Ekologija je ena redkih znanstvenih disciplin, ki je predana celotnosti. Njeno ime (grško: oikos, hiša, gospodinjstvo in -logia, preučevanje, študij) nas poučuje, da se ukvarja z mrežami odnosov med živimi bitji ter njimi in neživim okoljem. Ekologija torej govori o povezanosti vsega z vsem.
Najlepše je ta preplet odnosov izrazil škotsko-ameriški naravopisec in zagovornik divjine John Muir (1938–1914): »Ko poskušamo pobrati kako posamično stvar, ugotovimo, da je zataknjena ob prav vse v vesolju.«
Postmoderni človek je svojo »hišo« temeljito preučil, ne najde pa vzgiba, da bi jo uredil. Pesti nas neobčutljivost za premislek in obsojeni smo na zmoto, da so informacije znanje in da je znanje modrost. Modrosti pa, kot je dejal Marcel Proust, človek ne dobi kar tako, odkriti jo mora sam, ko je prej prehodil pot, ki je ne more opraviti nihče namesto njega, ki mu je ne more nihče prihraniti, zakaj ta pot je razgledišče na stvari življenja.
Znamenita molitev o spokojnosti
Podlaga modrosti je tiha ali postopkovna vednost, »vedeti kako« v nasprotju z eksplicitno vednostjo »vedeti da«. Tiho vednost pridobivamo brez neposredne pomoči drugih in je povezana s cilji, ki jih cenimo. Tiha vednost so izkušnje, ki se kot usedline postopno nabirajo v nas. Modrost je tiha vednost, ki nam omogoča uravnotežiti dva niza stvari. Modri ljudje znajo svoje potrebe uskladiti s potrebami drugih ter s potrebami ljudi in stvari onkraj takojšnje interakcije z njimi, na primer z ustanovami, okoljem ali ljudmi, ki bi jih stiske ali nesreče lahko doletele pozneje.
Avtor knjige Hipoteza o sreči, antična modrost in filozofija na preskusu pri moderni znanosti Jonathan Haidt piše, da je za nevedne ljudi značilno, da vse vidijo kot črno ali belo – močno se zanašajo na mit čistega zla in nanje zelo vpliva lastno koristoljubje. Modri znajo stvari videti s stališča drugega, ceniti odtenke sive in nato izbrati ukrepanje, ki dolgoročno najbolje deluje za vse. Modri ljudje znajo uskladiti tri odzive na razmere: ali spremenijo sebe in se tako prilagodijo okolju, ali spremenijo svoje okolje, ali pa si izberejo novo okolje. Vse troje je zajeto v znameniti molitvi spokojnosti: »O, Bog, podeli mi mir, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim stvari, ki jih zmorem, in modrost, da bom ločil ene od drugih.«
Glede na klavrno stanje našega edinega domovanja, Zemlje, je več kot očitno, da nam sicer ne manjka poguma za spreminjevalne podvige, manjka pa nam miru in modrosti.
Po Proustovi definiciji modrosti je ta odlika ljudi »s prehojeno potjo«, odraslih, izkušenih, starejših in celo starih ljudi, ki s(m)o daleč najodgovornejši za smer, v katero plove današnji svet. Pa ne toliko zato, ker bi v rokah držali krmilo, temveč veliko bolj zato, ker smo odgovorni za vzgojo tistih, ki bodo v prihodnosti odločali o življenju na tem nebesnem telesu. Vzgojo mladih za prizanesljiv odnos do svojega dobre štiri milijarde starega domovanja pa danes žal določajo vlade, ki sledijo trem mantram neoliberalne ekonomije: gospodarska rast, svobodna trgovina, svobodna izbira. Današnja perverzno svobodoumna ekonomija, kot bi jo najbrž opisal Edvard Kocbek, očitno z obema nogama čvrsto . . . lebdi v zraku. Neskončna gospodarska rast v končnem svetu je pač nevaren privid, utvara.
Prvi, ki je razumel in izrazil sodobne pretvorbe človeštva, ni bil niti politik niti znanstvenik, temveč pesnik. Paul Valery je v Regards sur le monde actuel (Premišljanja o današnjem svetu) leta 1945 zapisal: »In tako se začenja doba končnega sveta.« Čas bi bil, da se iz njegovih besed česa naučimo: stopamo namreč v novo obdobje človeške zgodovine. Do pred nedavnim se nam je zdel svet skoraj brezmejen. Njegovi darovi so bili neskončno obnovljivi; če so nas izgnali iz enega kraja, je bilo za nas vedno dovolj prostora kje drugje. Zdaj tega »drugje« ni več.
