Vdih. Izdih.

Naslednji teden pri Založbi Goga izide novi roman Sebastijana Preglja! Vdih. Izdih. je izjemno izpisana prilika in hkrati angažirano pisanje, ki se svojsko odziva na aktualno begunsko krizo.

V nadaljevanju objavljamo nekaj začetnih odlomkov.

 

Pred šestnajstimi meseci

Ulica je hrupna in ovita v meglice, ki se dvigajo iz jaškov. Ljudje se po pločniku prerivajo v obe smeri, medtem ko se avtomobili v neskončni, bleščeči koloni počasi pomikajo proti križišču.

Ponekod prinašajo meglice iz jaškov vonj sveže peče­nega kruha, ponekod vonj pražene čebule, ponekod jedek smrad maziv, ponekod pa so povsem brez vonja. Ljudi, ki hodijo mimo, ovijajo, da so videti, kot bi bili prikazni, du­hovi, ki izginjajo in se pojavljajo in spet izginjajo in se poja­vljajo in tako naprej.

Iz ene takšnih meglic se prikaže debelušen moški v si­vem plašču, s črnim pokrivalom na glavi in z manjšo kletko v desni roki. V kletko se ves čas zaletavajo mimoidoči, čeprav se moški trudi, da bi jo zaščitil pred udarci, tako kot se trudi, da bi bila povsem zakrita, a udarci tkanino, ki je na njej, ves čas premikajo sem in tja, tako da jo s prosto roko nekajkrat komaj ujame, preden pade na tla.

Na dnu kletke čepi drobna, temnomodra ptica.

Ko pride do križišča, zavije desno in nadaljuje pot po ulici, kjer je naenkrat manj ljudi. Hitro je pred vhodom v palačo, zgrajeno v starem slogu, pred katero stoji varnostnik, ki ga že od daleč pozdravi. Moški pohiti po položnih sto­pnicah in izgine med stebri, ki vodijo do visokih vhodnih vrat. Notri za trenutek obstane, kot bi ga ustavila tišina, ki vlada v zgradbi, potem stopi po bleščečih kamnitih plošči­cah, ki sestavljajo mozaik, a se moški ne spomni, kakšnega, niti ga ne zanima. Saj je že bil zgoraj, v nadstropju, od koder se z balkona vidi podoba na tleh avle, a je od takrat predolgo, da bi se spomnil, poleg tega se mu ne zdi pomembno. Hitro pride do širokega stopnišča, ki vodi v klet.

Navzdol skoraj teče. Ko pride v tretjo klet, zavije desno in stopi po osvetljenem hodniku. Ker je zadihan, upočasni korak, potem si razpne plašč. Pred vrati na koncu hodnika sname pokrivalo, ga zatlačil v žep, potrka in vstopi.

Tako kot je pričakoval, zagleda starca, ki sedi za dolgo mizo. Na obrazu ima odsev monitorja, ki stoji ob strani, vendar moški ne gleda vanj, pač pa se sklanja nad debelo knjigo, v kateri – tako je videti – nekaj išče, saj s prstom sledi popisanim vrsticam in pri tem premika tanke, blede ustnice.

Starec se še nekaj trenutkov sklanja nad knjigo, potem brez večjega zanimanja dvigne obraz in s suhim glasom vpraša: Kaj si prinesel, Adam? Moški dvigne kletko in jo po­stavi na mizo ter istočasno z nje potegne tkanino, da starec lahko vidi ptico, ki se stiska k tlom. Malo jo gleda, potem vzdihne: Ne morem verjeti, spet lastovka. Koliko lastovk mi boš še prinesel? Kaj? No, koliko? Moški v sivem plašču sko­migne. Še malo, in bodo vse kletke polne drobnih, temno­modrih ptic, reče starec. Pa potem? Kaj bova z njimi? Starec ne čaka, da bi moški, ki je prinesel ptico, odgovoril, pač pa zaključi: Ni tvoja krivda. Vem. Oprosti, si z voščenimi prsti pogladi golo glavo.

Dvorana ptic

Pridi, starec vstane. S počasnimi koraki stopi proti vra­tom na drugem koncu prostora, počaka, da pride Adam za njim, potem jih odpre in vstopi.

Adam je presenečen. Starec ni pred njim še nikoli odprl vrat, kaj šele, da bi ga povabil naprej, pa prihaja k njemu že vrsto let. Vedno je počakal, da je odšel. Kaj je potem naredil s ptico, ki mu jo je prinesel, ni vedel.

