Septembra lani je postala stalna likovna razstava Dolenjskega muzeja v likovnem razstavišču Jakčevega doma bogatejša za delo Matevža Langusa. Slikar se je v obdobju druge in tretje četrtine 19. stoletja v ljubljanski meščanski družbi sprva uveljavil kot priznan portretist, pozneje kot ugledni cerkveni slikar. Med njegovimi portretiranci je v kulturnozgodovinskem pogledu več pomembnih izobražencev in kulturnih buditeljev.
Delo, ki za zdaj ostaja v zasebni lasti, je Dolenjski muzej prejel v hrambo po priporočilu akademskega slikarja in restavratorja specialista Viktorja Povšeta. Nekdanji dijak novomeške gimnazije, pri katerem je risarsko nadarjenost prepoznal že profesor Vladimir Lamut, je po šestem razredu odšel v Ljubljano in se pozneje kljub hudi konkurenci uspešno vpisal na likovno akademijo. V svoji bogati restavratorski karieri se je pri obnovi in ohranjanju številnih umetnostnih spomenikov srečeval z mnogimi izzivi. In ni prvič, da je vdihnil novo življenje Langusovi sliki. Pred leti mu je namreč uspelo njegovo nagrobno sliko , ki je bila tako močno poškodovana v požaru, da je od nje ostala le sežgana mehurjasta barvna plast, popolnoma obnoviti. Tokrat je z na novo odkritim delom vnovič potrdil svoje občudovanja vredno mojstrstvo, ki ga je z leti pridobil pri restavratorskem in slikarskem delu.
Pod Marijo Magdaleno se je skrivala druga slika
Zgodovina razkrite podobe sega v leto 2002, ko je Povše dobil naročilo, naj oljno sliko s podobo sv. Marije Magdalene očisti in popravi manjše mehanske poškodbe platna. Po čiščenju je začel sliko natančneje preučevati, in čeprav se mu je zdela kompozicijsko dobro izdelana, so izstopali nenavadna fiziognomija svetničinega obraza ter nenavadno strukturirani, ponekod spektru neustrezni barvni nanosi. Že samo nekajmilimetrsko sondiranje na različnih mestih je pokazalo, da je pod vrhnjim nanosom barve starejši nanos, rentgenski posnetki pa so nedvoumno potrdili, da je bila originalna barvna plast v celoti preslikana. Preslikani obraz je bil sicer podoben originalu, a prvotno se je upodobljenka z desno roko dotikala šopka vrtnic, za črnim ozadjem pa je bil na levi steber.
Odstranjevanje preslikave je zahtevalo veliko strokovnega znanja in veščin. Ker originalna poslikava ni bila lakirana in se je spojila s preslikavo v skorajda eno samo plast, zato odstranjevanje s topilom ni bilo primerno. Restavrator se je zato odločil za metodo odstranjevanja s posebnim nožem vidia ob pomoči binokularnega mikroskopa z dvanajstkratno povečavo. Le težko si predstavljamo, kakšni natančnost in predanost sta bili potrebni pri tem več kot leto dni trajajočem strokovnem posegu, da je izvirno delo spet zaživelo v svoji barvni in kompozicijski celovitosti.
Vsebinska analiza umetniškega dela kaže dopasno portretno podobo mladega dekleta v tričetrtinskem zasuku. Njen obraz, na katerega je slikar položil nežno rdečico, je okrogel, glavo drži rahlo nagnjeno, modre oči so uprte v gledalca. Temne lase ima gladko počesane in na vrhu spete ter okrašene z biseri, na vratu se par kodrov lepo prilega konturi. Dekle je oblečeno v belo obleko, ki je visoko prepasana in pada ohlapno. S komolcem leve roke se naslanja na mizico, okoli podlahti ima ovito rdečo draperijo, s prstom igrivo ovija pramen las. Z desno roko se dotika šopka vrtnic na mizici. Ozadje določata steber in desni odprt pogled v krajino. Delo ni signirano, vendar slogovni znaki prepričljivo pričajo o meščanski portretni maniri.