Ker nikoli ne bomo živeli v drugačnem svetu – na srečo je substrat, iz katerega raste življenje na našem planetu, v veliki meri obnovljiv –, se moramo pošteno izprašati o svojem razmerju do njega. Zlasti ekonomija, ki napredek meri z gospodarsko rastjo, te pa po definiciji ni brez stalnega izkoriščanja naravnih virov, bi se morala otresti kolektivne zmotne abstraktne predstave človeštva, ki se je porodila na modernem Zahodu, namreč, da je čas linearen.
O času bi morali misliti tako, kot o njem misli Narava
»Linearnost časa pomeni, da se je nekje začel in da potuje nekam drugam; da neprekinjeno teče v smeri naprej – da napreduje,« v svoji knjigi Izvirno razmišljanje: korenito popravljen pogled na čas, človeštvo in naravo piše Glenn Aparicio Perry. Toda takega abstraktnega pojmovanja časa človeštvo v večini svoje zgodovine ni poznalo. Našim daljnim prednikom so čas oblikovali ritmi Narave v krajih, kjer so prebivali. V tem smislu je bil čas zanje zelo stvaren. Človek je pozorno opazoval prihajanje in odhajanje letnih časov ter potovanje ozvezdij na nebu, ker je bilo od tega odvisno njegovo preživetje. Kot lovec je opazoval vzorce selitve divjadi, njihove odnose z drugimi živalmi in rastlinami, vremenske vzorce in druga dogajanja v naravi; kot nabiralec je budno spremljal, kdaj se vrača čas zorenja jagod, semen, sadežev, oreščkov in drugih plodov Narave. S pojavom poljedelstva je še naprej spremljal ritem letnih časov in potovanje zvezd na nebu – vse to je določalo cikluse setve in sajenja. Vsi ti krogi so bili stvarni; pomembno jih je bilo pozorno opazovati. Pomembno jih je opazovati tudi danes.
Moderni radi podcenjujemo stare, za katere se je čas odvijal v energiji kroga. Staroselska ljudstva podcenjujemo zaradi njihovih verovanj in prepričanj. Stare načine razmišljanja imenujemo »mitski čas« – in s tem namigujemo, da je tako pojmovanje zmotno. Tiste, ki ga niso prerasli, razglašamo za »primitivne«.
Dogajanje razumemo kot nepovrnljivo in dokončno – kot verigo vzrokov in učinkov. Zavedati se te resnice naj bi veljalo za razvitejšo zavest – imenujemo jo »zgodovinska zavest«. Ne le da čas pojmujemo kot premo črto, ampak sebe postavljamo celo na čelo te parade. Vsi, ki ne mislijo tako, kot mislimo mi, so za nami, zaostajajo.
Toda linearni ali napredujoči čas ni absolutna resnica ali naprednejši pogled; je le abstraktna stvaritev uma, ki služi upravičevanju in zagovoru našega pogleda na svet. Ima sicer uporabno vrednost, a je manj stvaren od naših pradavnih verovanj.
V nasprotju s prvotnimi ljudstvi, ki so (bila) prepričana, da je bil kozmos (kozmos pomeni tudi red, harmonijo) vedno tu, zahodna kultura zahteva začetke, sredine in konce. To je vgrajeno tudi v skladnjo indoevropskih jezikov. Teorija velikega poka je samo zgodba, ne dosti drugačna od drugih zgodb o nastanku vesolja, razen po tem, da se premočno trudimo, da bi iz nje izgnali skrivnostnost. Ker je čas linearen, se je moral začeti in mi si želimo vedeti, kdaj točno se je to zgodilo. A kaj je bilo pred tem? En sam začetek kozmosa je torej logični nesmisel.
Nekateri modrejši kozmologi dopuščajo možnost številnih velikih pokov, mnogih svetov, vzporednih vesolj ter podobnega. Teorije, kot so kvantna, relativnostna in teorija strun, nakazujejo razkroj linearnega časa. Mi odkrivamo tisto, kar so stari že vedeli: da so vse stvari korenito medsebojno povezane na nelinearne načine. Žal se skupinska zavest spreminja počasi in večinska družba še vedno v glavnem sprejema zamisel o linearnem, napredujočem času kot o nečem stvarnem in ne abstraktnem, kar v resnici je. In vendar kljub temu, da linearni čas ni stvaren, prepričanje vanj za seboj pušča zelo stvarne posledice.