Zdaj povsem nepričakovano stoji v prostoru, za katere­ga od nekdaj ve, da je za vrati, ni si pa mislil, kakšen je. Za vrati bi bila lahko naslednja pisarna, lahko bi bil hodnik do nekih drugih prostorov, mogoče celo do skladišča, ali pa bi bilo že takoj skladišče. Ja, Adam je pomislil tudi na to, da bi bilo lahko za vrati skladišče, le verjeti ni hotel, da so ptice v mračnem in hladnem prostoru, ki ga osvetljujejo utripajoče neonske luči, ali še slabše, da je notri tema.

Čisto na začetku, ko je začel prihajati, je o tem dosti pre­mišljeval. Premišljeval je po poti k palači in po poti od tam, premišljeval je med enim in drugim obiskom. Včasih je med obiskoma minilo več mesecev, pa vseeno ni pozabil. Spraše­val se je in ugibal, želel si je, da bi starec, ki takrat še ni bil star, a je od njega vel občutek večnosti, vsaj enkrat odprl vra­ta in mu dovolil pogledati noter. Zanimalo ga je, kje so ptice in kako je zanje poskrbljeno. V svojih ugibanjih je ustvaril podobo rajskega vrta s travo in z drevesi, čeprav je težko ver­jel, ni pa si hotel predstavljati, da je skladišče. Vendar starec nikoli ni odprl vrat in mož se ni mogel prepričati. Nazadnje se je nehal spraševati, nehal je ugibati in si predstavljati. Pri­našal je ptice. To je bilo vse. To je bilo njegovo delo.

Zdaj povsem nepričakovano stoji v dvorani ptic. Sve­tloba je šibka, kot je bleda svetloba zunaj, tega se Adam še spomni, čeprav se občutek za vreme in naravno svetlobo v prostorih brez oken hitro izgubi. Ampak še pred nekaj minutami je bil zunaj, zato se dobro spomni, da je hladno, oblačno in turobno. Ob misli na hlad si podrgne roke.

Adam dobro vidi, da je strop visok, kot bi se dvigal iz tretje kleti vse do pritličja ali celo višje. Tam zgoraj je manj­ša steklena kupola, skozi katero pada svetloba, ravno dovolj, da se v dvorani vidi, ne vidi pa se ven, saj je steklo mlečno.

S stropa visijo najrazličnejše kletke, kot bi jih prinesli ljudje z vseh koncev sveta. Kletke imajo odprta vrata ali jih sploh nimajo, kljub temu je v njih kar nekaj ptic, ostale čepi­jo na strehah kletk in na kamniti polici, ki teče krog in krog ovalne dvorane. Nekaj jih prav ta trenutek leti z ene na dru­go stran prostora, kot bi jih prestrašila vrata, ki so se odprla.

Stene so rdeče, z belimi, srebrnimi in črnimi črta­mi, mogoče je v njih nekaj zlate. Adama od vsega najbolj spominja na freske. Ni ljubitelj umetnosti, na slikarstvo se ne spozna, vseeno pa ima pri freskah občutek, da gre za ne­kaj več, mogoče celo pogovor z bogom. Zaradi tega ima do njih spoštljiv odnos, čeprav ljudje v glavnem lažemo, bogu še posebej.

Ko naredi prvi korak, mu zahrešči pod podplati. Prese­nečeno pogleda navzdol in šele zdaj vidi, da so tla prekrita z zrnjem in luščinami, med katerimi je vse polno ptičjih iz­trebkov, svetlega puha in peres najrazličnejših velikosti in barv. Adam skomigne z rameni in s tem, kar vidi na tleh, ne izgublja časa. Hitro dvigne pogled, potem čisto počasi obrne glavo, kot bi hotel z očmi posneti dvorano, da si jo bo lahko pozneje priklical pred oči z vsemi podrobnostmi, od drobcev prahu, ki se lesketajo v šibki svetlobi, do zlatega lesketa na stenah.

Deček

Vse te ptice, dahne starec in stopi naprej. Le kaj bom z njimi? Ampak to ni tvoja skrb, pogleda moža in iztegne roko, kot bi ga hotel prijeti in potegniti za seboj. Nekaj dru­gega bo tvoja skrb, se ustavi pri vratih na drugi strani.

