»Človeška zgodovina je zgodovina migracij; nasilnih ali nenasilnih, in zgodile se bodo, če se imajo za zgoditi,« meni Zana Fabjan Blažič, aktivistka Protirasistične fronte brez meja in predvsem borka za opolnomočenje migrantov, ki prihajajo v Slovenijo. Tistih, ki pri nas zaprosijo za mednarodno zaščito, ni veliko, po grobi oceni vsega skupaj okoli tristo na leto, in kar je najhuje, država oziroma Ministrstvo za notranje zadeve, tako zavlačuje s postopki, da večina ljudi, ki pridejo v Slovenijo, zapusti državo še pred odločitvijo. Ostali to naredijo, ko so zavrnjeni, velikokrat na podlagi banalnih in slabo utemeljenih razlogov. Miha Blažič, glasbenik in aktivist, je razmere glede migrantske politike ocenil brutalno: »Vsak begunec se v tem procesu izčrpa in izgubi vero v boljšo prihodnost. Slovenija bi se morala vprašati, kakšne učinke ima takšna ponižujoča sistemska obravnava ljudi.«
Dolenjca Zana in Miha (N’Toko), ki delujeta na relaciji Šentjernej–Ljubljana–Svet, sta svojo »migrantsko pot« začela na relaciji med Indijo (Varanasi) in Japonsko (Tokio); kar je pomenilo neposredno soočenje z dvema skrajnostma, svetovoma, sociološkima izkušnjama.
V obeh državah sta skušala živeti in delati nekaj časa, ob čemer sta se v vlogi migrantskih delavcev, ki zaprošajo za dokumente, najprej znašla sama. Na Japonskem je bila pridobitev delovne vize praktično nemogoča – slednjo praviloma dobijo le učitelji angleščine, ki prihajajo iz Velike Britanije ali ZDA.
Zana: »Takrat sva mislila, da je Japonska zaprta za tujce, a sva kasneje, ob stiku z begunci in migrantskimi delavci ugotovila, da so zidovi trdnjave Evrope še višji in debelejši.«
Druga izkušnja, ki ju je navedla k preizpraševanju migracij, pa je dolgoletno obiskovanje indijskega romarskega mesta Varanasi, kjer se je Zana spoprijateljila z mnogimi migrantskimi delavci iz Nepala, ki v Indijo prihajajo kot poceni delovna sila. Spoznala je njihove zgodbe, spremljala njihovo delo in se z enim celo podala na lov za službo, kar ji je dalo globok vpogled v problematiko migrantskih delavcev na Indijski podcelini – podplačanost, umanjkanje kakršnih koli delavskih pravic, predsodki … Življenja svojih prijateljev je spremljala tudi, ko so zapustili Indijo in se podali naprej – kot agencijski delavci v Maleziji ali Katarju so postali žrtve novodobnega suženjstva – premalo plačani brez možnosti odhoda domov do poteka pogodbe so izpostavljeni nečloveškim fizičnim naporom, podprtim s slabo prehrano in zdravstveno oskrbo, ter rasističnim napadom iz strani prebivalcev gostiteljskih držav.
Pot v X, maska in rokavice
Septembra 2015 se je po tem, ko je Madžarska zaprla mejo s Srbijo, odprla Balkanska pot, ki je večje skupine pribežnikov pripeljala tudi v Slovenijo in na Hrvaško. Zana in Miha, ki sta bila v okviru različnih aktivističnih iniciativ dejavna že pred tem, sta nemudoma pristopila tudi k begunski problematiki: »Prvi sestanek Protirasistične fronte brez meja smo imeli avgusta 2015, ko se je začelo govoriti, da se bo odprla balkanska pot čez Slovenijo in ko smo opazili porast protimigrantskega sentimenta in pa strah. Odzvala sva se na poziv za sestanek Fronte v Rogu, na podlagi česar je bil 9. septembra 2015 organiziran odmeven protest pod geslom Begunci, dobrodošli! oziroma Refugees welcome! Takoj za tem smo začeli hoditi na meje, pomagati, zbirati sredstva, jih dostavljati na meje in razvažati, tudi na Hrvaško in v Srbijo.«
Vse je potekalo popolnoma samo-organizirano ali kot opisuje Zana: »Bili smo res angažirani, na mejah smo tudi kuhali in delili hrano, delili obleke in higienske pripomočke, nato pa je država hitro monopolizirala humanitarno delo in enostavno nismo bili več zaželeni. Za to, da smo prišli pomagat, smo se morali registrirat, medtem ko so vse dejavnosti začele potekati preko uveljavljenih humanitarnih in nevladnih organizacij. Naše delovanje je čez noč postalo podaljšana roka vojske in policije.«
Miha: »Imeti smo morali masko in rokavice, z migranti se nismo smeli več pogovarjati, nismo smeli fizično do njih, otrokom nismo smeli dati niti čokolade, ne da bi kdo od nadzornih organov to privolil. Enostavno smo morali sprejeti pasivno vlogo izvrševalcev vladnih načrtov, medtem ko so begunci dobili nalepko podivjane horde, ki divja skozi Slovenijo in za sabo pušča smetišča. Vse skupaj je postalo masovna krma živine, humanitarno delo pa popolnoma militarizirano. Zato nismo želeli biti več del tega.«
Neprijetno vprašanje: Kaj pa vi potrebujete?