O času radi govorimo kot o reki, in to je prijetna podoba – toda v resnici ga obravnavamo kot tovorni vlak. Stojimo na enem mestu v svoji zavesti, medtem ko tovorni vlak iz preteklosti zahrumi skozi nas v sedanjosti na svoji neustavljivi poti v prihodnost. Zamisli sedanjosti sploh nimamo. In kako bi jo tudi lahko imeli? Sedanjost je skrčena na abstrakcijo – na neskončno majhno točko med preteklostjo in prihodnostjo. Tisti trenutek, ko nanjo pomislimo, je že mimo. Kam je izginila? V »preteklost«. Toda preteklosti ni. Celotna zamisel je zgrešena. William Faulkner je to pač vedel. Dejal je: »Preteklost ni nikoli mrtva. Pravzaprav sploh ni pretekla.«
Obstajajo jeziki, na primer jezik prvotnega arizonskega ljudstva Hopi, ki to razumejo. Hopščina ne pozna besed za preteklo, sedanje in prihodnje, ima pa besede za manifestirati, (po)kazati (se), izraziti (se). Hopščina torej razume, da se »pretekla« dejanja nabirajo v prihodnje pojavne oblike – razume, da ponavljanje ni zapravljanje, metanje proč, da ni izgubljeno in odvečno, ampak shranjeno. Narava živi v povezavah. Njena »zavest« se plasti in vrhnje plasti ne morejo brez spodnjih. Zato »izvirno« ni nikoli samo staro ali samo novo, ampak staro in novo.
Čas in človeštvo
Zavedati se moramo, da človeštvu zdajšnje pojmovanje linearnega časa ni vladalo od nekdaj – in da ni edini način, kako bi lahko ali kako bomo vedno razmišljali o času.
Ni nam treba k prvotnim ljudstvom po podrobneje izdelan pogled na čas. Tak pogled najdemo tudi pri starih Grkih. Prihodnost in preteklost sta ohranjali odnos. Klicali sta druga drugo, ena neizmernost, ki kliče drugo. Sedanjost se je predstavljala, kot to počne glas zbora v tragediji. A bistveno in upanje vlivajoče je, da se antični in moderni pogled spet srečujeta. Končno spet prihajamo naokrog – zato ker je naše razmišljanje bolj krožno, kot si predstavljamo – h kvantni in sistemski teoriji ter k teoriji kaosa in drugim nelinearnim načinom razumevanja sveta.
Zaznava časa kot preme črte od nekega neskončno oddaljenega začetka do nekega neskončno oddaljenega konca je kulturna izbira. A to je izbira z neprijetno prtljago, ker podpira pojmovanje, da stvari zaradi kopičenja znanja s časom postajajo vedno boljše.
To lahko drži za postopno povečevanje količine znanja, medtem ko zares izvirno razmišljanje ni omejeno s časom. Izvirno razmišljanje je modro in modrost ni omejena s kulturnim okoljem. Proustov opis modrosti je opis kroga človeškega življenja, ki pride od nekod (morda iz neke vrste vesoljne zavesti), prehodi pot, ki je ne more namesto njega prehoditi nihče, in se vrne nekam (morda v neko vrsto vesoljne zavesti). Lahko bi rekli, da tudi žalost in depresivnost postmodernega človeka izvirata iz abstraktne predstave o premem času, ki ni harmonizirana z našo telesno minljivostjo oz. minljivostjo vsega živega v Naravi. Pojmovanje premega časa ne pozna cikličnega stikanja minljivosti z večnostjo. Ljudje nagonsko čutimo, da bi se po koncu radi nekam »vrnili« . Vsa verstva sveta poznajo »onkraj«, kamor se tako ali drugače vračajo ali kjer vnovič oživljajo mrtvi. Premočrtni čas nam vrnitve ne dopušča. On samo potuje v neznano oddaljeno prihodnost, v negotovost. Ljudje pa potrebujemo občutek varnosti.