Adam mu sledi v prostor, ki je nenavadno majhen in ni drugega kot stopnišče. Ob steni stoji stol, na katerem sedi deček, pod stolom leži manjši kovček. Korak naprej se začno kovinske stopnice, ki se strmo vzpenjajo. Adam je presene­čen, ko zagleda otroka, a je – odkar prihaja v palačo – videl in doživel marsikaj, zato mu samo prikima, potem pogleda navzgor in pomisli, da gredo stopnice tako visoko kot strop v dvorani ptic, vse do pritličja ali celo višje.

No, vidiš, da sem nekoga našel, se starec nasmehne deč­ku, medtem ko Adam še kar gleda navzgor. Potem se obrne k njemu: Dober fant je. Od zdaj naprej bo tvoja skrb.

Ampak kako? Adam presenečeno pogleda starca in sto­pi korak nazaj, kot bi se hotel obrniti in steči skozi dvorano ptic v starčevo pisarno in iz nje na hodnik in po hodniku do stopnišča in po stopnicah v pritličje in ven, ali se kako dru­gače ubraniti tega, kar sluti. Ne skrbi, se nasmehne starec in ponovi: Dober fant je. Pripeljali so mi ga, kot mi ti prinašaš ptice. Kaj naj z njim? No?

Ne vem, odkima Adam. Tudi sam ne vem, ga starec gle­da. Občutek mi pravi, da si ti odgovor na njegova vprašanja in on na tvoja. Mogoče te bo kdaj pozneje klical oče in ti ga boš mogoče kdaj pozneje klical sin. Zdaj gotovo še ne. In ne obljubim, da bo lahko, ker ne more biti. Ampak nazadnje boš imel več, kot imaš zdaj, in deček bo tudi imel več. Ne premišljuj in ne ugibaj. Vzemi tako, kot je.

Adam stoji in zre mimo starca v zid, misli se mu zau­stavljajo. Še trenutek nazaj je vse v njem kričalo, da ne, ker ni mogoče: ni mogoče, da ti nekdo kar tako da otroka, kaj da, naprti! Tudi če ti je prav, ni mogoče, da bi ga kar vzel in z njim odšel. Ni tako preprosto. Otrok mora imeti ureje­ne papirje, sam bi moral imeti urejene papirje, da je lahko otrok z njim, saj ni njegov oče, sorodnik ali skrbnik. Na­enkrat bi si nakopal več odgovornosti, kot je je pripravljen sprejeti. Kaj bo imel otrok oblečeno, kje bo spal, kaj bo je­del? Ali hodi v šolo in katero? Kdo ga bo zjutraj zbudil, mu pripravil zajtrk in pogledal, če ima v torbi vse, kar potrebuje za pouk? Kdo mu bo skuhal kosilo, medtem ko bo v šoli, in kdo večerjo? Kdo mu bo pomagal pri domačih nalogah? Kdo ga bo negoval, ko bo zbolel? Kdo ga bo tolažil, ko mu bo hudo? Kdo mu bo povedal, kaj je prav in kaj ni, in da je med prav in narobe večinoma zabrisana meja, kjer naučena pravila ne pomagajo dosti, ampak se je treba odločiti vsakič znova? Kaj bo z njim, ko ne bo šole, kaj bo z njim, ko bo sam moral na pot zaradi ptic? Adam na vprašanja v glav­nem nima odgovorov. Misli si, da če bi hotel otroka, bi imel svojega. Če ga ne bi mogel imeti, bi ga posvojil, ali pa bi bil prostovoljec v sirotišnici ali bolnišnici, kamor bi hodil dva­krat na teden. Sploh pa, ali deček hoče z njim? Otrok ni pti­ca, ki jo zapreš v kletko in odneseš s seboj, kamor se ti zdi, v najslabšem (če ne gre drugače) pa jo spet izpustiš in potem ni več tvoja skrb! mu je še trenutek nazaj kričalo iz trebuha, zdaj pa naenkrat ne občuti več takšnega strahu in odpora.

Pridi, se starec obrne k dečku in iztegne roko, da otrok kot na ukaz zdrsne s stola in pobere kovček. Tu, po teh sto­pnicah pojdita, pokaže s kazalcem.

Na obali starega morja

Moški in deček se vzpneta po kovinskih stopnicah. Adam gleda navzgor in je hiter, deček ne zaostaja. Ko je Adam zgoraj, odrine kovinska vrata. Svetloba ga za trenutek zaslepi, a je dan bled, zato se oči hitro privadijo, medtem ko deček še kar miži, kot bi dolgo, predolgo časa preživel spo­daj in je zanj svetloba premočna.

