V mesecu juniju je bila gostja Gogine pisateljske rezidence Joanna Bator, leta 1968 v poljskem mestu Wałbrzych rojena pisateljica, ki je v Vroclavu najprej študirala kulturologijo, nato pa v Varšavi nadaljevala z doktorskim študijem filozofije. Čeprav se je na začetku svoje kariere odločila za akademsko pot, so jo kaj kmalu začeli obhajati dvomi o primernosti te odločitve in preusmerila se je v pisateljevanje, ki se mu popolnoma posveča še dandanes.
Njena prva knjiga z naslovom Kobieta (Ženska, 2002) je bila fiktivna avtobiografija o osvobojeni intelektualki, ki trpi za depresivno-maničnimi obdobji in vedno novimi razmerji z moškimi. Veliko več pozornosti in tudi nagrad je požela z zbirko esejev Japoński wachlarz (Japonska pahljača, 2004), kot prava pisateljica pa se je uveljavila z romanom Peščena gora (2009, slovenski prevod 2017), za katerega je prejela nagrado Szczyty Kultury 2009, nagrado Gdynia 2010 in nagrado Šlezijske knjižnice Śląski Warzyn Literacki 2010. Leta 2013 je za roman Ciemno, prawie noc (Temno, skoraj noč), ki je napisan v maniri gotskega krimiča, prejela še najprestižnejšo poljsko književno nagrado Nike.
Vrnitev na izpraznjeno ozemlje
Na literarnem večeru v Ljubljani je beseda tekla o romanu Peščena gora, ki je v prevodu 
Staše Pavlović pred kratkim izšel pri Založbi Goga. Dogajanje romana je umeščeno v Wałbrzych, rudarsko mesto, ki je po drugi svetovni vojni kot t. i. »vrnjeno ozemlje« ponovno pripadlo Poljski. Tisti del nemškega prebivalstva, ki območja v strahu pred Rdečo armado ni zapustil že v zadnjih dveh letih vojne, je bil po njej izgnan. Izseljevanje Nemcev je trajalo še vse do leta 1950, že v zadnjem vojnem letu pa so tja začeli migrirati številni Poljaki, večinoma prišleki iz osrednje in vzhodne Poljske.
Pisateljica je na začetku govorila o svoji lastni izkušnji z odraščanjem na »izpraznjenem ozemlju«, na katerem so ostale izrazite sledi poprejšnjega življenja nemških družin – njeni stari starši po očetovi strani so se namreč naselili v eno takšnih nemških stanovanj in se začeli spopadati s to dediščino. Po končani vojni je bila na Poljskem namreč prisotna močna propagandna kampanja, katere namen je bil vzpostaviti zavest o tem, da je to nekoč, pred mnogimi leti že bilo ozemlje, ki je pripadalo Poljski. To je po pisateljičinih besedah uspešno uzavestila šele tretja generacija tamkajšnjih priseljencev, ki na to zemljo gleda kot na svojo, torej poljsko zemljo.
Wałbrzych še danes velja za mesto skrivnostne preteklosti, vsake toliko lahko v poljskih medijih zasledimo celo zapise o tem, da naj bi bila pod tem šlezijskim mestom zakopana znamenita jantarna soba iz Sankt Peterburga. No, Joanna Bator je tovrstne teorije suvereno ovrgla v že omenjenem romanu Temno, skoraj noč, ki ga je napisala na Japonskem.
Ki od daleč prihajaš v mojo bližino
In prav Tokio, ki ga je prvič obiskala, ker ji je to omogočila raziskovalna štipendija, pomeni prelomnico v njenem življenju. Tam je dokončno sprejela dejstvo, da jo akademsko življenje izčrpava, v tej oddaljeni deželi se ji je začelo vztrajno vračati v misli ime naselja Peščena gora, začutila je, da v spominu zakopana zgodba tega mesta želi na plano, spomni se tudi, kdaj in kako je zapisala prvi stavek, potem pa se je vse nepovratno zavrtelo in odvrtelo.
Namesto z doktorsko disertacijo se je iz Japonske vrnila z romanom, ki premora številne vzporednice med avtorico in glavno junakinjo Dominiko Chmura (ki bi se po slovensko pisala Oblak). Obe si želita čim prej pobegniti iz Wałbrzycha, mesta, ki ga ironija usode nikakor ni marala – konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je namreč to mesto z rudarsko identiteto začelo propadati.
Še bolj ironično je seveda dejstvo, da je Joanna Bator zdaj podpisana že pod tri romane o tem nesrečnem poljskem mestu in da je celo njegova častna meščanka in ambasadorka. Ko ga je pred meseci ponovno obiskala, so ji povedali zgodbo o lokalni kanibalki, in seveda je bila s tem zapečatena usoda in vsebina njene nove knjige.
Melanholija kot ustvarjalna sila
Batorjevo je od nekdaj privlačila tema otroštva, intenzivno se je poglabljala v arheologijo osebnosti in družbenih struktur, pravi, da je odraščala s Freudom. Na vprašanje o vzrokih za obsesijo s tematiko sester dvojčic (ta je izrazita tudi v Peščeni gori) ne ve pravega odgovora niti ga ne išče, čeprav ji je neki študent na literarnem večeru vedel povedati, da je v njenih knjigah naštel kar 250 podvojenih ženskih likov. Sama to dvojnost povezuje z dvojčico melanholijo, ki ji predstavlja negativni pol in je pomembna za njeno literarno ustvarjanje: je razpoka med besedo in rečjo in zato prava ustvarjalna sila, ki jo žene naprej, k izpopolnitvi.
A seveda ne gre zgolj za ženske – predvsem v romanu Peščena gora je pomembna tudi slika moškega v tistem času. Pisateljica je najprej hudomušno navrgla, da je bil za mlade Poljakinje oziroma njihove matere takrat idealen mož/zet Nemec. Kljub strogi patriarhalni strukturi so namreč ženske takrat kar tekmovale v tem, kateri moški se je doma izkazal za bolj nesposobnega. Ti premiki so bili posledica novega družbenopolitičnega sistema, ki se je vzpostavljal ob koncu osemdesetih let: moški so bledeli, ženske so pridobivale moč. Imele so službe, kljub temu pa je bila emancipacija na drugih področjih zgolj navidezna.
S sabo bo odnesla vonj Krke
Joanne Bator na Poljskem končno ne označujejo več kot feministko in žensko pisateljico, s tovrstnimi kritikami ob vsaki novi knjigi pa se sama nikoli niti ni obremenjevala, saj je bila z mislimi vedno že pri ustvarjanju naslednje. Pri očiščevanju tovrstne navlake ji pomaga tudi vsakodnevni tek, ki ga je v zgodnjih dopoldanskih urah prakticirala tudi po obrežjih reke Krke. Pravi, da bo s sabo na Poljsko odnesla vonj te prelepe reke, ki ji je po dežju pričaral občutke, kot da je v tropih in jo spominja na Daljni vzhod.