Zamisel o premočrtnem napredovanju – da so zdaj stvari vedno boljše, kot so bile v preteklosti – je pravzaprav nevarna. To nam namreč omogoča, da smo še kar samozadovoljni, medtem ko se svet okrog nas drobi na kosce. Tako se zdaj človeštvo obnaša do podnebnih sprememb. V skladu s pojmovanjem premega časa nečemu zaupamo samo zato, ker je novejše – ne zato, ker bi bilo boljše. Raziskava, ki je nastala danes, je nekako pomembnejša kot raziskava, ki je nastala pred petimi leti ali celo samo pred petimi dnevi. Danes je novica! Izpodriva vse, kar je bilo prej.
Zaupanje v premočrtni napredek nas pomirja v prepričanju, da bomo zdajšnje probleme rešili na isti ravni razmišljanja, ki nas je privedla v zmedo, v kakršni smo danes. Prenehali smo razmišljati ustvarjalno. Nakopičili smo goro znanja, a to je inertno, negibno znanje, ki ga aktivno ne premišljamo vedno znova, kar bi morali, saj vse v Naravi poteka v krogih. V naravi se nič ne izgubi, samo plasti se, kot se plastijo usedline. To je posebna zadrega v šolah in na univerzah, kjer se učimo iz učbenikov, ki povzemajo vednost določenega področja. Učimo se o čem naj razmišljamo, a ne, kako naj razmišljamo. Učimo se, da nekaj je, in ne, kako tisto nekaj je.
Poplava informacij je neobvladljiva težava današnjega časa. Informacije niso modrost. Če bi bile, bi bili računalniki modri. Čim več informacij kopičimo, tem bolj se oddaljujemo od resničnega razumevanja, kaj pomeni biti človeško bitje.
Človeškost razumemo podobno narobe kot čas. Čas je abstrakcija, ki je ločena od nas in Narave; mi si sebe podobno predstavljamo kot ločene od Narave, saj na razne (pogubne) načine drzno presegamo njene omejitve. Toda Narave ne bomo nikoli uspešno presegli, ker nismo nad njo, ampak smo samo del nje, pa naj nam bo to všeč ali ne.
Izvirno ni niti samo staro niti samo novo, ampak oboje
Biti občutljiv za premislek in misliti izvirno pomeni uskladiti se z ritmi in cikli Narave na kraju, kjer prebivamo. Povsod okrog nas se razgrinjajo energije. Na enak način se lahko uglasimo z lastno razkrivajočo se zavestjo in razmišljamo kot razmišlja Narava. »Ves naš napredek je razodevanje,« je pisal R. W. Emerson. »Najprej imaš instinkt, nato mnenje in potem znanje – kot ima rastlina korenino, popek in sadež. Do konca zaupaj instinktu, čeprav zanj ne najdeš razloga. Jalovo je hiteti. Če instinktu zaupaš do konca, bo dozorel v resnico in vedel boš, zakaj verjameš.«
Ljubezen do racionalnega mišljenja smo podedovali od starih Grkov, ki so razum imeli za vrhunec razmišljanja. Toda Grki so ga imeli tudi za najlepši način delovanja uma. Beseda »racionalen« prihaja od »ratio« in nas opominja na razmerje, odnos med stvarmi. V pravih razmerjih (Grki so to imenovali »božansko razmerje« ali »zlato razmerje«) je odnos med stvarmi čudovit.
Izvirno razmišljanje, katerega pogoj je občutljivost za premislek, je kontinuiteta razmišljanja, ki se poraja skupaj z energijami Narave in vključuje instinkt, čustva ter intuicijo. Ni res, da nimamo svobodne volje; imamo jo. Toda lahko se odločimo, da bomo živeli v harmoniji s tistim, kar se že razodeva v Naravi, namesto da bi se bojevali proti njej. Izvirno razmišljanje ni niti samo staro niti samo novo, ampak brezšivno povezano oboje.
Človeštvu bi se bolje pisalo, če bi sledilo Emersonu in bi svojo zavest vrnilo k zavesti Narave. Naučiti se moramo misliti tako, kot misli Narava. Namesto tega pa preuranjeno poskušamo živeti zgolj racionalno in se ne zavedamo, da se racionalno razumevanje porodi šele, ko smo dovolili, da se je razcvetel celotni spekter mišljenja. Iz tega spektra je moderni človek izgnal instinkt, občutja srca in intuitivno vednost, tako kot je iz svojega življenja pregnal naravni svet.
