Črnogorski pisatelj Ognjen Spahić (1977) velja za enega najboljših stilistov na področju nekdanje Jugoslavije. Za svoje literarno ustvarjanje je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Meše Selimovića za roman Hansenovi otroci (2005, slovenski prevod 2011) in evropsko nagrado za književnost za kratkoprozno zbirko Polna glava radosti (2014, slovenski prevod 2017).
Spahić je eden najvidnejših predstavnikov nove črnogorske književnosti, ki je konec devetdesetih let vzniknila pravzaprav iz ničesar. Zanj je sintagma “nova črnogorska književnost” le floskula, ki je imela v podtekstu še en izraz, in sicer “književnost diskontinuitete”. Obe poimenovanji predstavljata skupino piscev, ki je vzniknila v tranzicijskem obdobju po razpadu nekdanje skupne države in se kalila v ideološki klimi z močno prisotnimi nacionalizmi. Ta književnost je izšla iz družbenega konflikta, kjer so novi nacionalizmi zahtevali obstoj lastnih jezikov na mestu, kjer je bil prej vse en jezik, in potrebo pisateljev, ki se v svoji praksi niso mogli niti želeli ozirati na ta ideološki umislek nove vladajoče politike.
Nekaterim piscem, denimo Andreju Nikolaidisu, so nacionalisti celo grozili s smrtjo, ker naj ne bi pisali tako kot črnogorski romantični pesnik Petar Petrović Njegoš (najbolj znan po pesnitvi Gorski venec, v kateri piše o domovini), ker so se oddaljili od “črnogorskega”, Njegoševega načina pisanja. Spahić pravi, da so bila to strahopetna dejanja fašističnih krogov, ki danes nimajo veliko teže oziroma pomena v političnih, kaj šele literarnih krogih. Način pisanja “po Njegoševo” je mrtev oziroma je težko reči, ali je sploh kdaj obstajal, saj je bila Njegoševa paradigma predvsem del nacionalističnih gibanj v devetdesetih.
Od tod tudi Spahićevo prepričanje o tem, da lahko svoje pisanje ustrezno poimenuje le z izrazom svetovna književnost. Kot je povedal v pogovoru z Dijano Matković prejšnji teden v Ljubljani, je zanj pomembnejše, da se kot pisec udobno počuti v jeziku, kot to, kje knjigo izda, v Zagrebu, Beogradu ali Podgorici: »S tem ločevanje posameznih književnosti na nacionalne izgublja smisel.«
Dobra literatura nad ideologijo
Spahić zase pravi, da ga bolj kot ideologija zanima pisati o čustvih in pisati dobro literaturo. Vendar pa je njegova proza strogo črnogorska morda v tem pogledu, da piše o svojem življenju in izkušnjah, ki izhajajo prav iz Črne gore, torej iz subjektivne stvarnosti, kako je živeti v črnogorski družbi.
Tudi ena izmed zgodb v zbirki Polna glavi radosti tematizira laž v literaturi, konstrukt laži in lažno naracijo. Ostaja torej vprašanje, kaj je resnica v literaturi. Za Ognjena Spahića je to subjektivna izkušnja branja, saj verjame v idealnega bralca, ki objektivno presoja dogajanje v zgodbi, najsi gre za srečanje dveh androidov na nekem Marsovem satelitu ali za zgodbo o dveh ljudeh, ki sedita ob Ljubljanici. Vprašanje je, ali bo bralec prebranemu verjel.
Seveda obstajajo pisci, ki jim je uspelo predstaviti resnične emocije, in to je za Spahića tisto briljantno v literaturi, »nekaterim pa ne verjameš najpreprostejših stvari«. Kot avtor stremi k čim večji resničnosti likov in poštenosti do sebe. Zagotavlja, da je na vsaj nekaj straneh predstavil določena čustva, s katerimi se bo bralec lahko poistovetil, na neki grenak način užival – to je po njegovem mnenju tisto, kar ohranja literaturo moderno in obenem brezčasno.
Spahićev pisateljski vzor je Thomas Bernhard, všeč mu je način, na katerega slednji sovraži svet in ljudi, mizantropija, ki jo je moč občutiti v vseh njegovih delih. V mladih letih je ob branju Bernhardovih izjemnih knjig začel razumeti, kako daleč na eno ali drugo stran skrajnosti je možno zaiti.
V zgodbah iz knjige Polna glava radosti je morda težko najti skupni imenovalec razen dejstva, da pisatelj postavlja svoje like v čustveno naporna stanja, ki pogosto rezultirajo v nasilju ali celo menjajo obliko. Spahić pravi, da je v življenju spoznal stotine in tisoče ljudi, vendar še nikoli ni srečal srečnega človeka. Pravi, da je to mit, ki ne obstaja niti v pravljicah. Vsa čustva in psihotične spremembe, ki jih predstavlja v zgodbah, so osnovane na resničnih izkušnjah njega samega ali pa ljudi, ki jih je bolje spoznal.
Najboljši nasvet, ki ga je kdajkoli dobil, mu je dal srednješolski profesor, ki mu je rekel, naj se vedno zaveda, da nima nič pomembnega za povedati. S tem zavedanjem tudi gradi in opisuje mikrosvetove, v katerih bodo bralci vendarle lahko našli nekaj dobrega in pomembnega.
Bolj kot prva je pomembna zadnja poved
Ognjen Spahić je gotovo izredno talentiran pisatelj, a sam si želi, da bi se zanj reklo tudi, da je talentiran bralec. Rad in veliko bere in zanj kot pisca je bralska izkušnja izredno pomembna.
In kakšen je njegov kreativni proces? Roman Hansenovi otroci je zrasel iz ene same povedi, ki jo je prebral v časopisu, in sicer, da je »zadnji leprozorij v Evropi na jugovzhodu Romunije«, čeprav nikoli ni bil v Romuniji ali delal predhodnih raziskav. Enako velja za zgodbe v knjigi Polna glava radosti. Vendar Spahić trdi, da je zanj v resnici najpomembnejša zadnja poved.
Spahić jezik razume kot sredstvo, ki mu omogoča nekakšen stihijski pristop k literaturi, zato piše brez predhodnega načrta, skice ali raziskav. Zgodba se odvije, pisec mora samo dovolj dolgo gledati v ekran. Rad uporablja frazo, da je pisanje 99 odstotkov talenta in 1 odstotek dela. »Vendar ljudje, ki ne pišejo, ne morejo razumeti, koliko nervoze, slabe volje, mizantropije in časa je vključenih v tem 1 odstotku dela, ki ga priključite talentu.«
V pisateljsko blokado gost Gogine literarne rezidence ne verjame, to se mu zdi zgolj eden od načinov, s katerimi skušajo pisatelji mistificirati dejstvo, da že predolgo niso nič napisali. »Na koncu ostane zgolj dejstvo, da nisi nič objavil. Pisec je to, kar ostane med platnicami knjige, ne vsa zgodba okoli.« Tudi sam ima obdobja, ko ničesar ne napiše, kadar pa piše, v tem izredno uživa.