In ko niso smeli biti več zraven, so v okviru Protirasistične fronte brez meja začeli organizirati delovne skupine; medijska delovna skupina je skrbela za opozarjanje na rasistični diskurz v medijih, iniciativa Turneja brez meja je skrbela za organizacijo okroglih miz po srednjih šolah in krajevnih skupnostih za ozaveščanje ljudi zunaj Ljubljane, medtem ko je delovna skupina za azil skrbela predvsem za opolnomočenje tistih migrantov, ki so ostali v Sloveniji, in jih je po podatkih Ministrstva za notranje zadeve okoli tristo.
Zana: »Seveda smo se z njimi najprej želeli spoznati, zato smo organizirali skupinske večerje v Rogu, kjer smo ljudi naravnost vprašali: Kdo ste, kaj potrebujete? Večerje z zabavo smo nato organizirali vsak mesec in postale so pravi hit, na katerih je bilo izjemno dobro vzdušje, ki nas je povezovalo. Družine, otroci, dobra hrana, glasba, veselje, volja, upanje. Begunce, ki so bili nameščeni na Viču, smo hodili iskat tja in jih vozili nazaj z osebnimi avtomobili. Pet šoferjev je non stop vozilo, saj nas je bilo na vsaki večerji več kot sto petdeset ljudi. Organizirali smo tudi mnogo izletov po slovenskem podeželju, nekajkrat smo se nagradili tudi z izletom morje. To smo enkrat uporabili tudi kot obliko aktivizma. Ko so nasprotniki beguncev sklicali protimigrantski shod pred azilnim domom na Kotnikovi, smo mi odpeljali prebivalce Kotnikove na morje v Izolo. Neonacisti so protestirali pred prazno Kotnikovo, in nam potem še očitali, da begunce vodimo na morje z javnim denarjem. Sredstva za prevoze smo sicer dobili v obliki donacij.«
Poleg dogodkov in izletov so začeli v okviru delovne skupine organizirati redne tečaje slovenskega in angleškega jezika, na katere je hodilo več kot trideset ljudi; prvi je potekal trikrat tedensko, drugi dvakrat tedensko. V sodelovanju z mladimi pravniki so začeli nuditi pravne nasvete v zvezi s postopki za pridobitev mednarodne zaščite, ki po Ženevski konvenciji (1949) obsega dva statusa: status begunca (ki se prizna osebi, ki utemeljeno izkaže, da je v matični državi ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini).
Druga vrsta zaščite je subsidiarna zaščita (ki se prizna osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže utemeljene razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matično državo povzročena resna škoda; smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje). Obe odločbi veljata tudi kot dovoljenji za začasno prebivanje v Sloveniji. Ko so se soočili s prvimi zavrnitvami prošenj za azil, ki so jih prejeli njihovi novi prijatelji, so v delovni skupini za azil začeli pomagati pravnikom z zbiranjem dodatnih dokazov in pojasnil. Čakanje na odgovor glede prošnje za mednarodno zaščito se ponavadi zavleče daleč preko enega leta. Država, ki dodeli migrantom 18 evrov na mesec, jim tako hkrati onemogoča, da bi v tem času legalno vsaj nekaj počeli ali se na kakršenkoli način vključili v »novo življenje«. Medtem ko je Ministrstvo za notranje zadeve velikokrat pristransko, sodišče odloča predvsem o proceduralnih stvareh, ki se vlečejo in vlečejo. Večkratne zavrnitve so kljub začetnemu optimizmu ljudem kmalu odvzamejo voljo; sledijo izčrpanost, depresija, obup. Večina se jih zaradi razočaranja odloči zapustiti Slovenijo.