Mnenje, da naravni svet ni samo materialen, zagovarja tudi 97-letni James Lovelock, neodvisni izumitelj, raziskovalec in zagovornik narave, ki je leta 1965 objavil knjigo Gaja: nov pogled na življenje na Zemlji. V članku iz leta 1988 piše: »Newton je v svojem času lahko rekel: ‘Teologija je kraljica znanosti.’ Nekako se mi zdi, da je znanost navkljub silnemu napredku od Newtonovih časov odtavala tudi daleč v napačno smer. Znanstveniki so morali zavrniti slabe plati religije: praznoverje, dogmatizem in nestrpnost. Žal smo tako kot mnogi revolucionarji tudi znanstveniki en komplet dogem zgolj nadomestili z drugim. Zavrgli smo dušo … Včasih se sprašujem, če znanost ni izgubila duše zaradi čutilne prikrajšanosti, ki je posledica dejstva, da danes (pisalo se je leto 1988) 95 % ljudi živi v mestih. Kako bi lahko ljubili živi svet, če zaradi prometnega hrupa ne slišite več ptičjega petja in če ne poznate več sladkega vonja svežega zraka? Kako bi se mogli spraševati o Bogu ali vesolju, če zaradi velemestnih luči na nebu nikoli ne vidimo zvezd?«
Podobno je razmišljal tudi Albert Einstein, ki je dejal: »Intuitivni um je sveti dar. Racionalni um je njegov zvesti služabnik. Toda mi smo ustvarili družbo, ki časti služabnika, a je pozabila na dar.« Posledica čaščenja racionalnega uma je gotovo tudi to, da se ljudje vedno bolj obdajamo s predmeti, ki smo jih izdelali sami in ki nam zastirajo pogled na živo naravo. Vedno bolj živimo v dvorani zrcal, kjer povsod vidimo samo še svoje lastne odseve … in ob tem čutimo, da nam nekaj pomembnega izginja med prsti.
Smisel ni v stvareh, smisel je v odnosih
Ljudje smo bitja, ki iščejo smisel, a vse kaže, da smo pri tem vedno manj uspešni. Sodobno življenje je pravzaprav paradoksalno. Ženemo se za srečo, a nas gonja za njo vodi v množično depresivnost in duševno bolezen, hrepenimo po svobodi, a živimo v svetu, ki ga bolj kot kdaj prej nadzorujejo z video kamerami in v katerem smo ujeti v mrežo drobnih zapletenih pravil, ki prekrivajo življenje in dušijo svobodo; želimo si več informacij in jih tudi imamo, na kupe, a jih ne znamo razumeti ter uporabljati tako, da bi postali modri.
Pogled sodobnega človeka je strmo uprt v predmete. Vse vidimo kot izdelek (celo izobrazbo in zdravje), dobro, srečno, smiselno življenje pa je vse kaj drugega kot izdelek. Tako nam govori življenje. Kaj je torej sreča, blaginja, dobrobit? Kaj pomeni preprosto biti ali živeti dobro? To je nekaj, kar ima opraviti z odnosom, smisel pa raste iz odnosa. Smisel ni v predmetih. Smisel tudi nikoli ne more biti v od vsega ločeni entiteti. Seneka je imel prav: »Nihče, ki misli samo nase in vse spremeni v vprašanje lastnega prida, ne more živeti srečno.« John Donne je imel prav: »Noben moški, ženska ali otrok ni otok, sam zase.« Aristofan je imel prav: »Da bi dopolnili sebe, potrebujemo druge.« Ljudje smo skrajno socialna bitja, prefinjeno uglašeni za ljubezen, prijateljevanje, pomoč, sodelovanje in kakršno koli prepletanje svojih življenj z drugimi. Navezanost in odnosi nam lahko prinesejo tudi bolečino in žalost. Ali kot pravi Sartre v drami Zaprta vrata: Pekel, to so drugi. A drugi so tudi nebesa.
Smisel je torej v vezivu, šivu, stiku, združitvi – pravzaprav ne ravno v stiku, bolj v vmesnem prostoru, vmesnosti, to je v novi celoti. Psihiater in nevroznanstvenik Iain McGilchrist pojem in pomembnost vmesnosti ponazarja z glasbo. Glasbo tvorijo note. To ni sporno. In kaj je nota? Kaj pomeni, če zapojem noto A? Nič. Zato dodam še noto B, a tudi to še ne pomeni nič. Nadaljujmo z dodajanjem še več not, ki ne pomenijo nič, in navsezadnje je pred nami Matejev pasijon J. S. Bacha. Kako se je to zgodilo? Kje je tu pomen, smisel? V notah očitno ni, saj vsaka zase ne pomeni nič. Torej mora biti v prazninah med notami, v melodiji, v harmoniji – toda praznine med notami so samo tišina, tišina pa, kot se zdi, prav tako ne pomeni nič.