Hladno je, pomisli Adam, si privzdigne ovratnik plašča in pogleda otroka, ki počasi odpira oči. Imaš kapo? vpraša. Daj si jo na glavo. Piha. In zapni si jopič. Ker deček samo stoji, moški pristopi, odloži kletko in mu zapne zadrgo, po­tem mu z rokama seže v zunanja žepa, če se v katerem skriva kapa, a sta prazna. Boš imel pa mojo, se nasmehne in mu na glavo povezne svoje pokrivalo. Pridi, stopi proti koncu ulice, ki je nenavadno mirna, a že od daleč vidi, da je glavna ulica polna ljudi in hrupna, kot je bila prej, ko je prišel po njej. Preden zavije okrog vogala, prime dečka za roko.

Adam z eno roko drži dečka, v drugi nosi prazno kletko. Tudi zdaj se vanjo zaletavajo mimoidoči, a mu je vseeno, saj je prazna.

Skozi meglice, ki se dvigajo iz jaškov, prideta do stopnic in po njih na ploščad, kjer je veter ostrejši. V kratkem pripe­lje vlak. Vagoni drsijo mimo vse počasneje, dokler vlak ne obstane. Adam dobro drži dečka, medtem ko se bližata od­prtim vratom, saj se ljudje, ki se usuvajo iz vagonov, ne ozi­rajo nanju. Prerivajo se in zaletavajo, kakšen zadnji trenutek odskoči, pred kakšnim morata odskočiti sama, v kakšnega pa se zaletita, ker odskočijo vsi v isto stran, vendar moški tudi takrat ne spusti dečka. Spusti ga šele v vagonu, ko se­deta. Vagon je skoraj prazen, kot bi vsi, ki so bili na vlaku, izstopili, novih potnikov, z izjemo dveh, pa ni.

Medtem ko vlak drsi po tirih, gleda deček ven. Adam ima glavo polno vprašanj, ki bi mu jih rad zastavil, a ga noče prestrašiti. Mali že tako ves čas molči. Če bi ga zdaj začel spraševati, kako mu je ime, od kod prihaja, kako se je znašel pri starcu in tako naprej, bi mogoče dosegel ravno naspro­tno. Poleg tega ne ve, ali ga deček sploh razume. Starec mu je resda rekel nekaj besed, a je otrok molčal. Zato zdaj tudi sam molči in gleda ven. Vsake toliko prileti v šipo kaplja. Deček se dotakne točke, kjer je kaplja, in ji s prstom sledi po notranji strani šipe. Ker je vlak hiter, kapljo hitro odnese nazaj in deček je ne doseže več. Za vsako takšno kapljo osta­ne sled drobnih kapljic, kot bi bile drobeči se spomin, ki ga veter nazadnje posuši in izbriše.

Deček opazi, da ga vsak, ki vstopi, dvakrat pogleda, a je vajen pogledov. Tudi Adam opazi, da se tu in tam kateri od potnikov zastrmi v otroka, ampak drugega niti ni priča­koval.

Pokrajina se hitro spreminja. Visoke bleščeče stolpni­ce in palače z razobešenimi zastavami zamenjajo stolpnice in bloki, sčasoma tudi stolpnic ni več, samo še bloki so, če­dalje nižji in krajši. Vmes se pojavljajo vrstne hiše, potem skladišča in ograjeni tovarniški objekti z visokimi, okrogli­mi dimniki, pa spet vrste blokov, vse starejših in vse bolj iz­trošenih, ob njih pa vrtovi in vrtički, posamezne palme in v visoki, posušeni travi zapuščeni, rjasti avtomobili, v glav­nem brez koles in vrat.

Tukaj bova izstopila, reče Adam kakšni dve uri pozneje. Zunaj globoko vdihne, kot bi se vrnil domov po zelo dolgem času in želi v nosnice čim hitreje ujeti vonj doma, kot se ga spomni. Takoj zatem dvigne roko in s prstom pokaže morje.

Moški in deček prečkata cesto, ki pelje v sosednji zaliv, potem gresta prek ravnice po shojeni poti, mimo nizkega drevja, kamnitega zidu in manjšega vrta ter se ustavita pri ozki, trinadstropni hiši.