Misija Slovenija
To se je pred kratkim zgodilo tudi najbolj »odtrgani družini«, ki je prišla v Slovenijo, in sicer 19-članski družini iz ruralnega dela Pakistana, ki je po grožnjah s smrtjo zaradi zemljiškega spora zbežala najprej v Karači, kjer so živeli v šotoru na obrobju mesta, nato pa, ob priporočilih prišli naravnost v Slovenijo, kjer so v večkratnih poskusih skušali dobiti azil. V tem so jim pomagali prav vsi ožji člani delovne skupine. Velika pakistanska družina, ki so se ji zadnji trije otroci rodili že v Sloveniji, in ki tudi že govorijo slovensko, si je želela v Sloveniji ustvariti dom na deželi, kjer bi gojili zelenjavo, imeli nekaj drobnice in v miru kmetovali. Aktivisti so že iskali primerno hiško na deželi, skupaj so hodili na oglede kozjereje in se povezovali z lokalnimi kmeti, ki bi jim pomagali pri vzpostavitvi novega življenja. A kljub velikemu zanosu in angažmaju ter večkratnim poskusom družini ni uspelo pridobiti mednarodne zaščite. Razočarani so čez noč zapustili Slovenijo.
Zana: »Izvedeli smo nekega dne ob šestih zjutraj. »Naša« družina odšla. Sprevideli smo, da sistem na koncu izniči še tako vztrajna prizadevanja solidarnostnih struktur in še tako močno motiviranost prebežnikov, da bi si tukaj ustvarili nov dom in se vklopili v družbo. Brez spremembe sistema so vsakršna individualna prizadevanja zaman. A po drugi strani smo ujeti v gašenje požarov, reševanje posameznih primerov, medtem ko sistemsko obravnavanje beguncev postaja le še slabše in slabše. Najbolj uspešen mehanizem, ki ga pri odvračanju beguncev uporablja država, je počasno izčrpavanje, kar smo videli tudi na primeru pakistanske družine.«
Miha: »Gre za popolno sistemsko pasivizacijo s ciljem ustvariti destruktivne pogoje. Ljudje se hitro nalezejo slabe energije. Prosilci so v pol leta »niča« postali rastline; zadrogirani, depresivni, nefunkcionalni, nezmožni vztrajati. Naš naslednji cilj je tako ohraniti ljudi predvsem psihično žive, jim obuditi upanje, omogočiti zaslužiti vsaj malo denarja. Opolnomočiti jih želimo z znanjem, informacijami, nimamo pa moči, da bi jim omogočili več kot to.«
Del zgodbe o Represiji
V središče delovne skupine za azil so tako prišle eksistencialne stvari: kako priskrbeti bivališče, urediti delo, papirje, iskati načine alternativne ekonomije.
Miha: »Problem Slovenije je tudi, da tukaj ni nekih že obstoječih diaspor, v okviru katerih bi begunci lahko zaživeli. Mi jim na nek način mehčamo pristanek na trda tla, delujemo kot socialna mreža, ki jim pomaga vklopiti se v okolje. Kot aktivistična skupina smo sicer tudi mi na nek način outsiderji, tako za državo kot za humanitarne in nevladne organizacije, ki delajo z begunci. Nihče ob teh nima jasne politične agende, zato ne preseneča, da nekdo, ki radikalno poseže v strukturo »humanitarizma« in pravic azilantov, naleti na odpor. Namesto na usmiljenje namreč apeliramo na opolnomočenje, namesto všečnosti na politično artikulacijo. Vemo, da se gremo izgubljeno bitko, in da samo upočasnjujemo slabšanje. Postati moramo boljši, vključiti več migrantov v vse dele procesa in delati na tem, da izoblikujemo samoorganizirano migrantsko skupnost, ki bo bolje opremljena za politični boj.«
Zana: »A grajenje migrantske skupnosti je tudi hoja po steklu. Vemo, da ljudem ne moremo biti všeč, ker če hočemo zmagati v očeh javnosti, smo boj že izgubili. Borimo se namreč proti temu, da bi bili begunci obravnavani kot nemočne žrtve. V temelju gre za redistribucijo kapitala; ljudje iz drugih držav, ki jih je Evropa stoletja kolonizirala, prihajajo po svoj delež, čeprav nezavedno, v begu pred smrtjo ali ponižanjem, in temu ne more nihče ubežati.«
Miha: »Vsi skupaj smo del veliko večje zgodbe, ki je zgodba o represiji. To ni le partikularni boj za pravice migrantov, ampak tudi nas, ki tukaj živimo in postajamo podvrženi podobnim procesom kolonizacije. Ta se kaže skozi izkoriščanje delavcev, prekarizacijo in vse večjo ekonomsko neenakost.«