In tako drugo ob drugo zložite veliko stvari, ki ne pomenijo nič, absolutno nič, in končate pri nečem, kar se lahko kosa z najveličastnejšimi stvaritvami vesolja: pri Matejevem pasijonu. Vse je v vmesnosti in vmesnost niso praznine, ker so neslišne. Ne gre le za seštevanje A in B, ampak za tisto, kar ti dve noti naredita, ko prideta skupaj, ko se srečata: A in B ter povezava med njima, vse skupaj. Če ste dojeli to, ste pravkar dojeli Hegla in Heraklita, dva od najteže razumljivih filozofov zahodne civilizacije, a tudi dva najbolj pronicljiva.
V tem razdrobljenem svetu, kjer se vse meri, tehta, šteje, razvršča, razčlenjuje, popisuje, manjka široke odprtosti uma za vse, tudi za tisto, česar ne razumemo, a nekako vemo, da je. Manjka nam tisto vmesno med notami, tisto kar postavljanje not eno ob drugo naredi Matejev pasijon. Manjka nam pravih razmerij, pravih odnosov.
Strupena moč v rokah človeške vrste
Za »napredek« – ki nam ga narekuje linearno drvenje časa v prihodnost – je treba stalno delovati. Da bi to lahko počeli, da se ne bi ustavili in »stagnirali«, nam je ekonomija potrebe prikladno nadomestila z željami. In ko te začne podžigati pohlep, je meja samo še nebo. Gandi je dejal: »Prepričan sem, da je na svetu dovolj vsega za potrebe vseh, a ne za pohlep, kaj šele za potratnost kogar koli.« Ker vlade vidijo smisel v materialnem napredku, ljudje pa v predmetih – tako zahteva ekonomska veda, ki napredek meri z gospodarsko rastjo in potrošnjo –, smo pri pogubni enačbi neskončnega izkoriščanja končnih naravnih virov. Kaj je cilj teh zmotnih stremljenj? Mark Twain je ponudil naslednjo definicijo. »Civilizacija je brezmejno kopičenje nepotrebnih potrebščin.«
Obupna in mrzlična delavnost celotnega človeštva postaja pogubna za nebesno telo, ki je naš dom. James Lovelock pravi, da z Zemljo ravnamo kot s kamnito kroglo, ki jo vlažijo oceani, kot s planetarno nepremičnino, ki smo jo podedovali od svojih prednikov. Če gledamo tako, in tako Zemljo še vedno pojmuje veliko znanstvenikov ter tako rekoč vsi politiki, smo mi in tudi vse drugo življenje tukaj samo potniki. Živimo lahko na dva načina: ali okolje spreminjamo ali pa se z njim harmonično razvijamo (na primer tako, da v zrak oddajamo kisik, če sadimo drevesa), toda za politike je to le dejanje potnikov, ki si na dolgi plovbi samo nekoliko okrasijo kabino.
Paradoks naše dobe, povezan z nenehno mrzlično dejavnostjo, je tudi to, da je danes veliko laže kaj zgraditi, meliorirati, staro nadomestiti z novim – kot česa ne zgraditi, ne meliorirati oziroma preprosto pustiti pri miru. Ko so filozofu in očetu literarne zvrsti eseja Michelu de Montaignu, ki je bil v 16. stoletju dvakrat župan Bordeauxa, očitali, da je bil premalo dejaven, je odgovoril: »Nenavaden očitek, namreč da sem premalo dejaven, v času, ko večino ljudi obsodijo zato, ker so bili preveč dejavni.«
Zaradi svoje neznanske moči bi moralo človeštvo svojo vlogo v razmerju do planeta iz vladarske spremeniti v skrbniško. Težko bi smeli reči, da materializem še ni dosegel vsega, kar lahko ponudi za dobro življenje človeštva. Dosegel pa je tudi nekaj drugega – začel je razkrajati odnose na tej čudoviti modri vesoljski obli, odnose med ljudmi in drugimi živimi bitji ter neživo naravo. Materializem je kritično razdejal ekologijo našega planeta. Menim, da potrebujemo čas duhovnosti, materialne zmernosti in odločen korak iz dvorane zrcal k svoji odpuščajoči, a dosledni učiteljici Naravi.