Vsekakor gre za Langusa
Povše je že med postopkom restavracije ocenil, da bi delo lahko naslikal Matevž Langus. Njegovim domnevam je nato v korespondenci potrdil tudi velik poznavalec in raziskovalec Langusovega življenja in opusa akademik Emilijan Cevc. Da velja sliko pripisati Langusu, se je na javni predstavitvi portreta strinjala tudi višja kustodinja Narodne galerije Kristina Preininger. Svojo pritrditev je utemeljila na slogovnih sorodnostih portreta z drugimi danes znanimi in dokazano Langusu pripisanimi portreti. Izpostavimo lahko značilne obrazne poteze, ustaljene bidermajerske dodatke (vrtnice) in krajinsko kuliso, ki je pri mojstru po navadi posnetek realne vedute in pogosto v tesni vsebinski povezavi z upodobljencem. Dejstvo je, da je bil Langus zelo plodovit slikar, in kdor veliko ustvarja, se zagotovo ponavlja v svojih motivih in oblikovnih načinih. Posledično se tako pojavijo skupine vsebinsko sorodnih del, ki so nastala v nekem časovnem obdobju in so si v izvedbi, kompoziciji in koloritu tako blizu, da lahko upravičeno sklepamo, da so delo istega avtorja.
Mnenja o imenu portretiranke deljena
Če si je umetnostnozgodovinska stroka s pripisovanjem avtorstva Langusu enotna, so mnenja o tem, kdo bi lahko bila portretiranka, različna. Preiningerjeva je v mnenju ali gre za Primičevo Julijo, zadržana. Pojasnila je le, da jo fiziognomija dekletovega obraza vodi v drugo smer, o kateri pa je za enkrat še prezgodaj govoriti.
Bolj zgovoren je bil Povše. Prepričan je, da je odkril mladostniški portret Primičeve Julije, ki ga v sonetih z akrostihom Langusu opeva Prešeren. Naročila naj bi ga Julijana Primic v strahu pred hčerino smrtjo, saj je dve leti prej že izgubila sina. Ima tudi pojasnilo, zakaj naj bi bila izvirna podoba preslikana. Preslikavo naj bi kmalu po nastanku naročil Julijin takrat še bodoči mož Jožef von Scheuchenstuel, kot razlog pa navaja ljubosumje in sramoto, ki jo je utrpel zaradi onečaščenja dobrega imena, saj je v tistem času tudi zaradi Sonetnega venca vsa Ljubljana vedela za pesnikovo ljubezen do mlade Julije. S tem ko jo je dal preslikat v skesano in objokano grešnico, pa je njen portret simbolično razvrednotil. Na tem mestu je treba poudariti, da gre zgolj za restavratorjeve domneve in ugibanja, za katere za enkrat nimamo nobenega dokazljivega vira.
Slike se je lotil tudi sodni izvedenec
V Dolenjskem muzeju smo želeli do odgovorov na vprašanji, ali gre res za Langusovo delo in kdo bi lahko bila portretiranka, priti tudi s pomočjo primerjalne metode s področja kriminalistike. Sodni izvedenec kriminalistično-tehnične stroke Gregor Kovač je z računalniško metodo za primerjanje biometričnih značilnosti, natančneje z analizo morfoloških karakteristik obraza, primerjal tradicionalno znana portreta Primičeve Julije s portretom neznane mladenke. Rezultati analize so pokazali, da se obraza mlade Julije in neznane mladenke ujemata v 88 »značilkah«, obraza Primičeve Julije, ki jo hranijo v Mestnem muzeju, in neznanega dekleta pa v visokih 97 značilkah, pri čemer števila ujemanja značilk ne smemo enačiti z odstotki. Izkazanih rezultatov tako ne moremo jemati kot neizpodbitno dejstvo o istovetnosti upodobljenih oseb, lahko pa jih interpretiramo kot še dodatno potrditev stilnih karakteristi, oziroma značilnega rokopisa umetnika, kar pomeni, da lahko še z večjo gotovostjo trdimo, da je vse tri portrete naslikala ista roka.
Restavratorski poseg nam je torej razkril primarno portretno podobo, a s tem tudi odprl številna vprašanja in težave. O sliki ne vemo skoraj ničesar, zaradi pomanjkanja dokumentacije in neraziskanih virov pa, kar se tiče identitete upodobljenke, težko z gotovostjo govorimo o kakršnih koli dejstvih. Eden od temeljev pristopa k preučevanju dela bo v prihodnosti zagotovo iskanje izvora in s tem pridobitev dokumentov, ki bi izkazovali, do kam lahko umetnini sledimo. Vendar včasih tudi v različnih popisih in dokumentih ni dovolj objektivnih podatkov za nedvoumno identifikacijo. S sistematičnim in predvsem celovitim pristopom bomo v prihodnje morda dobili odgovor tudi na to, kdo in zakaj je portret mlade meščanke preslikal ter po čigavem naročilu.
