeških študentov (DNŠ) in prek njega različne zavode? Predvsem mislim na jazzovski festival in delavnice Jazzinty pa fotografski festival Fotopub. Koliko so mladi Novomeščani od tega dobili?
Ob tem vprašanju bi se vrnil v svoja zgodnja študentska leta, ko so se vsa kultura in vse zabave dogajale v univerzitetnih središčih, v mojem primeru v Ljubljani. V Novo mesto smo se prišli za konec tedna spočit, potem pa smo se vrnili v središče, kjer se je vse dogajalo. Mislim, da je vse to, kar je DNŠ od začetka devetdesetih ponudil mladim v Novem mestu, presegalo relativno moč Novega mesta v primerjavi z ostalimi slovenskimi središči, in verjamem, da so številne generacije mladih fotografov in mladih glasbenikov s tem, da so imele v domačem mestu mednarodne delavnice in kulturno produkcijo, lahko veliko dobile. Glavno vprašanje pa je, kako v nekem okolju, ki nima tako trdnih temeljev oz. pogojev za take dejavnosti, to ohraniti. To pa je izziv za naše naslednike tako v Društvu novomeških študentov kot v LokalPatriotu in založbi Goga. Ponosen sem, da sem vedno pravočasno predal žezlo vodenja in da so stvari, ki sem jih nekoč ustanovil in vodil, še vedno žive. Nikoli se nisem vezal prek lastniških zgodb, kar je eden od pogojev, da stvari tečejo naprej. Seveda se lahko zgodi, da gre na slabše, kar se je zgodilo pri Jazzintyju in Fotopubu, ko se je tradicija začetnih uspešnih izvedb prekinila, a verjamem, da se bodo stvari kljub vsemu spet postavile na svoje mesto.
Rakova rana Novega mesta je Narodni dom. Ves čas govorimo o njem, vsi županski kandidati pred volitvami obljubljajo njegovo obnovo, a zgodilo se ni še nič. Kaj vidite v njem?
Narodni dom nam s svojo zgodbo, s tem, da so ga zgradili meščani, da je bil to prvi narodni dom na Slovenskem, daje veliko odgovornost in obveznost, da bomo znali poiskati primerno vsebino, ki jo bo imel v prihodnje. Temeljito prenovo te zgradbe povezujem z opredelitvijo kakovostne vsebine, ki ne more biti povezana zgolj z ljubiteljsko kulturo. V Narodni dom moramo pripeljati institucije, ki bodo v njem delovale neprekinjeno, a ob tem, da morata biti vsaj celotno pritličje in glavna dvorana namenjeni javnim vsebinam in delovanju tako kulturnih društev kot tudi drugih ustanov za meščane. V predvolilni kampanji nisem najavljal ali obljubljal, kdaj naj bi prišlo do obnove, smo se pa s sodelavci odločili, da prve korake naredimo že letos, da prenovimo streho in vsaj del fasade. To so simbolna dejanja, ki lahko spodbudijo še kaj drugega. Dogovarjam se z več nacionalnimi ustanovami, da bi del svoje dejavnosti prenesle v Novo mesto, in bi tako laže prišli do denarja iz državnega proračuna.
Spomnim se ideje novomeškega literarnega zgodovinarja in glasbenika Marijana Dovića, da bi v Narodni dom umestili akademijo za uporabne umetnosti, na primer za dokumentarno fotografijo in sodobno glasbo ali nekaj podobnega. Tega v Sloveniji nimamo in s tem bi lahko izkoristili tudi vse tisto, kar sta nam prinesla Jazzinty in Fotopub, vsekakor pa bi bila javna dejavnost te ustanove tudi v duhu tistega, zaradi česar je bil Narodni dom zgrajen, predvsem s svojimi razstavnimi prostori in dvorano.
To je bila vrhunska ideja, a nimamo človeka, ki bi to speljal. Deset let smo ga iskali, pa ga še ni. Poleg tega pa je težava tudi v tem, kdo in kako danes financira visoko šolstvo. Kar se mene tiče, je to daleč najboljša ideja, kar sem jih slišal, a je vse v oblakih, ker ni človeka in ekipe, ki bi se postavila za tak projekt.
Če v manjših krajih ritem živahnemu kulturnemu utripu dajejo predvsem ljubiteljski ustvarjalci in ljubiteljska kulturna društva, bi se za mesto oziroma mestno občino spodobilo, da mu kulturni utrip dajejo tudi vrhunski ustvarjalci in ustanove, v katerih program ustvarjajo poklicni kulturni delavci. Ima Novo mesto dovolj tega, je razmerje med ljubiteljskim in profesionalnim primerno?
Slovenija je kulturno zelo centralizirana. Glede na to, koliko država dopušča ali celo zavira decentralizacijo, Novo mesto kar dobro izkorišča svoje priložnosti. Predvsem to velja na področju arheologije, pri čemer imamo tudi najboljše danosti, pa tudi na področju gledališča in založniške dejavnosti, delno pa tudi na področju glasbe in fotografije. Kot lokalna skupnost zelo težko izdatneje podpremo dejavnike profesionalne kulture, si pa kot državljan želim, da bo Slovenija znala poiskati pot do bolj policentričnega razvoja, saj menim, da bi Novo mesto lahko ponudilo dodatne vsebine, ki bi jih znali tu primerno razviti ter jih ponuditi širšemu nacionalnemu in evropskemu kulturnemu prostoru.
Katera kulturna prireditev je bila zadnja, ki ste se je udeležili izven protokola, in katera je bila zadnja knjiga, ki ste jo (do zdaj) prebrali?
Mislim, da je bila zadnja taka prireditev razstava Društva likovnih umetnikov Dolenjske v Kulturnem centru Janeza Trdine, a sem moral tudi tam nekaj povedati.
Včeraj ste si ogledali predstavo v Anton Podbevšek Teatru.
Tja so me povabili kot župana, res pa je, da nisem imel protokolarnih obveznosti. Sem bil pa še kje tudi kot spremljevalec otrok.
Pa knjiga?
Na nočni omarici imam še vedno zbornik Novo mesto 1965–2015 Društva Novo mesto, od proze pa berem Mazzinijev roman Otroštvo.
POUDARKI
Nova evropska finančna perspektiva prvič namenja denar za projekte urbanih središč, zato pričakujem, da bo Novo mesto doživelo pozitivne premike.
Novo mesto ima kot tudi marsikatero drugo srednje veliko mesto v Sloveniji težavo z usmerjenostjo v lastno samozadostnost, v samozadovoljstvo.
Halštat je bilo tisto obdobje, v katerem je bilo Novo mesto oziroma tedanje naselje na tem mestu celo pomembnejše, kot je danes z vso svojo gospodarsko uspešnostjo. Tu lahko potegnemo vzporednice, in to predstavimo kot identiteto mesta …
Nikoli se nisem vezal prek lastniških zgodb, kar je eden od pogojev, da stvari tečejo naprej.
To je bila vrhunska ideja, a nimamo človeka, ki bi to speljal. Deset let smo ga iskali, pa ga še ni.
Na nočni omarici imam še vedno zbornik Novo mesto 1965–2015 Društva Novo mesto, od proze pa berem Mazzinijev roman Otroštvo.
